Hvala vama za sočutje
.
Ko sem očetu dejala, če se zaveda kaj mi počne s svojim obnašanjem in dejanji mi je odgovoril, da on prav nič in da si to delam vse sama. Ko sem mu rekla, da se bojim, da se mi bo po tako stresnem življenju bolezen ponovila in da ne bom imela moči, da bi se z njo borila, mi je rekel, da on ne verjame v to, ker sem preveč "žilava". Žal mi je kolikor imam las na glavi, da se nisem zaupala psihologinji v LJ na pediatriji med zdravljenjem. Morda bi ga ona malo "speglala". Ampak za to je prepozno..ko sem mu nekajkrat omenila pogovor s psihologom, smo ga vsi drugi prej potrebni, ker je on kao čisto vredu.
Da ne omenjam kako je občutljiv, če mu kdo od domačih reče da kaj ne dela prav..ker se vsi itak samo deremo nanj. Mar ga naj pohvalim, ko vidim:
-da ima krava mastitis..on pa se ne zmeni za to,
-da se kravi, ki bi se mogla presuševat, še kar krmijo krmila,
-da pride domov pijan in samo hodi po hlevu in kaže s prstom kaj je še za naredit,
-kako težko mama hodi, ker jo bolijo noge..on pa s kolegi sedi v vrtni uti in pije,
-kako dela z denarjem..ker kot pravi ga ima dosti..ustvarjenega tudi po naši zaslugi, čeprav pravi, da tak vse sam dela.
-da se za nakup stroja ne posvetuje z družino ampak s sosedom (ki je mlajši od mene), ki ga samo izkorišča, ker večkrat rabi traktor sam ga pa nima.
-kako grdo dela s stroji..ko pa se kaj pokvari (kar je pri nas kar na sezonskem spisku) je pa slabe volje, ker delo stoji.
-....
-da kar naprej zajeb... mamo, ona pa od jutra do večera (ko gospod gleda TV ali pa že spi) dela in je zgarana do konca. Tu pa ve, da mi pritisne na žulj. Ko mi pa mamo razžalosti, takrat pa meni film poči.
Moj partner mu tudi ne ustreza, ker ne hodi z njim okoli in kao ni zagnan za delom. Ne razume in ne verjame pa, da on v službi vsaki dan 7 ur in pol fizično in psihično dela, da ima normo, ki pa je kljub temu nima zmeraj.
Pa hrana..kako viha nos. Nič ni dobro, pa čeprav mami fantastično kuha. Le tisto kar spečejo in skuhajo kolegi je bomba. Pikniki so na tedenskem redu in ravno danes mi je dvignil pritisk ker že 3 dni hvali bograč, ki ga je kolega skuhal. Sem mu že nekajkrat rekla, da ne bi bilo slabo, če bi za kakšen mesec šli v afriko, da se malo spostijo. Ne vem no..pa ni imel v otroštvu izobilja.
Kdo, menite, mi bo lažje pomagal? Psiholog, psihiater, ali psihoterapevt?
lp
