ko čez noč odrasteš

[gizma]

Živjo,

ker sem novinka med vami se vam za kakršen koli spodrsljaj že vnaprej opravičujem. ...nekako težko je vse to deliti z ekranom, vendar vem, da se na drugi strani skrivajo ljudje, ki me bodo razumeli in mi poskušali pomagati. 

Moja življenjska zgodba se je začela pred 23. leti na Gorenjskem. Ko sem prijokala na svet ob meni ni bilo očeta, ki bi me stisnil k sebi in me imel že od prvega trenutka rad. Odšel je...ko je materi v začetku nosečnosti (ne vedoč, da je noseča) prinesel napačen viski, ga je porinila po stopnicah in takrat je sklenil, da odide. Nihče od domačih razen matere ni vedel, da v njej raste novo življenje. V bolnišnico so jo sprejeli zaradi žolčnih kamnov, čez par ur pa sem na svet prikukala jaz.

Prva leta mojega življenja sem bila princeska celotne družine, ki so jo vsi oboževali. Leta so tekla, vendar biološki oče je živel daleč stran od mene, brez da bi sploh vedel,  da obstajam. 

Pri mojih sedmih letih pa je v najino življenje vstopil nov moški, kateremu se je mati čisto podredila. Imel je podjetje in veliko denarja. Nikoli ne bom pozabila dneva, ko je k nam pripeljal 3 škatle Benettonovih oblačil zame, v zameno pa dobil mene. Mati je bila zaradi službenih obveznosti čez vikend pogosto odsotna, zato sem veliko časa preživela sama z njim na stari osamljeni kmetiji. Čez dan sem mu mogla pomagati pri raznih opravilih (žaganje drva, postavljanje skladovnic z drvi, urejanje okolice, čiščenje vodnega zbiralnika z ledeno mrzlo vodo,...), zvečer pa se me je namesto pravljice  za lahko noč spolno privoščil. Nikoli ne bom pozabila občutka groze in  umazanosti, ki mi ga je povzročal iz dneva v  dan. Navzven sem bila pridna in lepo vzgojena punčka, navznoter pa prazna in osamljena. Zlorabe so bile zaznamovane tudi z ustrahovanjem na račun  moje družine (če bom povedala, je rekel, da bo ubil ljudi,ki jih imam rada). Tako življenje sem poznala od  svojega 8. do 12. leta, potem pa  je kmetija pogorela in fizična zloraba se je končala. Zaradi prevare z drugo žensko ga je mati čez slabo leto tudi zapustila.

Pri 8. letih je nasmeh na mojih ustih zamrl in sem po svetu hodila, kot živi mrlič. Družina je spremembe opazila in opozorila mati, vendar je ona rekla, da si stvari enostavno izmišljujejo. V času njune veze je mati zopet začela piti (pila je že pred mojih rojstvom in se zaradi tega tudi zdravila v Poljanskem nasipu). Živela sem sama v svojem svetu ter prevzela vlogo mame lastni materi. Količine popitega alkohola so se kopičile, prav tako, kot vsa žalost, nemoč in jeza v meni.

Pri 18.  letih sem sama poiskala očeta in vso resnico povedala celotni družini. Odziv matere in družine je bil, da sem si sama kriva, ker sem toliko časa molčala. Za mojo družino sem samo del neke statistike, ženska, ki iz muhe dela slona,...Vendar ob tem ni nihče izmed njih pomislil, da sem jih poskušala zaščiti. Tetin mož v mojem življenju igra vlogo očeta in skrb zanj je bil glavni razlog, da sem bila toliko časa tiho.

Zaradi materinega prigovarjanja sem pri 19. odšla z posiljevalcem, ki mi je uničil življenja na kavo, kjer sem mu priznala, da se vsega spominjam in da mi nikdar ne bom mogla oprostit njegovih dejanj. Zbal se je, da ga bom prijavila policiji, vendar zaupam v zakone narave, kjer bo moral plačati še višji davek, kot v naši pravni državi.

Alkoholizem moje matere se je stopnjeval do točke, ko je lansko leto odšla na  zdravljenje v Begunje. V upanju, da mi bo usoda vrnila mati, ki sem jo poznala pred mojih 8. letom sem ji trdno stala ob strani. Nekega dne so mi zdravniki povedali, da so središča za čustovanje, koncentracijo in spomin, zaradi alkohola pri njej močno poškodovana in da nikoli ne bo sposobna dojeti kaj mi je storila. 

Od 19. do 22. leta sem obiskovala pedopsihiatrinjo v Kranju, ki mi je razložila da trpim za posttravmatskih sindromom. Na začetku mi je prepisala antidepresive, ki sem jih zaradi stranskih učinkov po 2 mesecih prenehala jemati.

Danes sem tik pred zaključkom študija in še vedno živim z materjo- tisto, ki je svojo lastno punčko prodala psihopatu za 3 škatle oblačil. Težko je živeti s človekom, ki ti je povzročil toliko hudega in se  iz dneva v dan obnaša, kot da je vse v  najlepšem redu. Nihče iz družine ne ve kako boli njihova izdaja, ko nihče izmed njih ni povedal mojemu lastnemu očetu, da sploh obstajam. Jezna sem, ker je moja spolna zloraba pri njih obravnava, kot članek, ki ga preberejo v časopisu. Skrivajo se za masko navidezne popolnosti, ki mene vedno bolj duši. Navzven sem srečna 23. letnica, ki je uspešna in pridna, a globoko v sebi se počutim, kot stara ženica, utrujena od življenja.

Vendar sem borka, ki se je odločila, da ji bo uspelo zaživeti mirno srečno življenje, brez navideznih mask popolnosti. Pri tem mi pomaga tudi fant, ki mi kljub vsem trdno stoji ob strani in me iz dneva v dan osrečuje. V torek odhajam v Ljubljano na PEAT terapijo, kjer bom s ponovnim podoživljanjem največjih grozot čustveno poskušala razvrednostiti mojo bolečo preteklost.

Vam pa polagam na srce: NIKOLI NE DOPUSTITE, DA SE PODOBNA GROZOTA ZGODI VAŠIM OTROKOM!

KAR TE NE UBIJE, TE NAREDI MOČNEJŠEGA!

Gizma

[Slavka]

Gizma  hvala za tvoj prispevek na forumu...
Veliko poguma je potrebno, da se človek sooči s takimi izkušnjami, še več časa in volje pa, da jih predela in zaživi tako, kot si zasluži.
Zato, kapo dol za tvoje odločno ravnanje...  In res ti želim, da ob podpori svojega fanta in ob lastnem zavedanju, da imaš pravico do svojega življenja, pričneš na novih temeljih zidati svojo prihodnost.

[gizma]

Slavka,

hvala za izkazano podporo, ki jo bom v naslednjih mesecih, ko imam namen oditi ogromno potrebovala. Jeseni, ko bom diplomirala se imam namen odseliti in s fantom zaživeti novo življenje. Ob misli, da odhajam se mi poraja veliko strahov in dvomov, vendar globoko v sebi vem, da je to edina pravilna pot. Dolgo sem se razdajala za druge in prevzemala tuje odgovornosti, sedaj pa je čas, da začnem graditi na svoji sreči.

SLAVKA, ŠE ENKRAT IZ SRCA  HVALA!

[mina]

Pretresena nad tvojo zgodbo ostajam brez besed.
Želim ti samo vse dobro. 

[Toja]

Gizma, tudi mene je tvoja zgodba ganila v dno srca...zelo pogumna si in trdno sem prepričana,
da ti bo uspelo....hvala ti za zaupanje...

Super, da si se odločila za pot, da razrešiš svoje težave,
vedno kadar ti bo težko ti bomo stali ob stani...pogumna punca si...

[trzinka]

tudi jaz sem ostala brez besed....


gizma, pogumna si,  in zaslužiš si lepo in mirno življenje

[Smokyboy]

Gizma,

pravzaprav ti nimamo kaj svetovati, vse kar si napisala o svojih načrtih je popolnoma prav. Pomembno je, da se osamosvojiš in oddaljiš od okolja, ki te spominja na travme iz preteklosti. Tudi odločitev za psihoterapijo je prava pot, če pa ti bodo zdravniki svetovali še AD, bi bilo morda vredno ponovno poskusiti (obstaja veliko vrst, tako da ni nujno, da bi se ti stranski učinki ponovili v tolikšni meri, bi pa ti lahko pomagali pri hitrejši rehabilitaciji). Nič od tega, kar se je zgodilo, ni tvoja krivda, in nihče ti nima glede tega kaj za očitati.
Sem pa tudi mnenja, da bi moral biti storilec ustrezno preganjan, ne vem le, kako se te stvari dokazujejo za toliko časa nazaj.

[melita]

Pozdravljena Gizma,

hudo mi je, ko berem tvojo zgodbo in obenem sem vesela, da zmoreš toliko zrelosti, odločnosti in poguma, da si se uspela upreti vsemu hudemu, ki se ti je dogajalo.

Naj bo tvoj korak tudi vnaprej odločen in tvoje življenje obsijano s srečo!

[gizma]

Hvala vsem, ki ste se za trenutek ustavili pri moji zgodbi ter mi izkazali podporo. Moje življenje je boleč maraton, za keterega upam, da bom do konca leta pritekla na cilj. Po 15 letih maratona polnega bolečin sem močno utrujena in samo upam, da ga bo čimprej konec. Ob progi niso stali moji domači in tudi ko bom prišla v cilj mi nihče ne bo čestital in me objel. Ko jih bom zapustila in zaprla vrati vsej bolečini bom naletela zopet na njihovo neodobravanje in pritiske naj ostanem z njo. Takrat bom potrebovala ogromno moči, da se bom znala prvič v življenju postaviti zase in njim reči ne. Tega me je že sedaj strah saj vem, da z njihove strani ne bom deležna nikakršne podpore. Na srečo mi trdno ob strani stoji fant in njegova družina, ki mi pomagajo, ko mi je najhuje.

Vsem vam pa še enkrat iskrena hvala za vso pomoč tukaj gor!

Gizma

[Slavka]

Gizma 

Maraton je naporen in osamljen šport, saj veš...vendar ti imaš cilj pred sabo in veš ZAKAJ "tečeš"...ne zaradi tistih, ki te naj bi pričakali na cilju, temveč predvsem zaradi SEBE. 
Tudi jaz nisem imela (nimam) podpore v svojih domačih...jo imam pa v svojem partnerju in prijateljih, največ pa pomeni podpora, ki jo izraziš sam sebi...
Zato verjemi vase še naprej, ko boš začutila, da rabiš spodbudo, pomoč, pa veš na koga se lahko obrneš.

Tudi mi smo tukaj zate 

[alexx]

Za svoja leta si preveč...veliko preveč... preživela. 

Poznam zdravljenje zaradi alkoholizma in vem kako je na Poljanskem nasipu. Pomaga samo če si alkoholik res želi pomoči. Če je šla pod prisilo je 2/3 povratnikov. Res je tudi, da njeni možgani ne zmorejo dojemat, kaj ti je naredila. So povsem uničeni.

Nasvet...čim prej se odseli...kamorkoli. Vse je bolje, kot vsakodnevno razmišljanje. Začni na novo...kot nepopisana knjiga.


P.S. PEAT terapija? Malo sem šla pogledati kaj to sploh je. Oprosti, a jaz mislim, da je to nepreverjena terapija. Poznam moškega, ki je prav tako preko hipnoze podoživljal svoje hude čase. Še slabše mu je bilo.
Jaz ti priporočam izobraženega psihologa, ki je "domač" s psihoterapijo. Še bolje pa...psihiater, ki je hkrati tudi psihoterapevt.

Lahko se tudi spet oglasiš na Poljanskem nasipu. Svetovali ti bodi kako se spoprijet s težavami. So vsi izobraženi zadosti. Moja najdražja je dr. Mirjana Radovanović. Hodim k njej...ne zaradi alkohola, da se razumemo. Je mag. psihiatrije in transakcijski analitik.

Vesela pa sem, da se ne pustiš. Res si borka.

[Devetka]

Gizma, že zdaj ti čestitam in te močno objemam! Bravo! Dolgo in težko pot si že prehodila in čas je, da zaživiš po svoje. Najprej si dobro spočij. Potem pa korak za korakom, lepo počasi. Potujemo in učimo se celo življenje.

Misli le nase, na svojo prihodnost, in si najdi oporo in podporo tu, pri fantu in še kje. Zavaruj se pred slabimi ljudmi, ki ti niso nikoli stali ob strani, ker niso mogli (tudi, če moraš začasno povsem prekiniti stike) in pomisli kaj potrebuješ in kaj bo najbolj blagodejno zdaj ZATE. Ne moreš rešiti ne mame ne cele družine, niti oči ji(m) ne moreš več odpirati, odpreti, rešuj sebe.

Zelo si pogumna. Moj poklon.

[Suzy]

Boleča življenska zgodba,ki me je ganila v dno srca,....nimam besed,bi te pa zdajle resnično želela
objeti in ti povedati kako pogumna si.
Želim ti vse dobro

[evak4373]

Resnično me je ganilo vse kar si napisala. Želim ti vso srečo in vse dobro. Na žalost tudi jaz vem kako je,ko je prisoten alkohol. Zmogla boš,verjamem vate in držim pesti. Vse dobro 

[Agnes]

Gizma, drži se! Ti želim mirno življenje oz. razburljivo v pozitivnem smislu. 

[gizma]

Čeprav vas ne poznam, vas čutim...čutim vso vašo pozitivno podporo, ki mi jo namenjate. HVALA je vse, kar lahko rečem. Mi vsi tukaj smo borci, ki se borimo za lepši jutri. Osredotočiti se moramo na odnose in stvari v življenju, ki nas osrečujejo in izpopolnjujejo. Ni vedno lahko in lepo, vendar verjemite: za vsakim dežjem, posije sonce. Nikoli se ne vdajte in nikoli ne izgubite upanja. Prišli bodo dnevi solza, ki jih bodo nekoč nekdaj nadomestili dnevi sreče. In zapomnite si: taki, kot ste, ste najbolši! Sočutje je naša odlika, ki nam jo v današnjih časih egoizma lahko marsikdo z lepšo preteklostjo močno zavida.

HVALA!!!

Gizma

[Iq_nima_nič_s_tem]

V tvojem življenju je morala biti vsaj ena pozitivna oseba, ki ni tvoj starš (tetin mož?). Ta oseba je tista, ki bi ji lahko bilo kaj mar. Govoriš o ljudeh, ki jim ni mar, mogoče pa pozabljaš na tiste, ki jim je? Na začetku svoje zgodbe praviš, da si bila 7 let kraljična v svoji družini. Kaj to pravzaprav pomeni?
Grozno je kar si preživela, toda zdi se mi, da vseeno v tvojem življenju ni bilo vse tako zelo grozno in da lahko najdeš neko luč v ljudeh, ki ti bo dala občutek, da nisi sama na svetu. Res je, da moramo sami sebim pokloniti dobroto in delati za sebe, toda mnogo lepše je živeti, če človek živi tudi še z vero v ljudi.
Pobrskaj.
Vso srečo!

[Dharma]

Gizma! Pogumna si! Da si prišla tako daleč in naredila že toliko v svojem življenju, kljub težavam in grozotam, ki so te spremljale od majhnega.
Težko si predstavljam, kaj vse si preživela in občutila in si niti ne želim, pa vendar sočvostujem s tabo. Mislim, da si dovolj močna, da obrneš šeen nov list papirja v življenju in greš naprej še boljša kot si bila. Verjetno je vse to težko tudi zaradi mame, vendar pomisli tudi nase, na svoje želje, cilje in na vse kar bi rada dosegla in doživela. Postavi se 1x na prvo mesto. Poskusi naredit tudi kaj zase. Vrjetno pozabila grozot ne boš nikoli, pustiš za sabo pa jih lahko. Sama si rekla, da bo narava že vrnila vsem kar ima za vrnit.
Težko ti sploh pomagam in svetujem, lahko pa samo držim pesti, da boš prebrodila vse težave, ki te pestijo in da boš srečna in naredila veliko dobrega zase. Da boš lahko spet pozitivno gledala nase in na svet okoli tebe. Naj ti preteklost ne utežuje sedanjosti in ne uniči prihodnosti. Bodi tukaj in zdaj in drži se fanta, ki je po tvojih besedah super 

[gizma]

Hvala vsem za spodbudne besede.
Stvari se še bolj zapletajo in kar ni jim videti konca. Odločila sem se da se bom začela boriti za dediščino moje matere, ki ji pripada po očetu. Dvignila sem zapuščinsko pogodbo in spoznala, da materi pripada veliko več, kot pa ima sedaj. Naslednji dan me je poklicala njena sestra, ter me prosila za kredit, ki bi ga zanjo vzela na moje ime. Zavrnila sem jo, ker imava s fantom tudi midva načrte ter prihodnost. Upraviteljica vsega premoženja je trenutno ona in skrbi me, da je izvedela za moje namene in me s kreditom želela prikleniti nase, da si ne bom upala začeti reševat zgodbo okoli dediščine. Na žalost imam delovno mesto v isti zgradbi, kot ona in jo tako vsak dan srečujem. Z delovnim mestom tudi nisem zadovoljna, saj mi ga je ona uredila in tudi delo me ne veseli, tako, da je vsako jutro nov boj, ko moram oditi v službo. Po zavrnitvi predloga o kreditu je dejala, da sem jo razočarala in da ji ne zaupam. Popolnoma sem utrujena od celotne moje življenske zgodbe, hkrati pa se bojim, da bo mamičina sestra, mojo mami prepričala, da jo želim glede dediščine okrast. Vendar to ni res: Mami se spravla na zdravljenje alkoholizma, sedaj pa ji želim na podlai dediščie zagotoviti neko boljšo in lepo prihodnost. V Begunjah so ji v času zdravljenja diagnosticirali prizadetost možganov v centrih koncentracije, spomina in čustvovanja, tako da vem, da je ne bo težko prepričati v to, da jo želim okrasti. Jaz pa dejasnko nimam več moči, da bi se borila zanko. Kar pa je najhujše pa sem se totalno sesula. Včeraj zvečer sem otrpnila in gledala 2 uri v prazno, razmišljala pa popolnoma nič. Tudi danes ni nič boljše, vendar sem v službi. Ne morem se skoncentrirati, saj v excelu niti tabele nisem znala izdelati. Popolnoma sem otopela, vendar se nekje v meni poraja strah, kaj se dogaja z mano. Nimam volje do ničesar in tudi pogovarjam se ne. Bojim se, da je zgodba o kreditu prinesla piko na i celotni moji boleči zgodbi. Kaj se dogaja z mano? Kaj naj naredim? Prosim pomagajte te mi in mi svetujte, saj sama ne zmorem več.

HVALA,

Gizma

[Dharma]

jaz se glede dediščine, kreditev in podobnih stvari ne spoznam najbolje in ti s tega vidika težko pomagam... glede na to da je minilo že en čas od zadnjega vpisa... kako je zdej s tabo? situacija?

upam, da si že našla kakšno rešitev za težave v katerih si