majč
Druge motnje
Heroj
 Odsotni
Prispevki: 3.103
|
 |
« Odgovori #13 dne:: sobota, 02. junij 2012 ura: 21:20 » |
|
samo, da povem, da se zdajle počutim bolje, ker sem šla obiskat moje doma, videla tetko, ki je bila ravno pri nas, pa ker sem si poslala s prijateljico nekaj sms-ov, kjer sem začutila tisto sestrsko dušo v njej, ko deliva določena verska čustva - tisto, kar je pristnega v vsem skupaj in tisto v čemer je tista skrita moč prežeta z Božjo milostjo na vsakem koraku, do česar dejansko uspeš priti samo prek iskrene molitve in zakramentov, vse ostalo je to pogledno odveč. in ljudje, ki se kregajo zaradi grehov Cerkve, ki se dejansko dogajajo, in tisti, ki prefererajo participacijo cerkvene oblasti v šolstvu in na nivoju države, pravzaprav vsi skupaj zahajajo stran od bistva, kaj sploh je poanta vsega skupaj in da vse omenjeno sploh ne bi bilo potrebno in se ne bi dogajalo na tak način, če bi imeli pred očmi bistvo in vse tisto, kar je dejansko vredno.
pomembno je, da imamo radi ljudi, pomembno je, da se trudimo delati dobro sočloveku, svetu in sebi in kot taki smo precej veliki Božji ljubljenci, pa če v tem vidimo kak smisel, ali pa ne. nikomur ne želim ničesar vsiljevati, ko to govorim, samo tako zelo čutim te zadeve. te zadeve, i pa jih pri vsem skupaj večina spregleda, ko se ukvarja s temi vsebinami. dejansko sploh ne razumejo poante.
ljudje so prizadeti, užaljeni, ponižani zardi nekih dejanj, ki se ne bi smela zgoditi, saj je prav Gospod tisti, ki nam daje svobodno voljo in nihče od ljudi slednje ne bi smel v tem smislu omejevati. in ko nekateri mnijo, da s naredili korist z nekim dejanjem prisile, sploh ne vidijo, kako velik potencial so poteptali in dosegli to, da je bila sama zadeva kontra produktivna. Namesto približati nekomu Boga, odbiti ga daleč stran od njega je za moje pojme velik greh in iskrenih predanih vernikov, ki bi resnično ljubili Boga in bližnjega ne bo naredila nobena prisila. Mene navdušujejo ljudje, ki so predani nekemu izjemnemu poslanstvu v korist sočloveka in vseh živih bitij. brez kančka dvoma prepoznavam v drugih ljudeh ožje ljubljence v tem smislu, ne glede na to, kam bi jih kdo uvrstil in zato ne želim, da bi od mene kdorkoli zahteval, da se moram opredeljiti, komu na tem svetu oz. kateri skupini ljudi, ki je enako grešna kot katera druga da sama pripadam, ker že sedaj povem, da nobeni. Moje srce je pri ljudeh, ki imajo radi ljudi, ki so človeški in ki jim je mar, ki so polni ljubezni. Iščem svetlobo, iščem sonce, iščem, kar je lepo in dobro in pristno in iskreno, kar ne rani, kar varuje. Vsemu temu pripadam in pripadam Gospodu, ki se je poln ljubezni rodil, živel in umrl za vse nas in potem vstal itd. skratka temu pripadam in nisem še spoznala človeške skpine, za kateri bi lahko trdila, da je vse to. prepoznavam samo posameznike, ki me navdušujejo in so redistribuirani na mnoge skupine, povsod jih najdeš, a ničemur ne pripadajo tukaj na tem svetu kot samo temu, da delajo to, v kar verjamejo, da so se dokopali do tega nepojemljivega vira ljubezni v sebi in da prav zdravijo dušo, delajo ta svet boljši, lepši in smiselnejši, mi narišejo nasmeh na obraz tudi, ko jih ni poleg in vzbujajo v meni poplavo upanja, in me ohranja. temu pripadam. za to se lahko opredelim in odločim vsak trenutek n za nič, čisto nič drugega.
Zato sem vedno znova rada rekla in ponovila, da bom ostala sama-svoja, da le lahko bi ostala še naprej Tvoja
in to, kar sem hotela na to temo povedati sem zajela v neki nenavadni pesmici, ki je šla enkrat iz mene in je tule:
V SREDINI ŽIVIŠ
Nekje v sredini živiš,
skoraj neopazen se zdiš,
z lahkoto spregledam te,
a ti ostajaš, ne vdaš se.
Ostajaš tu z menoj,
narediš to mi,
da mi ni nikdar dovolj,
če delam se, kot da te ni,
ostajaš, ne vdaš se ti.
Počnem vse, kot da ne vidim, da si,
čeprav že zdavnaj si me osvojil,
a vendar od tebe bežim,
uloviti se ti ne pustim.
Pravim, da bom ostala sama-svoja,
četudi že ves čas sem čisto tvoja,
po tebi hrepenim, ko živim
s teboj v srcu zaspim.
Zaradi tebe sem sama-svoja,
da le lahko bi ostala še naprej tvoja,
zaradi tebe še zdaj hrepenim,
a nikdar te ne osvojim.
Ti si me ujel,
dušo mi prevzel,
ampak jaz še vedno sem sama,
tako zelo prekleto sama,
kdaj boš pokazal mi svoj pravi obraz, obraz, ki me je pridobil, obraz, ki me je osvojil.
Mislim, da je bila to neka zadeva, ki je nisem razumela niti sama, v času, ko sem jo spacala pa je od tega že nekaj časa. mislim pa, da je to nek občutek v meni, ki sem ga želela opisati in morda sta bili v tistem času tu prepleteni dve različnim tematiki ali pa ena sama, ne vem. ampak šlo je za občutek v srcu. Mislim pa da je bil izvor tega tudi delno v nekih osebnih hrepenenjih in dejstvu, kaj sem si želela v življenju. Plus dejstvo, da sem hotela več, pa da se nisem čutila pripadno nekim klasičnim skupinam, pa da se nsem hotela opredeljevati ne za levo ali desno politično opcijo, pa tudi ne za to ali se čutim ali ne pripadno rimokatoliški krščanski cekrvi. Rada imam Boga in pomemben mi je ustanovitelj Cerkve ter nejgovi zakramenti iz katerih že vse življenje črpam moč in prek njih prihajam v stik z Bogom poleg molitve. Od tu ven prihajam v stik s tem izvirom Božje milosti, ki jo vedno znova potrebujem. Sicer pa imam rada zelo različne ljudi. In tudi sama ne maram, da me kdo v kaj sili. niti v to, da bi se morala za nekaj opredeliti. tudi to je prisila neke vrste in pritisk od zunaj. Zakaj bi se opredeljevala za karkoli, čemur se v srcu ne čutim pripadno. Ta pritisk mi kar ne da miru. Mislim, da razumem, kako je, če te nekdo v nekaj sili in tega absolutno ne maram. zato razumem, da je nekdo prizadet, če je bil v nekaj potisnjen in da enostavno ni dovzeten za kakršenkoli smisel, ki bi lahko bil znotraj takšnega dejanja. Jaz nikogar ne bi v nič silila. Ne maram biti prisiljena v karkoli in nočem prisiljevati. pika. in nočem se opredeliti in izbrati med - in - konfliktom. hočem +, en velik +. tisto, kar je zares vredno, čisto in lepo in resnično in ok.
mal sem ga bluznila. ta večer sem sama doma in malo predelujem doživetja za nazaj.
lahko nočko!
Maja
|
