Motnje hranjenja! Ko postaneta hrana in teža obsesija in edina skrb.

[alexx]

Povsem napačno je prepričanja, da ima tisti ki bruha, bulimijo, tisti ki strada, pa anoreksijo. Poleg tega motnje prehranjevanja ne moremo enačit z motnjami hranjenja, sicer bi jih imeli vsi ljudje ki so pogosto na dietah. Motnje hranjenja so duševne motnje, ki lahko zaznamujejo še ne desetletne otroke, njihove najpogostejše žrtve pa so najstniki.

Motnje hranjenja se lahko kažejo kot mehanizem izogibanja, ko človek vso svojo energijo osredini na hrano in hranjenje ter se tako izogne bolečim čustvom in težavam, ki se mu zdijo nerešljive.

vir: Moje zdravje...dr. Karin Sernec

Veliko o temu je napisano v prilogi Moje zdravje na straneh 10, 11, 12. Čez 14 dni ko na voljo članek na netu bom prilepila gor. Vsak dan je tega vse več...imam sosedo s to motnjo. Zato moramo biti posebno previdni, saj zaznamuje lahko vse življenje.
Zdravljenje je pa dolgotrajno in temelji na psihoterapiji.


P.S. To temo sem odprla, ker sem tudi sam skoraj bila na robu leta nazaj in vem kako hude je lahko.

[cookie]

Super, da se je nekdo spomnil tudi na to temo.
Je kriza, ja. In iz lastnih izkušenj vem, da je v ozadju lahko še marsikaj. Od nizke samopode dalje, kakšnih fobij ali kaj podobnega. Jaz osebno imam težave s kompulzivnim prenajedanjem, ko pojem ogromne količine hrane. No, potem tud hodit ne morem, če se mi to zgodi . Po eni strani si obupno želiš hrane, ker misliš, da se boš potem počutil bolje, po drugi pa veš, da hrana redi in da če boš debel, te mogoče nihče ne bo maral ali ne boš dovolj dober, saj poznate. In potem ne zdržiš, poješ (oz. požreš!) vse, kar vidiš in imaš posledično spet slabo vest. Če je le možno, sama probam skompenzirat vse to z obilico športa, kar pa vzame ogromno časa in volje. Počasi se ujameš v tem krogu prenajedanja, slabe vesti in samoobtoževanja, novih sklepov, da zdaj boš pa naredil vse kot je treba. Seveda ne moreš, ker se hmalu spet ujameš v lastne zanke.
Verjetno je nujno, da najprej poskrbiš za lastno srečo. Da se sprejmeš in imaš rad takšen kot si. Potem gre lažje tudi vse drugo, a ne?
No, meni na žalost še ni uspelo...

[peja]

Zivjo
Tudi meni motnje hranjenja krepko grenijo zivljenje. Z njimi se ukvarjam ze skoraj deset let, vmes sem imela obdobja, ko sem imela mir in sem lahko sporsceno zivela. Obiskovala sem ze psihiatre, ki so mi dali samo antidepresive, pa skupine za samopomoc, kjer sem se naucila ne obtozevati. Zdajle imam pa spet "napade" prenajedanja, po drugi strani pa v glavi nekaksno anoreksicno predstavo. Nimam pojma, kaj je normalen obrok in koliko naj bi jedla, da bom uredu funkcionirala. Potem imam pa cikluse, ko jem sicer redne obroke, vendar so totalno minimalisticni, cez nekaj casa telesu zmanjka, pa se custva me preplavijo, se pa prenajedam do onemoglosti. Sploh vec ne vem, kaj pomeni normalno jesti. Iscem nekaksno pomoc, ki bo obsegala vse ravni - custveno in te moje miselne vzorce, zaradi katerih se vrtim v krogu. Pa tudi povsem konkretno - da bi mi nekdo, ki se na take tezave spozna, povedal, kaj in koliko naj jem.
Ima kdo izkusnje z dr. reljicevo?
Pravzaprav bi prosila vse, ki se ubadate z motnjami hranjenja, za kakrsnekoli izkusnje.
hvala in lp

[alexx]

Nekaj naslovov:

Asis.mag. dr.Karin Sernec, dr med., spec.psih.
KOMZ, Zaloška 29
Enota za zdravljenje motenj hranjenja
1000 Ljubljana
Tel.: 01 587 49 00, int.953

Nike Novak, dr.med.spec.psih
KOMZ, Zaloška 29
Enota za zdravljenje motenj hranjenja
1000 Ljubljana
Tel.: 01 587 49 00

Društvo za ustvarjanje in kvaliteto življenja Muza
Svetovalnica za motnje hranjenja
Modrin Andreja, univ.dipl.psiholog
Kongresni trg 1, 1000 Ljubljana
Tel.:01 425 03 38

[jade*shade]

Motnje hranjenja bodo moja bodoča diplomska naloga.

Začela jo bom..Sem.... zdravim se za kumpulzivnim prenajedanjem.
Kaj je bil moj vzrok?...

Motnje hranjenja so psihološka tolažba v fizični obliki. Z njimi "si celimo" besede in stvari,ki so naši ljubezni do samega sebe,porezale krila.

Tisti,ki jih "konzumiramo" nismo " polomljeni"..zato nas ne morete "popraviti". Lahko pa nas sprejemate,nam pomagate in nam dajete občutek,da smo vredni da "smo takšni kot SMO".

Stereotipno se povezuje vse z prenažiranjem,stradanjem in bruhanjem. To so le simptomi,kot so pri gripi visoka temperatura in boleče grlo. Izvor je nekje globoko zakopan v naši duševnosti. In nekdo,ki trpi za tem,tega ne bo pokazal navzven. Kontrola je najpomembnejše,kar ta oseba ima. In kontrola nad hrano je dober začetek...

[cookie]

O, jade*shade, ful bi bla vesela, če boš o tem imela kakšno zanimivo literaturo in kakšne linke. Tud sama sm našla že ogromn o tem, tud pisala sm velik na nekem drugem forumu, kjer najdeš velik izpovedi ljudi o tem, o njihovih občutjih, iskanju vzrokov... Prebrala sem že ogromn, bolje je pa samo malo... in še to od časa do časa, potem me pa spet vrže. Dobro je samo takrat, ko se počutim srečno (ja, in še to kakor kdaj). Najbolj fajn bi blo, da bi si lahko sama pomagala, ne pa samo kompenzirala posledice s preveč športanja in se potem spet "nažrla". Vsak dan ovo na novo.

Včasih zna bit res grozljivo. Nekatera dekleta imajo tako hude težave s samopodobo, da mi postane resnično hudo, ko jih berem.... . Vem, da je v bistvu edina rešitev, da sprejmeš samega sebe takšnega kot si. Na druge na žalost ne moremo čakat. Poskrbet je treba za lastno samopodobo, najprej si moraš bit všeč sam. Sam ni pa to glih najbolj enostavno, ne?

[alexx]

Vem, da je v bistvu edina rešitev, da sprejmeš samega sebe takšnega kot si. Na druge na žalost ne moremo čakat. Poskrbet je treba za lastno samopodobo, najprej si moraš bit všeč sam. Sam ni pa to glih najbolj enostavno, ne?

Prav imaš cookie. To je najtežje.

[jade*shade]

Včasih zna bit res grozljivo. Nekatera dekleta imajo tako hude težave s samopodobo, da mi postane resnično hudo, ko jih berem.... . Vem, da je v bistvu edina rešitev, da sprejmeš samega sebe takšnega kot si. Na druge na žalost ne moremo čakat. Poskrbet je treba za lastno samopodobo, najprej si moraš bit všeč sam. Sam ni pa to glih najbolj enostavno, ne?

Z moje strani ti lahko povem,kako zoprno je vse to z samopodobo. Jaz imam ene specifične cilje,glede sebe. Vedno sem si želela bit fizično močna,bolj fantovska. Ker sem mislila,da bo s tem pršlo tudi spoštovanje in me bodo ljudje bolj resno jemali. Ob enem pa sem si želela varnosti. Zato je vse težilo in še vedno teži k temu,da se znebim vseh "ženstvenih potez" na sebi. Skrajnosti pridejo,najprej iz obupa(prag revščine in strah pred lakoto)do te točke,ko sem jedla,jedla,jedla brez obstanka. Vse se je vrtelo okoli,kdaj jesti in kaj jesti. Sredstva,kako sem do tega prišla niso bila važna. V najhujših trenutkih,je bilo že tko hudo,da sem hrano kupovala v ogromnih količinah in nato jedla še doma. Skrivala sem jo povsod,domov sem jo nosila v šolskem nahrbtniku. In prvi stik z usti je bilo popolno olajšanje. Ni blo važn..in tako se je nadaljeval...+10+15+20+25...kg preveč . In tako sem že iz kar zajetnega otroka..rasla skorajda le še v širino. In jasno s tem so prišle tudi pripombe družbe o moji podobi..vpijala sem jih kot goba a feedbacka ni blo. In udarl je kot strela z jasnega,drastično sem se postrigla,začela nosit trenirke,široke majice,nato vse bolj temna oblačila. Še tisti kančki..ženskih stvari na meni so bledeli.
Končno..v ogledalu sem se s čepico z šiltom,skoraj počutla kot fant. Ironično..vsi so opozarjali na moje spremembe a nikogar ni zanimal zakaj?
Zakaj se nažiram?
Odvisna sem od občutka,bolečine,ki jo prinaša s sabo. Odvisna od tega,da s prstom kažejo name. Odvisna od tega ,da se odmikam od drugih. Odvisna od tega,da hočem bit nekdo drug. Odvisna od tega ,da si brezupno želim Varnosti in kontrole,ki jo nikoli nisem imela in sem jo našla v hrani.

[Smrekica]

Sem imela motnjo hranjenja, kompulzivno prenajedanje. Zdravila sem se v dvanajstkoračni samopomočniški skupini: OA - anonimni prekomerni jedci, ki deluje po zgledu AA - anonimni alkoholiki. Ta skupina deluje po vsem svetu in velja za eno najuspešnjih metod zdravljenja motenj hranjenja. Jaz sem se zdravila v tej skupini 7 let in zares deluje.
Tukaj je njihova spletna stran
http://oa-slovenija.com/
OA Slovenija   
Overeaters Anonymous OA - Slovenska skupnost p.p. 4382 1001 Ljubljana 

 
 

[PikcaPokca]

Evo, se ena tukaj - imam motnje hranjenja (kompulzivno prenajedanje) in se eno "lustno" depresijo za povrhu. 

Zdravim se ze eno leto... Z zdravili in psihoterapijo.... Ne bom rekla da sem na zacetni tocki, ampak zagotovo gre pocasi. Predvsem ker nimam nobenega samospostovanja in samozavesti; imam pa ogromno negativne samopodobe. 

Saj ne vem kaj drugega naj vam napisem punce, kot to da vas razumem. Doma mi je prav tezko, ker me razen fanta nihce ne razume. Enostavno se tudi ne potrudijo razumeti (no ja, saj glede na to, da je moja druzina eden izmed vzrokov 15letnega kompulzivnega prenajedanja in 7letne depresije, kaj drugega sploh ne bi mogla pricakovati).

Trenutno se ne pocutim ok... Sem si prejle v ogledalu pogledala stegna in videla nekaj izbocenih modrih zil, ki me sedaj grizejo, zgejo in silijo v dejanja, ki jih ne bi rada pocela. Ampak, ko se pa tako mocno sovrazim... Najraje bi se od znotraj navzven raztrgala.... 

[She_]

Tudi jaz - kompulzivno prenajedanje. 

Imamo to v družini, ker je bila hrana edino, kar nas je vezalo.
Smo imeli navado, da smo za mizo toliko časa jedli, dokler nismo pojedli vsega. Sliši se hecno, ampak to je bil edini čas, ko smo bili "normalna" družina.. vsaj kolikor toliko
In se je iz tega rodilo resnično nezdravo prenajedanje.
skupaj s pomanjkanjem ljubezni, stresom in bolečino pa kompulzivno prenajedanje.

Najbolj ironično zame pa je to, kako ljudje posplošujejo motnje hranjenja glede na videz -
npr. sama sem extremna suhica in vsak ko me vidi, reče, joj, kok si ti anoreksična.
ti bi pa mogla več pojest in potem mi skoraj bašejo hrano v usta.

in ne razumejo, da za moje telo hrana ni hrana,
ampak kompenzacija za ljubezen, vrednost .
in s tem mi basanje s hrano povzroča nekaj nezdravega.. stres.. zaradi katerega še bolj shujšam..
in potem me hočejo še bolj basat..
mislim.. prav nadležno (in žaljivo), res.

[mina]

Kontrola je najpomembnejše,kar ta oseba ima. In kontrola nad hrano je dober začetek...

Lažna kontrola, kontrole nimamo nad ničemer. Je samo iluzija.
In ko se sprijaznimo s tem dejstvom, smo že na dobri poti.
Naučiti se moramo, da je življenje konstantna spremenljivka, ni točno začrtanih poti, "navodil", kako naprej... Je kot morje...Vržeš se vanj in pač plavaš. Da ostaneš na površju.
Sama sem imela motnje hranjenja dolgo let. Sedaj sem v redu, čeprrav moji domači čim omenim dieto kar nekam zaskrbljeno reagirajo. Pa dobro vem, da ne bi nikoli več šla v nobeno skrajnost...

[She_]

Kontrola je najpomembnejše,kar ta oseba ima. In kontrola nad hrano je dober začetek...

Lažna kontrola, kontrole nimamo nad ničemer. Je samo iluzija.

se stinjam.
vsakič, ko sem hotela kontrolirat motnje s hrano, sem čez čas začela samo še bolj prenajedat.
mislim, da je treba "zdravit" vzork in ne posledico.. ko sem zadovoljna, mi hrana služi kot prehrana, tudi užitek, ko sem v depresiji je hrana kompenzacija za ljubezen.. zato mi posvečanje pozornosti kontroli nad hrano ne pomaga preveč. 

[alexx]

Se splača pogledati kako do motenj pride v nekaterih primerih.

Deliti skrivnost
Trenutno na POP TV

Igrajo Mare Winningham, Tim Matheson, Diane Ladd, Alison Lohman
Režija Katt Shea
Scenarij Lauren Currier
 
Dr. Nina Moss je uspešna psihologinja in mati odraščajoče hčerke Beth. Najbolj jo veseli, da se z Beth dobro razumeta, vendar ne ve, da ima Beth resne težave. Dekle začuti, da sta si z mamo preblizu, zato se začne pred njo zapirati in razvije tesno prijateljstvo z učiteljico baleta Stacho. Nina se počuti zapuščeno, zato začne svoje razočaranje utapljati v delu, ob tem pa ne sluti, da bo Beth že prav kmalu bolj kot kdajkoli prej potrebovala njeno ljubezen in oporo.

[jade*shade]

Kolikokrat se vprašam kaj pravzaprav počnem ko jem? Kaj se dogaja z menoj? Podoživljam? Si zidam zid okoli sebe? Kaj vse sem naredil za moment ko jem in sem sama skrita pred svetom.  Samo da sem potešila to globoko samoto. Tudi..na kriminalna pota..pa sem bila še otrok 6 7 let samo vedela sem da potrebujem hrano..hrana pa je prihajala iz trgovine..zdaj mi je hudo vse to je za mano a se še zmeraj ne morem ločiti od moje grde navade-odnosa s hrano..nikoli ni dovolj dobro..

[ton]

Ja, Jade, hudo je, ko nekaj najbolj naravnega (vnos goriva) lahko postane največja obsesija in muka. Iz izkušenj (k sreči ne svojih) vem samo to, da človek sam tega skoraj ni sposoben rešit, da pa podobno kot pri drugih odvisnostih ni druge kot negovanje, dobesedno bildanje svoje volje. K sreči so dovoljene vse blažje odvisnosti, kjer je mehanizem podoben.
Jaz sem kajenje zdravil z alkoholom, potem pa tega s športom. Zaenkrat kar sfolgam. Četudi se zudi neprimerljivo, je kar. In pri vsem tem je pametno malo pokukati  pod pokrov. Kje so zametki, kaj se je dogajalo pred desetimi, dvajsetimi leti...

[PumaAngel]

Pozdravljene,
tudi jaz sem imela nemalo problemov s tem....ko sem izgubila nadzor nad uživanjem hrane...in nekaj časa jedla...tako skušala zapolniti čustveno praznino...,nisem se hotela poglobiti od kod to izvira, ker bi utegnilo boleti. Potem pa sem začela stradati...dobesedno...hodila kot nora, uživala minimalno količino hrane.V dveh mesecih tako izgubila 25 kg. Vse moje misli so se vrtele okrog hrane, koliko kalorij bom zaužila, ali zadosti športam da vse porabim, večino časa pa sem tako preživela pred ogledalom. Nikoli zadovoljna sama s sabo. Nakar sem videla da to nikamor več ne vodi, vse pa je izviralo iz izredno nizke samopodobe...in občutka nevrednosti. Tako sem začela delati na sebi in svojih občutkih in priučenih miselnih vzorcih, in se sprejeti tako kot sem. Je bilo pa težko, priznam.

[Anakonda]

Z motnjo hranjenja živim že okrog pol svojega življenja. Začela se je okrog 15.leta v srednji šoli.
Zdraviti sem se konkretno začela pri 26ih na KOMZ, prišlo je do napredkov, ob težkih situacijah pa so se simptomi prerinili v ospredje.
Trenutno sem v svoji najslabši ediciji, ko imam 40 kg in čakam na hospitalizacijo, ker je treba čakat na vrsto. Je zelo hudo, ker zaradi zadnjih dogodkov težko shajam sama s seboj, imam depresijo, jest pa kar ne morem in gre teža kvečjemu dol.

[Sinuska]

aloha, anakonda! (imaš pa res svetski nik)

trenutno sem tudi jaz v fazi nekega stradanja, čemur pripisujem tudi moj nedavni kolaps na sprehodu. ne vem, če ti lahko kaj pomagam, ampak vendarle vedi, da sem s teboj.

kadar jaz ne jem, razmišljam, zakaj nočem (ne morem jest). kot da bi hotela biti nevidna pred svetom... morda. ne vem. pri meni res ni tako kritično.

upam, da si danes kaj jedla. pa da boš jutri tudi. mmmm sladoled! lubenice?

drži se! 

[alexx]

Tudi moški so žrtve anoreksije...na žalost. http://www.lepa.si/forum/showthread.php?t=11711