Je imel kdo težave z kg v obdobju anksioznosti?

[sončeko]

Slavka, res si zaslužiš en velik objem

Ampak res zanimivo..že 2x me je doletelo in še vedno si ne morem dopovedat, da bo mimo Čisto me prevzame panika ! Hvala za tako spodbudne in lepe besede...

Se pravi ti je pomagala Asentra...me veseli zelo! Le tako pogumno naprej 

[Slavka]

Sončeko  tudi tebi želim, da ti Asentra čimprej pomaga...potem bo vse lažje, saj veš. 

[NATIKA]

  Drage moje punce !

  Vse kar ste napisale se dogaja tudi meni, ker sem totalno nedosledna z jemanji ad,sem jih jedla nekaj časa se počutila vredu in nehala,je bilo nekaj časa super pa spet tista GROZA,tisti nemogoči občutki tesnobe .vrtoglavice,občutek,da bom omedlela ,znorela....nisem vedela ampak sem bila cela panična in nesrečna kaj mi je zakaj se tak počutim...in  za vsako ,ko sem nehala se mi je ponovilo v še slabši obliki...No in sedaj sem spet na začetku danes sem vzela sedmi dan ,najprej četrtinko, sedaj sem na polovički ,ampak ne vprašajte me kako mi je ...tudi jaz sem bolj suha ,164 velika in 60kg,sedaj sem shujšala in jih imam 56 in vsak ,ki me vidi ja kaj pa ti je ,joj kako si suha...zdaj ,ko sem shujšala teh par kg se mi ful pozna in tudi meni je to grozno!!V glavnem ,ko mi pride tisto hudo počutje si mislim ma vse skupaj bom nehala ,ne bom jedla več tega sranja,ampak bom zdrzala.ker moram,da bom končno zazivela in bila takšna kot sem bila! Da bom v nasmejana ,vesela ,da bom v oporo moji druzini ,mozu in mojima zlatima otrokoma ,ne pa ,da se izogibam trgovin to mislim predvsem stanja v vrsti,da bom sproščeno šla na kavo ,na sprehod ...samo to si zelim in upam,da mi končno uspe!
Nekaj me zanima na podlagi česa se zdravnik odloči kateri ad ti predpiše ,ker npr.Slavka ,Trzinka,Mukica ,Toya ,Mamica ,ki jih poznam in imamo skoraj podobno pa ima vsaka drug ad,jaz imam cipralex-

      Pišem pozno,ker nisem utegnila prej,

      lp natika
 

[Slavka]

Natika 

Ti suhec moj bogi  ...Upam, da ti bo cipralex čimprej pomagal do dobrega počutja in tudi do apetita, ker vem kakšne muke so to. 

Nekaj me zanima na podlagi česa se zdravnik odloči kateri ad ti predpiše

Zdravnik se odloči na podlagi naših težav in simptomov. Včasih sicer uspe v prvo, včasih pa je potrebno tudi zamenjati antidepresiv, če že predpisani ne doseže pravega učinka.

Mislim, da vse me (jaz,Toja,Trzinka,Mamica...) jemljemo antidepresive iz iste skupine antidepresivov, to je SSRI ( inhibitorji ponovnega privzema serotonina). Z njimi namreč zdravimo depresijo in razne anskiozne motnje: panično motnjo, generalizirano anksiozno motnjo, socialno fobijo, obsesivno kompulzivno motnjo, posttravmatsko stresno motnjo...
In najbolj znani ADji iz te skupine so npr.: Prozac (Salipax), Zoloft (Asentra), Cipralex, Cipramil, Seroxat (Paroxat, Parogen)...
Vsa zdravila is skupine SSRI imajo namreč podobno učinkovitost, manjše razlike med njimi so v neželenih učinkih.

Če te pa še kaj zanima o antidepresivih, si lahko prebereš tukaj...je lepo razloženo in poudarjeno, da jih je potrebno jemati REDNO in tako, kot imamo predpisano:

http://www.psihiater-leser.com/82901/27585.html


Natika, drži se...vsak dan si bližje zmagi!

[Toja]

Natika...

Lepo, da si napisala, kar te muči...res si taka "pipika", samo saj ni čudno, glede na tvoje stanje.

Malo si ga polomila, da nisi redno jemala AD in zdaj si zapadla v malo hujše stanje,
vendar ne izgubi upanja, zdaj se ti bo začelo popravljat in s svojo vztrajnostjo boš
dosegla marsikaj...
Dobro veš kako je bilo z mano...podobno kot s tabo...ko pa sem se odločila,
da je tega konec, začela delat na sebi, se mi je stanje izboljšalo...
Vse bo...tudi trgovina, kavica ... samo počasi gre...zato ne imej trenutno prevelikih ciljev....

Psihiater ali zdravnik se odloči za AD, ko spozna in oceni, da jih potrebuješ in tokrat jih
ti rabiš zelo nujno...
Cipralex je zelo dober AD, jemlji ga tako kot si začela...rezultati bodo vidni tam nekje po 6-tih tednih,
trenutno se ti pa simptomi še bolj pojavljajo, kar pomeni, da AD prijemlje...se pa mora tudi telo temu prilagodit(navadit), dobila boš tudi apetit in s tem se ti bo tudi tvoja teža malo dvignila.

Zdaj imaš voljo in želim ti, da ne obupaš...pogumno naprej...
Če ti bo težko, pa veš kje me najdeš...

[lunica]

Hey Natika!

Malce si ga polomila ti ti...!:)
AD je potrebno REDNO jemat pa,če tudi je hudo.Menim,da nas je veliko šlo skozi to neprijetno obdobje tudi jaz med drugim.
Če bi takrat opustila AD-je ne vem kako bi danes funkcionirala verjetno on line tesnobna,depresivna in po vrhu še panična.
Ampak zakaj bi mučila sebe na tak način?Če zato obstajajo zdravila,ki so mi v pomoč oz.podporo,da se lažje soočim z težavami,ki jim več skoraj nisem bila kos.Čeprav niso bile tako velike ampak jaz nisem več zmogla naprej.
Še boš morala malce zobe stisnit Natika saj drugače ne bo počutja kakršnega si želiš in vem kako je hudo,ko smo v takšnem stanju.
Moje težave so bile identične tvojim tudi kg so se topili,ampak danes pa že jem z večjim tekom in tudi moji kg ne gredo več dol ampak malo po malo gor.
 

[Maycha]

lunica, lepo te je bilo prebrati. Tako naprej   

[NATIKA]

 Drage moje punce hvala vam  , ja vem in verjamem ,da bo boljše....nič drugega ne bom napisala kot to, da hvala bogu ,da obstaja ta forum ,ker sem spoznala čudovite osebe ,osebe ,ki so mi v pomoč kadarkoli in zato sem vam neizmerno hvaležna !!!

  RADA VAS IMAM  ,
             
                   Objem Natika

[sončeko]

Slavka, še enkrat objemček 

Natika, tudi jaz pijem ad 7 dan, danes sem začela s celo...stanje je neznosno...cel dan neko nerealno stanje, tesnoba, brez apetita, samo pijem, pa eno nektarino sem pojedla v celem dnevu...kupila sem si magnezij in supradyn..ponoči si pomagam s helexi, pa tudi čez dan če je prehudo..Tudi jaz sem mamica 1 otroka, visoka 155 cm, pa shujšana na 47  
A si tudi ti  oz. vse ve, ki ste se oglasile prazne, nekako hladne...meni pride najbolj hudo, ko bi se otrok igral, pa sem tam z njim z drugimi mislimi in se potem s tem obremenjujem še dodatno, da zakaj sem taka, odsotna ,kako to,da se moram na silo igrat zdaj, prej sem bila pa vsa srečna itd. Mah, blodim od hudega

Jaz pijem Asentro in pila jo bom dokler ne bom pozdravljena......Čeprav meni se očitno tole stanje vsake toliko ponavlja...

[sončeko]

Ojojjj, mene pa grabi fulllll... Se kr grozno počutim danes oz. polovico dneva... Možno,da je zaradi tega, ker sem povečala Asentro iz polovičke na celo?? 

[mina]

Ojojoj, ne bi zgubljala besed.8 kil, ko mi je šlo dobro, če ne še manj. Nič kaj lačna, sem bila presita anksioznosti in panike.   
Sedaj...kile gor...imam 10 kil več, kot takrat, ko sem šla rodit. 
 

[sončeko]

mina, čestitke

[harmonyy]

imam samo eno vpr. in sicer.na vec forumih sem zasledila da se ljudje ob jemanju antidepresivov mocno zredijo.a je to njuno?ne razumem namrec kako to deluje.se ti poveca apetit ali pac tablete kakorkoli visajo maso? hvala ze vnaprej;)

[Slavka]

Harmony, jaz lahko povem iz lastne izkušnje, da se nisem zredila zaradi asentre. 
Sem pa ob zmanjševanju ADja občutila, da se mi iz telesa precej izloča voda...zelo sem se namreč potila,
kasneje pa sem imela občutek, da sem nekako "lažja". 

Moje mnenje je, da nekateri antidepresivi povečajo naš apetit in zato se posledično zredimo, povečan apetit pa je morda tudi posledica večje umirjenosti in zadovoljstva, ki ga sprožijo ADji.

[sončeko]

Slavka, kaj pa ti je blo, če smem vprašat? Depresija? Nisem brala tvojih postov, pa ne vem...

V kolikem času si se zbasala ven?

Bodi lepo 

[Slavka]

Sončeko 
Jaz sem, ob smrti moje mami pred 5 leti, doživela prvi panični napad, ki se je potem še kar nekajkrat ponovil, imela sem povečano anksioznost, počasi sem že drsela v depresijo in za povrh so se mi pričele pojavljati še prisilne misli, da si bom kaj storila oz., da bom storila kaj svojima otrokoma.

Lahko rečem, da sem se sedaj že "zbasala" ven, trajalo pa je kar nekaj let, da sem zopet začela živeti v takem ritmu, kot sem želela.
Na začetku mi je bila v pomoč asentra, potem pa tudi skoraj 2 leti psihoterapije, obiskovanje samopomočne skupine, delavnic in predavanj, spremenjen način razmišljanja, ples s katerim se ukvarjam, druženje z ljudmi, do katerih čutim simpatijo in energijo....in tako sem počasi, korak za korakom, prihajala ven iz globine, v katero sem zdrsela pred 5 leti.

Ko nam je najtežje namreč razmišljamo, da ne bo nikdar bolje, da se bomo do konca življenja spopadali s temi občutki, vendar se kasneje izkaže, da čeprav je anksioznost, tesnobnost, rahla depresivnost, del nas in našega življenja, še vedno lahko živimo lepo in polno življenje.
Le prisluhniti si moraš in postaviti svoje potrebe na prvo mesto...pa pride tudi notranji mir in zadovoljstvo.

Sončeko...tudi tebi želim, da čimprej prideš do tiste točke, ko boš ugotovila, da je živeti zabavno in lepo. 

[sončeko]

Slavka, še enkrat hvala za lepe besede 

Ojoj, je pa res hudo obdobje za tabo...no, važno,da je za tabo....
Točno tako, kakor praviš...ko nam je najhuje in, ko se vse to dogaja kot začaran krog, mislimo, da ne bo nikoli bolje....Ko pa traja in traja, pa mnogi zgubimo upanje....

A otroka sta kaj opazila? Tudi tebi ni bilo toliko kot prej do druženja, igranja z njima? Ker meni ni, pa itak verjetno zaradi depresije...Pa taka čudna sem, hladna ......

A psihoterapijo izvaja izbrani psihiater?
Lp******

[Slavka]

Sonček  

Seveda sem se zaradi mojih težav čisto "spremenila". Ni mi bilo do druženja, do zabavanja, težko sem komunicirala, ker me je mučila zbranost in sem kar sredi stavka umolknila, ker enostavno nisem več vedela, kaj sem želela povedati. 
Iz zabavne in humorja polne ženske, sem postala nevrotičen kup nesreče. Vse me je motilo, mi šlo na živce, vse mi je bilo (pre)težko in (pre)odgovorno. Začela sem se smiliti sama sebi in želela, da me vsi pustijo pri miru...nazadnje sem si želela samo še umreti in zaključiti to agonijo.

Moja otroka sta bila takrat stara 6 in 11 let, hodila sta v šolo in vsak dan prinesla domov kup obvestil, rabila sta to in ono, hodila na treninge...v glavnem med tednom je bil pravi živ-žav. In mene je to še dodatno izčrpavalo. Moj mož je prevzel večino bremena na svoje rame, vendar sem jaz ob tem dobila slabo vest in si, poleg vsega očitala, da sem slaba mami. 

Seveda sta otroka opazila, da se nekaj dogaja z mano. Nisem več tako funkcionirala, kot prej, strah me je bilo iti v trgovino, na igrišče, v šolo z njima...veliko sem jokala, nisem mogla jesti ipd. Morda sta vse to povezala z izgubo babice, kajti tudi ona sta po svoje žalovala.
Vendar sem jima potem, ko sem se izkopala iz najhujšega, povedala, kaj se je dogajalo z mano. Kakšne težave imam, da obiskujem psihiatra in psihoterapevta, da vodim skupino za samopomoč za ljudi, ki se ubadajo s podobnimi težavami, kot sem se jaz.
Želela sem jima predstaviti to motnjo kot nekaj normalnega, kot nekaj, kar se lahko zgodi vsakomur in ob tem sem vedela, da če bosta vedela, kaj se v bistvu dogaja z mano, bosta to lažje sprejela.

Najhuje je namreč, če ne vemo, kaj se nekomu dogaja in potem sami pri sebi razvijemo razne scenarije, ki pa niso nujno pravilni. 

Sedaj moj sin hodi v 2.letnik gimnazije in že razmišlja, da bo šel po končani srednji šoli študirat psihoterapijo. 
Zanima ga namreč, kako deluje človeški um, kako lahko pomaga nekomu, ki se znajde v stiski, zakaj pride do teh motenj...pa tudi zaslužek mu diši. 

Hčerka pa je ravno tako senzibilna in občutljiva dušica, kot jaz. Pri njej opažam vzorce, ki privedejo do anksioznosti...je perfekcionistka, težko sprejema kritiko, občutljiva in dovzetna je za stiske soljudi... Že sedaj jo poizkušam usmeriti na bolj realna tla, ji povedati, da ni ona odgovorna za druge, temveč zase in da ni nihče na svetu popoln, da ljudje delamo napake, da pa ni nobena napaka tako huda, da je ne bi zmogli popraviti oz. se iz nje nekaj naučiti.

No, sedaj sem se pa razpisala na polno... 

Sončeko, razumljivo je, da sedaj nimaš energije, da se igraš in ukvarjaš z otrokom, ker vso energijo porabiš zase in svojo "borbo" s simptomi, ki te ta trenutek napadajo z vsemi topovi.

Ne vzbujaj si slabe vesti zaradi tega, temveč delaj tako, kot ta trenutek lahko. Otroci razumejo...vedo, da tudi mamica ne more biti 24/7 dobre volje in nasmejana. Morda paziš le na to, da ne daš otroku kakorkoli "napačne" informacije, da bi lahko mislil, da je za tvoje stanje kriv on.

Torej, če čutiš, da ne moreš ukvarjanja in igranja, se toliko bolj crkljaj z njim...objemajta se, povej mu, da ga imaš rada, morda celo skupaj z njim narediš sproščanje, zanj bo to kot igra.

Počasi bo prišla pa tudi energija in volja za postavljanje gradov iz kock... 

Drži se 

[sončeko]

Slavka, se vidi, da si res pogumna ženska 

Kot vidim je res potreben čas pri vsem...vsi mi bi radi nekaj na hitro, pa ne gre..in potem nas zagrabi panika (vsaj mene)...

Tudi jaz sem bila energična, vesela ženska in evo glej me zdaj...kup nesreče..isto tko, samo jokam, vse mi je čudno, sprašujem se zakaj se spet vse to dogaja..polna sem straha..isto kot ti, ne upam se nikamor, ni mi do pogovora......

Skoraj nisem niti sposobna skrbeti zanj, vse to me še dodatno skrbi...Čeprav je še majhen in ne ve zakaj se gre (hvala bogu)...se pa zvečer, ko se vsaj malo umirim, probam igrat z njim...Moti me le to, ker sem notraj tako prazna, pusta, kot bi bila brez čustev..tako čudno ga gledam, kot ,da ni moj....In to mi je zastrašujoče! To sem si verjetno umislila ali je posledica vsega tega kar se dogaja!

Kje pa vodiš skupino za samopomoč?

Joj sem shujšana, nikjer apetita...spila sem vsega 6 celih tablet Asentre! Upam,da mi bojo ponovno pomagale, če ne ne vem kaj bo...Pomislim na vse..da bom pristala nekje v bolnici, da me bo zmanjkalo (kar bi na momente tudi rada od hudega)......

Zdaj se z muko odpravljam na en hribček z mojim..ne vem kako me bojo noge nosile....
Vse lepo Slavka..piši še, te rada berem.... 

[Slavka]

Sonček tudi ti si pogumna ženska. 
Sem bila v podobni koži, kot ti, zato vem, koliko poguma in volje je potrebno, da preživiš vsak dan znova.

Sedaj si še zelo na začetku jemanja asentre, zato ni čudno, da je tudi tvoje počutje slabo. Počasi se bo izboljševalo, boš videla...vsak dan si bližje.
Ne boš pristala v bolnici (to je bil tudi moj največji strah  ), ker je to, kar se ti dogaja zgolj visoka stopnja anksioznosti, ki so jo še malo začinili stranski učinki asentre.

In poznam tudi občutek, ko pogledaš ljubljeno osebo ali lastnega otroka in ne čutiš ničesar...oz. čutiš praznino ter hlad. Kot, da se tebe to ne tiče, kot, da si v napačnem času in kraju...da ne spadaš tja, pa tudi ne veš, kam v bistvu spadaš. 

Vse to je niso tvoje realne misli...temveč jih sproža tvoja anksioznost in depresija. Imajo pa korenine v nekem našem pridobljenem vzorcu...morda nismo bili ljubljeni kot otrok, morda smo vse prevečkrat doživeli razočaranje od oseb, ki smo jih imeli radi, morda se nismo počutili varne in sprejete....

Veliko je različnih vzrokov, ki nam lahko povročajo te občutke...in potem nam ti občutki še dodatno povečajo tesnobo....res neke vrste začaran krog. 

Jaz sem te težave reševala s pomočjo psihoterapije, kjer sem dobila vpogled vase in svoj primanjkljaj ljubezni. Sedaj vem, kam te misli spadajo in da je moja ljubezen do otrok in partnerja prisotna tudi, če se kdaj umakne v ozadje oz. jo preplavijo dvomi in negativne misli.

 

Kje pa vodiš skupino za samopomoč?

V Novem mestu. 

Zdaj se z muko odpravljam na en hribček z mojim..ne vem kako me bojo noge nosile....

  super odločitev. Čeprav je muka in se ves čas počutiš, kot, da boš ravnokar zlezla skup, je to pametna poteza. Sprehod, sonček, svež zrak...vse to pozitivno vpliva na naše možgane, ker se bolj prekrvavijo, prične se izločati serotonin, naša pljuča se predihajo in celice napolnijo s kisikom.

Po sprehodu si pa le privošči kaj dobrega za pod zob in malce počitka. Pa bo spet en dan za tabo...in ko boš zvečer pogledala nazaj, boš ugotovila, da je bil pravzaprav kar lep. 

Čimveč lepih dni ti želim...