Strah pred življenjem?

[Sinuska]

jade, to je tvoje PREJŠNJE življenje.
začni ga znova. danes.
tako kot ti hočeš.

ZDAJ je pravi čas! 

[jade*shade]

I just..sovražim da,me majo za samoumevno..
       ..sovražm to da me doma nočjo sprejet..
       ..sovražm to da se moram sprijaznit z nekaterimi stvarmi..
       ..sovražim to,da mi govorijo,da moji problemi z njihovimi niso nič..
       ..sovražim to,da se moram za vsako "priznanje" trudit 3x bolj kot kdo drug...zgolj ker"mislijo da sem sposobna več"..
       ..sovražim to,da moram popolnoma reprogramirat svoje možgane..
       ..sovražim to,da se moram sama izpostavljat na ta  način da sem na koncu jaz..tista ki izgubim..
       ..sovražim to,da na koncu moj trud ne pomeni nič..

Sovražim to,da ne čutim popolnoma nobenega zadoščenja z vsem karkoli sem nardila v življenju.

[Aslan]

Berem fajn knjigo od Susane Jeffers: POGUM ODPIRA VSA VRATA
(tudi avtorica knjige "Čar samozavesti")

Govori o samozavesti....o tem kako nas starši, družba...vzgajajo in nam vcepljajo
norme da bomo postali NEKDO....in ker tega nato ne dosegamo, ne izpolnjujemo
vcepljenih pričakovanj se počutimo NIHČE....

Knjiga skozi primere uči kako IMETI RAD SAM SEBE...biti v stiku s samim seboj..
z notranjim JAZ-om v nas....to je pot do tega, da se več ne počutimo "prazni", osamljeni...

Toplo priporočam vsem v branje.

[Orhideja1]

Poznam to knjigo, sem jo prebrala, tako kot Čar samozavesti. Ja, dobra knjiga je. Jo tudi jaz priporočam.

Lep dan,

Orhideja

[Sinuska]

jade, skoraj vse, kar si napisala, se nanaša na delovanje drugih.
drugi delajo tako, kot oni hočejo.
čutiš prisilo, da moraš ti delati tako, kot drugi hočejo?
delaj tako, kot ti hočeš.

ti lahko nekdo od zunaj prepreči, da bi sebe spoštovala? ne more. to je tvoje.
ti lahko nekdo od zunaj prepreči, da bi imela sebe rada? ne more. to je tvoje.
lahko nekoga prisiliš, da bi te imel rad? ne moreš. niti ni potrebno. sama sebi si najboljša. no matter what...
že s tem, da si.
eh, vsi smo fajn. vsak po svoje počen, ali ipak. tukaj smo. in se borimo. včasih bluzimo. a smo. fajn smo.

napiši še seznam stvari, ki jih ljubiš!

recimo:
jaz ljubim bele oblake na modrem nebu. meni prinašajo mir.

[noelle]

I just..sovražim da,me majo za samoumevno..
       ..sovražm to da me doma nočjo sprejet..
       ..sovražm to da se moram sprijaznit z nekaterimi stvarmi..
       ..sovražim to,da mi govorijo,da moji problemi z njihovimi niso nič..

tudi jaz sovražim zgoraj naštete stvari ... ampak je Sinusoida dobro napisala:

ti lahko nekdo od zunaj prepreči, da bi sebe spoštovala? ne more. to je tvoje.
ti lahko nekdo od zunaj prepreči, da bi imela sebe rada? ne more. to je tvoje.
lahko nekoga prisiliš, da bi te imel rad? ne moreš. niti ni potrebno. sama sebi si najboljša. no matter what...

in so boljši časi, ko se ne obremenjujem s tem in seveda pridejo situacije, ko mi v glavi zavre ... situacije, ki me vržejo iz tira ... npr. ko mi nekdo ne zaupa, ko mi nekdo hoče ukazovat, ko mi nekdo hoče vsilit nekaj svojega, kot da ne bi bila sposobna sama zase razmišljat, ko se nekdo obnaša kot da da moji problemi niso nič takega in še in še ...

najbolj me prizadane ko npr. domačim ali kolegici z navdušenjem govorim o nečem kar me veseli, za kar sem vesela pa vidim, da jih ne zanima, ko vidim, da me nočejo preveč poslušat ... takrat se vse to veselje podre ... in ne, še vedno me zgleda ni izučilo, da npr. mami ne smem sploh nič govorit, ker govorim steni, če govorim o nečem kar me zanima in ko pojambram, da sem utrujena, dobim nazaj: ja, od česa le pa boš ti zmatrana, ti si še mlada ... pa zadnjič sem ji slučajno rekla, da mi zgleda mal hormoni nagajajo, ker me je vročina oblivala, pa fizično sem se slabo počutla (pms pač), pa mi je gladko rekla: ah, kaj bodo teb hormoni nagajal, sej si mlada, poglej mene, men nagajajo ... nima posluha za nobeno stvar ... ne vem, pa me še vedno zanese, da ji včasih kaj zinem in sem potem itak razočarana ... aja, pa moje težave itak ne obstajajo, ker ni razloga za to da bi obstajale, ker mi ni nič hudga ... o tem se niti enkrat samkrat nismo pogovorili, ker tega pač ni ...

mah, se mi zdi, da sem se do neke mere že sprijaznila s tem in me ne prizadane več v takšni meri kot pred časom ... počasi napredujem ...

se pa na trenutke zelo bojim, da bom ostala sama, brez moža in otrok ... ker se mi zdi, da nisem sposobna pravih odnosov ... hočem bližino, pa se je neznansko bojim ...  hočem pokazat svoja čustva in občutke pa ne vem kako ... pa itak traja sto let, da se odprem, da zaupam in da mislim, da me ima pa mogoče kdo res rad ... le kdo bi vztrajal tolk časa? ... kdo se bi sploh potrudu za mene? ...

[Sinuska]

ojoj ojoj
noelle, tebi moram zgleda enako napisat!

sej tudi jaz nisem ravno pametna, ampak take misli so zdaj moje novo odkritje in jih z veseljem delim.

čarobna beseda zate:
samospoštovanje.

ej, bejbi, dej ne seri, tako si kul, kakor katerakoli druga bejba na svetu. morda še malo bolj. ker čutiš. in se zavedaš sebe. to je sicer včasih najtežje breme, a nas to dela barvne in zanimive. a nede?

jade, dolguješ mi pozitivni seznaaaaaaaam!!!!

noelle tudi ti svojega napiši!


ni kaj, fajn je biti pšc... 

(hvala številček, ker sem si lahko izposodila tvoj izraz:) )

[noelle]

Sinusoida,

ja, sej vem, sam gre res zeloooo počasi ... se mi pa zdi, da bom lahko res zadihala šele ko bom živela sama oziroma stran od staršev ...

[samajka]

Res je, Noelle. Pride trenutek, ko postanemo osebnosti in si želimo v prvi vrsti, da nas starši sprejmejo kot samostojnega človeka. Težko je, če te starši smatrajo kot otroka in ti ne dajejo ustrezne podpore, da se razvijaš naprej kot eden in edini.

zato je edina pot, morda tudi trnava, da se postavimo na lastne noge, kar je v današnjih časih brez pomoči staršev, resnično težko. Držim pesti za vse nas, da nam uspe najti svojo pot!

Samajka

[She_]

Jade, osredotoči se na tisto, kar imaš rada.

[scorpion]

Se strinjam Madam....Stvari prihajajo od znotraj navzven..

 Tisto v kar verjameš .......
tisto je zate sveto.....in nobene sile na svetu ni, ki ti ima pravico to odvzeti..vendar je malo ljudi s to vero, na žalost

[noelle]

spet me stiska ... iz vseh strani ... spet se mi zdi, da je vsega preveč, da bi se lahko enkrat tega sploh rešila ... povsod samo en velik strah ... strah pred ljudmi, pred bližino, pred kritiko, pred stikom ... ljudje se odmikajo od mene ... že dolgo časa se sprašujem zakaj? ... ali sem res tako grozna? ali res nimam ničesar za pokazat, za dat? ali sem dolgočasna? ali pa jih od sebe stran odrivam sama zaradi vsega tega strahu? ... ne morem se rešit zavor; so stvari, ki bi jih počela, naredila pa prevlada ta bojazen in se potem spet sekiram in tolčem po glavi s tem, da zakaj pa tega in tega spet nisem naredila ... in se samo nalaga ... sama sebe kritiziram, kako sem nesposobna, da jest pa itak nisem dovolj pametna za to kar delam; nič ni dovolj dobro ... te misli so že tako zasidrane, da ne morejo ven ...

enostavno ne vem kam to sploh gre ... nimam nekega smisla, v meni je praznina ... ne da se mi več ukvarjat sama s sabo ... rada bi se že znebila te potrebe po pozornosti, ki me, ko željene pozornosti ni, samo še bolj zagreni ... le kako zaboga naj se sprijaznim s tem kar sem, kar imam, le kako naj se kot taka vzljubim? kako naj bom sama sebi zadost? ...

[Arwen]

težko, Noelle, težko, ampak je izvedljivo - sem bila tam, tudi moja matka je slabša ko stena (prej me je stena razumela, kot ona).. tudi sem hrepenela po vsem tem, kar naštevaš ti, tudi se mi je zdelo, da se me ljudje izogibajo ko hudič križa, tudi mi je uspelo vse odganjat od sebe, pa tako sem si želela, da bi kdo ostal ob meni...

... hodiš na kako skupino za samopomoč,  bowling, druženja? ja? če ne, potem pa le korajžno, da dobiš vsaj en malček naklonjenosti z naše strani  in potem počasi naprej

[Putka]

Noellsita nikar tako!

Jaz sem hodila po svetu dva meseca in se spraševala ZAKAJ?! Za vsako stvar, ki sem jo naredila ali kam šla sem se vprašala čemu sploh smisel vsega tega. Taka praznina in apatičnost, da me je še zdaj strah, ko pomislim na to.
Ampak sem vztrajala še naprej pri vsem kar sem počela!! Čeprav brez smisla in pomena in sama sebi sem se zdela odveč na tem svetu, a sem nekje čutila v sebi, da to kar počnem, je ok!
In se je ta praznina začela filat. Kako, zakaj...nevem!?
Tudi, ko ti pade samopodoba in se sprašuješ, če sploh si za kaj, vedi, da SI! Naredi korak nazaj in realno poglej na situacijo. Si to ti ali tvoja depresija?

Jaz bi ti svetovala, da samo vztrajaš pri sebi in da tile padci niso nič drugega kot samo zato, da se spet pobereš. In greš dalje. Probaj se čim več družiti in pojdi kamorkoli. Kar nekaj počni...najdi si kak hobi, malo hodi v naravo, speci kak kolač. Uglavnem migaj. Čimveč kakor znaš in seveda kakor ti najbolj paše. Razvajaj se, sama sebi namenjaj vso pozornost, ki jo potrebuješ!

Jaz si znam pogosto narest kopel, zmešam vse mogoče zvarke pa si urejam nohte pa kupim tiste svetleče kamenčke pa si jih gor popam (čeprou mam čist kratke nohte  ) pa včasih vzamem kako barvico pa se mažem okoli oči (čeprav sem čisti antitalent in ponavadi zgledam kot rakun  ) ampak meni to paaašeeeeee početi in mi je fajn, da se ukvarjam sama s sabo. Nevem, če bi to tebi odgovarjalo, zato si probaj najt nek hobi. Jaz naprimer full rada tudi izdelujem nakit. In potem grem v kako hobby trgovino pa kupim perlice, laks žico, vsesorte in doma prčkarim. Sama s sabo, ob prijetni glasbi...uživam. Zapelji se nekam v naravo. Mogoče bi bilo fajn, da imaš kako živalco. 

Uglavnem, mal sem zabluzila ampak ne obupaj nad sabo.
Prepričana sem, da imaš mnogo tega za pokazati in da še veliko stvari čaka.

Verjetno ti ni v tolažbo a meni si tule gor full fajn in bi te prav želela spoznati.

[Sinuska]

putka, tako sem vesela,da si napisala tole! ker vidim, da gre! zakon! noell, vidiš, vsi se poberemo nekoč. koliko časa rabiš? toliko kot pač rabiš. počasi lepo, pa bo šlo!   

[Putka]

Sinusoida  .
Puti je full dobro, tko stara(nova) Puti. Edino kar se bojim je, da ne padem spet nazaj. Ker nimam nič tablet. Mal sem v dvomih, da bom zmogla sama na dolgi rok. No mogoče pa le.

[noelle]

joj, hvala vam ... ne boste verjele, ampak ste me spravile v boljšo voljo, dobila sem malo zagona ...

danes sem se v službi komi vlekla, ampak sem speljala ... sej v bistvu vem, da bo boljš, da je to samo ena taka kriza, ampak ko ta kriza pride je kot da pozabim na vse; kar lezem in lezem notr, pustim negativnim mislim, da me povlečejo vase, dokler enkrat le ne pripelje do tega da se zamislim in zavem, da tko pač le ne more it naprej in pol se matram pa matram in je boljš ... moram se navadit ukrepat TAKOJ, ko me te misli začnejo napadati ...

pa velik problem pri men je tud to, da pusti, da se stvari nabirajo v men, dokler ne začne vse pokat po šivih ... moram se naučit, da če me kaj muči, če me kaj moti, da to povem takrat ko me to muči ... ker ponavad je tko, da ne govorim kaj dost o tem, pa se kar kuha in kuha v men, dokler ni vsega preveč in rezultat je potem taka kriza kot sem jo imela oz. jo imam zdaj ...

Arwen, trenutno ne hodim ne na skupino in ne na bowling, sem pa velikokrat zadnje čase razmišljala, da bi se vam pridružila na bowlingu, ker bi vas rada spoznala še tako v živo ... ampak zbiram pogum ... poraja se mi tisoč in ena misel, ki me odvrača od tega: nikogar ne poznam; kako bom pristopla zraven? kaj, če se ne bom vklopla? kaj če ne bom preveč družabna? kaj če bom imela preveč treme in bom preveč zmedena? najprej moram shujšat, potem pa grem? ... itd.

Putka, ja tole si dobr napisala ... treba je ostat v gibanju ... se trudim ... imam nekaj stvari, ki me dvignejo, ko sem down ... kolikor mi le čas med tednom dopušča (za vikend obvezno), vzamem psičko in grem na Pl. polje, ki me pomiri, misli se mi zbistrijo (pa še kakega fejst ribiča tam lahko vidim ) ... dostikrat vzamem s sabo tudi fotoaparat in se potem ubadam s tem, namreč izredno rada fotkam naravo, njene detajle, živali ... seveda ne smem pozabiti svojih orhidej, ki tudi potrebujejo svojo nego ... mah, sej neki pa vseen migam ... pa potem so tu še prijateljice in znanci; z nekaterimi se dobivam več, z drugimi manj ... no, in konec koncev: dobr, da hodim v službo, da tam mal odmislim vse skupi ...

Verjetno ti ni v tolažbo a meni si tule gor full fajn in bi te prav želela spoznati.

hvala, tudi jaz tebe ...

Edino kar se bojim je, da ne padem spet nazaj. Ker nimam nič tablet. Mal sem v dvomih, da bom zmogla sama na dolgi rok. No mogoče pa le.

tudi sama sem že eno leto in pol brez tablet in sem v tem času naredila več kot prej v petih letih ... in je do zdaj kar šlo ... mi je pa psihiatrinja rekla, da če ne bom več mogla normalno opravljati svojih obveznosti ali pa bo ratal vse skupi prenaporno zame, da pa bi bilo dobro razmisliti tudi o tabletah ...

Sinusoida, ja, vsak rabi svoj čas ... jest sem očitno te sorte, da se mi vse bolj počas dogaja ...

zdej sem se pa prov mal zmatrala od tega pisanja ...

[Sinuska]

 
sej sem se jaz tudi zmatrala, ko sem vse natančno prebrala... tako da, svaka čast, da lahko napišeš tooooliko, vidiš, da si sposobno dekle!
in tudi bolje se počutiš danes, kolikor vidim.... zakon, si, stara! 

[Putka]

Noelle  super si.
Strah pred skupino je pa odveč. Ne pozabi, da smo tam vsi isti. 

[Arwen]

... poraja se mi tisoč in ena misel, ki me odvrača od tega: nikogar ne poznam; kako bom pristopla zraven? kaj, če se ne bom vklopla? kaj če ne bom preveč družabna? kaj če bom imela preveč treme in bom preveč zmedena? najprej moram shujšat, potem pa grem?

hja, kaj naj rečem.. da vem, da se boš vklopila, da vem, da boš družabna in zgovorna, ko ti bo prijalo in da boš malce manj zgovorna, ko ti bo tako prijalo; trema... ja, pokaži enega, ki je čist brez nje... kile - hmmmm  o tem bi se dalo debatirat ....

veš, to zgleda nekako tako - prideš recimo na bowling in če slučajno dvomiš, katera skupina je taprava - najglasnejša, najlepša, najbolj sproščena, najbolj človeška, najbolj energetsko nabita, ... skupina, ki ima nula predsodkov in ki v nikogar ne dreza in vsakogar sprejme... podobno velja za vse skupine (ok, kranjska izstopa  mi smo itaq the best  ) ...

pa velik problem pri men je tud to, da pusti, da se stvari nabirajo v men, dokler ne začne vse pokat po šivih ... moram se naučit, da če me kaj muči, če me kaj moti, da to povem takrat ko me to muči ... ker ponavad je tko, da ne govorim kaj dost o tem, pa se kar kuha in kuha v men, dokler ni vsega preveč in ...

poznam to; hvala enako, bila tam... in je možno iz tega ven zlesti, a je pač, kot za vse ostalo, tudi za to potreben ... čas, potrpljenje, vztrajnost, pa spet čas in veliko dela, truda, ...itd itd... je pa na dolgi rok vse to poplačano