Nova boječka

[Alica]

Pozdravljeni!

Prijavila sem se na forum, ker sem zadnje čase tolikokrat googlala kaj, kar me je pripeljalo do tega foruma, da se mi je zdela prijava skoraj čisto logična. Rada bi napisala nekaj o sebi, pač zato, ker vidim, da ste tu ljudje, ki se vam dogajajo podobne stvari.

Skratka: Iz otroštva imam nekaj travmatičnih izkušenj, ena izmend njih je vsekakor očetova depresija za katero je zbolel, ko sem imela nekje 16 let in je trajala kar nekaj let, v hudi obliki.
Malo po tem, ko mu je šlo na bolje, so se meni pojavili prvi panični napadi, to je bilo še v gimnaziji. Zdaj se mi težave vračajo, prvič sem jih rešila sama, zdaj hodim že eno leto k psihoterapevtu.

Lani novembra se mi je zgodilo, da me je fant ob igri vzdignil in me pri tem zadel ob strop. Bila sem povsem panična, opazila sem, da imam zenici neenaki. To sem opazila že prej, pa me je vseeno, seveda, spravilo v popoln grozn strah. Bila sem na MR in CT, z MR so mi preiskali žilje v možganih, pa je bilo vse BP. Oftamolog ni našel posebnosti. Neenaki zenici naj bi bili povsem benigni, morda prirojeni. Mene je od takrat groza, živim kot z neko "sekiro" nad glavo, samo čakam, kdaj bom doživela kap ali kaj podobnega. Večkrat čutim mravljince, imam migrene, zadnje čase čutim tudi čuden pekoč občutek v glavi. Sem popolnoma prestrašena. Ima kdo kakšen nasvet, prijazno besedo?

Lep pozdrav!

[Liber]

Js mam sam prijazno besedo. 

Dobrodošla na forum.

Nič ni tko črno kot zgleda na prvi pogled. Tudi ti se boš "uštimala"

[bikica66]

Pozdravljena !

V tebi se nekaj dogaja že od prej kakor si na začetku napisala,udarec pa je vse skupaj samo izbil na površje . Tako je moje mnenje,glede na to kar so tudi zdravniki ugotovili,da je vse bp.
Sprosti se,delaj vse tisto kar te veseli,mogoče tako pozabiš na težave.
Pogovori se tudi z psihoterapevtom in mislim,da rešitev težav ne bo težka .

lp

[Alica]

Te stvari se mi dogajajo že dolgo (več let) od otroštva me je strah bolezni, ki jih izjemno hitro povežem s smrtjo, niti ne s kakšno hudo boleznijo, oz. huda bolezen mi je enako kot smrt. Ko sem bila še otrok (pribl. 9 let), sem mislila, da bom umrla, ker sem imela vročino 37,4 ... vedno, ob vsaki bolezni sem spraševala starše ali ne bom umrla.

Pojavljalo se mi je ogromno prihosomatskih bolezni, od vrtoglavic, aritmij, glavobolov, mravljinčenja, bolečin v mišicah, tresenja, slabosti ... k temu so se v najstniških letih pridružili panični napadi.

Od tega udarca, ki pa je že 8 mesecev nazaj, sem povsem panična, neenake zenice me noro plašijo, vsako noč me je groza, da se zjutraj ne bom zbudila, bojim se anevrizme, MS, tumorja, kar povezujem z neenakimi zenicami, tresenjem, šibkostjo, utrujenostjo ... vsak glavobol me za več ur spravi v paniko. Moja psihoterapevtka je šla na dopust, pa tudi ko se vrne obstaja možnost, da k njej ne bom več mogla, ker viša ceno ure.

Stvari žal niso tako enostavno rešljive, ker trajajo že praktično vse moje življenje, kardiologinja, ki mi je odkrila prolaps mitralne zaklopke je mojim staršem že v moji starosti nekje 8 let priporočala avtogeni trening, ki sem se ga naučila, ampak me je vedno tudi malo strašil, ker se mi zdi, da v sproščenosti izgubim nadzor nad seboj.

Zaradi teh težav sem večkrat odsotna, razdražljiva, izjemno čustveno labilna in občutljiva. Antidepresivov nočem nikakor in pod nobenim pogojem jemat, pred njimi me je na smrt strah in do njih čutim obupen gnus. Sploh ne vem, kako si naj pomagam pred hipohindrijo in vsem, kar mi povzroča. Zelo vesela bi bila kakšnega daljšega odgovora.

[Yme]

Antidepresivov nočem nikakor in pod nobenim pogojem jemat, pred njimi me je na smrt strah in do njih čutim obupen gnus. Sploh ne vem, kako si naj pomagam pred hipohindrijo in vsem, kar mi povzroča. Zelo vesela bi bila kakšnega daljšega odgovora.

OK. Ti bom jaz malo "zafilozofiral", čeprav jemljem AD-je in posledično najbrž bi se ti ali pa se ti tudi jaz gnusim?!

To da trpiš ne dvomim. Že po tvojem pisanju je razvidno, da si v enakem d**ku, kot večina tukaj. Je pa dejstvo tudi to, da če se ti "avtocesta" do rešitve gnusi, boš morala po dolgi, ozki in strmi poti (ki pa morda, morda sploh ne vodi do cilja). Zanimivo mi je kakšen odpor imajo ljudje do zdravil za psiho. Verjetno je to povezano s tem, da če jemlješ nekaj iz tega naslova, potem si pa res "defekten". Ljudje jemljejo tablete za zmanjšanje krvnega tlaka, pa jih nihče ne obsoja da so leni debeluhi z nepravilnim načinom prehrane, ljudje pijejo alkohol tako... za zabavo... pa jih nihče z gnusom ne imenuje pijanci, morilci na cesti, nasilni asocialneži ipd. Ampak če pa poješ en antidepresiv si pa smet družbe?! Halooo?!
Toliko o gnusu do AD-jev. Ampak dejstvo ostaja. Tako kot angina ne mine sama od sebe (izkemoma morda) in je lahko hudo nevarna če se ne zdravi z antibiotiki, tako tudi različne oblike psihičnih težav ne minejo same od sebe in brez kemije. Lahko začneš u orto mediteirat, lahko začneš pretiravat s kakršnimkoli naravnim načinom zdravljenja, ampak verjenost ozdravitve bo/je precej manjša kot če greš k psihiatru opišeš težave in začneš s terapijo s "tabletki". Lahko ti pišem dolge tolažilne misli, ki bodo lažne (in mislim, da ti to globoko v sebi veš). Lahko te tudi drugi tolažijo: "Lej, sej bo... mal potrpi!"
Ampaktisti, ki ti hoče dobro in ki hoče "živeti" s tabo in v tvoji bližini... tak te bo sku*cal in ti povedal enako kot sem ti napisal jaz. Nihče te ne more prisiliti v nek način zdravljenja (razen, če se ti ne scufa do te mere, da dobiš "jopico s podaljšanimi rokavi" in apartma brez oken z belimi tapeciranimi stenami).
Sama se odloči... želiš živeti v strahu in mukah ali si začneš pomagati in upati na rešitev (ki BTW lahko ne pride ampak upati je treba). In glej ga zlomka... mislim, da bi prvi uspešen korak do ozdravitve bil že premagan gnus do AD-jev. Kako ironično, ali ne?!

P.S. Če si si že dala "ime" Alica... bodi zares Alica in pojdi (na pot) v čudežno deželo, kjer je nor samo klobučar. Če boš ostala tu in tako kot sedaj... "sede in s strahom v očeh oprezala je kdaj pride starka s koso" (bi lahko zapisal lirično razpoložen).

P.P.S. No hard feelings... 

[Liber]

Eh itak, da vse mine slej ko prej tudi samo od sebe.

In kolk strahov se je že realiziralo oz izkazalo za upravičene Alica? Očitno se zjutraj vendarle prebudiš.

A nimaš dovolj "tekočih" zadev na katere lahko usmeriš pozornost? Vse te svoje strahove in panične sama hraniš, ker jim posvečaš pozornost in dovajaš energijo.

Nehaj, pa bo minilo.

[gobica]

Pozdravljena, ALica,
rada bi ti samo povedala, da te globoko, res globoko razumem, ker dobro poznam ta strah pred vsako boleznijo, kaj boleznijo, že će je samo nekaj malega narobe z menoj, se začne stopnjevati panika, ta občutek ogroženosti, da vsako telesno nelagodje vodi v hudo bolezen, bolnico in smrt. Že kot otroka so me vzgajali, da moram paziti in paziti, da se mi kaj ne zgodi, že pasti je bilo v tej vzgoji skoraj enako kot umreti. Od tega so desetletja, imela pa sem srečo, da sem bila v resnici zdrava in so se strahovi največkrat izkazali za popolnoma nepotrebne. Potem sem se pomirila, panike so izginile in sem tudi v zahtevni službi in z zahtevno družino dobro funkcionirala.

Zdaj sem že v pokoju, še vedno brez AD, res pa hodim na psihoterapijo in preberem vse, kar mi pride pod roke - zelo pomembno je obvladati sproščanje vseh vrst, namesto AD pa imam jaz zaenkrat srečo z zlatim, razumevajočim možem, ki je moje varno zavetje. A ne vprašaj, kako je, če on samo malo zboli, kakšna panika me pograbi! O tem, kaj bo, saj se nezadržno starava, otroci so odšli, si pa sploh ne upam premišljevati, ker se takoj začne gostiti anksioznost. A kljub temu, Alica, se da kvalitetno živeti, zaupaj si, da znaš uravnavati svoje občutke, spoznavaj se čim bolj, zapisuj si v zvezek svoje reakcije in jih tako počasi obvladuj. Poskusi prebrati knjigo D. Servan-Schreiberja Premagajmo tesnobo in depresijo brez zdravil (približno tak naslov), kjer priporoča stalno jemanje omega 3, magnezija (400 mg dnevno) in tehniko EMRD (ali sta to kaj delali s psihoterapevtko, nekakšno možgansko telovadbo z gibanjem oči, če zelo poenostavim), tudi metoda EFT-tapkanje marsikomu pomaga, pred kratkim je ta metoda izšla tudi v zbirki za telebane in jo je mogoče kupiti tudi prek društva DAM.
Samo pogumno, zaupaj si, in če si še ne dovolj, se boš počasi prekalila! Sprejmi, da si taka, lahko ti zagotovim, da je lažje, ko človek ne poskuša več besno zatirati teh svojih občutkov in se ob njih počutiti bednega! Psihoterapije pa, če se le da, na tvoje mestu res ne bi opustila, tukaj na teh straneh najdeš tudi psihoterapevte, ki niso tako dragi ali pa se je mogoče kako dogovoriti.
Srečno!