nova v klubu....

[YOLO]

Mogoče se bo komu zdelo, da sem se prehitro sprijaznila s tem ampak bolje to kot da si nekaj zanikam...

Da opišem svojo situacijo. Nekaj dni nazaj, natančneje iz nedelje na ponedeljek sem doživela svoj prvi panični napad. Cel dan me je nekako tiščalo v prsih vendar ni bilo tako hudo da bi temu posvečala posebno pozornost. Zvečer sem šla lepo pod tuš in se že počutila nekako čudn, kot da sm brez volje, vse me je motilo. Pridem iz pod tuša delam nekaj na računalniku in kar od enkrat začutim slabost. Hitro dihanje, hitro in zelo močno razbijanje srca, mravljičenje, čuden občutek v rokah in nogah, suha usta...kot sm kasneje prebrala, standardni simptomi. Valda sem ratala še bolj panična ker sem mislila da bom umrla, d ame bo infarkt, da bom nehala dihati. Tudi doma so se vsi ustrašili zato smo najprej poklicali sosedo, ki je medicinska sestra nato pa še reševalce. Če sem iskrena ne vem kako dolgo je trajal napad, bilo je grozno pa se je umirili in spet in spet in spet. Na poti v bolnišnico se je stanje popravilo, le srce mi je še vedno močno nabijalo. Že v rešilcu so mi naredili EKG ki je pokazal da je vse v redu, izmerili so mi sladkor, ki je bil prav  tako ok. Ko sem prišla na urgenco se je napad spet ponoviv vendar v blažji obliki. Ponovni EKG. Kri sem imela pregledano nekaj dni prej, ščitnico pa 2 meseca prej in oboje je bilo v redu, zato teh preiskav niso delali ponovno. Dobila sem nekaj v žilo in odležala po ure v čakalnici. Potem pa ponovni pregled in šok.... ANKSIOZNA MOTNJA... wtf panični napad...nič mi ni bilo jasno. Zdravnik me je spraševal ali imam kakšne strahove, skrbi, kaj takega da bi me obremenjevalo, nič. Povedala sem mu da si zadnje mesece mogoče uzamem premalo časa zase, neredna prehrana, tudi premalo spanca. Da, tudi to je možni vzrok. Sam mi ni želel dati nobenih zdravil, svetoval mi je počitek, sprostitev in delanje na sebi. Ker sem bila še vedno v šoku in prestrašena kaj če se spet ponovi mi je dal helex, ampak samo če bo res težko. Ok. Gremo domov, srce še vedno nabija, tišči me v prsih ampak ni napada. Tisto noč nisem spala, kar je pomenilo da sem bila že več kot 24 ur pokonci. Takoj ko sem se vlegla se je pojavil občutek zadušitve, vrtelo se mi je, strah. In še vedno razbijanje srca ter tiščanje v prsih. Nato sem vzela 1 helex da sem zaspala za 1 uro, vendar je bilo potem spet isto. Počutila sem se kot cunja, prestrašena, zbegana, brez energije. Čez dan mi je po 27 urah uspelo zaspati za eno uro. Popoldan sem šla k osebni zdravnici, dobila napotnico za psihologa. Svetovala mi je Neopersen da se pomirim v teh prvih dneh. Naslednjo noč sem vsaj malo spala, napada ni bilo, tiščanje v prsih pa je ostalo. Včeraj sem že zutraj vzela 2 neopersena in dan preživela dobro, brez napada vendar z občasnimi občutki strahu, hitrega bitja srca. Zvečer ko je bil čas za tuš sem seseveda ponovno spomnila nedelje, se trudila čimbolj dihati in biti sproščena. Ko sem prišla izpod tuša sem dobila občitek kot da bom spet dobila napad. Začela sem dihati, preusmerjati misli in občutek je popustil. Še cev večer sem bila čudna v stalni prirpavljenosti na napad, malo zamorjena, brez volje in energije,vendar sem po 2 neopersenih uspela zaspati in spati celo 8 ur. Danes zjutraj sem se zbdila malo omotična, brez energije, srce je vredu, občutek v prsih pa kar ne poneha. Odločila sem se da ne bom uzela neopersena če res ne bo krize in do sedajle je še ni bilo  yeeey... Sicer me še vedno tišči v prsih a drugih težav ni. Veliko sem zunaj, sproščam se, probam ne skrbet za brezvezne stvari, počivam...

Ker me je zadeva dodobra prestrašila sem se lotila poizvedovati zakaj se sploh gre. Zakaj imamo te napade, kaj lahko naredimo da jih ublažimo, itd. V večini primerov je razlog v nekih strahovih, obremenitvah, skrbeh itd. Imam 21 let. Sama sem zelo pozitivna oseba, vedno nasmejana, družabna, redkokdaj sem slabe volje, rada hodim ven, se zabavam. Če me karkoli skrbi se vedno zaupam komu. Imam 4 čudovite prijateljice, ki jim lahko povem prav vse, hodim tudi k psihologu, ampak to bolj tako, za pogovor. Res je da sem pred 5 meseci končala 3 letno zvezo, da sem spoznala nekoga s katerim se je spet slabo končalo kar me je zelo prizadelo, res je tudi da nimam čisto običajne družine oz družinskega življenja (ne izražamo si toliko čustev, mami ima včasih momente, ko se z nikomer ne pogovarja kar tako iz lepega, včasih se jezi čisto po nepotrebnem in čeprav to zgleda kot normalni starš je pri nas malo bolj intenzivno vse skupaj), vendar nikoli nisem imela občutka da bi se zaradi tega pretirano sekirala. Nekako sem se sprijaznila z situacijo taka kot je, da pač moja mami ni kot druge in da ima včasih slabe dni, da so dnevi ko se čisto dobro razumeva in so dnevi ko mi reče stvari ki jih mama nikoli nebi smela reči otroku. Ne rečem da me to ne boli, seveda me ampak jst tu ne morem nič spremeniti še najmanj pa nje, zato se lahko s tem le sprijaznim in živim s tem. Nekaj mesecev nazaj sem se tudi odselila od doma zato sem tudi manj izpostavljena kreganju in vsemu temu. Tudi s tem da sva nehala s fantom sem se dobro znašla. Je bilo hudo sem jokala sem bila slabe volje vendar sem na neki točki šla naprej. Potem je prišlo novo razočaranje in sem spet bila slabe volje, jokala in šla naprej. Nimam občutka kot da stvari tlačim v sebi in se jim izogibam. Nasprotno, raje se soočim z bolečino, jo premislim, predelam in grem naprej. In ko pride slab dan se zjokam in smilim sama sebi potem pa grem naprej. Zato s emi zdi zelo čudno da bi tu tičal razlog mojih težav.

Potem pa sem razmišljala še v drugo smer. Zadnje pol leta delam, sem varuška pri družini. Delam 3 ali 4 dni na teden po nekaj ur. Poleg tega delam še faks, ki ni naporen priznam, vendar je vsake toliko treba mal pomigat. Velikokrat sem hitela iz faksa delat, ali pa obratno. Z vsemi drugimi obveznostmi vred kot so druženje s prijateljicami, delanje za faks, in sprotne obveznosti sem si zapolnila celoten teden in tako sem bila cel dan v gibanju. Slabo sem jedla, časa za šport ni bilo, začela sem še kaditi. Kljub temu se nikoli nisem počutila kot da sme pod stresom oz kot da imam preveč stvari. Čas zase sem si uzela redko saj nisem čutila potrebe da ga potrebujem, stalna zasedenost mi je bila čist ok saj mi nikoli ni bilo dolgčas. Tudi druženja nisem opustila. Vedela sem da se ne prehranjujem dovolj zdravo in d ani dobro da se ne ukvarjam s športom vendar dokler te nekaj močno ne udari si misliš da bo tako lahko šlo v nedogled.
Prejšni teden v ponedeljek se mi je zgodila majhna nesreča. S prijateljicami smo popoldan, okoli 7 kadile travo (da ne bo pomote to sem do sedaj počela mogoče 5 vse skupaj, zelo poredkoma še ne enkrat na mesec in še to zelo majhne količine), tako malo za sprostitev. Vse je bilo kul, jedla sem, mogoče malo premalo pila. Čisto sem bila že ok, učinek je v glavnem popustiu in ob 10 sem šla spat. Ob 11 sem se zbudila ker sem bila žejna, šla sem normalno do kuhinje spila požirek, še klepetala s cimro. Od enkrat sem dobila občutek d abom bruhala in ko sem se obrnila proti wcju sem zgubila zavest. Padla sem in se udarila v glavo. Ko sem prišla k zavesti sem krvavela iz glave, slabo mi je bilo, prestrašila sem se. Cimri so me odpeljali na urgenco. Tam se dobila šive, slikali so mi glavo in to je bilo to, niso raziskovali zakaj sem padla skupaj saj so vsi sklepali da je bila kriva trava. Jaz  to dvomim saj sem bila že čist ok, pa kot sem rekla nikoli mi ni bilo po njej slabo in tudi doza je bila majhna. Ok. Šla sem domov v domačo nega k družini. NAslednji dan sem imela manetno resonanco glave (zaradi drugih zdravstenih težav od prej), tam v tistmu tunelu sem dvakrat dobila občutek slabosti, hitro dihanje in nabijanje srca, vendar je biu tip tam tako tečen da sem se mogla prisilit da smo končali pregled. Naslednji dan sem šla k svoji zdravnici ki mi je naredila pridigo o travi kot da sm največji narkoman, dobila napotnico za test z nagibno mizo (kao da ti ugotovijo zakaj si zgubu zavest). Od prej imam težave z mravlinčenjem v rokah in nogah, zaradi česar sem bila poslana k nevrologu ki je mnenja da to izhaja iz okvare v hrbtenici zato me je poslal na magnetno resonanco glave, vratu,hrbtenice in torkalne hrbtenjače. Magnetna resonanca glave je pokazala da je vse v redu, druge pa me še čakajo. Prve dni se mi je vrtelo, bila sem omotična ampak to so posledice udarca. Počivala sem doma, nisem se naprezala niti nič. In po tem se je zgodilo kar se je zgdilo v nedeljo.

Sedaj pa me zanima nekaj stvari:
Ali je mogoče da je biu napad posledica izgorelosti?mogoče tega da sem imela prej nafilan urnik potem pa sem bila zaradi udarca prisiljena ležati doma?mogoče še kakšen drug razlog, saj se mi ta teorija s tem da se preveč sekiram glede česa res ne zdi logična
Ker o tem veliko berem in slišim različne stvari me zanima ali uživanje kave lahko poslabša situacijo (sprašujem za zmerno uživanje kave-mogoče 2 beli kavi na dan)? kaj pa kajenje cigaret (sama namreč kadim tiste najlažje)? alkohol (v zmernih količinah seveda)?
Skrbi me ali bodo vsako najmanjše sekiranje in skrbi, ki so čist običajne lahko povzročile ponoven napad?kot sem že rekla nekih velikih skrbi nimam...
Kaj vse lahko še negativno vpliva na pojavljanje napadov?

Odločila sem se da bom spremenila življenski slog. več zdrave hrane, več gibanja, manj obveznosti...vendar me skrbi da to ne bo dovolj. Tudi k psihijatru bom šla, čeprav ne vem kaj bi mi lahko odkril, sicer pa ga imam šele čez 4 mesece. Strah me je tega da bi postlala zamorjena, da se nebi več znala zabavati, da bi se vrtela v začaranem krogu česar pa nočem.... Rada bi čimveč naredila zase na tem področju...ali kdo pozna kakšne delavnice, tečaje, ali kakšne druge postopke, ki lahko še pomagajo, saj se mi zdi brezveze sedaj 4 mesce čakati na psihijatra in delati nič.

Se opravičujem ker je moj post tako obsežen, vendar se mi zdi nujno da povem vse kar se mi zdi da ima veze če želim dober nasvet. Ker sem že pri drugih objavah videla da ste vsi tukaj zelo v redu, pripravljeni pomagati in vse se mi je zdelo pametno da se tudi jaz oglasim. Predvsem mi je lažje za nasvet vprašati nekoga ki ima s tem izkušnje kot pa da stalno poslušam da to ni nič takega, da bo minilo, da se moram le sprostiti, pozitivne misli in drugo sranje...

[Agnes]

Dobrodošla, Yolo (fini nick, mimogrede). Kaj več pa napišem zvečer. Drži se!

[Maycha]

YOLO, pozdravljena in dobrodošla na forumu   

Prav, da si se odločila z nami deliti svojo zgodbo. Jaz zelo dobro poznam občutke panike in vse, kar je z njimi povezano. Vse več nas je, ki se s tem srečujemo - na žalost ali pa na srečo, ker si lahko tako pomagamo in izmenjamo izkušnje in je že lažje.

Ko so se meni začeli pojavljati panični napadi in navali tesnobe prav tako nisem videla nobenega posebnega vzroka zanje. V sedanjosti jih res ni najti veliko, tako kot morda tudi pri tebi. Sem pa ugotovila, da jih veliko izvira iz moje preteklosti, predvsem otroštva. Pomisli, če si se kdaj v otroštvu počutila nelagodno, utesnjeno, da nisi mogla izraziti čustev, želja, potreb, morda si doživela kakšne zelo boleče dogodke. Vse to si lahko skozi leta nosila s seboj in sedaj te je telo opozorilo, da je treba upočasniti ritem. Vsekakor pa je po mojem mnenju k temu doprinesel natrpan vsakdan in premalo počitka, premalo časa zase. Pomembno je, da se poslušaš in daš telesu, kar potrebuje.

Ne skrbi, kako bo v prihodnje. To delamo ravno narobe. Tudi jaz nenehno skrbim, kdaj se bo napad spet pojavil in, kako bo, ampak ga v 98% sploh ni, potem pa sem jezna sama nase, da sem sploh razmišljala o tem in se nisem sprostila. Tudi jaz sem bila vedno vesela, družabna, komaj sem čakala, da kam grem ... zadnji dve leti pa priznam, da me je ta anksioznost spremenila, ampak se kljub temu soočam in ne bežim pred njo. To je edina pot do izboljšanja.

Draga, YOLO, bodi pogumna, pri tebi lahko gre samo za prehodno obdobje. Nekateri doživijo nekaj paničnih napadov zapovrstjo in potem nikoli več. Boš pa videla, da tudi če panični napad pride, se ti nič ne bo hudega zgodilo. Saj to zdaj že vidiš. Pa naj te pomiri tudi rezultat preiskav, ki si jih opravila.

Dobro si se odločila, da spremeniš življenjski slog, kajti panični napadi nas opozorijo, da očitno nekaj ni v redu v našem stilu življenja. Počni stvari, ki te veselijo in predvsem poskrbi za ravnovesje med obremenitvami in sprostitvijo. Bela kava in kakšen cigaret pa tudi ne bi smeli škoditi. Ampak saj veš, zmerno pri vsem. 

Praviš, da se ne želiš vrteti v začaranem krogu ... ne boš se. K temu pa lahko sama največ pripomoreš, in sicer tako, da greš, kamor si želiš in se družiš s prijateljicami še naprej. Vedno pa imej v zavesti to, da se ti od paničnega napada ne bo nič hudega zgodilo. Postopoma bo vse skupaj minilo. Samo ne se preveč poglabljati v to. Anksioznost ni nobena huda diagnoza, kot si jo mogoče ti razumela. Vsak od nas je tesnoben, anksiozen, to je normalen del življenja. Nekateri smo pač malo bolj anksiozni in zato moramo včasih ustaviti konje tri korake pred drugimi in tudi to je včasih prednost! 

Drži se in piši še kaj 

[YOLO]

Najlepša ti hvala za odgovor...zelo si me pomirila 

Verjetno sem res to mojo diagnozo malo preresno vzela ampak človek se vstraši, sploh če ni deležen informacij o temu kaj to pomeni  Tu predvsem ciljam na zdravnike, ki mi sploh niso pojasnili kaj to pomeni...na urgenci somi le rekli da naj se posvečam sebi, razčistim stvari...osebna zdravnica pa mi je rekla da morm rešiti težave...ja sej bi jih sm jst ne vem kje tičijo zaboga 

Glede skrbi pa...ja nisem imela rožnatega otroštva, kot sm rekla nikoli nismo v družini pretirano izražali čustev, veliko kreganja, trme in sekiranja, ampak s tem sem se sprijaznila oz ne dojemam tega kot nekaj groznega...pač smo drugačni od drugih. Jst mam svojo mamo ne glede na vse rada in se normalno pogovarjam in družim z njo, ko pa ima slabe dneve se raje umaknem in ne spuščam v kreg z njo. Imam krasnega očeta, ki mi vedno svetuje in me podpira. Tudi s sestro se dobro razumeva čeprav je starejša in hoče biti vedno nekaj pametna  Imam tudi brata ki me vedno spravi u smeh.
Tako da res ne vem ali bi bilo to glavni problem 

Strah me je predvsem novih skrbi, ki odo prišle. Bližajo se izpiti pa delo čez poletje, pa vedno je problem denar...čeprav me to nikoli ni zelo obremenjevalo, me je strah da sem sedaj bolj občutljiva kot prej.  Imam pa zelo močno željo in voljo da naredim nekaj glede tega, saj se mi ne zdi pametno d aignoriram to kar se mi je zgodilo.

[lunica]

vse bo ok.ne sekiraj se:)to je resnično neprijeten občutek ampak se pa,da marsikaj narediti.Tudi mene niso seznanili,ko sem prestopila prag UKC-ja kar me glede na izvide malo zmedlo saj so bili vsi ok.Pa mi je moja psihoterapevtka rekla,da naj pridem naslednjič k njim imajo enako dežurno službo in bolje vedo kakšni so simptomi.Mene je zdravnica v UKC-ju nazadnje nadrla češ kaj si mislim ampak sem ji lepo nazaj povedala,da tudi jaz nerada hodim tam okoli ampak,da pa je zato ona tam.Dihala sem tako hitro,da mi je roke zvijalo potem veš:)ampak danes vem kako se pomirit....

[YOLO]

Jst upam da vem...veliko berem o temu, o tehnikah sproščanja, štetju nazaj in vsm mogočem...pa si mislim ok če bo spet pršu bom pa probala če kaj deluje  ampk nekje zadi v glavi me je pa še vseen strah pa čeprou vem da ni nevarno ali karkoli...

Opažam da me ratuje strah čisto vsakdanjih stvari, ki sem jih prej komaj čakala, strah me je biti sama. Ne znam biti sama. In to je pri meni eden od problemov. Kar bojim se kaj o ko bom sama doma, po drugi strani pa si mislim joooj trapa smotana kaj če ti pa bit če boš sama doma in to je ta smešn dialog v moji glavi  Za razliko od večine tuki jst komi čakam da grem med ljudi, da sem v družbi saj se mi zdi da takrat me pa zih ne bo zagrabu...u bistvu me je bl strah tega da me zgrabi k sm sama k pa če sm nekje med ljudmi. Ampk se ne bom dala, probala bom vse oz bom čimn spremenila svoje navade. Razn tistih k jih valada morm 

Zanima me neki...pač prve dni po napadu ok štekam da maš še zmer tist občutk tesnobe oz tiščanja v prsih...vsaj jst ga mam...ampak a to pol zgine pa spet pride al kr traja in traja?ker men pomoje ne delajo tok problemou moje misli ampk ta občutk k da mi nekdo sedi na prsih...
A je možn da b mi kšni posebni dogodki al pa kej sprožl ta napad?glede na to da pač trenutno nimam nobene fobije al pa kej...ne vem da grem žurat in me zarad muske in ljudi okol mene prime?

[Lost]

Tudi tole je lahko bil sprozitelj ki je "podrl" vse kar se ti je nabralo in opisuješ

S prijateljicami smo popoldan, okoli 7 kadile travo (da ne bo pomote to sem do sedaj počela mogoče 5 vse skupaj, zelo poredkoma še ne enkrat na mesec in še to zelo majhne količine), tako malo za sprostitev.

Učinki THC in konoplje na vedenje so dobro  znani že iz medicinskih besedil sredi 19. stoletja, pa tudi iz literarnih del, kjer je točno opisana sprememba v zaznavi po jemanju kanabisa. Začetni učinki majhnih odmerkov THC oziroma zmernega kajenja marihuane so označeni kot občutki blagostanja, evforije in sprostitve. Uživalci poročajo o učinkih na čutni sestav, na zaznavo razdalje, oblik, barve in glasov, ter na občutek za čas. Vpliv na gibalno zmožnost lahko traja nekaj ur, zato je konopno uživanje nevarno za voznike in upravljalce drugih strojev.  Oslabitev kratkotrajnega spomina, ki moti besedno sporazumevanje, se kaže v kratkih stavkih ter počasnem in nepovezanem govorjenju. Kronični uživalci so pogosto brezvoljni, ne ve pa se, ali jih je konoplja naredila takšne ali so jo prav zaradi brezvoljnosti začeli uživati.  Večji odmerki THC in konoplje so zmožni povzročiti plahost, ki se lahko panično razseže. Te reakcije so kar pogoste, občasno se pojavijo pri tretjini uživalcev, pri občutljivih posameznikih pa že v manjših odmerkih. Včasih povzročijo privide in šumenje v ušesih, prividi pa lahko ponovno oživijo še dolgo po vzetju kot »spominski utrinki«, dobro znani pri uživalcih LSD. Slabo počutje se spreminja z uživalčevo starostjo, kronična raba pa lahko pripelje do paranoidne psihoze, blodenj z navidez urejeno mislijo.

vir: http://www.pomurske-lekarne.si/si/index.cfm?id=1653

[lunica]

Opažam da me ratuje strah čisto vsakdanjih stvari, ki sem jih prej komaj čakala, strah me je biti sama. Ne znam biti sama. In to je pri meni eden od problemov. Kar bojim se kaj o ko bom sama doma, po drugi strani pa si mislim joooj trapa smotana kaj če ti pa bit če boš sama doma in to je ta smešn dialog v moji glavi  sesmejem Za razliko od večine tuki jst komi čakam da grem med ljudi, da sem v družbi saj se mi zdi da takrat me pa zih ne bo zagrabu...u bistvu me je bl strah tega da me zgrabi k sm sama k pa če sm nekje med ljudmi. Ampk se ne bom dala, probala bom vse oz bom čimn spremenila svoje navade. Razn tistih k jih valada morm  sesmejem

to so samo misli in strah:)vem,da je težko odmislit ampak,če se ti zgodi napad,ko boš sama si ponavljaj,da je to samo stanje,ki se bo umirilo.Ne osredotoči se na napad ampak misli preusmeri drugam ali se zaposli s čim in dihaj počasi,ker se ti ne bo nič zgodilo to je samo posledica tesnobe,da težko dihamo.Nič ne pride čez noč in nič ne gre čez noč.Potrebno pa je poiskat vzroke za kar so psihoterapevti zelo v redu.Jaz se še ukvarjam z jogo tako,da mi to pomaga pri dihanju tehnika dihanja je zelo pomembna pri teh napadih.

Zanima me neki...pač prve dni po napadu ok štekam da maš še zmer tist občutk tesnobe oz tiščanja v prsih...vsaj jst ga mam...ampak a to pol zgine pa spet pride al kr traja in traja?ker men pomoje ne delajo tok problemou moje misli ampk ta občutk k da mi nekdo sedi na prsih...
A je možn da b mi kšni posebni dogodki al pa kej sprožl ta napad?glede na to da pač trenutno nimam nobene fobije al pa kej...ne vem da grem žurat in me zarad muske in ljudi okol mene prime?

To je posledica TESNOBE,ki jo občutimo vsi,ki smo se srečali z anksioznostjo in se lahko zgodi takrat,ko najman pričakujemo zato se moramo naučiti to obvladovat.Ne razmišljaj o ponovnih napadih,če bodo pač bodo, bolj se boš s tem obremnejevala bolj se bo stanje stopnjevalo.Meni so se pojavljali različno na začetku sem bežala domov oz.sem čutila kot,da se moram nekam skrit,danes tega ne počnem več je naporno ampak ostani kjer si ne rabiš se bat,ker bo izvenelo.Bolj boš bežala bolj se lahko stopnjujejo saj bo potem v tvoji podzavesti vse predstavljalo nevarnost.Vse je v naših glavah in razumem te,ker se tudi jaz od lanskega leta meseca novembra srečujem s tem in vem kako to je.Poskusi odmislit,če se ti pa zgodi pa pomiri z mislijo,da ti nič ne more bit.Je samo nelagoden občutek,ki nas želi prepričat,da nam grozi "nevarnost" čeprav je v resnici ni.Jaz jemljem dominor,ki mi pomaga blažiti posledice stresa in mi gre lažje od rok.Ampak čudežne tabletke NI zdravila samo lajšajo simptome,treba je odkrit vzrok,ki ga pa lahko najbolje z pomočjo psihiatra ali psihoterapevta.Pa tudi sama lahko ogromno pripomoreš k svojemu počutju.Pridejo pa dnevi,ko smo malce bolj otopeli in nam take stvari gredo malo težje od rok,takrat pa je tukaj ta forum,ki nam pomaga čez "naporne"dni.Vem,da se je vsakemu izmed nas bilo težko soočit z anksioznostjo no vsaj meni,ker sem prekipevala od energije pozitivne seveda in volje naenkrat pa BOOM !Torej sem morala spremeniti svoj način razmišljanja in se posvečat bolj sprostitvi v kakšnih spa centrih kot pa kafičih saj mi je telo očitno nakazalo smernice,da potrebuje nekaj drugega.Skratka ni se ti potrebno odpovedat vsemu ampak,da še kaj napraviš za telo,saj to potrebuje.

[YOLO]

Tudi tole je lahko bil sprozitelj ki je "podrl" vse kar se ti je nabralo in opisuješ

ja ok vrjamem da ma to tut učink...ampk kokr sm že rekla. Jst sm prvič probala travo kšn let nazaj, od takrat sm jo kadila mooče 5 krat in to v zlo mejhnih količinah. Nikol mi ni blo slabo al pa kej, tko da ne vem če bi biu glih to vzrok. Oz. ne vem kkšne količine morjo bit da bi ti tok vplival na psiho 

Drugač pa lunca hvala ti za te besede. Kokr mi je težko me tut pomirijo. Jst sama pr seb dobr vem da to ni nevarn, da mi nč ne more bit , itd. ampk k začutm da me hoče neki prjet se najprej ustrašm o fak spet je tuki, pol pa hitr začnem dihat in do zdej se še nč ni razvil. Ne vem a je sploh biu napad al sm se jst pač ustrašla že najmanše spremembe, ne vem. Ampk bolš preprečt pa tut če nč ni k pa čakat da vidš a bo kej al ne.

Glede sproščanja pa ja, sm mal gledala po internetu in že iščem kšne tehnike, še rajš bi šla pa na kšn tečaj al pa kej tazga da se res prou naučim. Zanima me neki glede psihoterapeuta...to hodš tko na koncesijo al samoplačniško? Jst sm zdej dobila datum 20.9. kar se mi zdi čist preveč za čakat in bi do takrat rada še sama kej nardila, še sama koga poiskala, tko da če maš kšn nasvet dobr kaj oz. kdo je učinkovit bom zlo vesela  itq sm se že sprjazlna s tem da bom mogla najdt neki samoplačniškega k to na kocesijo je čist preveč utopično čakat, pa tut rada bi da kamorkoli grem da se mi res posvetijo, ne da hodm čas pa dnar tja zabijat  če sm pa čist iskrena me je pa strah tega da b hodila nekam pa mi nč neb pogruntal, vem da se sliš bedn ampk vseen...ker se mi zdi da vsaj do neke mere se zavedaš če te neki muč...jst pa res nimam tega občutka  se mi zdi da zdej po napadu me je šele strah stvari....

[DAMa]

Yolo, meni se je panika ob marihuani pojavila šele po več poskusih kajenja, ko ni "bilo nič". Močno odsvetujem. Ljudje še zmeraj niso seznanjeni s tem, kakšne posledice lahko ima kajenje marihuane. To ni zastonj na seznamu prepovedanih drog. Lahko ima zelo zelo škodljive učinke na zdravje, od povzročanja depresivnih in anksioznih stanj do še hujšega, shizofrenije, veliko o tem se najde na spletu. Marihuana lahko sproži ta stanja, ni pa rečeno, da jih povzroči. Zelo verjetno je torej, da pri posameznikih, ki so že v osnovi nagnjeni k njim, pospeši ali privede do njihovega nastopa. Ob vsem tem naj poudarim, da so me kot nasprotnika marihuane že velikokrat opomnili, da ima lahko tudi pozitivne učinke, kar je res, recimo pri bolnikih z rakom ali ljudeh z drugimi težjimi obolenji, ki si z njeno pomočjo lajšajo simptome. Ne zanikam, obenem pa svetujem vsakemu, naj se je raje izogne.

Skratka, ni tako nedolžna, kot pravijo nekateri in če se kolegu ni nič zgodilo in že dolgo let "pridno" kadi, ni nujno, da se tudi tebi ne bo. Vsak je drugačen in marihuana različno učinkuje na ljudi. Enim ni nič, drugim pa lahko škoduje, to pa je loterija, ker ne veš, da se lahko tebi zgodi (dokler se ne). Žal mnogi za to loterijo NE VEDO, preden probajo marihuano, kar je največja žalost. Zagovarjam namreč možnost izbire ob zavedanju vseh tveganj. Jaz nisem imela tega zavedanja. Žal. Panika mi je ostala tudi potem, anksioznost je postala del mojega življenja. Ne bom rekla, da "zaradi" marihuane, vsekakor pa mi ni koristila 

Glede na to, da si čisto na sveže imela panični napad, ne bi niti rekla, da imaš anksiozno motnjo ali panično motnjo (to diagnozo lahko postavi samo zdravnik, najbolje spec. psihiater), ker morajo simptomi trajati dlje časa (nekaj tednov). Lahko se ti je zgodilo enkrat in se ti več ne bo! Če pa se bo, nič hudega, mi smo tukaj, da ti pomagamo, tudi v klepetalnico se lahko zatečeš v primeru krize. Drugače pa si naredila vse prave in hitre korake, dobro si ukrepala in mislim, da ne bo hujšega, samo nadaljuj s sproščanjem in zdravim načinom življenja! Mogoče je bila to ena taka spodbuda, da kaj spremeniš, da razmisliš malo globlje o sebi in svojem življenju, kaj želiš, kaj počneš, kam te pelje, kaj moraš spremeniti ... Čim več se nauči o teh motnjah, kakšne so, kako si pomagamo in veselo na delo. Prej ko jih odkrijemo in začnemo migati, lažje jih odpravimo in manjše so posledice 

[DAMa]

Glede tehnik sproščanja so učinkovite čisto navadne tehnike, ki jih najdeš v knjigi Premagovanje anksioznosti za telebane ali dihalne vaje, ki so tudi na internetu (tudi mišična relaksacija je opisana na našem portalu). Tečaji avtogenega treninga so tudi fajn, če se čutiš, pa povsod se jih najde. Pogovori se tudi s svojo psihologinjo, če ti lahko kaj priporoča 

[YOLO]

Hvala za vse te nasvete. Bom definitivno upšoštevala. Glede trave pa, mogoče je bila res to kaplja čez rok, pa ta moj nesrečni padec, izčrpanost in vse to...Močno upam da je bilo res samo to, kot sem že rekla nimam občutka da me kaj skrbi. Če sem iskrena me je po napadu začelo vse skrbeti, ampak se ne dam. Dan ponavadi mine dobro, zvečer pa vse te misli spet pridejo na plano . Ampak se ne dam, vzamem neopersen da se pomirim, pogledam kakšno nadaljevanko, malo poklepetam in mine. Ali pa se preprosto zjokam pri očiju kot majhna punčka  . Jutri sem naročena pri svoji svetovalki da malo predebatirava tale moj napad, da mi svetuje in to. V torek pa sem že naročena k psihologinji da začnem vrtat v to mojo lukno če je kej pametnega not 

[DAMa]

Yolo, odlično!  Glej, boljše ne bi mogla odreagirat, mislim, da bo še vse v redu. Včasih se te zadeve pojavijo kar tako, same od sebe, ko se znajdemo pod kakim stresom, za katerega sploh ne vemo, da nas je mučil. Ni druge, kot malo upočasnit tempo, narest korak nazaj ... Počasi naprej. Zelo fajn je, da greš k psihologinji in se lahko pogovorita, kaj te zares gloda. Mogoče je kaj takega, o čemer sploh ne želiš na glas govoriti in ti vrta nekje zadaj. Sicer pa največ pomaga prav pogovor in toplina bližnjih, očka in mama sta nepogrešljiva  Skrbi pa so samo simptom anksioznosti in stresa, to je normalno, če jih začutiš. Važno je, da jih prepoznaš in da "se ne daš", kot praviš, lahko jih tudi napišeš na papir - in zraven pripiši kakšen sočen odgovor v stilu "pa kaj pol" Tako jim daš "pozitivno kontro" in spomni se na njih tudi kadar te preplavijo skrbi!

[YOLO]

Danes sem med brskanjem za tehnikami sproščanja in podobnim, na youtubu najdla tale posnetk enga na trenutke mal smešnga fanta 

http://www.youtube.com/watch?v=4YPww2uaWYQ&feature=related

In ker me je zanimal sm kliklna na njegovo stran http://www.ilovepanicattacks.com/ in si pogledala pouurni filmčk...prvič v enmu tednu sm se počutila res sproščeno, k da se mi je polovica teže k jo nosm na prsih skotalila dol....kr en priblisk sm dobila da pa to sploh ni tok grozn in da se vse da rešt 

Mislm da si bom filimčk še parkrat ogledala k me res nauda z enim optimizmom pa močjo...in ker je vse lepe pa pozitivne stvari lepo delit, sm se odločila da ga še tuki objavm....in če bo komu vsaj za mal spremenu pogled na vse bo že velik 

[lunica]

seveda ni:)
samo takrat,ko se zgodi zgleda grozno in občutki so.....:)tako kot sem ti napisala že v katerem prejšnjem postu.Na začetku sem želela zbežat in se nekam skrit ampak vedno nisem mogla,če mi je prej bila res kriza ampak res sem vzela lexaurin.Se mi pa še danes pojavlja občutek tesnobe ampak misli preusmerim in se ne osredotočam na to preveč.Sem pa začela opažat in spremljat čas kdaj se mi približno pojavi in kje tako sem odkrila določene vzroke kaj bi lahko doprineslo mojemu počutju oz teti tesnobi,ki pač zna bit malo tečna in nadležna ,ko boš odkrila vzroke bo mnogo lažje,ker boš spremenila tudi miselne vzorce,ki nas po navadi pripeljejo do takšnih stanj.Jaz se zavedam,da je vse odvisno od mene in,da bom zaradi sebe in počutja iskrena z psihoterapevtko zavedams se tudi,da se bova dotaknili vsega kar zadeva moje življenje in,da bo bolelo in ne bo lahko bom pa lahko zaradi tega zopet našla sebe in zaživela polno življenje:)

[Maycha]

Hey,

YOLO, hvala za koristni povezavi, ki si ju pripela Prvi video sem si pravkar pogledala, drugega pa si še zagotovo bom. Zelo dobro in nazorno je predstavljen ta začaran krog, v katerem se gibljemo vsi anksiozneži, ki smo že kdaj doživeli panični napad.

Lp, M

[YOLO]

Mislim da je moj glavni problem to da sem neučakana...premalo se zavedam tega da je za vse stvari potrebn čas, jaz pa kar mislim ja fak skor en tedn je že od napada kako me lahko še vedno tesnoba ujame vsak večer  pa mi vsi govorijo da naj grem počasi. Danes sem bila pri svoji svetovalki, ki mi je povedala že tolikokrat prebrane in slišane stvari. Ampak dobrih nasvetov ni nikoli preveč  Današnji dan je bil super, brez problema sem hodila po mestu, čeprau sem še včeraj komaj čakala da pridem domou. Čisto sem že pozabila na to teto tesnobo  ampak zvečer je kljub temu prišla trkat na vrata. Ampak je ne spustim not, kar naj zunaj čaka  Svetovalka me je zelo pomirila z besedami, da to ne bo trajalo celo življenje, da naj živim tako kot sm prej in delam stvari kot sm prej. In bom, saj me veselijo. Tesnobo pa bom uzela za en opomnik, ki me vsake toliko obišče da se spomnim kako dragoceni so trenutki brez nje...Velikokrat slišim in preberem da se moramo s tesnobo spopasti, se z njo soočiti ampak zakaj?Jaz ji lepo jasno in glasno povem da je nočem in naj gre stran in tu se najin klepet konča 

Velikokrat razmišlaj kaj bo z mojimi vsakdanjimi skrbmi sedaj? Lahko te male skrbi kot so faks, denar, ljubezenske težave,... privedejo do novega napada čeprav se o njih naglas pogovarjam???

[lunica]

Glej YOLO:)
ko boš to sprejela kot del sebe vem in razumem,da je to sila neprijetna zadeva bo tebi lažje:)
Vsak začetek je težak sploh,ker želimo to odpravit na vso moč pa ne gre tako zlahka ampak potrebuje svoj čas.
Daj si čas draga YOLO pa boš videla,da ni tako strašno to je vse v naših glavah:)danes so se meni malo vrstili vali tesnobe in bila sem na manikuri ampak sem se osredotočila na pogovor,ko pa je bila kriza pa sem misli malo preusmerila in glej je izginila;)
Se mi pa pojavlja že skoraj mesec dni ampak tako pač je tudi to bo minilo,če sem paniko prestala bom še to tesnobo.Tvoje misli pa naj ostanejo pozitivne vem,da pridejo dnevi,ko smo malo bolj razpoloženi kot si ne bi želeli ampak to je pri vseh nas le,da je to pri nas malo bolj izrazito.Poskusi malo z jogo res ti jo priporočam,jaz jo obiskujem že od začetka februarja in tudi doma malo delam tam sem se lažje naučila sprostitvenih tehnik in ti povem,da je mnogo nas tam,ki se soočamo z našo anksico:)in so rezultati pri večini,ki jo obiskujejo že dlje časa sila pozitivni res pa je,da je treba še kaj doma delat:).Saj veš,da vsaka stvar potrebuje svoj čas in tako je pri tem nima smisla,da se sprašujemo kako dolgo še,ker smo avtomatsko še bolj pod pritiskom,začni malo športat ampak postopoma,da boš mišice sprostila jaz sem jih npr.zelo z plavanjem in mene je to resnično sproščalo kot tudi mojo hrbtenico,ko sem pa ta del malo zanemarila in glej ga zlomka zopet bolečine in slabe misli,ki so me vodile nazaj k tesnobi zato pa zopet aktivno delam na sebi in poskušam čim manj sedet.Evo tukaj sem še ti malo opisala kako se jaz spopadam s tem vsak izmed nas se pa kako drugače na način,ki mu ustreza.Pa na prehrano ne pozabi to je tudi zelo pomembno.


Molitev vedrine lepo zajema duha sprejemanja:
Gospod daj mi vedrost ,da sprejmem stvari,ki
jih ne morem spremeniti,pogum,da spremenim stvari,ki
jih lahko in modrost,da jih bom znal razlikovati.

Živeti vsak dan posebej;uživati vsak trenutek posebej;
sprejemati preizkušnje kot pot k miru.
Jemati ta grešni svet,kot ga je On tak kot je,
ne tak kot hočem,da je.
Zaupati,da bo On uredil vse stvari ,če se predam
Njegovi volji ;da bom v tem življenju zmerno srečen
in neskončno srečen z Njim v naslednjem.

Reinhold Niebuhr

[YOLO]

Hvaa za vse te besede in ja res je težko to sprejet.
Danes ponoči se mi je napad ponoviu, sicer ne v tako hudi obliki kod prvič ker sem si ves čas ponavljala da je samo napad, da ni nikjer nobene nevarnosti in naj moje telo nehat zganjat paniko za brezveze  Čeprov je kar trajou in trajov in prihajal v valovih mi ga je uspel pregnat, sicer sem potem imela zelo velik problem s tem da zaspim kar mi je uspelo šele okoli 7 zjutraj.

Če malo pomislim ne vem dobro kaj naj bi bil povod napada, saj sem bila cel dan super. Ali je možno da je napad povzročila moja pregreha junk fooda? Ne vem zakaj imam občutek da moj želodec sporoča možganom da nekaj ni vredu  Zadnji teden mi neprestano nekaj melje in melje, tudi pogosteje grem na wc. Ali je mogoče da je to od tega?  Pri meni je prehrana zelooo velik problem, vem da se sliši neumno ampak sploh ne znam jesti zdravo, sploh ne vem kaj lahko in česa ne. Razmišljala sem da bi probala s čiščenjem telesa ampak spet ne vem KAKO se lotit. Če ima kdo kakšen dober navet se priporočam 

[lunica]

Prispevki: 9


Ogled Profila Osebno sporočilo (Odsotni)
   
   
Odg: nova v klubu....
« Odgovori #18 dne:: danes ob 14:15 »
   Odgovori s citiranjemCitiraj
Hvaa za vse te besede in ja res je težko to sprejet.
Danes ponoči se mi je napad ponoviu, sicer ne v tako hudi obliki kod prvič ker sem si ves čas ponavljala da je samo napad, da ni nikjer nobene nevarnosti in naj moje telo nehat zganjat paniko za brezveze  sesmejem Čeprov je kar trajou in trajov in prihajal v valovih mi ga je uspel pregnat, sicer sem potem imela zelo velik problem s tem da zaspim kar mi je uspelo šele okoli 7 zjutraj.

Če malo pomislim ne vem dobro kaj naj bi bil povod napada, saj sem bila cel dan super. Ali je možno da je napad povzročila moja pregreha junk fooda? Ne vem zakaj imam občutek da moj želodec sporoča možganom da nekaj ni vredu  Huh? Zadnji teden mi neprestano nekaj melje in melje, tudi pogosteje grem na wc. Ali je mogoče da je to od tega?  Huh? Pri meni je prehrana zelooo velik problem, vem da se sliši neumno ampak sploh ne znam jesti zdravo, sploh ne vem kaj lahko in česa ne. Razmišljala sem da bi probala s čiščenjem telesa ampak spet ne vem KAKO se lotit. Če ima kdo kakšen dober navet se priporočam  Grin

YOLO!Huda bom:D
Kaj sem ti  napisala v prejšnjem postu:)ja tudi,da je prebava pospešena ali pa sledi zaprtje to je ena izmed posledic stresa.Kaj pa si v tem času storila zase tako za svojo dušo in telo?YOLO glej telo nas opozarja,da smo prekoračili določene meje in je treba vase dat kaj koristnega.Poskusi malo umirit svoj tempo,ki ga imaš ne sedaj razmišljat kaj to kaj ono.Pazi!Sedaj si ti na vrsti in čas je,da se posvetiš sebi brez izgovorov!
Veliko lahko sama napraviš zase,ostalo pa s pomočjo psihiatra ali psihoterapevta,ker je potrebno vzroke odkrit kaj počnemo narobe?Smo spremenili svoje vzrorce razmišljanja in ravnanja?Vse to je povezano z našim psihičnim stanjem.Saj vem vsi mi imamo v zavesti kaj je dobro in kaj ne, sedaj je pa to potrebno prenest v prakso kar je sicer malo težje ampak,če tega ne storimo se vrtimo v začaranem krogu in ni pravih rezultatov.
Pri meni je enako bilo hudo ampak sem morala svoje navade prilagodit in določene zadeve kot tudi ljudi malo omejit.Pa nisem samotar daleč od tega ampak sem se poglobila in ugotovila kje se dobro počutim in kje ne, kdo mi še dodatno pije energijo in kdo mi lahko kaj pozitivnega ponudi.In bila sem preveč perfekcionistka zase kot tudi za ostale vedno se trudila podzavestno ugajati in to se potem nam kateri imamo te lastnosti rado dogaja.In glej predvsem nase,jaz sem gledala bolj na to kako so se ostali počutili in prevzemala nase čustva drugih ljudi in bila s tem obremenjena podzavestno in evo ti ga zopet ena zadeva,ki je negativno vplivala na moje počutje.Najprej YOLO moramo "nahranit" sebe to kaj naše telo potrebuje.Ne se sedaj obremnjevat kaj to kaj ono saj vem,da je težko tudi meni pride kak tak dan brez skrbi ampak sem se nekako naučila kaj in kako je treba ravnat sabo.
Uživaj pa čim več sadja,zelenjave,manj pa sladkorja kavo je treba za ta čas počutja malo omejit tudi cigarete,malo manj pekovskih izdelkov iz bele moke,manj začinjene hrane in meso bolj piščanca ali puranje meso.Odločit se boš pa morala sama.Sedaj pa po moje ni dobro,da greš delat kakšno rigorozno prečiščevalno dieto.Malo počakaj,da se ti stanje umiri pa potem lepo počasi sproti kaj izloči iz jedilnika.
Pa še tole jaz veliko delam na sebi in sama psihoterapevtka mi je rekla,da ne rabim nujno pomoči ampak sem jo želela,ker želim odkrit z njeno pomočjo pravi vzrok in kje ali kako še ravnam na način,ki ni dober zame npr.
Tako,da lepo počasi lahko je kakšna slaba izkušnja ali nekaj neprijetnega iz preteklosti potem pa si dobila sedaj samo pikico na i in telo je tako odreagiralo saj veš 2 dcl kozarec ne more sprejet 3 dcl vode npr. tako je z nami,ko več ne zmoremo ali pregorimo....