Sladko bežanje in še slajše sanje

[Mimobežnica]

Čas in prostor

To je vse kar potrebujem. Če je le oboje na voljo, lahko rečem, da sem resnično mirna, zadovoljna. Na žalost pa je tako, da ko imam prvo, nimam drugega… in obratno. Zato lahko rečem, da sem dokaj prepričana, da če bi imela oboje, bi zagotovo bila zadovoljna. Lahko pa se tudi motim.


Kaj me muči

Tesnoba, težave pri požiranju, tesnoba, tesnoba, tesnoba… Ne prenesem glasnega, sunkovitega, impulzivnega govorjenja, glasne glasbe, kričanja otrok, glasu moje mame. Če moja ušesa zaznajo karkoli od naštetega, začutim vrenje v predelu želodca, srce mi hitreje razbija in postane mi vroče. Ravno tako ne prenesem nepomembnih vprašanj, kot so 'Kako si?' in 'Kaj delaš?' Da ne bo pomote, niti tista bolj poglobljena vprašanja o mojem počutju/stanju/življenju niso zame nič kaj bolj prebavljiva. Motijo me ljudje. Ne razumem jih. Ne razumem, zakaj vedno nekaj hočejo od mene. No, ponavadi želijo slišati vsaj moj odgovor, morda samo toliko, da vedo, da še obstajam, ampak tega preprosto nisem več zmožna. Nimam energije. Kadarkoli se od mene pričakuje kakršenkoli odziv na zunanje dražljaje, se moje telo odzove z bolečino, stiskanjem v prsih, napetostjo, zbadanjem, ki se včasih iz prsi širi proti vratu, ramenom, spodnji čeljusti. Takoj zatem se javi potreba, da čim prej zbežim stran.


Predzgodba

Če grem nazaj v preteklost, v najzgodnejše spomine, se zavem, da za to kar sem danes, ni kriva le bolezen moje mame. Ni krivo zgolj dejstvo, da sem vse življenje preživela z osebo, ki je bila čustveno popolnoma odsotna zaradi svoje bolezni, ki se ji reče paranoidna shizofrenija. Zdaj vem, da me ni izoblikovala niti zgodnja očetova smrt niti mamine blodnje in vse možne epizode od depresivne do psihotične… Obstaja še toliko drugih dejavnikov, ki so vsi po malem prispevali k nastanku tega praznega bitja.

Prvi zametki tesnobe so se začeli pojavljati že v zgodnjem otroštvu. Ena od situacij, ki se je spomnim je, ko sva se z mamo odpravili v trgovino ali na sprehod.  Kot majhnega otroka me je seveda držala za roko. Natančno starost težko ugotovim, a vem, da je bilo pred očetovo smrtjo, torej je moralo biti pred mojim 5. letom starosti. V majhnem mestu ni težko naleteti na znane obraze, zato sva pogosto srečali kakšne njene znance, ki so se potem zaustavili sredi ceste in začeli z njo klepetati. Jaz sem vedno bila tiho. Tako mi je ustrezalo. Že takrat sem bila zmožna odsanjati sebe stran, v hipu.

No, ljudje ne bi bili ljudje, če ne bi bili radovedni, saj je vendar tako presneto zanimivo, da je pred njihovimi očmi otrok, ki je tiho in ne razgraja. In se je začelo: 'A si pridna? Kje pa 'maš očija? Koga imaš rajši – očija ali mamico,' itd., itd. Skratka, eno butasto vprašanje za drugim. In ta vprašanja v bolj ali manj preoblečenih variantah so se ponavljala v nedogled. In jaz sem jih globoko sovražila. Nekateri pogumneži so si me medtem, ko so čakali na moj odgovor, celo drznili uščipniti v lička (WTF?!). Čutila sem fizično bolečino – ne samo v uščipnjenem delu obraza, ampak v trebuhu. Že takrat je v meni vrelo.

Tako zelo sem bila jezna in hkrati žalostna – a vedno samo znotraj sebe, nikoli tega nisem pokazala navzven. Nekako sem vedela, da ne bi bilo prav. Ker pa je moja mama opazila, da sem tako rada tiho, si je to očitno interpretirala nekako v smislu: 'Moj otrok pa že ne bo mutast, jo bom že izučila'. No, kakih posebnih lekcij nisem potrebovala, ker sem bila preveč pametna in je bilo dovolj, da se je s svojim prelepim, bistrim, svilnatim (beri: nestrpnim, živčnim, paranoičnim in predvsem zelo močnim) glasom le enkrat ali dvakrat zadrla in me opomnila, da se tako že ne bom obnašala in da moram vedno vljudno odgovoriti, če me kdo kaj vpraša. Za dobro mero me je v prisotnosti zgoraj omenjenih osebkov še močno povlekla ali le močneje stisnila mojo roko in rezultat je bil dosežen.

Tako sem si nadela eno od prvih mask – masko vljudnega, sramežljivega, a vedno prijaznega dekletca. Ko sem sčasoma ugotovila, da je s pretvarjanjem in ustreznim odzivanjem na pričakovanja množice možno doseči minimalno količino te neke čudne, a očitno obvezne medčloveške (površinske) komunikacije, je sčasoma postalo enostavno. Sledila je ena maska za drugo.


Moj največji beg in edino zatočišče

Po vsem tem času, po tolikih odigranih vlogah, mi zdaj zmanjkuje energije, da se še naprej pretvarjam. Pravzaprav, če sem čisto iskrena, svoje energije ne želim več usmerjati v druge ljudi oziroma v kreiranje novih mask. Moram varčevati z močmi, ker jih rajši usmerim v svoj notranji svet. Samo vanj se splača vlagati trud. Ne zanima me interakcija z ljudmi, ker se mi zdi, da mi popolnoma nič ne koristi. Nič se ne naučim, nič ne pridobim, ne rastem v nobenem smislu te besede. Nič bolje se ne počutim v bližini ljudi, kakršnihkoli pač že. Niti najbližjih, ki so že dlje časa edini, s katerimi kolikor toliko komuniciram. Ne čutim jih. Ne zaznavam jih.

Po drugi strani pa nekje obstaja del mene, ki išče neko povezavo, a ne potrebujem stalne bližine. Ne prenesem niti same misli o tem, da bi v svojem življenju imela nekoga, ki bi si neprestano želel mojo bližino, me potreboval, spraševal o mojih občutkih, nenehno preverjal, če je njegova navezanost name identična moji navezanosti nanj, in bi me tako postopoma popolnoma preplavil, zadušil… Kljub temu iščem neke vrste povezave, a le začasne, ne stalne. Potrebujem le kratek stik, brez vzpostavljene delujoče električne napeljave.

V redkih trenutkih, ko si skušam predstavljati nekaj, kar bi drugi ljudje definirali kot odnos, tudi če to prezrcalim v svoj sanjski svet, vsakič se ta potencialni odnos prekine še preden se začne. Vse je pač že vnaprej izračunano, vsi možni scenariji, vse možne skupne zgodbe, različice skupnega življenja, na tisoče in tisoče različnih, toda predvidljivih scenarijev, ki se v le nekaj trenutkih odvrtijo v moji glavi. In potem, ko je ta proces končan, ne čutim ničesar, nobene želje, nobenega hotenja. Uspavam se. Samo sebe nekako zazibam v spanec. Popolnoma se umirim. Postanem nekako zdolgočasena nad samim dejstvom, da so vsi vzorci že vnaprej znani. In vse skupaj postane en velik dolgčas. Zato se raje ponovno umaknem v svoj mali, dragoceni svet. Samo tam se dogajajo meni zanimive stvari.


Iskanje

Pred leti sem se odločila, da poizkusim poiskati neko definicijo tega mojega stanja in mogoče izsledim vsaj eno bitje, ki mi je podobno. Nisem bila ravno uspešna pri tem. Nikjer na internetu nisem uspela najti definicije, opisa ali vsaj približka razlage, za to kar sem. Šele pred kratkim sem našla opis shizoidne osebnostne motnje, v kateri sem se skoraj popolnoma prepoznala. Članek z naslovom Psychotherapy of schizoid process na le nekaj straneh zelo podrobno opisuje celoten proces nastanka shizoidne osebnosti. In je hkrati zelo točen povzetek vseh mojih doživljanj, zaznavanj in odzivanj, ki sem jih razvila v svojem odnosu z materjo.

Pa saj ni niti pomembno v katero kategorijo spadam, tako ali tako se v moji osebnosti po vsej verjetnosti skriva še marsikatera druga anomalija, ki sama po sebi najbrž ne bi bila nič posebnega, če mi ne bi povzročala te presnete tesnobe. Vem, da sama ne bom zmogla prepoznati problema v celoti in ga kar tako odpraviti samo s svojo samoanalizo in neskončnim racionaliziranjem. Mislim, da sem dokončno spoznala, da tako ne bom nikoli našla svojega jedra. Ne vem pa, če bom imela dovolj moči in volje, da se dejansko prepustim vodstvu neke tretje osebe. Kako naj se prepustim komurkoli, čemurkoli, ko pa ravno to zame predstavlja največjo grozo… 

[tiranozaver]

Pozdravljena Mimobežnica,

kot prvo, hvala za zelo lepo spisan prispevek! Je ureje, z uvodom in zaključkom, nit pa zelo jasno in povezano teče od prvega do drugega. Pa tudi same besede, stavki ... a ti profesionalno pišeš?

Sebe sicer najdem v marsikaterih tvojih vinjetah, ampak bi se osredotočil samo na zadnji del. Na tem forumu boš našla kar nekaj ljudi s podobnimi težavami, ampak je (žal) vsak malo po svoje "poškodovan". Nekaj, kar je pomagalo enemu, ni nujno, da bo pomagalo drugemu. Se pa splača poskusiti ...

Kar pa bo po moje najbolj pomagalo, je, da si poiščeš strokovno pomoč oz. po domače psihoterapijo. Za začetek samo zato, da sploh ugotoviš, kaj na sebi te moti in v kaj bi rada te moteče stvari spremenila. Na terapevta / terapevtko zato ne glej kot na vodstvo, ampak kot na svetovalca - na nekoga, ki te vidi od zunaj in zato vidi vse tisto, česar sama na sebi ne moreš opaziti niti pravilno raztolmačiti.

Za vodstvo bo čas pozneje. Ne moreš se prepustiti vodji, dokler sama ne veš, kam hočeš priti...

[martinca]

Zdravo, Mimobeznic, ocitno si fasala mamine slabe gene, ona ima paranoidno shizofrenijo, ti pa shizoino motnjo, kar tako brez razloga, saj nisi imela muceniske vzgoje, zato mislim, da ni krivo mamino ravnanje s tabo. Ce pa te je kdo v licka uscipnil, pa so te verjetno nalasc, ker nisi nic od sebe dala ven, tiha si bila, pa si jim bila vseeo zanimiva, kar seveda mci samo shizoidno osebo ne normalno osebo brez t emotnje. Zdaj je to mimo in si sama svoj gospodar,  zdaj pa se le še naprej skrivaj doma in skrbi sama zase v svoji luknji in cimbolj zavracaj druge ljudi, kot ti ustreza in kot se pocutis edino varno. Samo da je tebi prav, taksna si in noces bit drugacna 

[aspazija]

Mimobežnica, pozdravljena!
Zelo dobro napisano - pa ne le po stilu; 2x sem morala nehati brat, ker je globina tvojega izražanja tako pretresljiva... verjetno zato, ker se v toliko delih najdem...

Jaz iz tvojega pisanja slišim: sama, sama, sama... morda to nekoč ni bila moja izbira, a sem tega vajena, ni prijetno, je pa vse, kar poznam - zato predstavlja varnost.

Te maske in izolacija za njimi nas res ubijajo; ko moramo biti krasni, nasmejani, dovolj dobri...počutiš pa se vedno bolj prazen, izžgan... In ko tako živiš le navznoter, življenje in ljudje polzijo mimo tebe...
Poznam - tudi jaz znam že iz zgodnjih let krasno disociirat...se izklopim in me ni... Zdaj vem, da sem se tega naučila z razlogom - velikokrat mi je zelo dobro služilo.
Ko je postalo le prehudo, sem se odločila za psihoterapijo. Še vedno se borim z okostnjaki iz omare...a zdaj imajo obraz...in se nekateri počasi le spreminjajo v prah...

Biti sam (pa ne mislim fizično), je izbira.
Varna, a kaj ko tako zelo boli...

Želim ti dosti moči in poguma...dopusti si možnost drugačnih odnosov...

LP, A.

[Mimobežnica]

Najprej odgovor tiranozavru:

Rada imam besede, misli, povezovanje besed, odkrivanje novih, itd. Najbrž je to ena redkih tuzemskih stvari, za katero lahko skoraj zagotovo rečem, da mi je zanimiva. Ironično, a ne presenetljivo, pisanje mi gre bolje od rok kot govorjenje. Sicer se ukvarjam s prevajanjem.

Na terapevta / terapevtko zato ne glej kot na vodstvo, ampak kot na svetovalca

Zame je to isto. Če ti nekdo svetuje, te na nek način tudi vodi proti nečemu. Pričakuje se, da se prepustiš njegovemu dajanju nasvetov, usmerjanju, torej vodenju. Če naj se res prepustim nekomu, mu moram najprej zaupati. Če mu želim zaupati, se moram zavedati, da zaupanje poteka v obe smeri, kar seveda pomeni, da pri tem moram biti aktivna tudi jaz. Ne gre samo v eno smer. To pa je že neke vrste odnos, mar ne? In kako naj kar tako zakorakam v nek tak odnos, ko pa odnosov, kakršnihkoli, nisem še nikoli vzpostavila z nikomer, ponavljam: nikoli. Že sama ideja je ne samo strašljiva, temveč tudi... ne vem, kako naj rečem... utrudljiva.

Za vodstvo bo čas pozneje. Ne moreš se prepustiti vodji, dokler sama ne veš, kam hočeš priti...

Hočem priti do svojega jedra. Hočem ga najti. Hočem izvedeti, če sploh obstaja, ker se mi vedno bolj dozdeva, da ga sploh nimam in ga nikoli nisem imela.


martinca:

Tvoje sporočilo mi deluje rahlo zmedeno in na nekaterih mestih sem te slabo razumela, zato ga bom v celoti razčlenila in ti odgovorila na posamezne dele.

Zdravo, Mimobeznic, ocitno si fasala mamine slabe gene, ona ima paranoidno shizofrenijo, ti pa shizoino motnjo, kar tako brez razloga,

Kot jaz razumem, kar sem do zdaj izvedela o dednosti in ostalih dejavnikih, ki vplivajo na nastanek shizofrenije in njej sorodnih psihoz, ne gre za izključno genetsko pogojenost. Gre za skupek različnih dejavnikov, med drugim tudi vplive iz okolja, ki lahko povzročajo stres in rušijo ravnovesje v delovanju možganov, nekje sem prebrala, da je eden od možnih dejavnikov tudi stres v obdobju nosečnosti in izpostavljenost virusom, ki se v maternici prenašajo na fetus, itd.

saj nisi imela muceniske vzgoje, zato mislim, da ni krivo mamino ravnanje s tabo.

Torej se strinjaš z mano, saj sem ravno to napisala:

Če grem nazaj v preteklost, v najzgodnejše spomine, se zavem, da za to kar sem danes, ni kriva le bolezen moje mame. Ni krivo zgolj dejstvo, da sem vse življenje preživela z osebo, ki je bila čustveno popolnoma odsotna zaradi svoje bolezni, ki se ji reče paranoidna shizofrenija. Zdaj vem, da me ni izoblikovala niti zgodnja očetova smrt niti mamine blodnje in vse možne epizode od depresivne do psihotične… Obstaja še toliko drugih dejavnikov, ki so vsi po malem prispevali k nastanku tega praznega bitja.

Sicer pa nikjer nisem napisala nič o svoji vzgoji. Opisala sem le enega od najzgodnejših spominov, v katerem se jasno spomnim svojih prvih tesnobnih stanj. Mamina bolezen oz. prvi bolezenski znaki pa so nastopili šele po očetovi smrti. Je pa bila vedno nestrpna, živčna, posesivna, trmasta, 'control freak'… Kakšno vzgojo sem imela, lahko sklepaš zgolj iz navedenega. Nekako imam občutek, da rada sklepaš prehitro.

Ce pa te je kdo v licka uscipnil, pa so te verjetno nalasc, ker nisi nic od sebe dala ven, tiha si bila, pa si jim bila vseeo zanimiva,

Torej se ponovno strinjaš z mano.

kar seveda mci samo shizoidno osebo ne normalno osebo brez t emotnje.

Tega dela nisem razumela.

Zdaj je to mimo in si sama svoj gospodar,  zdaj pa se le še naprej skrivaj doma in skrbi sama zase v svoji luknji in cimbolj zavracaj druge ljudi, kot ti ustreza in kot se pocutis edino varno. Samo da je tebi prav, taksna si in noces bit drugacna 

Sem zgolj gospodarica svojih sanj.
Vedno sem mislila, da mi to povsem zadostuje. Moje telo pa mi zdaj sporoča nekaj drugega – to je problem. Ni ravno prijetno daviti se ob kosilu, trzati ob vsakem hrupu, nenadni besedi, itd. To so moje težave in teh bi se rada znebila. Ker pa se le približno zavedam od kod izhajajo in kaj pomenijo, bi jih zdaj rada odpravila.

Zato, da lahko potem nemoteno sanjam naprej, hehe…

[Mimobežnica]

Še odgovor aspaziji:

Jaz iz tvojega pisanja slišim: sama, sama, sama... morda to nekoč ni bila moja izbira, a sem tega vajena, ni prijetno, je pa vse, kar poznam - zato predstavlja varnost.

Zdi se mi, da si moje besede doživela kot nekakšno zrcalo, v katerem se dokaj jasno vidiš – kar je čisto v redu. Najbrž vsi iščemo svoj odsev v nečem, nekom… Mogoče se lahko celo strinjam s tabo. Razen tistega dela o moji izbiri – nikoli namreč ne vem, kaj točno je ali ni bilo po moji izbiri. Zelo težko se odločim glede tega. Ne vem, kaj pomeni sploh MOJA izbira. Nikoli ne poznam svojih motivov, ker mi niti približno ni jasno kaj me poganja, če me sploh kaj. Navsezadnje v svojem svetu vedno dosežem tisto, kar iščem – mir in tišino. Ali je bila moja izbira ali ne… dobro vprašanje.

dopusti si možnost drugačnih odnosov...

Nisem sposobna vzpostaviti nikakršnega odnosa.

[martinca]

Ja, to sem mslila, da shizoidno osebo moti vtikanje vanjo in da normalne osebe ne bi tako bolel spomin na pozornost odraslih s scipanjem, seveda razen ce je res slo za pogosto namerno povzrocajo bolecine, potem je pac tu hladna mati kriva, ki te ni zascitila pred takim ravnanjem. Samo jaz poleg vzgoje dam dosti tudi na dednost, po moje se neka zdravstvena motnja v cloveku ne razvije, ce je nimajo predniki - ce ne starsi, pa strici in stari starsi al ze kdo. Mi imamo v vasi eno druzino, kjer se vsak tretji obesi, pa so starsi bili odlicnjaki brez ucenja, sin pa je bolnik s panicno motnjo in celo zivljenje na AD. Za teorijozvirusi pa ne vem, ali je ta teorija ze dokazana? Ce pa je, pa je to zame še en ponovni dokaz, da je vse v zivljenju organskega izvora, virus je fizicna stvar, ceprav dusevno bolezen razvijejo predvsme otroske travme, potem pa so v odrasli dobi posamicni dogodki samo sprozilci in to taki dogodki, mimo katerih nekdo brez dusevnih bolezni v zlahti normalno mirno pride mimo, drug zatravmiran pa pade v bolezen.  

[aspazija]

Zdi se mi, da si moje besede doživela kot nekakšno zrcalo, v katerem se dokaj jasno vidiš

pravilno

dopusti si možnost drugačnih odnosov...

Nisem sposobna vzpostaviti nikakršnega odnosa.

Pa naj povem drugače: dopusti si naučiti se tega. Ja, GRE. Imaš pa prav glede tega, da je strašljivo in naporno... a saj tega, da je težko, si že vajena, ne...

Tistega glede izbire pa nisem mislila za nazaj; otrok si ne more izbirati. In ko govoriš o vsiljivosti znancev in hladnosti/odsotnosti mame, dobim jaz prav tako impulz, da bi tiste "ščipalce" pošteno brcnila v koleno - da jim nikoli več ne bi prišlo na misel!
Izbiro, kako naprej, imaš sedaj. Ker se mi zdi, da imaš knjige vsaj toliko rada kot ljudi, si morda preberi "Empatijo" od Barbare Simonič. Meni je ful pomagala, ko nisem nikakor mogla (želela?) razumeti, kako naj bi terapija pomagala (teološka poglavja sem pa preskočila  )
Terapevt ni svetovalec in te ne vodi v svoji "pravilni" smeri... enostavno stopa s tabo po poti, ki jo sproti skupaj odkrivata... v smeri proti jedru (če želiš)...s tvojo hitrostjo..

Mene je najbolj presenetilo dejstvo, da so vprašanja morda terapevtova, a odgovori so MOJI.
Imaš pa prav glede tega, da je odnos s terapevtom točno to - odnos. In terapevt ti pomaga pri vzpostavitvi. Seveda na začetku ne zaupaš, a če vztrajaš, se odnos počasi kljub vsemu poglablja in bogati...in še vedno me je strah...
Kaj pa vem, no... ko sem ugotovila, da ne gre več naprej, da več ne zmorem in se odločila za pomoč (psihoterapijo), teden dni prej nisem spala (tesnoba, tesnoba, tesnoba)... a pritisk je bil dovolj močan...in alternativo bi še vedno lahko preizkusila kasneje (a glede na dejstvo, kaj je le-ta bila, me zelo veseli, da ni bilo treba).

[Devetka]

Poznam varnost samote, tudi sama sem se od najzgodnejšega otroštva zatekala vanjo. Tudi moji telesni simptomi so podobni tvojim, ne upam si reči so bili, ker se še pojavljajo, no, zdaj jih vsaj zaznam.

Če poskušaš pogledati globoko vase, najdeš tam kakšno skrito hrepenenje? Jaz ga čutim v tvojem pisanju namreč.

Ljudje smo bitja odnosov. Šele v odnosu se vzpostavimo, začutimo do kod segamo in kje se začne drugi, šele v odnosu se definiramo, razmejimo od drugega, začutimo svoje razlike, dobre in slabe točke. Mogoče se zdi naporno, a če nas je več, je v resnici lažje kot če smo sami. Vidiš, da nisi nič tako zelo posebnega, da tvoje težave niso samo tvoje in da se z njimi srečujemo vsi, vsak po svoje. Vse so samo nianse, drugače smo vsi ljudje enaki, krvavi pod kožo, človeški.
Mogoče svojega jedra zdaj ne čutiš, ampak verjemi, da je. Za začetek je to dovolj. Pa želja, da želiš najti sebe in seveda nekaj lastnega truda v to smer. Samo definicija težave ni dovolj. Čas in prostor: ves čas in prostor na svetu sta tvoja, le vzeti si ju moraš.

[tiranozaver]

Na terapevta / terapevtko zato ne glej kot na vodstvo, ampak kot na svetovalca

Zame je to isto. Če ti nekdo svetuje, te na nek način tudi vodi proti nečemu. Pričakuje se, da se prepustiš njegovemu dajanju nasvetov, usmerjanju, torej vodenju. Če naj se res prepustim nekomu, mu moram najprej zaupati. Če mu želim zaupati, se moram zavedati, da zaupanje poteka v obe smeri, kar seveda pomeni, da pri tem moram biti aktivna tudi jaz. Ne gre samo v eno smer. To pa je že neke vrste odnos, mar ne? In kako naj kar tako zakorakam v nek tak odnos, ko pa odnosov, kakršnihkoli, nisem še nikoli vzpostavila z nikomer, ponavljam: nikoli. Že sama ideja je ne samo strašljiva, temveč tudi... ne vem, kako naj rečem... utrudljiva.

Tako vodenje je sicer pomemben del terapije, ampak nikakor ne edini, sploh pa ne na začetku. Pri marsikomu traja leto ali dve, da pride do te točke, da se lahko prepusti voditi. In s tem ni nič narobe! Kot je rekla Devetka, pomemben del terapije je, da ti terapevt samo odstira možne poti, izbiro pa prepusti tebi, brez kakršnihkoli pričakovanj in obsojanj na njegovi strani.

Glede na to, da imaš (vsaj majhno in skrito) željo po odnosu (karkšnemkoli odnosu), pa ga nisi še "nikoli, ponavljam: nikoli vzpostavila", je gradnja odnosa s terapevtom lahko idealen začetek. Terapevt zna začeti "iz nule", dajati tempo, ki je tebi primeren in to delati z neskočnim potrpljenjem. Po drugi strani pa gre vseeno za .. no ... umeten odnos, ki je dosti bolj strukturiran in razmejen kot tisti iz "navadnega sveta". Zaradi tega ti ne tvegaš veliko in pot pred teboj ni popolnoma neznana. In seveda, tak odnos imaš vedno možnost končati ali ustaviti na neki točki, brez zamer ali kakšnih drugih posledic.

Hočem priti do svojega jedra. Hočem ga najti. Hočem izvedeti, če sploh obstaja, ker se mi vedno bolj dozdeva, da ga sploh nimam in ga nikoli nisem imela.

Ali ti dojemaš svoje jedro kot nekaj fiksnega, kot nek temelj, na katerem stoji vse tvoje "nejedro"? Kot ključ do sebe, s katerim boš končno odklenila skrivnost svojega življenja in obstoja? In seveda, kot nekaj, kar je nekoliko ... ločeno ... od tebe, recimo tako, kot si ločena od svoje slike v ogledalu?

[Mimobežnica]

Ja, to sem mslila, da shizoidno osebo moti vtikanje vanjo in da normalne osebe ne bi tako bolel spomin na pozornost odraslih s scipanjem, seveda razen ce je res slo za pogosto namerno povzrocajo bolecine,

Ne, ni šlo za pogosto, in vsekakor upam, da tudi ne za namerno povzročanje bolečine. Sem si pač zapomnila, ker me je bolelo, v vseh možnih pomenih te besede. Tako kot sva obe že ugotovili: šlo je za čisto človeško radovednost in poskus, da izzovejo neko reakcijo od mene. Zame pa je to pomenilo neodpustljivo vsiljevanje, hudo vdiranje vame.

Za teorijozvirusi pa ne vem, ali je ta teorija ze dokazana?

Vse teorije o nastanku shizofrenije so le to: teorije in so težko dokazljive. Najbrž ravno zaradi prepletenosti dejavnikov, ki morajo biti izpolnjeni, da je oseba najprej sploh dovzetna za razvoj bolezni in potem še zaradi ugotavljanja prisotnosti kasnejših sprožilcev, ki so ponavadi krivi, da bolezen sploh nastopi.

Na žalost si tistega članka nisem shranila. Sem pa zdaj pogledala na vikipedijo, kjer je tudi tam med dejavniki omenjena možnost okužbe z virusom v obdobju razvoja fetusa. Zanimiv je predvsem podatek, da so osebe z diagnozo shizofrenije pogosto rojene v zimskem ali spomladanskem času, kar potem seveda pomeni, da so zarodki v zadnjih tednih/mesecih razvoja v maternici lahko bili izpostavljeni določenim okužbam. Lahko da ja, lahko pa tudi ne – to je nemogoče dokazati.

Za tiste, ki jih zanima:
Factors such as hypoxia and infection, or stress and malnutrition in the mother during fetal development, may result in a slight increase in the risk of schizophrenia later in life.[2] People diagnosed with schizophrenia are more likely to have been born in winter or spring (at least in the northern hemisphere), which may be a result of increased rates of viral exposures in utero.[3] This difference is about 5 to 8%.[41] (http://en.wikipedia.org/wiki/Schizophrenia)

Če poskušaš pogledati globoko vase, najdeš tam kakšno skrito hrepenenje? Jaz ga čutim v tvojem pisanju namreč.

Moje mnenje je, da vsak od nas med prebranimi besedami lahko prepozna del sebe. Mogoče je to tisto, kar si začutila, podobno kot aplazija, ki se je v nekem delu prepoznala. Zelo verjetno pa ti tudi zdaj odgovarjam predvsem razumsko, ker vedno izhajam iz logike, zato ti težko opišem, kaj in če sploh kaj sem čutila, ko sem pisala/tipkala uvodno sporočilo. Če sem, sem že pozabila. Čustva? Hrepenenje? Tako kot sem že v uvodu napisala: hrepenenje ne traja dolgo. Takoj, ko nekaj začutim, začnem to obdelovati razumsko, zato nobenega čustva ne morem popolnoma razviti.

Včasih me bolj kot neka potreba, da najdem podobno mislečo osebo, skrbi to, da se bom zatipkala ali napisala pravopisno nepopoln stavek – zato je tudi trajalo nekaj dni, da sem vse lepo sfrizirala, čeprav je glavnina bila napisana mogoče že v eni uri. Ampak pač rada zavlačujem in popravljam in dvomim in spet popravljam; sam proces je zame bolj zanimiv od tistega kar naj bi bil rezultat. Skratka, tudi taka stvar sčasoma zame postane neka povsem tehnična naloga… Sicer pa če pogledam (globoko?) vase – zame je introspekcija tako ali tako ena od glavnih aktivnosti in to ni nič posebnega. Vedno najdem vse isto, razen sanj in bogatega fantazijskega sveta je vse ostalo en velik nič.

Lahko pa so sanje odraz nekega hrepenenja, ki pa na žalost oživi samo, ko sem sama...

Vidiš, da nisi nič tako zelo posebnega, da tvoje težave niso samo tvoje in da se z njimi srečujemo vsi, vsak po svoje. Vse so samo nianse, drugače smo vsi ljudje enaki, krvavi pod kožo, človeški.

Sem ena tistih, ki ne verjame v ''istost'' vseh ljudi. Preprosto zavračam možnost, da smo vsi isti. Verjamem pa, da lahko vsak človek najde nekaj skupnega z drugim sočlovekom. Nismo isti, smo pa lahko povezani. Sicer pa biti nekaj posebnega ni ravno na vrhu mojega seznama želja.

Ali ti dojemaš svoje jedro kot nekaj fiksnega, kot nek temelj, na katerem stoji vse tvoje "nejedro"?

Da. Mislim, da bi moralo biti nekaj fiksnega, predvsem zato, ker celoten svoj obstoj govorim, počnem in se obnašam v družbi drugih ljudi izključno tako kot mislim, da me hočejo videti. Opazujem in si zapomnim reakcije, poglede, gibe in temu primerno odreagiram. Skušam jim biti podobna, zato, da me ne sprašujejo o moji drugačnosti, da ne drezajo vame in ne vdirajo vame, ker bi bilo zelo naporno razlagati o tem. Torej sem vedno le varianta drugih. Vedno sem spremenljivka, ki je lahko karkoli. Zato mislim, da moram najti tisto nespremenljivo vrednost. Iščem neko osnovo, nezlomljivo, nespremenljivo sredico, nekaj lastnega samo meni. Nekaj, kar se ne bo izgubilo v trenutku, ko se znajdem v bližini druge osebe.
Iščem obešalnik, na katerem visijo vse te maske.

Kot ključ do sebe, s katerim boš končno odklenila skrivnost svojega življenja in obstoja?

To zveni že skoraj preveč preprosto. Morda pa tudi je, ne vem...

In seveda, kot nekaj, kar je nekoliko ... ločeno ... od tebe, recimo tako, kot si ločena od svoje slike v ogledalu?

Ne. Moralo bi biti nekaj, kar je lastno samo meni, nekaj kar je neločljivo od mene.