Pikicaaa, ki trenutno ne razume nič!

[Pikicaaa]

Hejla, nekako morem tudi jaz pristaviti svoj piskerček
Nekaj malega sem tudi jaz pisala že na ta forum v času najhujše krize, ko sem mislila, da nisem več razsodna.
Prebrala sem tu gor že marsikaj, priznam pa da ne vse.
Zakaj naslov "čisto druga"? Zato, ker sem še mesec nazaj bila čisto OK. Res da sem mela napade panike, res da me je blo vsake tolko kaj strah, ampak sem se sama s tem uspešno borila. Če gledam za dosti časa nazaj (v letih) tudi vem kdaj sem dobila prvi napad panike in iz katerega razloga sem dobila drugega. No takrat moja zdravnica glede tega ni nič kaj ukrenila, ker sva to povezali z "menstro" ko te trese in se začneš potiti, čeprav ti je mraz in srce šopa. No sej sama sem kmalu prišla do spoznanja da je to pač to. Panika... potem se je zgodila še tam in tam in tam... in na koncu je bila borba in pozitivne misli itd... da sem jo krotila in nazadnje celo zmanjšala. Sem se doti posvečala sebi in spremljala kje in kdaj me napade, da ugotovim razlog...na koncu sem se znala že prav lepo umirit kjerkoli in kadarkoli  Zadnjič pa sem dobesedno letela iz kraja kjer sem bila "na svojem" domou k domačim, saj se mi je že par dni mešalo in dejansko nisem bila čisto pri sebi. (res je da tam nisem mela ne fanta, ne zaupne kolegice, ne neke družbe, samo cimre, znance, sodelovce,...več ali manj sem bila sama...ampak se je nekako dalo...veliko sem mela časa, ker delala nisem vsak dan, preveč časa za razmišljat...tudi dolgo sem bila v obdobju ko nisem vedela bi šla nazaj v domači kraj, bi ostala tam kjer sem, bi šla v tujino...z glavo v prihodnosti. že dolgo sem vedela kaj vse hočem pa do tega ni in ni prišlo...vrtela sem se v krogu). Prve tri dni doma je bila kriza...preden sem jim razložila kaj me daje je trajalo, potem sem rabila čustveno uporo in lepe besede...tudi to je trajalo, no pa sej sem res prišla domou kot, da bi padla z marsa. Meni se je zdelo da vse sanjam, da nič ni resnično, da se mi meša, itd... O moji težavah sem že pisala na Prva pomoč, na dan ko sem mela krize take, da še danes ne vem kaj je tisto bilo (in še zdej ni vredu...)
Potem ko sem dobila AD-je in jih zdaj že pridno jem kak teden, sem malo boljše...mam pa drug problem, ki ga nisem zasledila nikjer tu gor. Življenje se mi zdi takoooo dolgo, življenja ne moreš prekinit pa spet začet nekje, nemoreš se prestavit naprej ali nazaj, včasih se mi zdi da ne bom zdržala  Glede na to, da imam psihiatra šele čez mesec dni, sem si mogla sama malo pomagat, da sem prišla ven z unega obdobja ko sem mislna da sanjam, da življenje ni resnično. V glavi sem uredila misli kaj hočem v življenju oz kaj sem vedno hotela pa je šlo...pa malo ko gledam ljudi si rečem, pa seveda je resnično in tudi če ni hočem biti tu..
in nevem kaj se dogaja, komej sem se navadla živet v sedanjosti, me muči vsak nov dan... sej potem ko se zbudim pa tudi ta trenutek, pa ko kam grem je OK... amapk takoj ko ostanem, ko grem spat ali sem sama...mam spet te misli...kaj delat ceu dan, pa vsak dan je isti pa kaj ma smisel? in si rečem seveda ima smisel! Moreš narest to in to in to, moreš se naučit še tega in tega... sama sebe morem prepičevat! pa to je NORO    pa ko gredo dnevi tako počasi...pa si rečeš joj kje je še to ko bom jz mela otroka, pa preden zrase pa preden vse (primer)...Pa si rečem TRENUTKI SO POMEMBNI... ne čas, vse ob svojem času. Pol pa pomislim, če bo šlo pa tako hitr, bomo pa itak umrl...kaj pa je potem fora? Al pa si rečem, da kaj razmišljam tolk v naprej saj me lahko že jutr avto zbije. In potem se mi ne da več...ne da...
A se je komu zgodil, da je bil že tako lene sorte občasno...ampak, da se ti v enem trenutku res ne da več živet?? Pa to je bolano!!! Jaz bi rada vse  doživela v življenu...mogoče sem preveč nestrpna, mogoče mi res manjka dovolj čustvenih stvari in tako ... ampak... jaz upam, da bo spet vse kot je bilo
Da bo vesela, klepetava, polna idej, radovedna, potovala po svetu in mela dobro službo in fanta...in psa...in otoke itd.... je reba kaj naredit, ne samo si predstavljat v glavi...res je...ampak ta moment se mi meša in pomaga samo tako da si predstavljam kaj vse bi mogla narest, ali pa da si predstavljam kako bi pa živela, če bi mogla živet večno... da je že vredu tako kot je...
in še to, da drugače zgledam čisto ok, lahko se nasmejem lahko delam vse...amapk s takimi misli čez dan in iz dneva v dan... kako sem lahko prej živela "normalno"? Ko smo samo živel... zdej pa tako me to butne... na čase bi kar umrla najraj..pa se trudm ne razmišljat take gluposti! zadnjič sem nekaj sanajala in se zbudila in mislila da ne obstajam, da celo življenje ni resnično... tako sem se zjokala kot dež
NAJ MI EN POVE, ČE SE JE TO KERMU ŽE DOGAJAL! Jaz ne poznam nobenga, pa jih poznam enkup z (vsaj meni) malimi problemčki...

Ljudje ko me pogledajao sploh nevejo kaj se mi dogaja a v meni je norišnica! Enkrat sem gledala Buffy ko sem bila mala in se spomnim prizora, ko se je zbudila v norišnici...ko ni vedela kje je, prepoznala je pa starše ampak ji tam ni bilo všeč pa je šla nazaj v "svoj" neresničen svet (tam kjer se je ona bojevala z vampirji) in glede na to da se me vse stvari ful hiter primejo me je tok strah da se men ne zmeša, ker sem razmišljala že o vsem možnih scenarijih...znanstvena fantastika...)

dovolj zaenkrat... jaz hočem spet bit jaz! in nekaj imet od življenja, nekaj dosežt, doživet vse tiste lepe trenutke, ki te navdajo z energijo... seveda je življenje tudi kruto, pa davki, slabe plače...itd... ampak sem me razumete  rada bi se prizemljila! svet je lep! 

[Pikicaaa]

zakaj noben nič ne odpiše? Se vam ne da brat ali...?

[marina]

Zdravo

bom ti prva odgovorila in upam, da se bo še našel kdo, da ti vlije malo poguma

Ljudje ko me pogledajao sploh nevejo kaj se mi dogaja a v meni je norišnica!
to se nam dogaja več ali manj vsem tukaj. Ko se z nekom pogovarjam in čutim tiso grozno tesnobo, si mislim, dobro, da ne morejo videti vame

In kar se tiče občutka neresničnosti, poznam zelo dobro.
Včasih , ko mi je res kriza, si mislim kako bom preživela vsak dan, ko pa se tako slabo počutim. Enostavno nimam več radosti, samo čakam, da pride večer, da grem spat.
Ni pa vsak dan tako, hvala Bogu

Upam, da sem ti vsaj malo pomagala , če ne z napisanim, pa vsaj s tem, da mi je mar zate[/color]

[kinto]

helou pikica

[Poni]

Hojla Pikicaaa

Sem ti odgovoril že tule:
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,11677.msg289233.html#msg289233
Pa mogoče nisi opazila. Hm, saj si tukaj ista Pikicaaa kot v temi "nekdo me potrebuje"?

Pa bom še enkrat tule napisal bistvo:
Resnična si. Tukaj si. Verujem vate. Tole je zate 
Tole pa verujem, da je zelo močno in zdravilno. Izvoli

Poni

[ninamalina.]

draga pikica.
da ti še jaz na kratko povem svojo izkušnjo. Ko so se meni prvič pojavili simptomi anksiozna motnje in depresije, sem se počutila kot en vesoljc, ki je padu iz neba in se znajdu na tem svetu.Tudi meni se je zdelo, da sanjam o vsem in vse mi je bilo tako nerealno.Predvsem dojemanje časa, kar opisuješ tudi ti. Meni se je sicer dogajalo, da se mi je zdelo da se vse okrog mene dogaja ful hitro, da sm pa jaz ujeta v nek tak ovoj in da sm ful počasna pri vsem. Potem pa mi je psihiatrinja lepo razložila, da so to pač simptomi in da moji možgančki zaradi kemičnega neravnovesja pač ne delujejo tako kot ponavadi.Ampak brez skrbi, tudi to bo minilo. Ti kar pridno jej AD-je in boš videlam, da se ti bo stanje začelo izboljševat iz dneva v dan iz tedna v teden.... Predvsem se ne obremenjuj s težkimi življenskimi vprašanji ampak preprosto izkoristi vsak dan in počni stvari ki jih imaš rada. Pa druži se z ljudmi, ki jim zaupaš. Vse bo uredu s tabo. Predlagam ti pa dudi kakšno psihoterapijo, kjer boš spoznala marsikaj zanimivega in novega o sebi. Drži se in ne pozabi, da za dežjem vedno posijhe sonce:)

[Pikicaaa]

jooj hvala vsem res
Poni tudi tam sem vidla komentar ja
Tako lepo je slišat vse spodbude, nasvete in  komentarje vseh in vedet, da nisi sam in verjamem da nisem, je še dosti takih in še hujših. Kaj vse mi je šlo po glavi in kaj vse mi gre, ampak probavam nadzirat misli, ker v nasprotnem primeru lahko še kaj novega odkrijem...  in ja tako sem se zgubljala, da joj in ne bom rekla, da je že mimo, še zdaleč ne, je pa malenkost boljše

[Pikicaaa]

hejla, spet jaz, pa bom pisala kar tukaj
Prišla sem iz krize, odkrila in izvedela marsikaj novega, ustavila sem misli in končno malo zadihala. Se vrnila na znane življenske tire z nekaj malega malega spremembami in tako naprej. Kmalu bo 2 meseca kar sem na AD-jih, tudi psihiater se je "čudil" in obenem bil zadovoljen, da sem si tako hitro pomagala sama sebi in ne samo ležala in čakala da tablete naredijo svoje. Vrjamem, da so tudi te pomagale, vendar največ sem si pomagala sama z raznoraznimi stvarmi, aktivnostmi, nadzorom misli itd,...
Pa lej ga hudiča, da ni vse tako popolno, ko se mi pa v zadnjem tednu spet dogaja, da mi misli same skačejo po glavi in še to take, ki jih nihče noče imet. Spet isto sranje...o tem in onem. Zadnje par dni spet čutim neko anksioznost čisto za brezveze, predvsem me je strah tega kar imam "v glavi". Danes zjutraj sem se zbudila in spet znan občutek nerazumljivega straha. Namesto, da bi se zbudila v lep sončen dan z nasmehom na obrazu, so mi šle po licih solze saj nisem hotela, da bi šla šeenkrat skozi tisto kar se mi je dogajalo pred meseci. Potem je prišlo nekaj vmes, da sem se zamotila, preosmerila misli in lepo zdej nadaljujem dan.
Ker res mi je čudno. V eem momentu še spim in sanjam, se zbudim, odprem oči in v roku parih sekund strah.
Zaenkrat se še vedno dobro držim in se probam čimbolj zaposlit, da ne razmišljam in zapadem nazaj ali še kaj drugega. Mogoče je res to kar je enkrat ena napisala, "da bi rad živel, samo ne na način kot živiš" Nekak se strinjam, da moje vizije res niso na isti valovni kor realnost...pa imam zaenkrat še vse šanse, da se vizijam približam. Samo kaj ko bi človek rad biu na dveh mestih naenkrat, pa to žal ne gre.

[Smokyboy]

Zdravo,

tovrstno nihanje v razpoloženju in ponovitve depresivno-anksioznih obdobij so povsem normalni. Razlika pri tebi je ta, da sedaj veš, da je izboljšanje mogoče. Neguj to zavedanje, da so vse negativne misli in strahovi, ki si jih premlevala v najhujših časih, po izboljšanju izgledali povsem nerealno. Zdaj se ti poskušajo spet prikrasti v zavest kot nekaj resničnega. Napaka, ki jo lahko sedaj narediš, je ta, da začneš ruminirati o ponovitvi najhujšega, nezadostnosti zdravil ali psihoterapije. Vidim sicer, da se tega tudi sama zavedaš, saj se z odvračanjem pozornosti aktivno boriš proti poslabšanju. Zato sem mnenja, da rabiš predvsem spodbudo in mojo imaš. Če imaš koga, ki se mu zaupaš in ti lahko osebno pomaga pri čimprejšnjem zaključku te majhne krize, pa je sedaj pravi čas, da to "izkoristiš" z druženjem in interesnimi dejavnostmi.

[trzinka]

se podpišem pod Smokija , tudi mene je po dolgem času ta teden hotlo zabrisat in me tudi je za dva dni, zelo, ampak nekje mi je zdrava pamet govorila, da moram misli preusmeriti, da se moram zaposliti, nekaj početi, razčistiti sama s seboj........je bilo zelo boleče, ampak je sedaj mimo....
Če samo pomislim, da bi se mi to ponovno zgodilo, me je groza, ampak, ne bom razmišljala v tej smeri, življenje gre naprej in treba ga je izkoristiti, treba je živeti, uživati in se imeti lepo....

Bodi pogumna 

[Pikicaaa]

helou,
 jaz pišem kar sem, da ne odpiram nove teme. Namreč, prvotno stanje, ki se mi je dogajalo (moje "blodnje") so se kar umirile, tem vsiljivkam probam dat čim manj pomena in jih ignorirat. Kljub temu, da so se pojavljale včasih manj včasih več pa od kar sem na ADjih (cca3-4 mesece) nisem čutila več paničnih ali anksioznosti oz vse v zelo zelo majhnih količinah če že. Že tako sem si nekako znala pomagat sama pri vsem tem in nato še ADji, ki so zgleda umilili stavri, ne enemu ne drugemu nisem posvečala pretirane pozornosti tudi, če sem kdaj čutila da me grabi. Sem že toliko navajena, da sprejmem to kot nekaj normalnega, del sebe (pa bi blo vseeno boljše da tega ni!). Če odštejem moje misli, sem lahko v zadnjih meseci rekla, da sploh nevem kako zgleda panični, toliko so prevladale te misli, da je vse ostalo bilo brez večjega pomena. Torej vsiljivke na prvem mestu. Počutje pa ok. Toliko kot sem pozitivna in energična oseba (seveda imam kdaj tud ekstra slab dan/dneve) mi ni nič kaj manjkalo. Če potegnem črto in odštejem malenkosti, se res ni bilo za pritoževat.

Včeraj pa sem se lahko prepričala, da ni vse še tako kot mora bit in da sta anksioznost in panični še vedno zelo resnična. Kar tudi vem da je, saj sem zaradi hude anksioznosti tudi doživela vso tisto grozoto pred parimi meseci. Tudi zavedam se, da stvari rabijo dolgo časa, da se normalizirajo in se lahko kadarkoli spet pojavijo. Te stvari mi niso prav nič tuje (razen tiste depresonalizacije in derealizacije), kljub temu, da sem med novejšimi na forumu.
Cel dan me je včeraj nekaj stiskalo, nič kaj takega. Potem sem bila do poznega pokonci in že zelo zelo utrujena in tudi od tega sem bila malo slaba. Ko sem hotela zaspat, kar ni šlo. Nekaj me je motilo pa nisem vedla kaj. Pa sem zaspala in se zbudila in spet zaspala. Potem sem se spomnila nekih sanj od predčasa in jih povezala z počitnicami konec poletja kamor grem in se rahlo zdrznila, ker prevozno sredstvo bo isto, kot v sanjah (in sanje niso bile ravno najlepše). Še pred tem sem razmišljala o nekem večernem pogovoru, ki mi je dalo zelo mešane občutke, v službi sem videla nekoga, ki sem ga želela videt in sem bla prav "pretirano vesela", tako da dogajanja ta dan je bilo kar nekaj in posledično se je v meni nekaj nabiralo. Ker od vsega tega nisem mogla zaspat se je stanje samo še stopnjevalo do te mere, da me je naprej začelo stiskat, se mi rahlo vrtet, nekaj praskat v glavi, zarad česar se je vse samo še povečalo, huda žeja, suha usta, občutek da mi zateka jezik in bom nehala dihat. Vmes sem razmišljala, če sem kaj takega pojedla, me je kaj pičilo, saj je bila anksioznost rahlo drugačna kot ponavadi. Začelo se je v glavi, grlu, ustih, jezilku. Čutila sem "elektriko" po celem telesu, kot takrat ko se ti omrtviči roko in potem čutiš pekoče mravljince ko kri spet steče. V glavi sem imela, da je to pač zgleda napad in poleg tega, da sem že razmišljala koga naj pokličem in že imela vizije o reševalcih in podobno, sem vseeno zbrala zdrav razum in se osredotočila na dihanje. Srce mi je bilo do te mere, da sem samo čakala, da ga raznese . Z mrzlo vodo sem se polivala po obrazu in dihala in si rekla, da naj mine! Čimprej! Recimo, da je bilo čez čas najhujše mimo . Mišice so bile čisto zategnjene, utrujena še bolj kot prej. Sem se odločila malo potelovadit, sprostit roke in noge. Zaspala sem dokaj kmalu. Danes še vedno čutim utrujenost in zategnjenost telesa. Tako hude ankse oz paničnega (karkoli sem že imela) nisem čutila že zelo zelo dolgo. Ponavadi me je panika ovirala, samo pri tem, da nisem upala kam it z avtom ali peš, ker sem bila "predelč od doma" in kaj če to kaj če tisto, kaj če se mi spet ponovi. In potem si slab in te zagrabi, trese, stiska. V takem smislu kot včeraj pa jih v življenju nisem imela dosti. Ampak dovolj, da vem kako to gre in dovolj, da se bojiš pri vsaki manjši spremembi v sebi, da te spet ne zagrabi. To je bilo kot bumerang! Slaba celi dan in na enkrat nenavadna anksioznost 

Tole sem mogla napisat, ker se že tudi dolgo nisem javila. Tudi zato, da spet začutim malo podpore in kakšno spodbudno besedo. Ker neglede na to, da si marsikdo misli, da sem OK zaradi vse trme, optimizma itd, tudi meni dobro dene malo motivacije in podpore. Kljub vsemu sem tudi jaz samo človek, tudi jaz se morem trudit (čeprav premalo) in tudi mene kdaj kaj prizadane in imam slab dan. Potem se začnem spraševat to, un, tretje in sem še slabše volje. Ampak ker sem taka kot sem, še vedno raje izberem, druženje, zabavo, smeh, optimizem, pomoč drugim in svoje težavice pospravim malo pod preprogo Manj ko razmišljam o tem bolše je. In je res.    Čeprav znam bit močna, pa zaradi dogajanja v zadnih mesecih težko spremljam kakšne pogovore (pa naj bo to tukaj gor ali privat zunaj med ljudmi ali na tvju). Na določene stvari sem zelo občutljiva in sem se določenim temam začela izomikat (naprimer črne misli drugih, nerganje za vsako stavr, misli o samomoru), ker me začne stiskat in začenm razmišljat. Zaradi vsega kar mi je šlo po glavi med depersonalizacijo/realizacijo. (marsikdo tega ne pozna, mogoče kdaj napiše kaj več). Včasih imam celo občutek, da sem dvojna oseba. Ena pozitivna in družabna, optimistična. Druga z en kup problemi, psihiatrom in skupino za samopomoč. Nevem več. Kako gre to lahko skupaj?

To je to 

Upam, da bom že enkrat nardila vse kar hočem in nehala odlašat pri nekaterih stvareh. Upam, tudi da te vsiljivke čimprej zginejo, ker sem jih sita, takrat ko so. Upam, pa še to, da bom nekatere stvari jemala bolj z rezervo in se ne bom toliko ukvarjala s podrobnostmi (življenje, vesolje, ljudje, obstoj, smrt,...). No sicer pa mene razumet je zgleda težko 

Lep dan in 

[Liber]

Pikica pikica pikica.... 

Kaj bo še s tabo otrok božji?

A te mal matra nejasna prihodnost, al je vse jasno glede fjučr? Neki si omenjala selitev..

Sicer pa sej veš, tist o čemer skoz premišljuješ se ti dogaja. In vsake misli se da prekinit pa jih zamenjat. Sej prav da odtraumiraš svoje ... Uleži se pa traumirej par urc.. Ko ti bo dovolj mazohizma pa ustan in se sprav k tistemu kar ti je ok, al zares al pa v mislih..

Sicer pa dihi dihi.. pa boš mela več od lajfa. 

http://www.youtube.com/watch?v=VEgWLZDCRMA

[Iq_nima_nič_s_tem]

Včasih imam celo občutek, da sem dvojna oseba. Ena pozitivna in družabna, optimistična. Druga z en kup problemi, psihiatrom in skupino za samopomoč. Nevem več. Kako gre to lahko skupaj?

Pa še kako gre skupaj! Tipični Jekyll and Hyde  (to ni uradna diagnoza, da ne bo kdo preveč zašvical v teh že sploh vročih dnevih ).
Svetujem psihoterapijo glede na to kar sem prebral v uvodnem postu. Razmišljaj o tem zakaj se ti je vse skupaj sploh začelo. Prihod domov pred meseci je ključna zadeva bi rekel.

[Pikicaaa]

hvala Liber
hvala iq

ja na psihoterapijo še čakam...upam da se kmalu spravim, ker vem da bi lahko zelo pomagala. in sem že razmišljala zakaj je do tega pripeljalo in imam tudi že en kup odgovorov. samo glede na vso šaro, ki se je inse nabira v meni, bo to zelo velik iziv spucat vse vn...

[Iq_nima_nič_s_tem]

Izziv ni primerna beseda, bolje je reči, da te čaka življenjsko delo. Ki ga pa boš zmogla, če boš vztrajala.

[aspazija]

Upam, da bom že enkrat nardila vse kar hočem in nehala odlašat pri nekaterih stvareh. Upam, tudi da te vsiljivke čimprej zginejo, ker sem jih sita, takrat ko so. Upam, pa še to, da bom nekatere stvari jemala bolj z rezervo in se ne bom toliko ukvarjala s podrobnostmi (življenje, vesolje, ljudje, obstoj, smrt,...).

Držim pesti, da ti vse to čimprej uspe!
Vsiljivkam pa: 

 , A.

[Maycha]

Hey,

Pikicaaa, našla sem se v tvojih vrsticah. Tudi pri meni je zadnja dva tedna panika nekje v ozadju, potuhnjena, v ospredju pa so vsiljive misli.  Zelo so moteče in res z vsakim dnem upam, da izginejo.

Obenem imam tudi občasne občutke neresničnosti, zaradi česar me je strah, da se bi mi zmešalo. 

Ampak te vsiljivke...pri tem je pa tako hudo, ker se sprašuješ, ali si zaradi tega slab človek in hočeš komu slabo, ali res želiš vsiljive misli uresničiti ... problem je, ker se zdijo tako resnične, ker jim dajemo veliko preveč pozornosti in pomena. Meni pomaga, ko se zavedam, da je tudi v sanjah vse mogoče. Sanjamo lahko karkoli in tako se nam tudi v budnem stanju lahko vsili karkoli, s tem da bi potem morali te misli preprosto zaobiti, mi pa se zataknemo ob njih in jih naredimo za zelo osebne in jemljemo jih za del sebe, svojih hotenj, mišljenja. V resnici pa so to zgolj MISLI, ki nepovabljene vstopijo v naš um in nas plašijo ter postavljajo v dvome. Ja, res je zoprno to. 

Pikicaaa, sicer pa saj veš ... te misli minejo, ne odražajo naše osebnosti in želja, so v nasprotju z našimi hotenji. Samo potrpeti moramo, da postopoma izgubljajo na intenzivnosti.

Lepo bodi in držim pesti za vse nas, ki se s tem borimo 

[Pikicaaa]

Če sem v zadnjem času dobila zvečer taka napada anksioznosti  začelo se je v nogah, potem roke, glava, jezik, vrat...sami pekoči mravljinci. En dan me je držalo celo noč in cel dan. Paničnih sem navajena, rahle ankse tudi, samo tole pred kratkim je bilo pa mimo vsake zdrave pameti (tako v narekovajih """)
sicer pa sem fizično in psihično večino časa ok in mi kar gre. Funkcioniram normalno.  samo misli so pa...ne samo misli, nasploh dojemanje življenja, obstoja in sveta se je spremenilo. In občasno ko pomislim na nekatere stvari, se počutim kar "ujeta v življenju". niti nevem kako bi to definirala.  Psihiatra imam šele konec meseca, prvič sem ga imela aprila. Pa mi takrat ni kaj preveč povedal, ker mu nisem pustila do besede. Sem bila preveč prestrašena in sem mela preveč za povedat. Upam, da zdej zvem kaj več tudi od njega. Predvsem bi rada že začela obiskovat psihoterapijo, pa kaj ko so vse za plačat. Kle naokoli nisem zasledila nikogar, ki bi bil FREE. Sem zvedela, da bi mi psihoterapijo mogel že psihiater priporočit in ponudit kakšne varijante, samo pri meni ni nič omenil. Zakaj to?

[melita]

Pikica, če se prav spomnim si ti tudi z Obale. Kolikor vem izvaja psihoterapijo na koncesijo klinična psihologinja Vesna Dujc v Zdravstvenem domu v Izoli. Sama nimam izkušenj z njo, vendar velja poskusiti.

[ela221]

Draga Pikica,
če si z Obale mi kaj piši na mail. Jaz sem iz Kopra.
Tvoji opisi vsiljivih misli so neverjetno podobni mojim in te popolnoma razumem. Uničujejo nam življenje. Jaz imam 12-letno hči, ki na srečo preživlja počitnice pri prijateljih, ker bi bila grozna kot mati v teh dneh. Nimam moči. Strah me je vsega božjega.