Ejla,
nekaj dni nazaj se mi je zgodilo tisto, kar je zame daleč najbolj neprijetno in to je tisti grozni občutek vznemirjenosti, ki ga doživim kake 2x letno in to seveda ob večerih, ko me je grozno grozno strah in ko nikogar ni - sem sama doma. Takrat si zaželim samo to, da bi bil nekdo ob meni, nekdo ki me razume in me ima rad. pokličem pomembne ljudi in upam, da me ne bodo scanslali nevedoč, kako grozno me je strah in kako dejansko trpim. da bodo razumeli mojo obupno stisko, ki ne vem od kod se je vzela. mislim, da se od vsega najbolj bojim tega, da bi me bilo na smrt strah. ampak kako blesavi razlogi za to, da se človek muči, da se bojiš, da se boš na smrt bal. zakaj je strah nekaj, kar je tako mučno za doživljati? bojim se strahu, res. bojim se izgubiti sebe znotraj dejstva, da me je v danem momentu tako zelo strah. pa so tako trenutki redki. a sila mučni. vzamejo mi ogromno energije, spanec m skrajšajo. tisto noč potem sem se zbudila premočena in izmučena, kot bi bila pretepena. umrila pa me je z veliko truda in muke molitev. ko me je tako strah tudi preko molitve in prošnje k Bogu za njegovo varstvo komajda najdem toliko lepega v sebi, da se k le temu lahko zatečem in črpam iz tega tisto malo občutka varnosti. od kod vse to?!?
sledili so dnevi, ko sem ugotavljala, koliko obremenitev in izzivov je pred mano in sem se spraševala, če bom zmogla in bom uspela. V teh dneh sem tudi na veliko žalovala. žlostni dogodki in izgube so me lovile kot nek after party, me žalostile in me silile, da se jim posvetim, izjokam žalost, predelam in postavim na svoje mesto.
potem pa se mi zgodi, da me zgrabi žalost in samo jokam. včasih me to prime sredi nekega počutja, ki ni nikakor povezano s tem, ampak zgodi se mi.
kombinacija polne lune in pa pms-ja pri meni je včeraj sprožila to, da med odmorom pri izobraževanju sploh nisem mogla bit s sošolci in sošolkami, ampak mi je šlo na jok in sem klicala moje ljudi, mojega fanta, mamo, itd. ubijalo me je, hudo mi je bilo za popizdit in najraje bi se zjokala, da bi mi odleglo. prav trpela sem. fascinantno, kako telo najde nek čist mimosunjen moment, da se spuca vseh teh feelingov, ki privrejo iz podzavesti v obliki nekih izrinjenih vsebin. pa kdaj in km sem jih izrinila? zakaj ni šlo prej ven? pms mi ga vedno zakuha, res. takrat precej trpim, se mi zdi. no včeraj sem imela ups-e in downs-e in po dolgem času sem malo bolj nihala. upam, da bo naslednje dni bolje in vse dobro. res.
no, to to.
se vam v teh dneh drugim dogaja kaj podobnega?
lepo bodite!
maja
