mlaj in luna

[x-boy1]

Maja, js mam podobno reč, sam, da se mi zdi, da je pr men manija bolj posledica dogodkov, kot pa kemije v glavi

[majč]

x-boyposledica dogodkov, praviš... kaj to pomeni, da te dogodki silijo, da si stalno pod adrenalinom in da misli prekipevajo od tega al' kako? na tak način se pa lahko fino prekuriš. ne dovoli si tega v nedogled.

pi meni je tako, da je služba strašno resna stvar in da moraš biti dolgo zbran in ko sem se včeraj vračala domov sem bila vsa vesela, ker me je čakalo nekaj prijetnega, a hkrati vznemirjujočega. Starši in brat od mojega fanta, so mu prišli čestitat in že dan poprej sem se pripravljala na to, ko je moj dragi ves dan delal.

se je pa zgodilo, ko sem prišla domov točno to, kar se moji mami že celo življenje dogaja - norišnica, da razložim: v trenutku, ko se pričakuje goste in se je treba na to pripravit je moj oče, podobno kot pri meni fant se šel neko generalko po bajti in nek projekt. moj fant se je odločil za generalno čiščenje in je zvlekel sesalec, pa to ne samo tisto, da bomo pospravili na hitro, ampak generalko, razumeš, ki tirja ure dela. itak sem zgubla živce in ker je tudi on zelooooooooo vztrajen, sem se morama prav potruditi, da sem bila jaz bolj vztrajna. potem je še nekaj časa čistil krtačo od sesalca, ko sem ga sama spodbujala k temu, da pospravi to reč, da pripravi obleke, da mu jih zlikam, ki jih bo oblekel in da skidne prvo on pod tuš, za njim pa še jaz. Bogu hvala, da je bil narezek in pecivo pripravljen že večer poprej, ker ne bi prišla sicer na zeleno vejo, saj sem vso energijo pa čas porabila, da sem ga prvo prepričala, da opusti plane v zvazi s to generalko, potem pa še, da sva se pripravila sama. res enataka mini tragikomedijo, po kateri vidim, da tudi meni ne bo nikdar dolgčas. evo, isto je počel moj oče vse življenje, ko bi bilo najmanj treba je dobil tisti elan, češ danes bo pa opravljeno pomembno in veliko delo in to tko 30 minut, preden so ljudje prišli. če ne bi tako vztrajala, bi moj fant še rekel, počakte mal sam da dokončam in bil še vedno v umazani majici sredi generalnega čiščenja  saj pravim, da dol padeš. pa ne da bi mela tolk nepospravljeno, je pa kar nekaj zadev v red za dat, to drži, ki pa tirjajo čas, ki si ga doslej še nisva uspela vzet, ker počneva ogromno drugih zadev še.toliko za popestritev, da povem, kaj se kaj dogaja. drugače je bilo pa včeraj fino.

iq tvoje pisanje pa me ni zmotilo. zakaj sama: to, kar sem napisala je bilo vezano na pretekle dogodke in moje čustveno življenje. mislim, da kadar sem zelo utrujena in me zgrabi nek občutek nemoči zaradi fizičnega občutka utrujenosti, pred sabo pa imam izzive, ki jim nisem kos ker bi se najprej rabila spočiti, podoživljam nek občutek nemoči, ki sem ga čutila v preteklosti povezano z nekimi dogodki in predvsem svojim lastnim čustvenim življenjem. ko nisem mogla tisti čas spremeniti svojega osebnega doživljanja in sem se zato počutila ujeto v neke zelo močne in intenzivne občutke v povezavi z ljudmi, ki so mi nekaj pomenili, pa tega nisem znala ne sprejeti, ne s tem živeti. načeloma je pri meni pogovor tisti, ki me osvobaja. zelo veliko mi pomeni, če lahko lastna neravnovesja v občutkih in razpoloženju ubesedim in če se lahko pogovorim, ko me kaj muči, jaz pa nisem imela prilike. tudi tega, kar se mi je takrat dogajalo ni nihče razumel, še najmanj pa jaz sama, spremeniti pa slednjega nisem in nisem znala. zares sem se mučila, medtem ko mi je vsa okolica, moji bližnji in domači, skušala dopovedati, da to ni nič. da je to, kar se mi dogaja zgolj kompenzacija za tisto, kar mi v privat' življenju manjka. in češ, da sem se zatekala v nekaj. sama pa ob spominu na to doživljanje in predvsem ob občutku nemoči, ko sem utrujena, podoživljam občutek nemoči ob tisti pretekli situaciji  in začutim ob tem globoko žalost. tisto, kar pa je tisti čas raslo v meni je bilo res hudge in močno, itd. enostavno nisem vedela, kaj z vsem tem počet, ker se bila v tem zelo sama, pa sem potem prosila Boga, da mi res vzame to breme. in Iq, ne bi rada razlagala za kaj točno je šlo. v te smislu e imel x-boy prav, ko je govoril o tem, zakaj ljudje pišemo, da damo ven, prejmemo oporo, razumevanje, itd. kolikor sem odprta in zelo brez težav govorim o zadevah, ki se mi dogajajo, imam tudi sama nek procent lastnega doživljanja pa zapakiran in pospravljen in tega zlepa ne delim z ljudmi oziroma delim s tistimi, ki so mi posebno dragi in posebno blizu in ki to razumejo in zadeva ni za na forum, sploh pa ne za kako divjo psihoanalizo in obravnavo. pa vem iq, da si želel samo razumeti, o čem govorim. ampak naj ostane zadeva zapakirana in moja še naprej, ker za tukaj in zdaj to sploh ni tako pomembno. in to je moje.

imam pa eno zelo drago prijateljico, ki ima v nekaterih segmentih podobno zgodbo in s katero se o tem lahko pogovarja in me razume in tudi razume, kaj to pomeni in čemu je namenjeno. z njo se je pa o teh zadevah res super pogovarjat.

no to je to, zadeva je mimo zdajle in čas je, da se grem pripravit na službo. še prej pa pokličem mojega očeta, ki je tudi že vstal. dobro mi bodite. 

Lp,

Maja

[Iq_nima_nič_s_tem]

Namen vprašanj je, da dobimo odgovor. Tvoja vprašanja so brezpredmetna, ker odgovor na njih ne prinaša nobenih koristnih informacij. Predvidevam, da se "igraš" psihoterapevta, ker očitno ne znaš postavljat pravih vprašanj, ki bi jih kvalificiran psihoterapevt znal.
Samo moje mnenje.

Taka mnenja v bodoče zadrži za sebe prosim. Upam, da si dovolj inteligenten, da veš zakaj.

[Iq_nima_nič_s_tem]

pa vem iq, da si želel samo razumeti, o čem govorim.

Točno tako. In pri tem naj tudi ostane.
Vedno pa se bo našel kakšen, ki bo iskal "ozadja," "spletke," "pametovanja..." Menda samo zaradi tega, ker se trudim, da bi pisal v Slovenščini. Včasih je že to dovolj, da si označen za prepametnega. Bedarije in otročarije. Pa vsakič si rečem, da ne bom reagiral. Pa reagiram. Imam upanje, da bom imel MIR enega lepega dne. Vsaj pred večino paranoikov.

Pa ne si misliti, da se skozi razumevanje drugih ne da razumeti sebe. In, da če nekdo ne reče v vsakem postu:" DRŽI SE! BOLJE BO! JAZ VERJAMEM V TEBE IN RADI TE IMAMO!," še ni zločinec.

[majč]

vidva pa nimata preveč v redu odnosa en z drugim. sta malo v začaranem krogu, imam občutek. pomoje, ko bosta nehala tok en drugega pedenat, pa ko začneta vsak pri sebi, bo bolje.

drugače je pa tako, da neke abnormalne mere strogosti res ne rabimo, ker je v življenju že itak tko, da za "vsako rit palica raste". ko podajamo kritiko na vedenje itd. drugih je pomembno, da poudarimo, da MI TAKO VIDIMO, da je to zgolj naš pogled, ker nismo nosilci splošne, ampak samo vsak svoje resnice in svojega pogleda, ki je produkt naših izkušenj, le te pa so omejene. enako lahko besede drugih prevajamo tako, da jih dojamemo kot pogled drugega in ne kot napad.

absolutno pa, jaz menim torej, smo tu zato, da si damo oporo.


tako jaz vidim.


torej, kako bomo razumljeni je velikokrat odvisno tudi od načina, kako kaj podamo.


začnimo pri sebi

pa dovolj off topica. imam ravno malico, pa sem si dovolila pogledat sem, kaj se dogaja.

lp,

maja

[Iq_nima_nič_s_tem]

Vse lepo in prav. Še vedno pa trdim, da ni lepo, če te drugi označuje za psihoterapevta in pametovalca kar tako, ker se mu to zdi in s tem da vsem vedeti, da nisem vreden branja.
Naj zadrži za sebe. Komu pa jaz pravim, da je nekaj oz. da ni nekaj? Nikomur. Vsaj dokler tisti mene ne začne označevati. Pa še takrat se izogibam temu in bolj skozi dano situacijo usekam po njem in ne kar z nekim bebavim označevanjem.

[majč]

Iq, preveč se sekiraš, to je samo njegovo mnenje. njegov pogled in nič drugega kot to. ogledalo iz katerega lahko vzameš tisto, kar lahko uporabiš, ostalo pusti.

maja

[x-boy1]

pa vem iq, da si želel samo razumeti, o čem govorim.

Samo zdelo se mi je, da nisi postavljal vprašanj, da bi lahko kakorkoli koristil tistim, ki odgovarjajo na vprašanja. Lahko bi spraševal tudi zato, ker se stvar nekako veže na tebe in hočeš zvedeti več o sebi itd, kaj pa vem, bilo je samo subjektivno mnenje, vsakdo se lahko zmoti. Seveda pa lahko tudi jaz izrazim mnenje, hinavsko bi bilo, da meni očitaš, da te hočem utišat, medtem ko mi hkrati narekuješ, naj jaz raje zadržim komentarje zase.
Samo moje mnenje

[Iq_nima_nič_s_tem]

Čovjek ne može da veruje. 

[majč]

http://www.youtube.com/watch?v=bGgTM81W4So


malo en nor komad za preusmeritev pozornosti od prepirov.

[majč]

jaz bi rada, da smo vsi ok. bodimo ok, prav? 

maja

[majč]

Da se še tule malo pohvalim: ravno sva se z mojim fantom vrnila iz zasavske sv. Gore, kamor sva šla z avto in avto pustila tam, vračala pa sva se s kolesi, ker bomo zgodaj zgodaj zjutraj šli peš romat na zasavsko sv. Goro. celo pot do dol v klancu z biciklom sem radirala z bremzo, tko da je bo pomoje kmal konec, če bomo še šli v klanec tkole. strah me je klancov in izgube nadzora nad kolesom. šla sem pa le. no zgodaj zjutraj pa gremo romat. to bo moje prvo romanje oz. drugo. prvič sem šla na Frančiškovem taboru, točno, smo tudi hodili skoraj pol dneva z mladostniki konec osnovne šole. lahko si mislite, da je bilo treba te mlade pubertetnike poslušati jamrat celo pot. pa saj smo bli sami isti pri teh letih.

ena pesmica, ki jo pričenjam razumevati počasi pa gre takole:

O romar moj, postoj z menoj,
pri meni ti gostuj nocoj.
Odpri srce, izlij gorje,
saj veš da čakam nate le.

Ljubiti, ljubiti ljudi sem učil,
ljubezen s križa vso sem izlil,
o romar pri meni ti se spočij,
ljubezni se mojega srca napij.

valda zadeva je katoliška, se vidi takoj iz besedila. ampak je res zares lepo na sv. Gori. tu je krasno že, na sv. Gori pri Gorici pa še toliko bolj, kjer so zgradili cerkev na podlagi videnja Marije iz strani pastirice Urške in njenega naročila seveda. Ma vsi ti sveti kraji so Božanski res, tko je mirno in lepo tam. pa naj bo na Kureščku ali na kateri od omenjenih sv. Gor.

maja

[majč]

http://www.youtube.com/watch?v=ZuI61cTNbAk&feature=related


tale glasba pa ful ful ful relaxera in pomirja.

maja

[majč]

http://www.youtube.com/watch?v=HqtwZWvXux8&feature=related

[majč]

Danes to, kar se meni dogaja, ta občutek v srcu in to svoje breme zelo težko prenašam. ta občutek, da vem, kaj me še čaka,...čutim več zadev, tako zelo lepe kot zelo težke. za nekatere imam gotov občutek. za druge čutim odprtost in to, da še ne vem, kaj bo. ampak danes me boli srce za te dogodke, ki so tako žalostni, da veselih sploh ne morem začutiti. navadno sem težke misli odložila tako, da sem priklicala v misli tiste lepe zadeve, ki so še pred nami vsemi, zdajle pa ne morem ven iz žalosti nad tistim, kar je res hudo. 


dnevno prihajam v stik in srečujem morje različnih stisk ljudi. za nekatere skušam narediti, kar lahko in jih občudujem, s čim vse se spopadajo. nedolgo nazaj sem v svojem srcu začutila tako lepe zadeve, pa tudi druge, ki pa so žalostne. zdajle ne znam biti pogumna, zdi se mi, da vsega tega sploh ne zmorem. niti tega občutka, s katerim moram živeti, bi človek mislil, da s tem pripravljena na vse, v resnici pa ta hip samo in izključno obtežena. danes bi se pgreznila vase in samo jokala. danes imam občutek, da sploh ne bom obvladala vsega, kar pride in kar življenje prinese. utonila bi v lastnih solzah, če bi vso to žalost spravljala na dan. ampak saj to je samo en hudo težek moment, ko imam vse to pred sabo in ko pojma nimam, kako sploh z vsem tem.

pa so spet to stvari, o katerih ne želim razpredati, a mi ne odleže. rada bi se preusmerila v kaj lepega, pa mi trenutno nekako ne gre. danes sem pač ful žalostna in ne znam se iz tega izkopat. danes je pretežko. evo phone mami v kranjsko goro.

maja


maja

[Poni]

Maja

Pa saj je tu ditu..... ne, hotel sem reči, saj je tu tudi Poni, ki bi te rad objel in...... Nevem kaj. Za začetek samo objel v tišini. Potem pa..... Je sploh kak potem?

Morda povabil na čokoladno torto. Meni ponavadi pomaga čokoladna torta..... Ah, blebetam neumnosti. Bolje da neham.


Poni

[majč]

Poni, si me spravil v smeh s tem napisanim. moram povedati, da sem že bolje. pariško kremo od čokoladne torte sem danes jedla malo, ko sem prišla, pa ni pomagalo, tko da hrana tu ne zaleže.

je pa pogovor z mamo in malo njenega posluha, naredil svoje, potem sva govorile še o drugem, potem je prišel moj fant domov in zadeva je stekla. sem bila pa res zlo down. no da sporočim, da se že dvigam in da ni potrebno skrbeti.

držite se tudi ostali

maja

[majč]

Da malo obnovim znanje:

GREMO NAPREJ, KO JE ZOPET VETRA KEJ

Vse, kar (pre)težko je, enkrat mine,
vse, kar boli, počasi bledi,
popolnoma vsak dan se na novo začne
in vsako trpljenje enkrat umre.

Skozi bolečino zraste tisto, kar je vredno
in ostalo s teboj bo tu za vedno.
Vsaka izkušnja te spremeni,
vsak novi uspeh srce osvoji.

Vsaka žalost, ki je tu, nekoč bo prešla.
Vsaka ovira bo enkrat premagana.
Vsak nov korak bo bolj poln spoznanj,
vsak trenutek bližje ta novi je dan...

...ko lahko boš pretrgal vezi z izkušnjo, ko je bolelo,
začel spet na novo, bolj neobremenjeno.
videl stvari boš z drugačnimi očmi,
spoznal izkušnjo še s pozitivne plati.

Samo, da greš naprej, drugačen kot bil si prej.

[Toja]

Majč...zelo lepa pesmica...daje upanje in voljo...

[majč]

Majč...zelo lepa pesmica...daje upanje in voljo...

toja, te pesmi so pa tako stare že...sem jih pisala po različnih tematikah, ki so vrele iz mojega srca in pozneje tudi večkrat prebirala.mislim, da so ena redkih zadev, ki je ohranjala pri meni stik s tem, kar sem zares čutila. večino tega itak nisem hotela niti videti, še manj pa sprejeti in spoznati. danes mi je pa vseeno, ker mi je točno jasno vse in sprejmem to tako, kot je, pa tudi sprejemam to, da so šle nekatere zadeve svojo pot. in ker se ne borim proti vsemu temu, kar je močnejše od moje volje in samo verjamem, da je to pač tisto, kar se mi dogaja in dejansko je imelo in ima svoj smisel, s tem nimam več kaj dosti težav. o.k. je tko kot je.


maja