I'm stuck in my fantasy world ali živim v svetu mojih sanj

[Akiyo]

Živjo!

Ne vem dobro kaj je moj namen te teme, ampak bi jo želela odpreti. Verjetno bo kdo pomislil da to ne spada pod forum depresija ampak prej pod splošne debate, a mislim da je tu še najbolj primerno. Zakaj? Morda bo sčasoma videl, brez pomena se mi zdi da bi razlagala na dolgo in široko zakaj, ker bo na koncu vedel: nič. Včasih sem veliko pisala, kar nekaj take domišljijske zgodbice, a sem to zelo zanemarila oz. mogoče pravilnejše: imela sem prazno glavo. Danes sem se pa kar naenkrat pognala za list papirja in začela pisati. Ampak to je zgodba s pomenom. Vse notri ima nek pomen. ( ) Pomen iz mojega življenja. Tako kot vse vidim in čutim ali kako razumem vse skupaj je postavljeno v malo drugačno obliko, ali pa tudi ne. Se veliko lažje izražam v zgodbah z nekim likom kot da bi direktno pisala moje misli, kaj čutim in zakaj(?) tako čutim. Me je malo strah iti v to. No saj ne da bodo tu le zgodbe, uh, mogoče pa bodo. Ne vem kaj imam plan za v naprej. Sem pomislila tudi da se lahko razume kot da se zafrkavam in delujem nesramno...Nočem biti nesramna in se ne zafrkavam!

Bilo je pozno popoldne od kar se je odpravila od hiše kjer je živela. Vedela je da je ne bo nihče pogrešal zato je lahko odšla kamorkoli. Ampak ni vedela kam naj gre, nikjer ni imela tistega svojega skrivnega kotička, povsod se je le spominjala grozot ki so jo doletele na okoliških krajih. Hodila je samo naprej. Misli so ji odšle na očeta. Pred dvema dnevoma je bilo tri leta od kar sta se nazadnje videla. Ne razume kaj je naredila narobe da je kar odšel in ne sliši čisto nič več od njega. Vsaj za rojstne dneve bi ji lahko pisal če že drugega ne. Oh, kako bi ga rada objela in on bi ji rekel da jo ima najraje na svetu. Potem bi se šla peljati z avtomobilom in v nedogled pela njune izmišljene pesmice. Kako zelo ga pogreša. Začelo je na rahlo deževati. V daljavi se je že slišalo močno grmenje. Vedela je da bo kmalu tudi čisto blizu nje in da bo začelo močno deževati. Ni se bala neviht. Rada jih je imela, saj se je le ob njih čutila sprejeto in ljubljeno. Komaj je čakala da bo prišlo do nje. Tako je bila zatopljena v svoje misli da je odklopila pozornost kam hodi. Znašla se je na pomolu in okoli nje se je razpostiralo majhno jezero. Les od pomola je bil rdečkaste barve, zanimalo jo je iz katerega drevesa je narejen. Malo si ga je še ogledovala nakar je počepnila in ga povohala. Vohala je le trpkost starega lesa a zaznala je tudi nekaj kar ni vedela kako naj poimenuje, tako znan vonj se ji je zdel. Z dlanjo je šla čezenj. Tako mehak je bil in tako prijetno se je počutila da je zaplavala v spomine iz njenega zgodnjega otroštva.
Bila je v borovem gozdičku in v majhnih ročicah je držala njej neznane rožice ki jih je nabrala za starša. Tako ponosno se je počutila saj je vedela da bosta šopka zelo vesela. Hitro je odhitela h njima in jima dala šopek in zraven se je nagajivo hihitala, nato je hitro odtekla od njiju in se skrila za borovec. Nekaj sekund za tem sta starša bila že pri njej in vsi trije so se dolgo, dolgo objemali. Spomin je vedno bolj bledel, hitro se je zdrznila in bila je nazaj. Na obrazu je imela rahel nasmešek, oči pa je imela solzne. Začelo je vse bolj deževati in nasmešek je vse bolj rasel. Čutila je da kmalu ne bo sama in isto sekundo je nad njo močno zagrmelo. Uživala je v zvoku dežja in grmenja. Še malo, še malo pa bo prišla. Malo se je tresla a to le iz neučakanosti. Začelo se je bliskati, vse bolj na glas grmeti, in končno zagledala jo je. Strelo! Videla jo je le enkrat, ampak ji je že to dovolj. Ulegla se je na pomol in zaspala. Ni nič mislila na to da se lahko grozno prehladi in zboli mogoče celo umre, saj je deževalo celo noč. Sanjala je resničnost, kaj se je zgodilo tistega dne ko je bila s staršema v borovem gozdu.
Vsi trije so se zelo dolgo objemali in oče je naglas kriknil da je začutil dežno kapljo. Potem jo je začutila še mama, nato pa še majhna deklica. Začelo je močno deževati. Oče in ona sama sta šla do avta ki je bil oddaljen približno 20min od tam kjer so bili, mama je rekla da bo prišla za njima saj je zagledala veliko rožic in jih je hotela nabrati za velik šopek, mame ni motil dež, isto ga je imela rada. Oče in deklica sta bila že v avtu in čakala sta mamo. Minilo je že veliko časa a nje ni bilo od nikoder. Šla sta jo iskati. Ni je bilo tam kjer so se nazadnje videli. Nista jo našla. Potekala je reševalna akcija in mamo so našli. Ubila jo je strela. Sanje so se tu končale in zbudila se je. Ležala je na hrbtu in gledala v nebo. Bilo je čisto modro. Vstala je in otrpnila. Pred njo se je razpostiralo veliko, njej neskončno, borovcev.

Zdaj pričakujem pogled tistega ki je to prebral (če je sploh, sej mogoče je tudi bolje da ni), se mi zdi da je nekaj takšnega:  , češ kaj pa njej ni jasno. Aja, saj res ne vem kaj mi ni jasno in kaj mi je da odpiram to temo. Ampak predolgo časa nekatere stvari že držim v sebi. Hm, no to je malo čudno napisano, ne vem kaj sem hotela s tem povedati.  (tko še iz moje strani ta smajli, da lahko skupaj tako gledamo ) In zdaj se še meni nekoliko zdi da mogoče ne spada sem ta tema. Ampak nekam...nekam, am, pač nekam?

No ja,
lp, Akiyo

(zavedam se da je verjetno veliko slovničnih napak in ponavljajočih besed, gre tudi meni to na živce in naslov ne vem, to mi je prvo prišlo na misli in ne misliti da je tisto popoln prevod zraven, samo sem dala zraven. in nekoliko bolj zgleda da ne spada sem ta tema...)

[Liber]

Oh ko žalostna zgodbica.. 

Si pa zelo lepo opisala. Js sem se čisto vživel v to deklico oz zgodbico

Amm .. a si ostala brez obeh staršev Akiyo?

[Slavka]

Akiyo  zelo lepo si to napisala...Upam, da boš delila z nami še kakšen utrinek iz sveta tvojih sanj...

[Akiyo]

Liber, ne imam oba starša. V zgodbi sem mislila bolj tako kakšne odnose imam z njima. Velikokrat se počutim kot da ju res ni in če se že pogovarjamo med sabo, je vse bolj na "mrtev" in nerazumljiv način. Mi je še malo žal da sem poslala to zgodbo, ker nekateri pa res nimajo več staršev in jaz bi morala biti vesela da ju imam, kljub temu da nimamo nekih sijajnih odnosov. Pa tudi, da sem temo odprla, ker zdajle ta trenutek res ne vem kaj naj bi počela z njo. 

Drugače pa vseeno hvala obema. 

[Iq_nima_nič_s_tem]

Včasih bi bilo za koga bolje, da ne bi imel staršev kot, da ima mrtve, nezainteresirane in zanemarjajoče starše.
Kaj misliš, zakaj so takšni?

[Suzy]

Danes, ko so starši v službi, je vzgojni vpliv  staršev še posebej pomemben. Najmočnejše naravno vzgojno sredstvo je dober zgled.

Temelj dobrega zgleda je življenje v nesebični ljubezni. Že v majhnem otroku se razodeva naravna težnja in potreba po ljubezni. Zato je tako pomembno, da starši otroka z ljubeznijo pričakujejo, z ljubeznijo sprejmejo, z ljubeznijo nanj mislijo, se o njem pogovarjajo in zanj skrbijo. Otrok vse to občuti in se temu primerno odziva. Tako že majhen otrok razodeva, in ta še prav posebno, kako človek ne more živeti brez ljubezni.
Ne glede na to, ali obstajajo nesporazumi ali ne. Tudi ob nesporazumih bi moralo biti prisotno zaupanje, vsaj minimalno spoštovanje, ki bi ga morali imeti vsi družinski člani.

Marsikateri problem bi se lahko rešil v okviru družine, ce bi se starši in
mladostniki znali pogovarjati. Vcasih je potrebna tudi pomoc strokovnjaka, da
pomaga vzpostaviti komunikacijo med starši in otroci. Vredno je vztrajati in se potruditi.

Akiyo a si kdaj poskusila jim povedati in opisati občutke,stisko,....?
Zgodbica je všeč tudi meni!!!
Lepo bodi in kar piši naprej,tukaj smo in peisluhnemu vsakomur

[Akiyo]

Suzy, ja saj vesta to da imam težave, samo da bi jima pa zaupala takrat ko sem bila v krizah...ne hvala, bi bilo le še slabše, ker se res ja nekako ne znamo pogovarjati. In tudi ne bi mi bilo v pomoč da bi slišala samo kaj takega; samo smej se pa bo vse super (na silo sem se že predolgo časa smejala, tko da pri temu mi je prej kot pozitivno v negativno vrglo) In zdaj natančne strahove in misli...tudi ne. Ker jih itak nameravam ignorirat in če potem to naglas rečem se mi zdi da so ti strahovi zmagali in so me poteptal ker sem jih izrekla na glas. 

Bom se še javila s kakšno zgodbico.

Lp,
Akiyo 

[Akiyo]

Nič ne bo z zgodbico.


Depersija. ?

Sem že januarja rekla ji stop, velik stop. In sem ignorirala vso to sranje, a očitno se ne da.
Pri terapevtki nikoli nisem govorila o tem, ker me je grozno sram, mislila sem da je to lahko tako da si sam vse narediš ali pa da drugim izgledam kot da želim le veliko pozornosti…hej akiyo kaj je narobe, zakaj si taka…
Če bi povedala za vse temačne skrivnosti ki se skrivajo za mano bi verjetno dobila ogromno nekih dodatnik pomirjeval in ad-jev, kot sem jih že imela, a zraven ni bilo nobenih pogovorov, le jemanje in čista izguba kje in kako naj se kaj lotim.
Kmalu bo september, ne gre mi ven iz glave, zdaj bi bilo lahko tretje leto ko sem poskušala vzeti si življenje. Lahko bo, lahko ne…moja odločitev ane? Sej sem mislila da ne bo več treba…samo tretje gre vse rado, vsaj negativno pri meni…vse? Ampak rada bi čutila veselje, nič žalosti, nič samomorilnosti…ampak kaj ko ne gre? "Socijalna fobija" je veliko, veliko bolje, tista Lyrica mi pomaga, samo ta depresija se pa veča. Nekako se mi ne da naprej več boriti, ker se mi zdi da se je ne bom znebila. Ker kaaaaar noče iti stran. Zakaj bi se za nekaj trudila kar mi ne uspe odpraviti. Vsiljene misli in predstav ko čakam na avtobus, kako bi se lahko lepo vrgla pod avto in me lahko ne bi bilo več. (vem to bolj težko…)AMPAK, me nekaj malo zaustavlja, ker se bojim umreti. Samo, kako naj pa terapevtki povem za vse…kmalu bo eno leto naokoli, jaz sem bila pa čisto tiho in se delala da depresija ni prisotna…ampak je. Ne morem pa zdaj kar naenkrat povedati za vse to, ker bo izgledalo kot da je to vse na novo, ali pa da se lažem ali pa da bom izgledala kot da se imam za najbolj bogega človeka na svetu – kar se niti slučajno nimam, sploh ne razmišljam o tem. Smiljenje samemu sebi…hm, mogoče pa je, ker sploh nič ne povem…ampak a se ne razume da me je sram govoriti o tem pred njo in zdaj še pred njim.
Verjetno me zaustavlja to da si ne bi kar vzela življenja, ker bi prizadela ljudi okoli sebe...samo na nek način bi lahko bili veseli zame, da me kar naenkrat ne bi bilo več, da ne bi več čutila bolečin in vsega...ampak ne to se oni ne bi zavedali, čutili bi samo svojo bolečino. Vsaj zdi se mi da bi jo...ja morajo..ker baje me imajo radi. Kot hčerko, kot sestro, kot prijateljico?
Najbolj me je spet zbilo ko mi je mati rekla, ravno te dni: jaaaa sem videla kako si super, ti pomaga to naravno (čudežno  ) zdravilce...aha, če ji kaj rečem kako se počutim, mi hoče samo vsiliti ta zdravila, in da bo enkrat bolje, blablabla, nimam moči, ne zmorem te depresije dat stran. Če je depresija seveda. Al sem sam neka punčara ki je malo žalostna, kot je zdaj večina ljudi...in ko lahko dobi tisto kar potrebuje...in potem se pa tako zafrkava in govori da je depresivna...jah, ne vem.
Od rezanja je že 8 mesecev, in sem že rekla da tega ne bom več delala...samo kaj mi pa lahko drugega preostane, nek način vsaj da se kaznujem ker nisem sploh nič napredovala glede nje. Ne ne bom sploh. Ker potem pa spet. Če že zdaj kdo doma vidi te brazgotine, čutim da me mama gleda kot da sem nek izmeček, in ogabnost, drek, gnoj...ker sem se rezala. Pa ravno zadnje brazgotine, opala, ni bilo januarja, je bilo okoli  maja...ko sem se zaradi nje porezala ker me je tako z noži rezala po srcu, da sem čutila da sem ji kot dodatna cifra v polju in ne hčerka ampak samo ena tam. No ja takrat sem rekla da se ne bom več rezala. Sploh ne vem...nočejo stran črne misli. Dobro, se še kontroliram, samo spet če bi za pomoč prosila, mogoče le pogovor ki ne dobivam nazaj besed da sem si za vse sama kriva bi bilo nadvse kul. Ampak verjetno bi me spet vprašala če bi pa mogoče šla v polje, o kot počitnice al kaj? Ne v polje pa ne grem. Lahko bi eki klicala, samo ravno nazadnje sem se delala kako sem vesela, sebi sem to bolj lagala da sem no, in da bi drugi videli da sem se popravila...no in eki bi me verjetno v polje poslal...+ ne ne morem, ker bi spet mamo prizadela, ker ne bi šla spet v šolo, in bi mislila da uživam tako stanje kot sem, in da HOČEM biti taka. In bi tisti njen zloben glas (no njej se zdi prijazen, ker mi hoče pomagat z njenimi vsiljivimi naravnimi zdravilci, in jih zavračam, ker mi nič ne pomaga...) govoril vse za prihodnost kok let sem si pokvarila.
Ne vem, več kaj sem sploh semle pisala, se mi niti ne da brat, samo vem da sem rabila nekam neki napisat. Če že povedat ne morem.

Potem naslov te teme.
Si predstavljam pozitivne stvari…no zdaj sem malo nehala, ker so potem tiste osebe, stvari, šle stran od mene…ne vem.
Ne vidim reštive…ne morem o tem govoriti…in potem zgleda kot da hočem pozornost…no saj ta pozornost. Za pomoč mogoče? Ki je pa ne znam izrazit.

[Poni]

Akiyo

Žalostna si. Zelo si žalostna. Pravico imaš biti žalostna. Pravico imaš povedati. Kako se počutiš. O čem premišljuješ. Pa saj si že povedala. Tu. Na tem forumu. Dobro je to. Da si to povedala.
     Tudi psihoterapevtu imaš pravico povedati vse to. Če je kaj prida, te bo poslušal. Edino psihiatrom se ne ljubi poslušat in raje napišejo recept. Vsaj tak vtis ima jaz. Psihoterapevt pa je tu zato, da te posluša. Da se pogovori s tabo. Tako sem jaz bral tu na tem forumu.
     Jaz tudi zelo težko povem kaj o sebi. Zato pa povem tako v drobcih. Malo v eno temo, malo v drugo. Včasih kdo v kaki temi napiše kaj takega, da me na nek način "navdahne", da si upam povedati kako malenkost o sebi. Ja, tako se tudi da.

          Poni

[Akiyo]

 
 Poni, hvala za tvoje besede. 

--
Ne vem kaj mi je. Na živce mi gre naslov te teme, tak neumen mi je. Neznosno mi je slabo in glava me boli in ne morem spat. Spet se začenjajo neprespane noči.
V glavi mi odmeva samo glas neke osebe, ki je verjetno že pozabila da mi je to rekla, saj je od takrat že dobrih 4 mesecev. "Mislim, da ti ne bo uspelo, se mi zdi da boš za vedno v takem stanju, saj se mi zdi da se ne trudiš, verjetno uživaš v takem stanju" Ni bilo vse to rečeno skupaj, ampak po delcih...a zdaj, je tako. Ne vem, ta oseba naj bi bila prijateljica med prvimi. Hotela sem ji dokazati da se moti...in tudi sem ji na nek način...da lažje shajam med ljudmi, a zdaj je spet nazaj to prišlo, to drugo stanje..
Nemorem direktno ven izpljunit kaj je narobe z mano - (kje naj pa začnem?)...in potem je že to da uživam v takem počutju, ali pa da se delam. Zakaj bi se za nekaj takega delala?
Kmalu bo že tolko ura, da bom imela terapevtko. Strah me je. Zakaj me je tako strah? Zakaj ne cenim stvari tako kot so...se mi zdi da ne bo šlo...Zakaj spet kar naenkrat ne vidim nič lepega...sem probavala, se 'silila' z vsemi shranjenimi pozitivnimi verzi...a sploh ne dojamem kaj piše, ne dojamem pomena...kar ne ostane not v glavi.
Ta šola ki prihaja me grozno bremeni, to noben ne razume..."AKIYO je še dost hujših stvari kot samo šola in ti." je spet nekdo rekel. Ne vem, to so kot potlačeni spomini, ki se jih zelo težko spomnem, kaj so mi delali v osnovni šoli, za moje pojme je bilo preveč grdega zmerjanja in tudi ne samo psihičnega. Če me kdo vpraša, kaj so mi govorili v šoli…se ne spomnem čistih podrobnosti. Verjetno ker je bilo vmes dosti brezglavega jemanja zdravil, in mi je to zameglilo spomin. No in zdaj…ko grem res po dolgem, dolgem času nazaj baje…mi vse te groze vrejo ven, ne znam razložit. Groza, nekaj mislim napisati da bi se me razumelo, v naslednjem trenutku sem že pozabila kako sem hotela.
IN ja vem, da je dost hujših stvari kot pa te moji problemi…nemaram če mi hoče kdo pomagat na tak hiter in nasilen način. To zame ni pomoč...
No v glavnem. Sej verjetno skoraj nobeden to ni prebral, ni važno, ampak sem mogla ven dat te misli nekam. Tudi če vse tako brezglavo pišem.

[Poni]

Akiyo

Ja, vem, težko je povedati take stvari. Prekleto težko. Pa povej kolikor moreš. Morda večkrat, pa vsakič kakšen drobec. Bo čisto dovolj.
   Da uživaš v tem stanju? Jaz bi temu drugače rekel. Ali raje ugibal. Tako dolgo že to traja, da si se že navadila. Nekako. To je najbrž edino stanje, ki ga poznaš. Vse drugo pa je nekako neznano, nevarno. Tudi to sam dobro poznam. Tako težko je karkoli spremeniti, ker pač vse pomeni pot v neznano.
   Ta pot zdravljenja pa je itak vedno strašno dolga in boleča. Vsi v tem forumu pravijo tako. No vsaj večina. Pot, ko se moraš spomniti vseh groznih reči. Jih spraviti v zavest.
   In ja, bojim se, da lahko pričakuješ, da bo postalo še huje, ko bodo prišle na dan potlačene stvari.

   Morda pa se motim. Naj mi kdo drug pove, da se motim. Da ta pot sploh ni tako težka, kot se bojim.

Poni

[Liber]

Akiyo..

te razumem glede šole. Verjetno te kar zvija v trebuhu ob mislih na vse to kar te čaka. Sam ni pa nujno, da bo tko slabo, kot si predstavljaš. Lahko da bo dosti pozitivnega. To boš pa vedela po cca mesecu dni. Ti moraš najt mir v sebi. Mogoče tako, da se zaveš, da si drugačna od drugih, recimo večine, in da je to čist ok. Da ne rabiš it nikamor kamor nočeš in da imaš vedno izbiro. Jaz sem se počutil grozno skoraj vsako poletje od avgusta dalje z mislijo, da se kmalu spet začne šola. Praktično sem ponavadi si sam uničil počitnice. Šola sama po sebi ni bla tako grozna, samo misli pa so ble. Nekako sem bil izgubljen v šoli in zdelo se mi je da nisem nevem kako bister. Grozno mi je blo predvsem izpostavljanje in nastopanje. Že pisanje po tabli, ko te drugi gledajo..

Prav bi nam prišla prava podpora v teh časih. Mogoče toplina in empatija staršev, ki te ne ujčkajo, da si razvajen, ampak ti pomagajo skozi vse s pogovorom, podporo in iskanjem rešitev. Predvsem pa zmanjševanjem pomembnosti in odvečnimi skrbmi. Res ni vse tako črno, kot se nam zdi, a zdi se da smo sami.. miceni v tem velikem krutem svetu in da prihajajo po nas..

Pa vendar, smisel vsega skupaj je tako v drugačnosti in iskanju poti. Če je pot znana ni nekega smisla. In ves čar in smisel življenja se zdi v tem, da ne vemo kaj se bo z nami zgodilo. Moja prihodnost zna biti dolgočasna al pa neprijetna, sam js na srečo tega ne vem. In ker tega ne vem, lahko upam in si želim.. Ne pozabi, da se lahko hitro vse obrne, samo malo več varnosti rabiš. 

Kako se znebit depresije?
Tako, da je ne premaguješ sama. Ne nosi tolikšnega bremena sama, saj ni potrebe..

 

[Iq_nima_nič_s_tem]

Kmalu bo že toliko ura, da bom imela terapevtko.

Kakšno terapevtko?

[dusica]

Akiyo,

morda je še najbolje živeti v SVETU NAŠIH SANJ..samo, da nas nihče ne prebudi!


                                   Dušica

[Poni]

Živeti svet tak kakršen je
in sanjati svet tak kakršen bi moral biti.....


          Poni