Žabica, živjo!

Sem si vzela čas, da ti bom bolj detaljno odgovorila.
Kar bom napisala so MOJE izkušnje in ne gre jih posploševati. Če pa bo komu ta zapis v pomoč, bo pa tudi OK.Žabica, to opozorilo ni namenjeno tebi, ampak zadnje čase se je dogajalo, da sem bila narobe razumljena in mi je čisto odveč še posebej pojasnjevati, zato raje prej napišem. Mogoče bi pa morala to pojasnilo imeti že v podpisu kot štampiljko.

Žabica, moja zgodba se v nekaterih detajlih precej razlikuje od tvoje, zato se prosim ne prestraši, ker pri meni ni šlo ne hitro in niti slučanjo lahko. Ampak ob razlagi boš razumela zakaj. In želim biti čisto odkrita brez dodatnih olepševanj. To pa zato, da bi tebe vzpodbudila, da bi videla, da se iz še tako težke sitacijo da priti ven in spet *normano* živeti.
Jaz sem že mislila, da nikoli več ne bom normalno živela. Ampak mi je po 24. letih končno uspelo. S pravo kombinacijo in veliko dela na sebi.
Najprej opis poteka moje motnje, da boš lažje razumela.
Jaz sem prvič zbolela že kot enoleten otrok. In niso vedeli kaj mi je. Najhuje je bilo ob vstopu v šolo. Potem so zadeve izvenele za deset let, ko simptomatika ni bila prisotna ~ razen emetofobije ~ strah pred bruhanjem. Ki pa me ni tako oviral, ker sem se pač umaknila, če je kdo bruhal. Jaz pa skoraj nisem bruhala.
Moje bruhanje je bilo večinoma povezano z mojo motnjo ~ takrat v predšolskem obdobju in potem kasneje. Ampak to je bilo bolj tisto bruhanje žolča in ne hrane...
Tega je bilo pri meni v preteklosti ogromno.
V letu 1987 sem ponovno zbolela. Takrat sem bila v tretjem letniku srednje šole. Nihče ni vedel kaj mi je. In takrat se o teh motnjah ni vedelo praktično nič...
Mama je začela iskati v alternativi. Ampak ni šlo. Zdravniki so pa rekli, da sem živčna in to je bilo to. Počasi sem se začela izogibati vsemu. In kar sem delala, sem delala z muko...
Skratka bilo je zelo hudo...
Vmes mi je razpadla zveza, poklicno se nisem mogla izkazati kakor sem si jaz želela, nisem doštudirala tako kot sem si jaz želela. No, naredila sem višjo stopnjo ~ vsekakor premalo za moje sposobnosti...
Potem je zbolela še mami ~ bipolarna motnja...
Prišlo je do preprečevanja samomora pri mami, hospitalizacija in končno samomor.
Takrat sem vedela, da tako ne gre več naprej. Da so moji napredki enostavno premajhni. Dobila sem super psihoterapevtko in psihiatrinjo. V približno letu in pol sem spet taka kot pred izbruhom bolezni. Jaz osebno imam OKM, ki je delno dedna (mami je imela bipolarno motnjo), delno posledica par stresnih dogodkov. Zelo veliko delam na sebi, ampak jaz potrebujem za normalno funkcioniranje tudi zdravila.
Psihiatrinja mi je pojasnila, da sem žal zbolela v napačnem času. Ker delala sem ogromno, efekti pa so bili premajhni...
Če bi jaz v tistem obdobju dobila ustrezno pomoč, bi verjetno uspela tako kot sedaj. Ampak takrat ni bilo nikakaršne psihoterapije, o OKM~ju pa so vedeli zelo malo. Še sedaj veliko psihiatrov ne prepozna OKM~ja...
Lahko, da bi mi uspelo tudi brez tablet. Tega ne vem. Vem pa to, da sedaj ne bom mogla brez tablet in me niti malo ne moti to. Ker jaz sedaj spet ŽIVIM in ne životarim.
Uf, sem bila dolga. Ampak sem še marsikaj izpustila. Sedaj pa k vprašanjem.
- Kot sem razbrala si se ti oz. se še (nevem) zdravila tudi z AD-ji. Jaz trenutno hodim na terapije k psihoterapevtu, s katerim sva se odločila, da bova najprej poskusila brez tablet...če ne bo šlo jih bom pa začela jesti. Si ti tablete dobila takoj?
Kot vidiš je moja zgodba malo drugačna od tvoje. Jaz te vsekakor vzpodbujam, da najprej poskusiš brez tablet. Če pa ne bo šlo, pa ne bo šlo. Bosta s strokovnjakom ugotovila. Jaz sem na psihoterapijo hodila že približno pol leta, ko sem začela z zdravili. Pa bi verjetno začela že prej, ampak sem morala kar dolgo čakati na izbrano psihiatrinjo.
- Si imela tudi ti pri teh slabostih včasih že kar strah pred hrano? (ali bom bruhala, mi bo slabo?...to so moje misli ko je najhuje...kasneje pa še panika, da ne bom anoreksična...).
Ja. In zato so nekateri mislili, ko sem jim pojasnila moje težave, da gre za anoreksijo. Pa ni šlo. Jaz sem prej normalno jedla, ob izbruhu motnje pa nisem več jedla in sem jedla samo še, ko sem bila doma. To je bilo včasih šele pozno zvečer. Sem pa imela to srečo, da nisem pretirano shujšala, ker sem zvečer kar veliko pojedla in jedla sem tudi kalorično hrano. To pa ne gre skupaj z anoreksijo...
Potem pa nisem več mogla jesti tudi pred drugimi ljudmi ~ tudi, če sem bila doma.

Če sem pa jedla, je bilo pa še hujše. Ker jaz sem v času te moje motnje tudi bruhala. Ali pa sem imela zelo hudo diarejo. In bala sem se, da se mi bo to zgodilo kje v javnosti...
- Kako si preusmerjala misli?...meni včasih uspe super in se počutim bolje...včasih pa se stanje samo slabša. Pomagam si tudi s sproščanjem...avtogeni trening.
Žal mi ni uspevalo. Delala sem pa vse živo. Ko je bilo res hudo, ni pomagalo absolutno nič. Žal...
Najbolj mi je pomagalo poslušati CD Shirle Roden ~ Zdravljenje z glasom. Tako sem potem počasi začela hoditi spet ven. Vse prej so bili pa poskusi, ki se meni žal niso obrestovali. Pa sem jih delala kar vztrajno, da ne bo pomote...
- Kako si se lotila reševanja tega, da odpišeš slabost iz glave? Kot si napisala so ti bile tudi stvari, ki si jih imela rada grozne. Pri meni je isto...obožujem plavanje in sem učiteljica plavanja...ampak kaj ko je strah kje bom bruhala če bom v bazenu...:S Jaz sedaj poizkušam postopoma...ne grem v najbližjo trgovino...grem v kakšno, ki je nekoliko oddaljena od doma in je večja (verjetno si tudi ti dobila katastrofalno slabost pri čakanju v vrsti za blagajno).
Na začetku sem se mučila in vztrajala. Hodila z vrečko prav povsod, se včasih davila (saj nisem imela kaj bruhati) v kakšnem kotu ~ na stranišču diskoteke, ko sem čakala na avtobus zunaj na zelenici...
Potem, ko je pa postalo prenaporno, nikamor več nisem hodila. Doma pa jokala, ker sem si želela iti. Če pa sem šla, je bila pa itak polomija...
Potem sem imela obdobje, ko sem se izpostavljala in se pri tem tako izmučila, da nisem bila za nikamor...
Šele sedaj mi pa zares uspeva. Meni je uspelo s poslušanjem CD~ja, intenzivno psihoterapijo, veliko dela na sebi in tabletami.
Mi je pa moja psihiatrinja razložila, da sem se z vsem temn izpostavljanjem totalno izčrpala, ker ni bilo nobenega efekta. Tako, da sem dejansko še pregorela...
To je moja zgodba.
Napisala sem jo zato, da boš videla, da se lahko pozdraviš in jaz ti to vsekor želim, ker to res ni nobeno življenje.
Če pa imaš še kakšno vprašanje, pa vprašaj.
Želim ti veliko uspeha.