|
Maycha
|
 |
« Odgovori #20 dne:: torek, 22. maj 2012 ura: 19:11 » |
|
Muci Ja, veliko nas je, ki hodimo po tej trnovi poti in lažje je, če drug drugega pri tem vzpodbujamo. Muci, si še vedno "ujetnica svojega doma" ali počasi korakaš po poti soočanja? Kako dolgo se pa že spopadaš s temi težavami? Pogumna bodi, samo ne bežati ... tesnobi in paniki se namreč ne moremo izogniti. Če ne gremo ven, pa nas obiščeta tudi doma ...  Tudi tebi vse dobro, Muci 
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
Muci
Aktiven član/ica

Odsotni
Spol: 
Prispevki: 103
|
 |
« Odgovori #21 dne:: torek, 22. maj 2012 ura: 19:55 » |
|
Hej Maycha  Še vedno, še vedno sem ujetnik doma. Ja, vem da nas obišče panika tudi doma, k meni ni samo na obisk prišla, ampak se je kar preselila k meni.  Težave so se začele pred parimi leti pomoje, saj niti ne vem točno, samo najprej nisem vedela za kaj gre, kaj je narobe z mano... Zadnji 2. leti je pa toliko slabše. Zdaj sem na uvajanju ADija in srčno upam, da mi bo dal toliko moči, da zaštartam. Drži se 
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
chilispace
gost
|
 |
« Odgovori #22 dne:: torek, 22. maj 2012 ura: 21:25 » |
|
Mene v bistvu ni vec strah iti kamorkoli ven, me pa zelo moti, ker ne grem tja sprosceno oz se pogosto dogaja, da razmisljam o tesnobi na poti - postal sem totalno obcutljiv na vsak drazljaj, ki naceloma preraste v tesnobo in obcasno tudi poskusa prerasti v napad panike - in tukaj sem kot opazam naredil veeeelik korak naprej, ker enostavno ne zbezlam takoj stran ( ko se mi zacne vrtet npr ), ampak si recem - saj ni nic in tudi zavestno umirjeno zacnem dihat, mogoce se umaknem na samo za par minutk, ce je to mogoce...in se potem vrnem nazaj v druzbo. Moti me pa seveda kot nas vse, da ne zivim kot vcasih cisto sprosceno in, da se non-stop sprasujem kdaj bo to minilo - ampak ce pogledam nazaj, ko sem bil tudi jaz ujetnik v svojem stanovanju, je mnooogooo bolje !  Zelo mi pomaga sport, ceprav opazam, da ce pretiravam ( prag pretiravanja je trenutno na zalost zelo nizek ), sem potem napet v misicah v vratu in hrbtu in to posledicno privede do vecje moznosti za tesnobo - zato vsem priporocam obcasno masazo  Muci, zdaj vidim, da nas je resnicno vec taksnih, se pravi mora sigurno obstajati kaksna razlaga, zakaj smo tako obcutljivi oz zakaj pride do teh socialnih fobij, glede na to, da je vzorec pri nas enak oz zelo podoben !? Jaz verjamem, da se scasoma stvari uredijo, je pa tezko sprejeti, da potrebujemo cas, saj sem sam navajen vse na hitro ustimat Najhuje je samo to, da se scasoma ( po ponavljajocih se napadih tesnobe ) pocutis nezmoznega poceti vsakdanje stvari oz. izgubis veselje, ker se bojis oz imas dovolj teh tesnobnih stanj - po drugi strani se mi zdi pa vse skupaj zelo zanimivo in mogoce na nek nacin razburljivo, ker sem dobil moznost, da lahko na sebi raziskujem razlicna stanja, ki zadevajo samo mene - fizicno sem se velikokrat pripeljal do limita, zdaj je na vrsti se preizkus psihicnega kot kaze - res da je veliko tezje, ampak jaz mislim, da mi ( nam ) bo uspelo !  lep pozdrav vsem skupaj
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
Maycha
|
 |
« Odgovori #23 dne:: torek, 22. maj 2012 ura: 21:56 » |
|
Hey, Muci , če uvajaš ad, potem tako dobro, da na začetku še malo počivaš, ker so možni stranski učinki. Če se ne motim, sem prebrala, da jemlješ Cipralex, za katerega sem brala, da je dober ad in da zelo pomaga pri teh tesnobah. Tako da samo potrpljenje imej, da prime, potem pa boš videla, da se boš super počutila in lahko šla normalno ven iz hiše. Sčasoma boš spoznala, da se ti nič ne zgodi in da je vse res samo psiha, tako da boš nekoč lahko brez tablet pogumno šla kamorkoli. chilispace , tebi bi pa jaz najraje prepustila pisanje postov še v mojem imenu  Res totalno trofiš tudi moja občutja in razmišljanja.  Tudi jaz vztrajam, da grem, kadar je treba kam iti, ampak me tudi moti ta tesnoba, ki me takrat spremlja. Pa vsi ti nadležni "kaj če-ji" mi grejo pošteno na jetra. Močno se tudi trudim, da ne zbežim iz situacij, ko je tesnoba na višku in potem sem vesela, da mi uspe in da ne pride do napada. Ampak najbolj si želim, da bi lahko šla kamorkoli SPROŠČENO, kot nekoč in brez tiste grozne sile v sebi. Zdaj pa že misli in dvom o tem, ali bo vse v redu, ali bom dobila napad, ali bom zmogla opravit nakup v trgovini, dejansko sprožijo tesnobne občutke in potem enostavno ne morem izklopit misli. Ne morem odmislit, čeprav si rečem "to ni nič, minilo bo, to je samo strah", ampak nekako mi ne uspe odmislit teh katastrofičnih misli. Zadnje dni me je strah, da bi dobila napad pred svojci ta vikend, ko praznujem rojstni dan ali da bi me že prej kaj zagrabilo in bi morala v bolnico. Pa ti občutki nerealnosti me radi obiščejo zadnje dni.  Hudo je pa res to, kar si zapisal - da po več ponavljajočih se navalih tesnobe enostavno izgubiš neko voljo početi čisto vsakdanje stvari in jaz se še včasih pri takih banalnih vsakdanjih rečeh vprašam, če jih bom zmogla opraviti brez da dobim kakšen napad zraven in prestrašim domače okrog sebe.  Ja, to je en začaran krog. Glede razlage, zakaj smo tako občutljivi pa bi rekla, da se to mora odkrivati pri vsakem posamezniku posebej. Sicer imamo podobne oz. enake občutke, vendar vsak ima svojo zgodbo za seboj in svoj življenjski stil, navade, čustva, miselne vzorce. Jaz sem kar nekaj vzrokov pri sebi odkrila s pomočjo psihoterapije. Tudi jaz verjamem, da nam bo uspelo. Tudi, če ti občutki nikoli povsem ne izginejo, pa upam da nam jih uspe toliko zminimalizirati, da nas ne bodo več motili in držali nazaj oz. imeli kontrole nad našim življenjem in nami. Bolje rečeno - mi ne smemo dopustiti, da bi imel strah kontrolo nad našim življenjem. Lep pozdrav, M
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
EdgarAllanPoe
gost
|
 |
« Odgovori #24 dne:: sobota, 23. junij 2012 ura: 22:44 » |
|
Hej, tudi jaz sem že kakšen mesec na isti poti soočanja. Prisilil sem se v kar nekaj situacij, kjer sem prej doživel napade panike. Zadeva ima vzpone in padce. Imel sem dneve ko se je počutje spreminjalo iz ure v uro in dneve ko sem bil popolnoma lahkoten in brez skrbi. Potem so bili zopet dnevi, ko sem z bremenom tesnobe komaj shodil. Nekakšen roller-coaster, ampak bistveno boljše kot zapiranje in skirvanje pred paniko in tesnobo.
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
tinkibinki16
Aktiven član/ica

Odsotni
Prispevki: 105
|
 |
« Odgovori #25 dne:: ponedeljek, 23. julij 2012 ura: 17:52 » |
|
Ojla,
Tudi jaz po dolgem času spet na forumu. Le zakaj? Spet sem po nasvetu psihiatra začela ukinjat Cipralex. In kaj se mi zgodi? Po petih dnevih se me prilasti tesnoba (bila sem na polovički - 5 mg) in zdaj jo pestvam že 14 dni. In seveda spet jemljem 10 mg Cipralexa. In kaj sem se odločila. Da me prav ne briga več, če bom na njih do konca življenja, ker izgleda, da ga res potrebujem. Morate razumet da sem v krizi. Mah, saj je pa res težko po 2 letih spet podoživljat ta preklemani strah in vsiljivke.
Ma bo že, a ne.
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
Maycha
|
 |
« Odgovori #26 dne:: ponedeljek, 23. julij 2012 ura: 18:28 » |
|
tinkibinki16,  prav nič se ne sekiraj. Očitno še ni pravi čas, da bi prenehala, očitno se še te nekatere stvari preveč dotaknejo in postaneš hitro tesnobna. Jaz sem tudi že večkrat dobila zeleno luč, da lahko neham, ampak imam bolj težave s strahom, kako bom živela in funkcionirala brez, če imam že ob tabletah težave. Kljub temu, da se še spopadam s tesnobo, se držim samo na polovici tablete. Skušam čimveč k izboljšanju prispevati sama, s soočanjem, s sproščanjem, s psihoterapijo, s tem da se zaupam bližnjim. In zadnje čase mi je predvsem težko zaradi vsiljivih misli. Bojim se, da bi komu kaj storila ali pa sebi. Vsiljujejo se mi tudi misli, da bi bila škodoželjna do drugih.  In seveda se pridruži še strah pred izgubo razuma in občutek nerealnosti. Zelo je zoprno, ampak imam izkušnjo, da čez nekaj časa mine, tako da se nekako na to zanašam. Saj se da...čeprav je včasih zelo težko. Tudi brez tablet bo šlo, a za to je potreben čas. Kot za vse druge stvari v življenju. Lp, M
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
kr.ena
Novinec / novinka
Odsotni
Prispevki: 15
|
 |
« Odgovori #27 dne:: petek, 10. avgust 2012 ura: 14:05 » |
|
Maycha, tocno vem o cem govoris - po vseh teh strahovih in situacijah tesnobe, imas potem crne misli glede prihodnosti ( jaz sem kar depresiven, ker ne morem pocet vsega sprosceno oz si tega sploh ne zelim poceti vec ). Tudi jaz sem bil stalno v druzbi, brez obstanka, povsod samo doma ne  No sedaj je pa ravno obratno - cimprej domov, kjer sem ( smo ) ' varen '. Domaci samo recejo - pa saj ti nic ni, saj zgledas ok, zakaj bi se ti kaj zgodilo...in podobno  Vse nas je strah ponovnega napada v dolocenih situacijah ( kjer se je ze zgodilo ) in tudi, ce gremo ponovno tja ' izzivat ', ker je btw super, se vseeno se lahko še kdaj ponovi napad. Njahuje je, ko si ze nekaj casa ok, pa se ti pojavi napad ( kot tebi npr ) in potem pades spet na zacetek - in vsaka malenkost se potencira - zato pa smo tesnobni ves cas. JAz sploh ne poznam vec navadne treme ( kot npr pri zobarju ), ampak samo se napad tesnobe z omotico, tresenjem nog, potenjem,..  Kva je to zdej matr a ? Glede zabav, piknikov imam tudi jaz enak problem - ze par dni prej sem zivcen, ko pomislim na to, da grem na piknik - ko se vozim tja, sem cisto poten in napet ( te stvari so nerazlozljive, ce si bil prej zelo komunikativen in druzaben clovek - mislis da obstaja kdo, ki zna pojasnit, zakaj se nam dogaja ta napetost, strah, ko gremo med ljudi !? V mojem primeru bi razumel, da me je strah tenisa in aktivnosti..ampak ljudi in zaprtih prostorov ? To mi pa nikakor ni jasno ! Kako mi je to znano.. In ko enkrat doživiš kaj takšnega, potem res težko, s težavo odmisliš, da se to ne bi ponovila..še manj si sproščen, čeprav veš, da s tem sam sebi škodiš. Ampak pri meni enostavno ne gre-težko odmislim. sploh k pomislim na nakupovalne centre, ali kakšne večja praznovanja (že misel na to, naredi svoje). Težko je razumet, težko je doživljat to.. 
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
YOLO
gost
|
 |
« Odgovori #28 dne:: torek, 14. avgust 2012 ura: 20:00 » |
|
Hmmm mi je kar malo zanimivo brat vaše izkušnje ker je bilo pr meni čisto drugače. Mene je kr od enkrat ratalo strah bit sama. Mogoče to ni bil tolko strah ampak neprijeten občutek. Skoz sem hotla bit zuni, skoz sem se hotla z nekom družt, v glavnm samo da so bli ljudje okol mene pa je blo ok. Zgleda sem mal posebnež glede tega  Tudi meni se je po nekaj časa (skoraj 3 meseci) ponovil napad. Res sem že mislila da sem ok, velik sem delala na sebi in res sem se dobr počutila. Potem pa so se začele bolečine v želodcu in splošno slabo počutje kar se je vleklo skoraj 3 tedne in potem spet BAM. Šele potem sem ugotovila da je bil želodec nek sporočevalec da nekaj ni ok (čeprav sem bila prepričana da imam najmanj rano na želodcu). In ja prva dva oz tri tedne po napadu je bila muka-tesnova, strah, obup, misel da si spet na začetku,...ampak je počasi šlo. Pri tem mi je zlo pomagala psihoterapevtka h kateri hodim, ko mi je rekla da je ponoven napad samo en pokazatelj da se v meni dogajajo spremembe in da res garam in da naj ga vzamem kot eno sporočilo notranjosti da gre na boljše. Ker napadi in tesnoba pridejo ko ti stopiš na sprožilec, ko se zgodi nekaj kar to sproži, in to se zgodi če brskaš po svoji notranjosti in odkrivaš stvari ki so tam zakopane. Par dni nazaj sem začela jemati Dominor in zaenkrat gre na bolje. Spim bolje, tudi splošno počutje se mi je izboljšalo- ne čutim več tesnobe,nič me ne boli, več imam energije,... Tako da si nabiram moči za novo borbo z mojo podzavestjo 
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
Maycha
|
 |
« Odgovori #29 dne:: torek, 14. avgust 2012 ura: 20:15 » |
|
YOLO  Lepo, da tako pridno delaš na sebi in obiskuješ tudi psihoterapijo. Počasi, korak za korakom in bo šlo vedno na bolje. Panični napad naj te ne vrže s tira, med drugim je to tudi priložnost, da dobiš izkušnjo in uvidiš, da gre pri napadu "samo" za visoko intenziteto tesnobe, ki čez čas popusti in ti to zmoreš hrabro prenesti.  Pametna poteza je tudi jemanje Dominorja. Jaz to lahko rečem iz lastnih izkušenj, kajti tudi sama jem Dominor nekje 8 dni in učinki so se pokazali že po 5 zaužiti tableti. Sem manj panična, nemirna, predvsem pa se to odraža na tem, da nekako lažje prenašam stres in lažje krmarim skozi dneve. Upam, da bodo ti pozitivni učinki še trajali. Tebi pa želim, da se tako pogumno spoprijemaš s tesnobo tudi v bodoče  Lp
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
YOLO
gost
|
 |
« Odgovori #30 dne:: četrtek, 16. avgust 2012 ura: 20:56 » |
|
Maycha...hvala za te besede  res znaš človeka spraut u dobro volo  Ja sej vem da se iz tega napada lahko velik naučim, ampk k pride je pa vseen težko. Sploh zato k pol rabm tok časa da se spet na noge postavm, sploh fizično  tko da kle še iščem načine kako to čimprej dosežt, ker če se fizično vsaj mal bolš počutm lohk tut psiho mal kontroliram da mi misli ne uhajajo to. Če me pa vse boli pa sm tuhtam kdaj me bo kej zagrabl  Zdej preverjam kaj vpliva na pojau občutka tesnobe in če mam prou je to odhod domou  Tko da glede tega bo trea še kej ukrent ker domou enostauno morm it, ampk nočem pa vsakič k sm dni doma čutt ogabno tesnobo in bolečine in glavobol in vse skupi... Kako si pa ti jemala Dominor? Na začetku po 2 na dan? Ker men je psihoterapevtka svetvala da nej kr z 1 začnem, ker ni tok hudo da b mogla 2. Drugače zna bit tut prevelik šok za telo 
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|