Pot soočanja

[Maycha]

Dragi moji,

trenutno hodim po tej poti - poti nenehnega soočanja s strahom. Nekako sem skozi psihoterapevtske seanse ponotranjila prepričanje, da je to edina pot do izboljšanja. Zadnje dni čutim zato močno trmo in željo, da s soočanjem premagam to motnjo. Enostavno ne želim več tako živet, ne želim da me ovira in drži nazaj, ko bi lahko bila sproščena in se v miru kam odpravila. Spopadam se, ampak še vedno ne razumem, zakaj pri vragu se tako bojim ponovnega napada. Pred slabim mesecem me je močnejša panika zagrabila v trgovskem centru in od takrat je strah spet povečan.      Najhujša je ta tesnoba pričakovanja ... in tudi, če grem s kolegico na kavico, je ne morem piti v miru, ker sem nenehno v pričakovanju, da bom spet doživela napad.

Potem sem pa jezna sama nase, ko pridem domov in vidim, da se mi ni nič zgodilo ... in si mislim ... v 99% pri meni ne pride do napada in se mi nič ne zgodi, a še kar naprej sem tesnobna in ga pričakujem ... 
Zakaj?!?!?

Tako trmasta sem postala, da sploh ne razmišljam več, da kam ne bi šla. Čeprav se bi zelo rada izognila, ampak vendarle grem, četudi me pobere. Najbolj si želim, da bi s tem nenehnim soočanjem končno izničila strah in zaživela v pravem pomenu besede.

Vsem sotrpinom želim uspešno pot soočanja; dolga in težka je, a ima cilj!

Maycha

[Toja]

Bravo Maycha...zelo sem vesela 

[Slavka]

Maycha 

Prav je, da ne pustiš strahovom, da te ovirajo. Čeprav je težko hoditi po tej poti soočanja, je to edina prava pot. Ne smeš se vdati in se skrivati, temveč se le pogumno soočaj s situacijami...ter si vsakič, ko vidiš, da si zmogla, čestitaj. Če zmoreš enkrat...zmoreš stokrat! 

[Poni]

Prava bojevnica si, Maycha.
Le tako naprej. Zmagala boš.


          Poni

[harmonyy]

Majcha mislim, da smo vsi, ki se s temi težavami uspešno včasih pa tut neuspešno soočamo totalni superjunaki ...res, mislim, da si nekdo ki se s temi občutki ni še nikol srečal sploh ne more predstavlat kašne so to muke včasih, vsaj js si pred temi težavami nisem predstavljala, da kaj takega sploh obstaja! In nobenmu, k se s tem ni nkol srečal niti ne morš razložit kašni so to občutki nenehne tesnobe, strahu in nesproščenosti...Na začetku sm mislila da se to dogaja sam men(zakaj lih jst?), zdej pa vidm, da je nas takih ogromno, ki se prebijamo čez te preizkušnje in smo z vsakim dnem močnejši.  Skos bolš nam gre!!

[Maycha]

Joooj, zlati ste   

Hvala vam za vse te vzpodbudne in tople besede, ki so balzam za trpečo dušo 

Ja,  vedno bolje bo, upanje je treba imeti, edino to nas lahko poganja dalje.

Tudi jaz se strinjam, da smo v resnici zelo močne osebe, glede na to, kaj dajemo skozi. Marsikdo, ki tega še nikdar ni doživljal in bi bil v naši koži samo eno uro, bi nas pomojem občudoval do onemoglosti.   

Važno je dobiti tisti občutek, da zmoreš. To pa lahko pridobimo le skozi soočanja in tako, da ne bežimo proč od strahov.   

[trzinka]

Maycha...joj, kako te razumem, pa ne samo tebe, vse, ki imamo takšne in podobne probleme....

Res je hudo in duša boli, ko se nam nekaj zgodi in nas preplavi tisti grozni strah.....Po dolgem času sem ga tudi jaz te dni zopet okusila in ne želim in nočem, da me le ta spet preplavi.....preveč boli in preveč te želi potegniti na dol....
Kljub temu sem se upirala in je bilo prekleto težko...ko razčistiš sam s seboj ali pa kako drugače je potem lažje.....
Maycha, morda bi bilo dobro iti na kakšno psihoterapijo ali pa obnoviti KVT, tudi sama bom šla. ker me je tole res dobro zdelalo in sem se delala zelo pogumno, trpela sem pa ko hudič....

Moramo poskrbeti zase, ker bodo nihanja očitno vedno prisotna...poskrbi tudi ti zase 

[Maycha]

Hey,

trzinka, joooj    Poglej, pa si vse prenesla! Tako, da se nisi rabila delat pogumno, ker to SI!

Jaz hodim na psihoterapijo že skoraj 2 leti. Napredki so vidni, ampak pridejo slabša in težja obdobja.
Zadnji mesec me skozi spremlja strah, tudi zjutraj se zbujam tesnobna. Grozen občutek, ko samo čakam, da bo vsaj malo popustilo. Pa malo me muči tudi rahli občutek nerealnosti občasno. 

Oh, ko bi se le lahko jokala, bi jokala kot dež. To pa zato, ker mi nič ne fali in imam vse, lahko rečem, da sem sicer srečna in bi lahko vsak dan uživala v ljubem miru pa zaradi teh občutkov ne moram. 

Najbolj me muči to nenehno pričakovanje, ki ga imam v sebi in se zaradi tega ne morem sprostit. Kadar kam grem pa seveda ta tesnoba naraste -  trgovini, gostiščih, kinu, avtu. Saj ne vem, ali je to panična motnja ali je GAM. Bojim se sicer ne ničesar drugega, kot da bi ponovno doživela napad in morala na urgenco.

Ah, skupaj smo močni   

[chilispace]

lep pozdrav vsem skupi,

sam imam identicne probleme ( neprestano stanje pripravljenosti oz huda trema, kamorkoli grem ) - pred npr. pol leta sem zmeraj ( na posti, trgovini, centrih, kavah, frizer.. ) dozivel tudi panicni napad, ki ga sedaj, ko se enostavno prisilim, da hodim povsod, ne dozivim nikoli ( Helexe imam sabo, vendar sem v 10 mesecih vzel 3 ) - sem pa stalno tudi jaz napet oz. se ne znam vec cisto sprostiti v druzbi, saj me vsaka malenkost zmoti in se mi zacne spet malo vrteti, postanem napet v vratu, hrbtu,..in potem grem kmalu zatem stran ..- res, da od prvega tesnobnega napada ne pijem vec alkohola - prej sem ga skos
    Naredil sem velik korak, da sem zacel obiskovati vse mozne variante druzenja ( in jih se naprej obiskujem ) - problem pa je, ker tega ne naredim z veseljem ( kot pred 1 letom ), ampak se prisilim - vprasanje je, koliko casa bo to se trajalo !? Tudi jaz se sprasujem, zakaj se to dogaja, ceprav sem npr. med ljudmi, ki me imajo radi, v naravi,..vse izgleda navzven super !? 
     Jaz si zelim nazaj samo tisto sproscenost oz brezskrbnost - in da se ne bom vec obremenjeval z vsako malenkostjo, ki me sedaj prevec zmoti.

lep dan

[Maycha]

chilispace, pozdravljen   

Ko sem prebrala tvoj zapis, sem se počutila, kot da bi ga napisala jaz. Neverjetno. Identično doživljam in verjamem, da še marsikdo ...    Ja, hudo je, vem in čutim.

Vidiš, ko si se pričel soočati, so se tudi napadi nekako poslovili, a ostane tista nenehna tesnoba pričakovanja, ki pa tudi mene razjeda. Zadnji mesec niti doma nisem več mirna in počutim se rahlo depresivno, ker se sprašujem, zakaj se mi to dogaja, če nimam nobenega razloga za skrbi. Še vedno mi je vse uspelo in se mi ni nič hudega zgodilo, četudi sem dobila napad tesnobe, bilo je le zelo neprijetno in mučno. A ne najdem odgovora. No, vsaj razumskega ne. Na psihoterapiji sem sicer ugotovila, da je pri teh občutjih na delu naše nezavedno in tega ne moremo kontrolirati in razumeti z razumom. Saj bo bolje, minilo bo ... ampak moramo biti prekleto potrpežljivi. 

chilispace, ješ tudi kakšne ad-je ali se spopadaš s tem brez zdravil?

[chilispace]

Maycha,

no sej jst sem se pa najdu v tvojem zapisu vids

Meni se te stvari ( v javnosti, doma bolj redko, a tudi obcasno ) pojavljajo zadnjih 10 mesecev, odkar sem zaradi preutrujenosti in tudi psihicne pregorelosti, padel ' skupi ' na teniskem igriscu - potem je sledilo nekaj napadov panike in obdobje dokaj hude derealizacije oz tudi depersonalizacije in vseh moznih stvari povezanih s tesnobami, aksioznostjo,..stratka imel sem vse ) itak sem do zdej ze doktoriral na podrocju vseh simptomov oz vej anksioznosti, kot vecina nas
         Po kakem mesecu sem sel ( po vseh moznih fizicnih preiskavah, tudi na urgenci seveda , do psihiatra, ki pa mi je predpisal Effectin 75 in Helexe - imam pa strah pred tabletami ( pred leti sem se namrec zastrupil s Tramali ), zato jih nisem zacel jemati - par Helexev sem pojedu na zacetku, ko se nisem znal odreagirat pri napadih panike oz hude tesnobe. Tako da ne jemljem nicesar, Helexe imam doma in v avtu - preventivno, saj vemo kako je to, a ne !? 
          No potem sem pa zacel dozivljat te socialne fobije vsepovsod ( v vrsti na Posti, nakupovalnih centrih, povsod kjer je slab zrak v glavnem in od koder ni moc takoj pobegniti ,..)
          Vmes sem zgubil sluzbo in sedaj, ko sem bolje, s tezavo iscem novo sluzbo, ker sem tesnoben ko izvem da imam razgovor in se posebej, ko se odpravljam tja - vendar se kar prisilim - tudi v vse stare druzbe sem se ze vrnil, ampak z negotovostjo, strahom, nemirom...sem v nekaksnem zacaranem krogu treme glede vsega, kar ni v znanih, domacih okoliscinah - ampak se tudi jaz prisilim in vseeno grem - in nisem sproscen oz si vecino tega sploh ne zelim vec kot sem si vcasih - zgleda da bom moral na kako psihoterapijo - KVT so mi svetovali - ali pa Cujecnost,..jaz mislim, da se je teh tesnob tezko otresti dokoncno, da se le nauciti, kako jih sprejeti in z njimi ziveti oz kako odreagirati, ko do njih pride - v teoriji je vse lahko - zaenkrat
      Ni mi pa jasno, zakaj je sploh prislo do teh tesnob  med ljudmi v javnosti !? Ko mi srce malce hitreje zabije ( tudi na tenis sem ze sel vmes, vendar z velikim strahom ), imam kar omotico in strah in neham potem igrati    Ampak takoj ko bo spet lepo vreme, grem spet, pa da vidmo kaj bo

lp,b

[Maycha]

Hey,

chilispace, super, prav je, da se soočaš s strahom. Jaz pa se s paniko borim zadnji 2 leti, odkar sem imela hud panični napad v letu 2010. Od takrat sem dobila strah kamorkoli it, najhuje je bilo v trgovini, pri frizerju, v kinu, v restavraciji, tudi na pijači s kolegico. Skratka, nisem se več prepoznala. Prej pa sem bila tako vesela, dobrovoljna, nasmejana, komaj sem čakala, da kam grem in da sem v družbi. Zdaj pa počenjam točno to, kar ti pišeš - sliši se absurdno, ampak prisiliti se moram, da grem s kolegico na kavico, kaj šele kam drugam. Vedno sem šla z velikim veseljem, zdaj pa z muko in brez veselja. Tega ne more razumeti nihče, razen nas, ki doživljamo enako in psihoterapevtov, ki so s tem poklicno seznanjeni.

Jaz sem vesela, ker sem sicer kljub močnemu strahu in paniki v zadnjih dveh letih naredila veliko in tudi šla sem že na ogromno krajev, čeprav vedno s tesnobo. Veliko slabše sem pa zadnji mesec, ko me je prijel napad panike v trgovskem centru, nato pa tri dni kasneje, ko smo šli na en rojstni dan. Od takrat pa sem lahko rečem skozi cel dan tesnobna, v strahu, negotova, ko razmišljam o svoji prihodnosti. Tudi občutke nerealnosti imam. Strah me je predvsem, da bi zapadla v kakšno depresijo ali kakšno kronično generalizirano anksiozno motnjo.  Hjao ... hudo je živeti v nenehnem strahu, ko se domačim niti sanja ne, da v sebi trpiš, saj se na zunaj ne vidi. 

Najhuje pa mi je, ko vem, da ta vikend praznujem rojstni dan s sorodniki in se bojim, da me zagrabi pred njimi napad ... in hudo je, ko vem, da se ne bom mogla res srčno veseliti z njimi.    Zadnje dni me kar daje neko pomanjkanje volje ...

Ahjej ... saj bo minilo, ne? Neko upanje še vedno imam ... da prihaja lepše in boljše obdobje. 

Lp, Maycha

[chilispace]

Maycha,

tocno vem o cem govoris - po vseh teh strahovih in situacijah tesnobe, imas potem crne misli glede prihodnosti ( jaz sem kar depresiven, ker ne morem pocet vsega sprosceno oz si tega sploh ne zelim poceti vec ). Tudi jaz sem bil stalno v druzbi, brez obstanka, povsod samo doma ne No sedaj je pa ravno obratno - cimprej domov, kjer sem ( smo ) ' varen '.  Domaci samo recejo - pa saj ti nic ni, saj zgledas ok, zakaj bi se ti kaj zgodilo...in podobno 
                  Vse nas je strah ponovnega napada v dolocenih situacijah ( kjer se je ze zgodilo ) in tudi, ce gremo ponovno tja ' izzivat ', ker je btw super, se vseeno se lahko še kdaj ponovi napad.
         Njahuje je, ko si ze  nekaj casa ok, pa se ti pojavi napad ( kot tebi npr ) in potem pades spet na zacetek - in vsaka malenkost se potencira - zato pa smo tesnobni ves cas. JAz sploh ne poznam vec navadne treme ( kot npr pri zobarju ), ampak samo se napad tesnobe z omotico, tresenjem nog, potenjem,.. Kva je to zdej matr a ?
        Vcasih se  mi v avtu na semaforju zgodi napad tesnobe - ko speljem, je pa vse ok - zato se skusam izogibat rdecim lucem, ce je to le mozno hehe.
            Glede zabav, piknikov imam tudi jaz enak problem - ze par dni prej sem zivcen, ko pomislim na to, da grem na piknik - ko se vozim tja, sem cisto poten in napet ( te stvari so nerazlozljive, ce si bil prej zelo komunikativen in druzaben clovek - mislis da obstaja kdo, ki zna pojasnit, zakaj se nam dogaja ta napetost, strah, ko gremo med ljudi !? V mojem primeru bi razumel, da me je strah tenisa in aktivnosti..ampak ljudi in zaprtih prostorov ? To mi pa nikakor ni jasno  !   
             In pol mi doma govorijo - ti moras samo najdt sluzbo in vse se bo resilo  LIke I'm talkin to the fuckin' air haha
      Ima pa to nase stanje tudi pozitivno plat - lahko se zares poglobis vase  ( to itak moramo narediti ) in prides do spoznanj, do katerih prej nisi imel casa priti ( jaz sem npr zivel zelo hitro in nepremisljeno ) - dobra stran je tudi, da sem koncno nehal kaditi in celo piti alkohol, kar pa me malce moti moram priznati  A kaj ko se bojim tudi tega, da bi spil eno pivo, hehe

Zanimivo je pa to, da spim pa ze cel cas fenomenalno in tudi ko sanjam, pocnem vse brez tesnob To pomeni, da je zares vse v glavi   

lp


         
           

[Maycha]

chilispace,

neverjetno, še v nobenih zapisih se nisem tako našla, kot se v tvojih.

Točno tako, kot si zapisal. Najhuje je, ko že pridobiš tisti pogum in greš naokrog, ko te recimo že dolgo časa ne zadane napad, potem pa te spet lepega dne zagrabi. In točno tako sem si mislila jaz - "Evo, spet sem na začetku."    Veš, sem pa zelo jezna nase, ko sem npr. cel dan tesnobna, potem pa pride večer in vidim, da se mi nič ni hudega zgodilo in se res zelo jezim, da sem potrošila toliko energije čez dan za prazen nič. Ponavadi se mi pred spanjem zjasnijo misli oziroma malo bolj realno vse vidim, ne tako črno. Tudi jaz spim zelo dobro in komaj čakam na večer, da grem spat, ker vedno zaspim z nekim upanjem, da bo morda drugi dan bolje.   

Včasih se tolažim s tem, da se mi vse to dogaja odkar sem v absolventu in pred diplomo in da bo morda bolje, ko to obdobje mine. Mi pravzaprav nič ni všeč takšen stil življenja, kot ga imam sedaj. Je zelo monotono, dan enak dnevu in veliko je časa za črne misli.  In plašijo me te misli dvoma predvsem, ki se nanašajo na prihodnost v smislu, ali bo kdaj bolje, kdaj bo bolje, kako bom sposobna nekoč biti mati in skrbeti za otroka. In ko vidim mlade družinice, tako nasmejane in srečne s svojimi otročički ... hjao, me kar zagrabi dvom, da ne bom nikoli zmogla biti takšna zaradi te moje motnje ... 

chilispace, drži se, skupaj smo močnejši    Pa oglasi se še kaj 

Maycha

[chilispace]

Maycha,

no vidis, res nismo sami v tem ( ne bom rekel da me veseli da imas skoraj identicne probleme kot jaz, ker to ni ravno lepa stvar, sem pa maaalce bolj pomirjen, ko vidim, da nas je resnicno vec takih ) - pred meseci sem mislil, da sem zares sam s taksnimi problemi 
     Kar se tice razmisljanja o prihodnosti imam tudi jaz identicne misli ( kdaj bom in upam da bom  sposoben tudi jaz poceti kot drugi...in se potem kar primerjam z drugimi glede vsega...to je brezveze - vsak clovek je individuum - tudi jaz in ti !                                   
     Mi gre pa na zivce ker imam tudi jaz neverjetno monotono zivljenje trenutno - zato si zvecer napisem tocke, kaj bom oz si zelim poceti jutri skozi cel dan - in se skusam drzati tega plana potem - vsak dan vkljucim predvsem fizicne aktivnosti, pa seveda tudi kavico oz dve, branje,..obvezno pa druzenje ( pa tudi ce za malo casa ) in kaksen nakupovalni center ( sprehod cez trgovine ), ce je le mogoce   Pridejo dnevi, ko sem bolj napet in dnevi, ko sploh nisem..dnevi, ko razmisljam o tesnobah in dnevi, ko sploh ne.  Pomemno je, da se zamotis fizicno in psihicno. Je pa tezje ne-razmisljati o tesnobah, kot obratno - tega se bomo pa se naucili

 

[evak4373]

Lep pozdrav! Tudi jaz se najdem v vajinih zapisih,identične težave in strahi. In tudi jaz se prisilim in grem recimo na kakšno krajšo pot,piknik,koncert. Jezi me to, da preden grem sem že par dni vnaprej tesnobna,živčna in tako je bilo tudi zadnjič pred koncertom, kjer je bilo sigurno okoli 4000 ljudi...joj,sam bog mi je priča da sem, ko smo stali na parkirišču,da sem želela oditi domov,ampak sem se nekako prisilila in odšla v črno luknjo . En čas sem še bila nervozna,potem pa sem začela uživat in sem bila zelo vesela, da nisem odšla. Je pa tudi pri meni isto,danes grem lahko povsod, čez par dni pa že ne več s tako lahkim srcem.Zakaj je tako?? Nevem. Terapevt mi je rekel,da je to trnova pot-še posebej,če si brez zdravil in da so vzponi,vmes pa seveda padci,ki znajo biti pošteni,ampak so zato da jih premagam in da je to normalno. Upam samo,da se ne moti oz.mu verjamem na besedo.
Maycha glede družine oz.otrok naj ti povem,da se je meni panični napad pojavil med nosečnostjo in ostala je tesnoba in vse kar je povezano z njo. Danes sem mama punčke,ki me neizmerno veseli in tudi jaz sem se bala kako bom lahko tesnobna itd...sploh skrbela za njo in se ji posvečala,ampak gre,nekako me tudi skrb za njo zamoti. In tudi zaradi nje grem marsikam npr.vsak dan na sprehod. Sedaj bom še poskusila iti v toplice,kajti naslednjo leto imam namen it na morje že zaradi male in upam da mi bo uspelo. Upam in vem ,da nam bo uspelo vsem

[Maycha]

chilispace,  zelo dobra ideja, da si zapišeš zvečer točke, ki jih želiš drug dan uresničiti. Tako imaš tudi dober pregled nad tem, kar opraviš in česar se lotiš in se za vse to lahko pohvališ, ko je opravljeno in za teboj.
Super     Ja, glede primerjanja z drugimi se strinjam. Vsak je enkraten, unikaten, neponovljiv, ampak to tako pogosto pozabimo  Mnogokrat sem že to rekla komu drugemu, ko pa gre zame pa na to pozabim.
Ja, fizična aktivnost je tudi super. Jaz se gibljem na zraku, če je lepo vreme grem na kolo, skačem s kolebnico ali pa grem na sprehod. Ampak, če me tesnoba tako muči kot zadnje dni, potem se zeeelo težko spravim iz postelje, čeprav vem, da bi ravno takrat morala iti ven ali se s čimerkoli zamotiti, ker je najslabše, če samo tuhtam in tuhtam o tem, kako bo. Ja, teorija mi gre zelo dobro, v praksi pa se mi rado zalomi ...  Ampak kot praviš - naučili se bomo to bolje obvladovati, jaz se še vedno držim tistega reka: "Kar te ne ubije, te okrepi."  Je pa res, da sem se tudi jaz hkrati s to motnjo tudi veliko naučila. Prej nisem bila tako pozorna na malenkosti, ki ti lahko polepšajo dan. Zdaj mi vsaka majhna stvar pomeni veliko in znam ceniti drobne radosti življenja, kot so topel nasmeh, prijazna beseda, klepet s prijateljico, objem, lepote narave, rože, živali, ...

evak4373 ,  pozdravljena in hvala, da si delila z nami svojo izkušnjo/e. Kako te občudujem, da ob teh svojih težavah še najdeš energijo za svojo malčico. Si mi dala motivacijo za mojo prihodnost, ko vidim, da se vendarle da s tem živeti tudi ob otroku. Verjamem pa, da ti otrok prinese neizmerno srečo in morda se ti ravno zato stanje lahko izboljša. Upam no, res srčno upam. Glede tega, da si šla na koncert pa čestitke  Verjamem, da je bilo sprva zelo težko, mučno, izčrpajoče, a važno je, da nisi pobegnila. Ostala si in čez čas si uživala v svoji zmagi. Bravo še enkrat.  Torej soočaš se in z vsako tako izkušnjo je vse lažje pa čeprav se premaknemo morda le za milimeter na bolje. Ja,  trnova pot je, se strinjam. Ampak zaradi tega bomo močnejši, v današnjem svetu pa je privilegij biti utrjen.
Želim ti, da se imaš prijetno v toplicah. Tam je vedno fajn, tudi sama grem večkrat za nekaj dni v terme in je pravi balzam.

Pozdrav obema 

Maycha

[evak4373]

Ja,res se pomika počasi-to me včasih malo jezi. V toplice me je malo strah odit,ampak bom šla. Včasih mi sfali energije in moči,priznam,ampak takrat se pač vležem zraven male in z njo malo odspančkam popoldanski spanec in sem potem cool,ko se zbudim. Res pa je,da sem po naravi že len tip človeka,se pa tudi tega odvajam,ker sem res lenuh tapravi

[Maycha]

evak4373,

naj te ne bo strah it v toplice. Mene je tudi bilo zelo strah, ampak je bilo vse ok. Plavanje pomaga in sprošča. Pa malo masaže v whirpool-u wauuu  Lažje premaguješ tesnobo, ko si tam. Verjemi.

Ja, meni ta nenehna nervoza, nemir in čakanje na napad jemljejo ogrooomno energije, ki bi jo komot lahko porabila za kaj drugega (bi morala pospravljat in čistit stanovanje, ker v soboto praznujem rojstni dan), ampak enostavno me postelja preveč zamika in če zaspim, mi je tudi lažje. Sicer sem navajena tudi podnevi malo spat, ker težko zdržim ves dan budna zaradi teh izčrpavajočih občutkov. 

Lepo se imej v toplicah in oglasi se še kaj, mislim(o) nate   

[Muci]

Maycha, Chili... bi me morala zdaj videti, ko sem brala vajine (sploh začetne) zapise, sem kar kimala poleg in pritrdilno mrmrala...  Saj v bistvu ni smešno, ampak ja; več nas je takih...
Karkoli že počnete; ne prakticirat moje varijante, ki je bila postopen umik in tako sem postala ujetnik svojega doma...
Vse dobo...