Je imel kdo težave z kg v obdobju anksioznosti?

[sončeko]

Slavka, hej

Sem le včeraj nekako prilezla na vrh hriba Me pa ta praznina in hladnost ubijata..tako nemočno se počutim...počutim se kot pošast, brez čustev....

To je res tako grozno...Niti jok otroka me ne gane, kot me je ganil prej....Zakaj se to dogaja?? Drugače sem imela lepo otroštvo in bila ljubljena...

Verjetno so se tudi pri tebi čustva vrnila, ko si se sama počutila bolje?

Zame je pa daleč Novo mesto, na žalost....

Kako si ti? Lp

[NATIKA]

   Sončeko tale naša Slavka je en biserček  ,tudi nama bo boljše samo morava vztrajat pa bo verjamem ,da bo!!!Ja glede čustev sem tudi jaz takšna tak čudna to se popravi oz.stabilizira!!
Še pišem kasneje

   objem n.

[sončeko]

Hej, Natika!

Jaz skoraj zgubljam upanje     

Groooozno je...kot bi bli vsi domači tujci okrog mene...čista otopelost

Koliko časa pa ti piješ tablete?

[lunica]

Sončeko!

Pogumno naprej in ne izgubit upanja.Stanje se popravi,ko to najmanj pričakujemo.Z AD-ji je pa zelo različno enim prej drugim kasneje.Če ne bi bilo nobenga učinka po vsaj 6-ih tednih potem jih je bolje zamenjat.
Kot sem že omenila sem tudi sama postajala malo skeptična in ali se bom sploh še kdaj normalno počutila?Evo pa se je začelo stanje popravljat s tem pa tudi delo na moji osebnosti.In tudi moji kg že gredo počasi gor

[sončeko]

Lunica, kako lepo je slišat take lepe, tople besede Čestitke, da je šlo na bolje!
Jaz sem trenutno v samem začaranem krogu..ni videt, da bom kmalu zunaj...Pijem 2 tedna Asentro..Katere ti piješ in po kolikem času se počutiš dobro?
Ma, ko vsaj ne bi mislila o vsem tem in se prepustila toku, bi bilo bolje..... Lp in 

[lunica]

Lunica, kako lepo je slišat take lepe, tople besede Smiley Čestitke, da je šlo na bolje!
Jaz sem trenutno v samem začaranem krogu..ni videt, da bom kmalu zunaj...Pijem 2 tedna Asentro..Katere ti piješ in po kolikem času se počutiš dobro?
Ma, ko vsaj ne bi mislila o vsem tem in se prepustila toku, bi bilo bolje..... Lp in  clap


Hejla Sončeko!

Dva tedna po navadi ni ravno dovolj,da bi lahko realno ocenili napredek.Čeprav se je pri meni začelo kazat rahlo izboljšanje po dveh tednih za kak dan ali dva,ampak potem pa je zopet šlo malo dol s počutjem tako,da je takrat stanje bolj nihalo.
Jaz jemljem cipralex vsak dan zjutraj tabletko 10mg.Jemljem jih dva meseca in proti prej je res veliko veliko bolje moje  osebno počutje.Idealno ni pri nikomer ampak že to,da brez strahu lahko funkcioniram in,da se odzivam na različne situacije dosti bolj mirno ter se lahko soočim sabo in svojimi vzorci,ki so bili vse prej kot dobri zame.
Svetujem ti,da ne obupaš in ne vržeš puške v koruzo čeprav te razumem kako se počutiš v začetni fazi,ko AD še ne deluje in se stanje po navadi malo poslabša ampak ne izgubi upanja in se ne oziraj preveč na to kdaj bo in kako bo,ker se bo učinek AD-ja pokazal neopazno in takrat boš začutila kako se počutiš sproščeno in imaš pozitvno energijo jaz sem to začutila v celoti v drugi polovici avgusta,začela pa sem z AD-ji v začetku julija.Ampak to je bilo pri meni lahko,da bo pri tebi prej ali pa malo kasneje saj smo ljudje različni.
Tako,da lepo pogumno naprej brez strahu

[sončeko]

Lunica, pozdravljena!

Ja , ni nekega napredka v 2 tednih kot praviš sama...Kvečjemu res pride še kak dan slabši, ker sem nekako naveličana, ker je vsak dan tak...Upam,da bom v petek malo bolj pomirjena,ko grem k psihijatru...
No, jaz sem začela s pitjem ad-jem točno 1.septembra..resnično upam,da je res še prezgodaj za boljše stanje in, da bo kmalu bolje, ker sploh ne funkcioniram...sem pa jezna nase, ker se res ne morem niti malo umirit oz. potolažit...Zato pa imam vas tu,da me spodbujate     

No še vprašanje...če te že nisem vprašala... Kaj se je pri tebi dogajalo?

[lunica]

Hey Sončeko!

Pri meni so bili stranski učinki zelo različni od omotice,do povečane tesnobe in nekaj napadov panike skratka počutje je bilo klaverno in moje misli tudi takrat:)
Imela sem skozi občutek,da sem resno bolana in,da je moje počutje posledica vseh možnih diagnoz,ki sem jih imela v glavi najbolj pa,da je nekaj hudo narobe z mojim srcem in,da  bom doživela srčni infarkt saj sem imela identične bolečine seveda,ker sem o tem toliko razmišljala in tako intenzivno,da so se pri meni resnično sprožili ti občutki.
Pa vedno sem imela v mislih nekaj mladih ljudi,ki so resnično doživeli infarkt in tudi umrli,ko sem o tem tako premišljevala sem bila že čisto adijo...Tako,da kar koli te zanima samo vprašaj nič bat
Saj bo tudi pri tebi postopoma bolje ampak saj veš treba si je dati čas

[sončeko]

Dobro jutro lunica...in ostali !

Jaa, zanimivo kako smo narejeni....Vsak se "zapiči" v nekaj in ga je strah.... Jaz sem se posledično umaknila vase in se odtujila od domačih in zdaj v glavi skoz premlevam o tem, da kako je to sploh možno in kot praviš, tako intenzivno,da dobim napad 

Sploh, če opazuješ sam sebe in kako se telo odziva, začneš res vse analizirat in se še bolj ustrašiš...
Upam, da bom vsaj pol tista stara, kot sem bila 

[lunica]

Ej sončeko!

Seveda bo tvoje počutje boljše kot je sedaj  ,ja vsak ima svoje misli,ki potem naredijo cel kaos v našem telesu in na podlagi tega se sprožijo občutki,ki nas želijo prepričat,da je to res in,da se bo zgodilo.
Ko bo AD začel delovat se boš začela lažje in na drug način soočat z svojimi strahovi in vzroki zakaj je prišlo do tega.Držim pesti in ne obupaj

[trzinka]

Rada bi napisala nekaj na to temo, saj se vse življenje borim s kilogrami in anksioznostjo.....
Hrana je bila moja največja prijateljica, psihično zatočišče, nekaj , kar me je vedno potolažilo in sem se počutila sita in zadovoljna ob njej, nikoli me ni razočarala, delala nervozne...
V bistvu pa je vsa zanka v načinu prehranjevanja in miselnih vzorcev iz otroštva, iz zadovoljstva in sreče v življenju..., naša psiha ima ogromno prstov tukaj vmes...in vsega se zavedamo, smo pa nemočni, dokler sami pri sebi ne razčistimo in ne spremenimo določenih zadev.
Ko sem bila najbolj v podnju sem hirala....ko sem bila živčna in nesrečna sem se basala...Ugotovila sem, da je bilo moje prenajedanje povezano z osebno srečo in zadovoljstvom v življenju. Začela sem delati korak po korak korenite spremembe....ob pomoči psihoterapij, ob pomoči ADja, prijateljev, foruma, knjig, delavnic, predavanj, druženja in sproščanja in seveda mojega truda in moči, narediti premik... Začela sem se imeti rada, se spoštovati, umaknila sem se iz kroga ljudi, ki so mi dajali negativno energijo in žal sem morala narediti kar drastične korake v vsem tem mojem življenju in seveda so se obrodili sadovi...
V vsem tem sem doživljala hude vzpone in padce ampak optimizem in volja me niso na srečo nikoli zapustili, vse se da, če se to želi in hoče, pa čeprav z muko...
Kar se tiče kilogramov, sem se skozi leta nesrečnega in nezadovoljnega življenja poredila za eno osebo ,iz prekrasne ženske sem se oblikovala v brezlično maso , in sedaj.....uspelo mi je in mi uspeva, shujšala sem 50kg v dveh letih in na to sem izredno ponosna...Popolnoma druga oseba sem in da ne govorim o psihi...Je pa to počasno delo in samo od vztrajnosti je odvisno. Še vedno pridno papcam ADje in ne vem, če jih bom kdaj nehala...

Želim povedati, da se da..

[Slavka]

Trzinka  ta tvoj zapis pa spada v "tvojo" rubriko o napredku.
Ni od muh, da človek tako napreduje in se prične zavedati ter spreminjati tiste ponavljajoče vzorce, ki ga spravljajo v slabo počutje oz. ga uničujejo.

Res vse pohvale zate 

[trzinka]

hvala, Slavči  , želim samo druge vzpodbuditi , jim dati voljo in dokazati, da se resnično da in se ne sme vreči puške v koruzo, pa naj je še tako težko...
Letos sem sama imela turbulentno leto na vseh področjih, vleklo me je nazaj , na dno....Bolečine so bile spet prisotne, ampak ko se razčistijo zadeve , vse mine...in na življenje se gleda še s svetlejšimi očmi..

[sončeko]

Pozdravljene vse skupaj!

Lunica, ja večina dni pri meni je na žalost takih, da obupavam...Res ne vidim izhoda iz svoje situacije...Jutri imam psihijatrinjo končno, pa bomo vidli kaj še ona pravi na moje težave...

Trzinka, tole si dobro opisala, da, ko si v podnju, hiraš in, ko si živčen pa ješ...to je res velika razlika...Ga ni človeka, ki bi bil čisto na tleh in bi lahko jedel zraven...Izgubiš apetit...tako sem ga jaz...
Sicer pa iskrene čestitke ob uspehu!    Lepo je slišat take zgodbe...

[lunica]

Hejlou Sončeko!:)

Kako se kaj počutiš?Si že občutila kakšen napredek pri sebi?

[sončeko]

Lunica, pozdravljena!

Sem šele zdej vidla, da si pisala....Evo zdaj teče 4.teden odkar sem na Asentri. Danes sem povišala dozo in sem na 75mg. Spim dobro, jem tudi že po malem...je pa največji problem to, ker nekak skoz mislim o tem vsem...Še vedno sem v nekem svojem svetu...Tesnobnost je tudi nekoliko manjša...
Še najbolj se v glavi ukvarjam s tem, kako sem bila tuja do lastne družine in mi to ne da miru in me skoz muči... Tako tudi po cele dneve živim v tem svetu...

Kako si ti?

[lunica]

Heyla!

Ja super!!!Vidiš,da so že spremembe  ,je pa potreben čas,da boš res ok.AD-ji pomagajo ampak ne tako hitro kot bi mi želeli.
Boš videla,da boš vedno bolje  .Jaz sem v redu hvala kot,da sem že malo pozabila kaj je to anksa imam sicer tudi dneve,ko sem sitna in nerazpoložena ampak to jih pa imamo tudi vsi.Sem to kar sem in se ne trudim več ustrezat merilom ostalih,ki to pričakujejo ali želijo od mene.Prilagajam se kolikor se da vse ostalo pa prepuščam počutju.

[sončeko]

Lunica, dobro si to napisala..
Verjetno je res čas potreben...me pa grabi panika, ko vidim, da sem že en mesec takšna...Koliko je pri tebi trajalo?

Ja, pa saj niti še učinek tablet v 4 tednih ni ta prav (se tolažim, hihi).

 

[lunica]

Hejla!

Jaz sem začela z cipralexom točno 5.julija.Ko smo šli na dopust to je bilo 8.avgusta in do 16.avgusta sem vmes še vzela polovičko lexaurina kot support,ker me je še prijemalo ampak nekje po 20.avgustu pa sem bila že čisto ok.Ja traja nekaj časa datume,ki sem ti jih pa napisala sem jih z razlogom,da boš lažje imela realno sliko koliko časa traja,da prideš na zeleno vejo .Ampak lahko bo pri tebi tudi prej pač odvisno od posameznika.Le pogumno in nič bat

[sončeko]

Ojla lunica! Jutri imam spet psihijatrinjo, pa bomo vidli...Še včeraj se mi je zdelo, kot , da sem na istem kot prvi teden...jokala sem, nobene volje, življenja, jezna sama nase zakaj se to dogaja...zakaj se umikam svetu, itd.
Ma ti si bila pa kar hitra...si hitro prišla na zeleno vejo Pri meni malo dlje traja....upam samo,da splavam