ko čez noč odrasteš

[gizma]

Živjo,

kar dolgo se vam nisem oglasila, vendar zgodilo se je ogromno stvari.Proti koncu poletja sva s fantom začela živeti skupaj  in za rojstni dan mi je poklonil psa  , ki mi bo pomagal pri čustvenem zdravljenju starih ran. Trenutno sva v fazi preurejanja stanovanja, vendar gre bolj počasi, ker si ne želiva v teh časih jemati kreditov. Drugače pa sem še vedno na čustvenem toboganu- včasih sem super, včasih pa potrta. V zadjem času me najbolj boli dejstvo, da sem od doma odšla brez vsega in brez objemov. Nikomur sploh ni bilo mar, da odhajam in začenjam novo življenje. Tudi vprašanja, kako mi gre in kako se imam v novem domu so bolj izjema, kot pravilo. Stanovanje si bova ustvarila v hiši njegovih staršev, s katerimi se odlično razumem. Šele sedaj postopoma odkrivam posledice svoje zogdovine, ki so potiho postale sestavni del mene. Nenehno planiranje in žalost ob morebitnig spremembah planov mi jemljejo, kar precej energije. Morda se vam bo zdelo čudno, vendar ljudje s podobno življensko zgodbo vedo, o čem govorim. Brez nenehne organizacije, ki nam dajo občutek kontrole in moči nad našimi življenji, se počutimo popolnoma izgubljene in osamljene. Planiranje je tisti del naših življenj, ki nam pomaga, da preživimo. Sedaj, ko sem začela novo življenje, sem spoznala tudi, da nisem imela nikjer in nikdar možnosti, da se naučim živeti in uživati v zdravem partnerskem odnosu. Na trenutke se počutim kot neandertalec, ki je prišel v civilizacijo. Vse je tako novo in neznano. Trudim se po svojih najbolših močeh, vendar na trenutke enostavno ne vem kaj je prav in kaj narobe.

Z mislimi na vas vas lepo pozdravljam ter vam vsem pošiljam topel objem.

Gizma

[Iq_nima_nič_s_tem]

Planiranje je tisti del naših življenj, ki nam pomaga, da preživimo.

Precej zrel odziv na življenje. Nima nobene zveze z boleznijo.

Če pa je nekdo obsesivni planer in si npr. tudi dnevno zaužite beljakovine strogo predpiše in se sploh ne počuti dobro, če jih prav toliko ne zaužije, ali pa kaj podobnega na kakem drugem področju življenja, pa je druga zgodba.

[gizma]

Živjo,

hvala za hiter odgovor  ...me je zelo nasmejal, vendar glede planiranja še nisem tako zelo zabredla  sesulo me je to, da sva z mojim proti koncu leta načrtovala prvo nosečnost , vendar se bo moralo to zaradi adaptacije stanovanja premakniti...

Gizma

[nocni_lisjak]

 

[barb5555]

Draga Gizma, prebrala sem tvoji zgodbi.......želela bi ti iz vsega srca izkazati spoštovanje za pogum in voljo ki si ju bila sposobna dati zase in svojo prihodnost. Podpiram te in objamem!!!
Tudi sama sem imela izgubo očeta malo pred drugim letom in odrasla samo z mamo. Pri 37letih sem začela čutiti da se nekaj z menoj dogaja, kot kakšna preobrazba, to povedala možu, s katerim sem peživela 12 let in njegov odgovor je bil le, da sem v krizi srednjih let. Sla sem dalj in se odločila za psihoanalizo. Neverjetni dosežki....kako lahko dejansko pustiš težke stvari za seboj, tam v prteklosti kamor sodijo....Moža sem s hčerko zapustila lanskega septembra, žal ni imel posluha za moje težave in sedaj sem veselo ločena. Z njim sem v odličnih odnosih, sam v sebi pa sem zrastla in niti za sekundo ne obžalujem nobene odločitve.

V mislih sem s teboj in pošiljam ti topel objem

[kikiriki]

Gizma 

zelo pogumna in močna si  Želim ti vse najlepše v življenju in sem prepričana, da ti bo uspelo 

Prasec (se opravičujem vsem živalskim pujskom) bo pa že dobil svoje. Življenje samo kaznuje bolj kot zakoni. Slej ko prej.

vse dobro 

[evak4373]

Gizma .Bravo,vem da ti bo uspelo.Tudi sama sem bila žrtev spolne zlorabe in par dni še me loči do srečanja s psihoterapevtom.Po eni strani komaj čakam po drugi pa se bojim in sem živčna.
Tako kot ti je napisala Kikiriki,življenje samo ga bo kaznovalo,tudi tega ki je to storil meni je kaznovalo,ampak na žalost pri njegovih otrocih,ki niso ničesar krivi,vendar so vsi močno bolani in od nekdaj sem sama pri sebi razmišljala,da je to njegova kazen,ki pa vsekakor ni fer.

[gizma]

Pozdravljeni,
hvala vam, da mi stojite ob strani in me podpirate. ZAKON STE!
zopet sem med vami, ker potrebujem tolažilno besedo, saj se je materin alkoholizem ponovil. Včeraj, ko je bila v službi sem preiskala njeno stanovanje in odkrila tisto, česar sem se najbolj bala. Ne vem, kaj naj storim in kaj naj si mislim. Mogoče sem nekako tudi sama kriva, ker sem odšla in si začela ustvarjati novo življenje. Ne vem... kaj naj storim in kaj naj si mislim. Tako zelo težko je in tako močno boli. Kaj mi svetujete? Kako bi se vi odzvali na njen 2. recidiv? Izgubila sem vse upanje v njo in ne znam iti več naprej. Naj ji zopet stojim ob strani in upam, da bo mogoče tokrat končno uspelo? Naj se ji odpovem in gradim naprej na svoji sreči? Težko je... PROSIM POMAGAJTE.

HVALA IN POLJUBČEK VSEM,

Gizma

[J.N.]

Živjo,
vzpodbudne besede mi ne grejo najbolje, mogoče samo par komentarjev na napisano:

Mogoče sem nekako tudi sama kriva, ker sem odšla in si začela ustvarjati novo življenje.

Ni treba, da se obremenjuješ s krivdo, tvoja pravica je, da si odšla in začela ustvarjati novo življenje in prepričan sem, da si se pravilno odločila, tudi, če zdaj še dvomiš v to.
Jaz sem bil v podobni situaciji, ko sem moral oditi in vsak dan se veselim te najboljše odločitve v življenju.

Tako zelo težko je in tako močno boli. Kaj mi svetujete? Kako bi se vi odzvali na njen 2. recidiv? Izgubila sem vse upanje v njo in ne znam iti več naprej. Naj ji zopet stojim ob strani in upam, da bo mogoče tokrat končno uspelo? Naj se ji odpovem in gradim naprej na svoji sreči?

Zoper bolečino ni preprostega zdravila, pomaga sočutje sočloveka, opri se na ljudi, ki so ti pripravljeni prisluhniti, mogoče ti bo lažje. Ne moreš pomagati, da je mati spet zabredla, nisi ti kriva za to, čeprav se ti mogoče kdaj zdi tako.
Moj predlog v zvezi z odzivom: lahko ji poveš, kar čutiš, če bo sploh razumela. Najbrž ima tudi ona razloge za alkoholizem, dvomim, da kdo pije iz zlobe. Ampak to je njeno življenje, ti pa si naredila velik korak s tem, da si odšla. Tudi tebi pripada normalno, srečno življenje, že od vsega začetka, in odkar si odšla, lahko sama upravljaš z njim.

Lepo je slišati, da ji še vedno želiš stati ob strani, ampak tokrat si na prvem mestu ti in nihče nima pravice, da ti to prepreči. Če se "odpoveš" staršem, ki so se izgubili v življenju , ne pomeni, da jih nimaš več rada, ampak pomeni, da si se odločila zase in za svoje dobro, kar so tvoji najbližji  toliko let zapostavljali in zanemarjali. Sploh pa - če ji ne pomagaš pri zdravljenju, ne pomeni, da se ji odpoveš. Vedno bo tvoja mati, vendar nisi ti kriva, da ji ne gre in nisi ti dolžna skrbeti zanjo. Nenazadnje - mogoče je tudi ona ponosna, da si se uspela postaviti na svoje noge, ampak verjamem, da ob alkoholu ne more ustrezno reagirati.

Moj predlog je, da jo še naprej podpiraš, če bo hotela nadaljevati z zdravljenjem, vendar na ustrezen način - da jo podpreš s kakšno toplo besedo ipd., mora pa vedeti, da se ne pustiš več izkoriščati in tudi sama si tega ne dovoli. Če se ti zdi, da bi lahko na lastni sreči gradila samo brez nje, potem je po mojem mnenju najbolje, da greš čisto svojo pot. Grádi še naprej na lastni sreči, res, začela si že in veseli me, ko preberem kakšno tako zgodbo o uspehu. Jaz te podpiram in prepričan sem, da tudi večina ostalih, ki bodo prebrali tvoj prispevek.

Pogumno!