Živjo
recimo, da se delno najdem v tvoji temi, saj sem tudi jaz doživela neko vrsto derealizacijo in depersonalizacijo, ki je trajala več dni, če ne celo teden, dva. Niti ne vem več, ker sem preživljala tak pekel, da je bilo joj
Z veliko truda, trme in vztrajnosti sem se nekako izkopala iz najhujšega. Bilo pa me je kasneje strah, da se mi to spet ne ponovi. Pa smo bili spet tam. Pri anksioznosti. Imela sem tako krizo, da sem takoj šla do psihiatra in po tablete. Pa je bilo to prvič, da sem obiskala psihiatra in da sem se odločila za tablete. Skrajna sila. Poleg tega sem dolgo obdobje imela anksioznost in panične napade (nezdravljene) Eno je vodilo k drugemo, vrjetno je bilo še enkup drugih dejavnikov, stres, odlašanja, ne izpolnjeni cilji,.... ubistvu po pravici povedano odgovore še iščem, ker sem šele na začetku zdravljenja in dojemanja dogodkov, ki sem jih doživela. S paničnimi napadi in anksioznostjo/tesnobo sem bila že seznanjena in sem poznala kar dosti trikov za premagovanje teh zverinic. Ampak zgleda je bilo pri meni en kup potlačene šare, ki je skozi sijočo, optimistično, klepetavo in vedno nasmejano osebo, kar naenkrat vse butnilo vem, kot strela z jasnega. Nisem se upala pogledat v ogledalo, nisem bila prepričana, če sem to jaz oz sem imela občutek kot da sem nekje drugje in enostavno sebe in okolice nisem doživljala kot prej, amapk kot neko znanstveno fantastiko, sanje, izmišljotivno. Ubistvu derealizacijo sem doživljala postopoma in nisem vedela kaj se dogaja. Nevem, če sva doživljala isto in če je to isto, ker izkušnje vsak opisuje po svojih doživljanjih, vendar jaz sem postopoma izgubljala stik z realnostjo. Preplavilo me je en kup misli vseh sort, drugačno dojemanje časa in prostora, počutila sem se rahlo zmedeno in zmešano. En dan sem se tega tako ustrašila, da sem dobila grozen napad anksioznosti in paniko. Še vedno se spomnim občutka pa ga neznam opisat
vsak dan je bilo še slabše, dokler se dejansko nisem čisto zlomila, saj nisem več vedela kaj je svet in zakaj obstajamo, posledično sem začela razmišljat o vseh možnih zadevah tega sveta 100/h non stop. Glava se mi ni utišala. Spat nisem upala, ubistvu nisem mogla, ker sem se vsak dan zbudila s strahom, da ne obstajam. Spala sem pri prižgani lučki ali TVju. Kljub temu, da sem vse moje grozne epizode zaenkrat dala skozi (in bitka ni bila lahka), še vedno iščem odgovor, zakaj se je to zgodilo in včasih še vedno pomislim na banalno vprašanje, kaj če je vse res, kaj če vse sanjam...izbrala bi si rada tudi psihoterapijo, pa je žal vse za plačat. Tako, da morem še pogledat tiste na napotnico, če je kdo blizu mojega doma.
jaz sem s tabo samo delila svojo izkušnjo oz del nje in da veš da nisi edini. Jaz se rahlo do pretežno še vedno lovim, posebej ko me udarijo misli vsiljivke, ampak nekako gre. Zaenkrat sem se naučila zamotit se tako, da se enostavno zamotim
Če ne razmišljam o težavah in o realnosti oz nerealnosti sveta, mi je ta dani moment tak kot je vedno bil.
In tako en nasvet, če ti bo pomagal, meni je. V času derealizacije in depersonalizacije, sem vsaj malo Ok funkcionirala, ko nisem razmišljala ne za nazaj, ne za naprej in ne kaj se dogaja in niti o tem, da naj svet ne bi bil resničen. Enostavno sem se trudila ga sprejet kot je in živet in delat v "točno tem momentu" in uživat. Je težko si za predstavljat, ampak ko si z mislimi, telesom in vsem v sedanjosti in se posvetiš trenutku in samo tistemu kar delaš, brez da razmišljaš...takrat imaš čas za zadihat. In večkrat umes sem se spomnila časov pred tem, kako sem doživljala svet in je pomagalo in me pomirilo, ker sem vedela, da čas gre naprej, da recimo pred meseci, leti nisem razmišljala takih khmm "gluposti" in sem "normalno živela". Te spomine sem si dal v glavo in samo šla naprej skozi orkan. Sem pa tudi izbrala si hobije in šprtne aktivnosti in dosti hodila na sprehode ali v družbo, ker tako sem se zamotila. Seveda pretiravat ni dobro, lahko pregoriš. Vse v mejah normale. Zdaj kdaj in kdaj zapiha rahel veterček...ampak zaenkrat gre. Še vedno pa morem delat na sebi, na mislih, razmišljanju, predvsem pa malo spremenit stil življenja na boljše. čaka me še veliko dela...amapk keep movin
Jaz upam, da tudi ti najdeš rešitev in boš spet v svetu kot si ga poznal in zvečer ne boš imel več težav. Če te bo še kaj zanimalo ali karkoli pa se javi. Ti podarjam
in
, da ti bo malo lažje.
Lp
