FORUM Nebojse.si
Novice:
 
*
Dobrodošli, gost. Prosim, prijavite se ali registrirajte.
Ali ste pozabili aktivirati vaš račun?
nedelja, 23. avgust 2026 ura: 14:15


Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seje.


Strani: [1]   Pojdi dol
  Natisni  
avtor Tema: PANIČNA MOTNJA - JE ŽIVLJENJE Z NJO RES TAKO TEŽKO ?  (Prebrano 2122 krat)
oraetlabora
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 1


« dne:: ponedeljek, 16. julij 2012 ura: 13:55 »

Pozdravljeni!

Sem fant star 21 let, ki se že od približno 13 leta spopadam z raznimi motnjami (verjetno paničnimi Smiley )..

Takrat se mi je prvič pojavil nek napad ki se je stopnjeval celo dopoldne in sicer v smislu da sem vedno težje dihal. V glavi sem imel fiksno misel da sem alergičen na nek cvetni prah (smo bili ravno v takem obdobju) in zato sem to misel že kar nekako prenesel v realnost in stopnjevanje oteženega dihanja je bilo vedno večje.. Nato ko so me le odpeljali proti zdravniku, pa sem že tako hiperventiliral ( to sem zvedel pri zdravniku), da sem občutil po celem telesu mravljince (grozljivo) in me je zategovalo (mišični krči) na vse možne strani... Ves zakrknjen in na robu kolapsa smo prispeli na urgenco kjer pa so me z tehniko zadrževanja zraka v pljučih enostavno umirili in vse je bilo v redu.. Zdravnik: Nič ni narobe s fantom.. strah.. naj malo počiva in gre k splošni zdravnici..

To me je tako izčrpalo da tudi jedel nisem 1 teden.. Oslabel sem nisem mogel govoriti.. itd.. res obupno stanje..

No s časom se je stanje izboljšalo in postal sem čisto dober.. Brez napadov.. Vendar nek splošen strah pred vsemi ni popustil nikoli..

Pri približno 17-18 letih, pa se je stvar ponovila.. Vendar v drugi obliki Smiley in sicer s tem da mi je naenkrat začelo poglobljeno in močno utripati srce (kot motor ki se muči) in mi zapiralo sapo,, sploh nisem mogel zadihati..

Tako sem se z istim napadom srečal večkrat v letu in vedno odšel na urgenco kjer so mi naredili ekg in vse je bilo ok.. No v zadnjo je bilo mogoče bolj moćn napad in so me na urgenci za vsak slučaj napotili še v bolnišnico na pregled k specialistu za srce.. Tudi ta mi je naredil ekg in hitro ugotovil da je težava bolj psihičnega izvora in mi dal 2 pomirjevala  (mislim da xanax- ali nekaj takega)  saj je srce nenadzorovano utripalo, čeprav sem bil že v varnem zavetju zdravnikov.. (ponavadi je tako težava se takoj čudežno umirila) . Predpisal mi je pomirjevala in rekel naj jih po potrebi uzamem.

Mislim da sem jih skupaj po tem pojedel okoli 6 in nato sem se spoznal z neko prijateljico sorodnice, ki mi je predlagala da grem z njo na vaje meditacij, saj je imela ona enake probleme in jih je z meditacijo uspešno zdravila oz ozdravila..

Po parih meditacijskih vajah sem se počutil že neprimerno bolje.. Strah se je zmanjšal, napadov ni bilo več, mogoče le v blagi obliki vendar sem se zavesto kontroliral sam..

Se pravi napredek...

No kasneje sem z meditacijo tudi prekinil in stvar se je spet začela slabšati.. Napadi se niti niso dogajali je pa bil vedno bolj prisoten strah pred vse mogočim.. Seveda odvisno od dneva, včasih nič, cel mesec ali dva nič, potem spet..

Nato sem spet začel z meditacijo in ko se mi je stvar izboljšala spet prekinil in spet se je vse poslabšalo! (Napaka vrjetno!!! )

 Sedaj nekje med 19 in 21 letom je bilo bolj kot ne vse ok (razen moje narave večnega strahu, ki ni bil tako izrazit)

Trenutno pa sem v tujini (zaradi šole - erasmus) in pojavil se mi je močan strah da bom kar umrl, da bom doživel nenadno smrt.. To me je sprovociralo, razne novice športnikov o nenadni smti in tudi o novicah v mojem kraju, da se je to zgodilo mlademu človeku... Seveda ker nisem v varnem zavetju in daleč od doma se mi zato dogajajo panike strahu in strah je kljub temu da se umirim vedno prisoten.. Trenutno se res borim zopet z izvajanjem meditacije , da se čim bolj umirjam, vendar ne živim normalno. kot sem med 19 in 21 letom.. Vse kar lahko trenutno storim je da se sproščam, in verjamem da lahko pridem na obdobje ki sem ga imel med 19 in 21 letom (nekakšen mir).. Čeprav je zelo težko si pomagam tudi s tem da pišem sem na ta portal in vam opisujem svojo težavo... Do vrnitve domov in vrjetno do popolne umiritve me čaka še 1 mesec in upam da bom zdržal..

Poizkušam vse, kar je na  internetu opisano da pomaga... in sicer res pomaga omiliti težavo vendar težava je še vedno pristona..

Kaj si vi mislte o tem?? Ima kdo podobne težave?? Kakšen predlog?

In seveda opišite še vi svojo zgodbo in skupaj bomo lahko prišli iz tega ven... Vem da sem imel trenutke ko teh težav ni bilo...

Lep pozdrav!
Prijavljen
lunica
gost
« Odgovori #1 dne:: ponedeljek, 16. julij 2012 ura: 14:36 »

Pozdravljen!

Vse to kar si napisal nekako pomaga našemu telesu,tudi sama sem se ukvarjala z jogo,plavala,savnala in se potem tudi bolje počutila ampak anksiozne motnje ne minejo kar tako,saj je potrebno odkrit vzrok,ko je la ta odkrit lahko začnemo z KVT terapijo to pa najbolje obvladajo psihoterapevti.Z njihovo pomočjo lahko dosežemo zelo dobre rezultate.
Meni je psihiater predpisal cipralex in sem na začetku te medikamentozne terapije in bomo videli kakšni bodo rezultati v prihodnje, saj na začetku je stanje po navadi še slabše ampak,ko AD doseže svoj namen potem je baje ok.
Jaz bi ti vseeno priporočila kakšno strokovno pomoč,ker ti bo lažje, ni tako enostavno sam tega predelat,čeprav je veliko odvisno prav od nas ampak nek support je pa zelo dobrodošel.Ne obupaj in poskusi še v tej smeri boš potem lahko realno ocenil kaj je tisto kar ti najbolj pomaga  rozicodam
Prijavljen
Dharma
Izkušen član/ica
***
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 533



« Odgovori #2 dne:: torek, 31. julij 2012 ura: 16:37 »

Pozdravljen fant,
take težave ima vsak drugi na tem forumu, tako, da še zdaleč nisi edini. Kot vidiš je bilo pri zdravniku vedno fizično vse OK, tako da so to tipični napadi anksioznosti (strahu) in posledično tudi napadou panike.
Kaj naj ti rečem kot to, da nadaljuj z meditacijo, če vidiš da ti pomaga, čim manj razmišljaj o tem in se zamoti s čim bolj zabavnim, ker panični to sigurno niso.
Pobrskaj še malo ta forum, kjer boš vidu da nisi edini s težavo in tudi kakšen odgovor na vprašanje več boš dobil.
Da pa boš res pomirjen in vedel kaj ti je naredit, obišči zdravnika, povej za težavo in da skupaj najdeta način za odpravo težav. Je pa to dolgotrajen postopek in najprej je pomembno, da se naučisš stvar sprejet in kontrolirat, da veš kako reagirat ko te prime. Kakšne dihalno sprostitvene tehnike so OK.
Držim pesti, da se soočiš s to nadlogo in da boš lahko čim bolj normalno funkcioniral  pomezik
Prijavljen
harmonyy
gost
« Odgovori #3 dne:: sreda, 01. avgust 2012 ura: 08:28 »

Živjo tud sama sem se našla v tvojih besedah,sm stara 22 let. Sploh ko si omenil nenadne smrti športnikov in strah pred smrtjo-sama sem kašn mesc nazaj zaard tega nehala tečt za ene dva tedna-pomoje da sva imela to oba ob istem času,ko so v medije prišle novice o teh športnikih  Grin jest sm začela novice s s že vnaprej slabim prizvokom naslova kar ignorirat in preberem sam tiste, ki so dobre...
Mislim, da je na tem forumu več takih , ki se srečujemo s stalnim strahom pred ˝nevem čim˝, uglavnem pred vsemogočimi stvarmi(smrt, infarkt, kap, izguba nekoga,...).Sama sem še začetnica in ti kašnih hudih nasvetov ne morem dat, razen to, da mi dominor-čeprav ga jemljem šele 1 mesec, zlo pomaga. Pri splošnem počutju, manj je straha in tesnobe-ni pa zdej to neko čudežno zdravilo, ampak men pomaga. Smiley
Našla sem se tut v tvojem razbijanju srca in nezmožnosti zadihati-sem bla tut sama na ekgju in pri kardiologu, ki pa mi ultrazvoka sploh ni naredu, ker je reku da mi srce super dela:) Se mi pa ta občutek težkega dihanja pojavi večkrat, ampak tut mine. Psiha je zmožna čuda.
Sploh je pa glede na to, da si v tujini, kar nekako ˝normalno˝ da se tesnoba in use skupi še poveča, saj tam nimaš takega občutka varnosti kor ga imamo ponavadi doma in med ljudmi, ki naše težave poznajo. Tut men se je letos na dopustu v tujini ene par dni čist trgalo-panika.
Sama hodm tut na psihoterapijo in zmerej lažje razumem zakaj se mi vse to dogaja-ti priporočam. Seveda pa nadaljuj s stvarmi za katere veš da ti pomagajo, vsak najde nekej svojega-men je všeč joga in pa večkrat se poslužim akupresure, če ne morem spat al pa kadar sem zlo napeta mi pomaga, da si pritiskam na točke za sproščanje. Poišč na netu-akupressure points. Kadar ni preveč hudo pomaga, pri hudih napadih panike pa morm sama največkrat počakat da mine, niti se ne znam umirit z dihanjem al pa karkoli, ker sem preveč out.
Uglavnem ti želim use dobro, če boš v stiski pa še piši, vidiš, da nam tukej z veseljem pomagajo tisti, ki majo več izkušenj in nas s svojimi nasveti pomirijo. Morda bova čez nekej let tut midva koga  sesmejem
Prijavljen
metu
Aktiven član/ica
**
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 162



« Odgovori #4 dne:: sreda, 01. avgust 2012 ura: 08:30 »

Živjo oraetlabora!

Ne vzemi tega kot nespodobno vprašanje, samo a si že imel kakšno punco pa prijatelje?
Pogosto se namreč izkaže, da enostavno človeku manjkajo take stvari, saj ljudje nismo narejeni na tak način, da bi lahko opitimalno funkcionirali sami zase. Moj ati je bil v hudi depresiji, potem mu je pa doktor rekel, naj si naredi otroke in si jih je, pa je to njegovo depresijo bolj ali manj popolnoma odpravilo. Mogoče ti nekaj manjka, da se toliko ukvarjal s svojim strahom?

metu
Prijavljen
Strani: [1]   Pojdi gor
  Natisni  
 
Pojdi na:  

oglas oglas ETIKETA medicinski slovar
Powered by SMF 1.1.5 | SMF © 2006-2008, Simple Machines LLC

Društvo DAM in uredništvo Portala Nebojse.si ne odgovarjamo za vsebine prispevkov na Forumu in vsebine komentarjev novic.
Vsi komentarji so lastništvo osebe, ki jih je napisala. Za njihovo vsebino so odgovorni njihovi avtorji.
Stran je bila ustvarjena v 0.062 sekundah z 21 povpraševanji.