Boljše počutje

[Loobie]

Ponovno se oglašam!

Moram vam povedati, da sem SUPER Antidepresive (Zoloft) sedaj jemljem že 3 mesece in so mi v zadnjem mescu in pol prijeli, sedaj me pa čaka malce bolj umirjeno obdobje, kar se tiče službe in faksa, zato sem sklenila, da grem dol s tabletami. Sigurno se vam ne zdi to pametna odločitev, vendar sem prepričana v mojo odločitev, saj se spremenila tudi druge navade v mojem življenju:
- redni obroki
- zdrava prehrana (laneno olje, laneno seme, sezamovo seme, sončnično seme, manj mesa, nič sladkarij, namesto sladkorja uporabljam stevijo, veliko vode, ipd.)
- prehrambeni dodatki magnezij + vitamin B
- veliko vode
- sproščanje
- mesečni obiski pri terapevtki
- prebrala sem veliko knjig o osebni rasti (kako reči ne, pozitivne misli, sprejemanje kritike ipd.)
- zaposlenost

Tako, to je to Vesela sem!

Veliko moči in lepih misli tudi vam!

[Iq_nima_nič_s_tem]

Lepo lepo.

Mičkeno me sicer čudi, da nimaš zdaj velike gužve glede faksa, pa bo že. Mogoče pa si absolventka z vsemi opravljenimi izpiti...

[Slavka]

Loobie    super, da se počutiš bolje, vendar mene vseeno malo skrbi tole:

Antidepresive (Zoloft) sedaj jemljem že 3 mesece in so mi v zadnjem mescu in pol prijeli, sedaj me pa čaka malce bolj umirjeno obdobje, kar se tiče službe in faksa, zato sem sklenila, da grem dol s tabletami.

... kajti sedaj je Zoloft šele dobro prijel in zato se je tudi tvoje počutje izboljšalo.

Vsekakor bi se bilo dobro o tem, da bi prenehala z jemanjem ADjev,  posvetovati s psihiatrom oz. tistim, ki ti je Zoloft predpisal.

[Toja]

Loobie    super, da se počutiš bolje, vendar mene vseeno malo skrbi tole:

Antidepresive (Zoloft) sedaj jemljem že 3 mesece in so mi v zadnjem mescu in pol prijeli, sedaj me pa čaka malce bolj umirjeno obdobje, kar se tiče službe in faksa, zato sem sklenila, da grem dol s tabletami.

... kajti sedaj je Zoloft šele dobro prijel in zato se je tudi tvoje počutje izboljšalo.

Vsekakor bi se bilo dobro o tem, da bi prenehala z jemanjem ADjev,  posvetovati s psihiatrom oz. tistim, ki ti je Zoloft predpisal.

Se popolnoma strinjam s Slavko....nujno se posvetuj s svojim psihiatrom, kajti AD-ji se ne jemljejo na kratek rok...ne želim te prestrašit, vendar lahko padeš še v slabše stanje....
vse, kar pa si napisalala pod alineje, je pa super in skupaj z AD ti bo uspelo...drugače,
me pa malo skrbi....

Odločitev je vsekakor tvoja....

[Iq_nima_nič_s_tem]

Res je. Po tolikšnem času si lahko presrečna že, če ti zdravila delujejo. Spremembe življenskega sloga pa delujejo na še daljši čas. Leta. Dobro je, da si naredila vse kar si, zdaj pa moraš še vztrajati pri tem. Če pa ti bo še kdaj spodletelo pa se ne bo svet podrl.

[alexx]

Ne bi jemala tablete še kak mesec? Po prvi depresivni epizodi naj bi jemal AD-je vsaj 6 mesecev. Po drugi 2 leti. Naredila boš isto napako, kot mnogi tu gor. Vključno jaz. Rado nas zanese, ko nam gre na bolje.

Drugače pa pohvala, da si toliko že dosegla in pravilno greš naprej. 

[Loobie]

Hvala za skrb!

Vem, da vas skrbi, ampak če bo spet zelo slabo, bom šla pa pač spet na tablete, ampak tako zelo si želim biti brez tablet. Probala bom vse uravnavat z zdravo prehrano in športom ter vsem zgoraj naštetim.. 

Ene 9 let nazaj sem jih že jemala ene 3 mesece, potem sem nehala in vse do 2 leti nazaj je bilo ok..

Aja, je bilo vprašanje, kako to, da trenutno nimam stresa na faksu - sem ravno opravila vse obveznosti na podiplomcu, tako da sem frej

Sem slišala ja, da je treba ostati na AD-jih vsaj 6 mesecev, ampak prebrala sem toliko o pozitivnem mišljenju, da bom probala s to tehniko odločena sem in verjamem v dobro!

Ampak še enkrat, hvala vsem za skrb, se javim, kako bo šlo. 

[Maycha]

Loobie,

držim pesti. 

Tudi jaz si želim biti brez tablet in čeprav mi je psihiatrinja rekla, da lahko spet zvišama na eno tableto, bom še vztrajala na četrtinki, ker se zavedam, da tablete niso končna rešitev in da se bo kmalu zame končalo to dolgo monotono obdobje absolventa. Potem pa se mi bo končno začelo vsaj kaj dogajat v lajfu ... 

Lepo bodi, oglasi se še vsekakor.

[lunica]

Jaz sicer še čakam na posvet z psihiatrom in,če mi bo svetoval oz.predpisal kaj in koliko naj jemljem bom raje to upoštevala zaradi sebe seveda.
Vsak pač ravna tako kakor meni,da je pravilno in dobro zanj.Seveda odkrito povedano tudi meni kemija ne paše ampak,če se potem počutimo bolje in nam je lažje,da se ne trpinčimo potem sem ZA.
Jaz sem sicer jemala dominor in,ko sem ga redno jemala je bilo ok.potem pa sem ga prenehala pa zopet ta anksa na plan,ni bilo tako hudo kot prvič pa vseeno dovolj neprijetno,da bom sedaj poskusila s čim drugim za kar se bo pač odločil psihiater.

[Maycha]

Hey,

lunica, imaš prav. Ampak pri meni je situacija taka, da jem ad že 7 let in večkrat mi je psihiatrinja že dala zeleno luč, da lahko preneham. Ampak, ko recimo "pojamram", da še imam paniko, mi pač reče, da lahko zvišama. Ampak sama moram delati veliko na sebi. Nekako bom zaenkrat vztrajala na četrtinki, ker do napadov pri meni redkokdaj pride, bolj mi svoje naredi tisti strah pred napadom. Takrat me lovi panika, ki ponavadi ne preraste do hujšega napada. Je pa vseeno neprijetno, ker nikoli nikamor ne grem res sproščeno in spontano. Doma pa sem bolj ali manj zaskrbljena in žalostna, da se mi to dogaja in tuhtam, če bo kdaj sploh boljše. 

Nekako ni več tistega veselja in občutka lahkotnosti, ki sem ga vedno imela, če sem zmogla nekam it in ni bilo napada. Potem sem bila res vesela in sem dobila novo moč. Zdaj pa se jezim in sem žalostna, ker ne bi rada da ta tesnoba sploh pride, ko sem npr. v trgovini, avtu, na pijači s kolegico. To me žalosti in četudi ne pride do napada, sem potem slabe volje, ker so ti občutki sploh prišli. 

[lunica]

Hey,

lunica, imaš prav. Ampak pri meni je situacija taka, da jem ad že 7 let in večkrat mi je psihiatrinja že dala zeleno luč, da lahko preneham. Ampak, ko recimo "pojamram", da še imam paniko, mi pač reče, da lahko zvišama. Ampak sama moram delati veliko na sebi. Nekako bom zaenkrat vztrajala na četrtinki, ker do napadov pri meni redkokdaj pride, bolj mi svoje naredi tisti strah pred napadom. Takrat me lovi panika, ki ponavadi ne preraste do hujšega napada. Je pa vseeno neprijetno, ker nikoli nikamor ne grem res sproščeno in spontano. Doma pa sem bolj ali manj zaskrbljena in žalostna, da se mi to dogaja in tuhtam, če bo kdaj sploh boljše.  Shocked

Nekako ni več tistega veselja in občutka lahkotnosti, ki sem ga vedno imela, če sem zmogla nekam it in ni bilo napada. Potem sem bila res vesela in sem dobila novo moč. Zdaj pa se jezim in sem žalostna, ker ne bi rada da ta tesnoba sploh pride, ko sem npr. v trgovini, avtu, na pijači s kolegico. To me žalosti in četudi ne pride do napada, sem potem slabe volje, ker so ti občutki sploh prišli. 



Maycha!
Verjamem in vem kako se počutiš ampak verjemi,da bo bolje.Zakaj  pa nenehno razmišljaš o svojem počutju ali o tem kaj bi bilo,če bi?Saj tudi mene prime brez skrbi ampak nekako lezem čez to že sedem mesecev ne predstavljam pa si toliko let to je res mučno in neprijetno.Saj tudi mene zagrabi tako počutje in to po navadi nekje na javnem mestu kot,da bom skupaj zlezla ali mi bodo noge odpovedale itd.:)ampak GREM ne bežim,s sabo imam vedno po navadi vodo,da malo spijem tekočine,ko imam suha usta ali se malo vsedem,če je res hudo in preusmerim pozornost pa gremo potem dalje,če je res kriza vzamem polovičko lexaurina in to je to.Ne razmišljam pa,če se mi bo ponovilo jaz pač razmišljam,če me kaj npr.boli leva roka,da se mi bliža infarkt:)pač to smo mi,ki imamo anksico drugi pa kaj drugega...Saj bo mimo jaz vem,da bo ampak pač počasi saj nič ne pride čez noč pa tudi gre ne tako kot bi mi želeli.Tudi jaz sem bila lahkotna energije pozitivne,da ne govorim ampak sem pa morala določene stvari pri sebi spremenit in malo omejit je težko ampak gre saj vzroki so ravno v ozadju in,če so le ti odkriti je potem lažje to jaz osebno jemljem kot opomin:Hey ustavi malo konje,ne sekiraj se za vsako stvar in ni vse črno-belo.

[Maycha]

lunica,

hvala ti.  V bistvu imam s paniko težave zadnji 2 leti, prej sem bila 5 let ok in brez večjih težav. Pred sedmimi leti pa sem imela en mesec trajajočo epizodo, ker sem mislila, da imam tumor v glavi pa sem zaradi tega bila čist out. Pa so mi potem slikali glavo in je bilo vse bp in sem se tudi pomirila.

Hja, zadnji 2 leti sta res peklenski. Konec aprila letos sem imela nazadnje dva malo večja napada in od takrat sem bila potem 24 ur na dan tesnobna in samo o tem razmišljala, kdaj bo spet.  Potem se je malo poleglo, zdaj pa sem spet malo slabša zadnje dni, ker ne bi rada šla nazaj na celo tableto in se probam boriti na četrtinki. Najbolj me jezi ta konstantna tesnoba, nervoza čez dan, ki je v bistvu strah pred napadom in pa tudi strah, da bi se mi zmešalo.  Strah me je tudi, kako bom s to paniko zmožna nekoč hoditi v službo in biti mama.   Ahjej ... ta anksioznost ima res velike razsežnosti.

Lp

[lunica]

Maycha!
Nič nisi napisala kaj oz.katere preglede si opravila in ali sproščaš sebe,na kak način?Saj vem te naše misli nas popeljejo marsikam:)pri meni je bila pred kratkim odkrita visoka stopnja anksioznosti,sicer se meni zdi napram ostalim članom tukaj,da mi gre nekako dobro,drži pa,da kdaj stanje zaniha ampak zaradi mojih misli,ki so me znale včasih tako daleč pripeljat,da sem postala anksiozna.
Glej ne obremenjuj se z tabletami,če ni zaenkrat druge poti in ne zmoreš trenutno drugače potem vzami odmerek se pravi celo tableto.Ne obtožuj se in ne obupaj,bo prišel tudi zate čas,ko se boš bolje počutila v svoji koži in ne razmišljaj kako boš to in ono,ker se v podzavesti obremenjuješ in to ti tudi povzroča stres in napetost.
NIČ bat ne bo se ti zmešalo ali se ti kaj hudega zgodilo to je pač odraz našega stanja,ko nam telo pove,da se moramo malo ustavit in posvetit sebi.

[Maycha]

lunica, hvala ti 

Danes bom začela jemati polovičko, potem pa bom videla, če bo to zadoščalo. Včasih sem bila na polovički stabilno, panika se je sicer pojavljala, kadar sem kam šla, ampak nisem pa bila tudi doma tako tesnobna in depresivna. To me pa muči predvsem zadnji teden in zdaj po kontroli na psihiatriji, ker se mi zdi, da se nikoli ne bom rešila te tesnobe, ki me tako ubija in izčrpava.  Bila sem zelo motivirana, da mi bo uspelo prenehati z ad-ji, zdaj pa sem žalostna, ko bi po navodilih psihiatrinje naj spet šla na eno tableto. Vem, da preveč katastrofiziram in da ni to nič strašnega, ampak rada bi bila spet tako umirjena, vesela in zadovoljna v svojem življenju kot sem bila nekoč, ko še nisem vedela, kaj je to anksioznost. 

Hudo se je prebiti skozi dan in vsako jutro, ko se zbudim mi je muka pomisliti, da bo treba preživeti še en dan s to tesnobo ...

Kar se tiče sproščanja, sem začela z meditacijo. Sama doma jo izvajam. Hodim že skoraj dve leti na psihoterapijo in veliko kolesarim v naravi. Sproščanje izvajam tudi po cd-ju Globinska sprostitev. Sicer pa nimam kakšnega posebnega hobija, čeprav bi mi najbrž zelo koristil.   

Pa ti, lunica? Kako uspeš umiriti sebe in svoje misli?

Loobie, kako si pa ti? Javi nam kaj, kako ti gre, da nas malo vzpodbudiš

[lunica]

Maycha:)
Vsi si želimo,da bi bilo naše počutje kot nekoč,ko nismo poznali niti izraza anksioznost.Moje osebno mnenje je,da se preveč poglabljaš v svoje počutje oz.preveč razmišljaš o tem.To te dela tesnobno sploh,ker so prisotne negativne misli.
Pusti in dovoli si,da tesnoba mine sama ne,da jo želiš imeti pod nadzorom v celoti.Ne obremenjuj se preveč s tem vem,da je to težko ampak gre,zamoti se z nečim kar rada počneš nekaj kaj te sprošča.
Lepo počasi vsak dan postopoma,ne prehitevaj sama sebe.Plavanje je tudi ena izmed odličnih sprostitvenih tehnik to sem sicer pri sebi ugotovila samo to sem bolj v zimskem času prakticirala in res pri meni so bili odlični rezultati.Savna mi je tudi odgovarjala,kakšna masaža in predvsem joga.Predvsem pa pozitivne misli saj vem,da je to zelo težak del in,da je to lažje reči kot pa napravit,ampak moramo se potrudit ravnat drugače saj le tako lahko premagamo ankso,ki se je nakopičila v nas.Je pa tudi težje to premagovat po navadi zaradi okolice,ki to dojema kot nekaj;Eh saj pa to nič ni itd.Za nekoga,ki tega ne čuti ali doživlja je res to počutje nepomembno in ne razumejo,ampak jaz sem si rekla:Ne zanima me okolica,ne mnenje ostalih sedaj sem, in bom dala prednost sebi in svojim občutkom in bom ravnala po svoji vesti.

[Loobie]

Maycha, evo me

danes sem vzela zadnjo polovičko zolofta (prej bila na celi tableti), od jutri naprej sem pa brez.. razmišljam pozitivno, uspelo mi bo!

Danes sem šla na kolo, pojedla veliko sadja in zelenjave, bila na soncu.. berem pa knjigo Skrivnost, ki poudarja pomembnost pozitivnega mišljenja.

Maycha, čim manj se fokusiraj na tvoje počutje. Misli samo še na to, da si zdrava, polna energije in močna. Ne misli na tesnobo in ne govori si: nisem tesnobna, kajti ravno to boš, če si boš to govorila. Govori si le pozitivne stvari. Aja sicer je pa fajn, da si najdeš en hobi, ki te zamoti..

se še kaj javim in veliko pozitivnih misli vam želim!

[Maycha]

Hey,

Loobie, super. Zagotovo ti bo uspelo! Držim pesti 

lunica, imaš prav. Lepo si to napisala. Jaz sem včeraj prvič po pol leta vzela spet polovičko Paroxata, upam da bom boljše kot na četrtinki. Običajno sem bila na polovički kar solidno.

Najbolj me bega, ker sem zaradi obremenjevanja s paniko, ki jo doživljam najbolj v avtu, v restavracijah, v trgovini, tudi na pijači s kolegico, zadnji teden zapadla v neko depresivno stanje. Nimam prave volje in ne vidim neke svetle točke, da bo kdaj bolje. Želela sem prenehati s tabletami, da bi lahko brez njih normalno funkcionirala in bila brez tesnobe, ampak mi ta anksioznost očitno še ni izzvenela. Napaka pa je, da imam skozi v glavi ta strah pred prihodnostjo - kako bom tako živela in bila dobra mama, žena in uspešno opravljala službo, če pa se sama v sebi borim s to tesnobo, ki občasno preraste v paniko. Imam pa tudi strah, da bi se mi zmešalo ali pa da bi zapadla v hudo depresijo in bi morala v bolnico.

Očitno še potrebujem kar nekaj dela na sebi ... morda pa bo spet prišlo boljše obdobje 

Zdaj bom videla, če mi bo polovička zadostovala, pomagam si tudi s Persenom, ki me kar pomiri.

Pa v tej vročini je vse to še toliko huje prenašat 

[lunica]

Maychi!
Nič si očitat glede jemanja tablet,bolje to kot pa se tako slabo počutit,da te anksioznost ovira pri vsakdanjem življenju.Meni npr.pridejo dnevi tesnobe in,če se ne morem sprostit drugače vzamem polovičko lexaurina,da mi sprosti krčenje mišic pač ne telovadim vsak dan:)je pa moje počutje definitivno bolje kot pa je bilo na začetku.
Zakaj se obremenjuješ kako bo v prihodnosti?Kaj pa,če ti anksa že jutri izveni?:)bolj boš razmišljala o tem slabše bo.Pusti si čas in ne obupaj saj imaš veliko stvari še pred sabo:)jaz pa sem že kar nekaj let mamica in se ne obremenjujem kaj,če to ali ono...Hčera je bila priča mojemu napadu in kaj zdaj?:)lepo sem ji razložila kaj to je in,da takšni občutki lahko doletijo vsakogar.Pač eni imajo kaj drugega mi pa anksico:)
Tudi jaz sem imela mir do 5.maja potem pa zopet napadi tesnobe,ki se sicer niso razvili v napad panike saj že obvladam tehniko kako jih preprečit oz.zaobiti:)
Pa si rečem no ja tudi to bo izvenelo:)
Čim manj se obremnjuj s tem kakšna bo tvoja vloga v prihodnosti in ali boš dobra mama ali žena?Boš takšna kakršna boš ,trudila se po svojih močeh idealen starš in partner pa ni nihče zato le pogumno naprej;)

[kikiriki]

Sem slišala ja, da je treba ostati na AD-jih vsaj 6 mesecev, ampak prebrala sem toliko o pozitivnem mišljenju, da bom probala s to tehniko odločena sem in verjamem v dobro!

 

Jaz si nebi upala, ker ko bi bila enkrat spet na dnu (sicer upam, da ti uspe in da se nisi zmotila) nebi mislila več tako pozitivno.. vsaj jaz

vse dobro 

[KikiN]

No da se tud jaz pohvalim. Po dolgem obotavljanju in premišljevanju jemljem antidepresive (Ecytara - jz ji pravm kr kitarca) že en mesec in pol. Počutje - nenormalno dobro (mislm po vsem tem kar sem prestajal). Res me še občasno za kakih par sekund stisne pri srcu, ali pa zmanjka zraka, ampak to je to. Napadov že nisem imel en mesec. In počutim se kot nov.
Resda je bilo nekaj manjših stranskih učinkov: zaspanost, omotica, vrtoglavica... Ampak nič resnejšega.
Drugače pa tudi nimam več problema s spancem, V bistvu se počutim kot nov. Pa tudi tako sem malo razmislil in sam pri sebi reekel, da se za nobeno stvar ne bom več sekiral, saj me je po moje ravno to pripeljalo do ankse. Po tolkih mesecih napadov in vseh bolečin sem se skoraj težko navadil na brezbolečinsko stanje. In tudi, če me slučajno kej zaboli si rečem: eh, kr nej boli, sej bo minilo.
Pa tudi tako opažam, da grem veliko raje zdaj ven, ker se ne bojim da bi sredi poti izdihnil. Tudi daljši sprehodi mi ne delajo problemov.