Skupine za samopomoč

[budza]

Zdravo,

mene pa zanima kako približno izgledajo sestanki skupine za samopomoč. 14 dni nazaj je oče naredil samomor (totalen šok) pa sem čist "u buli". Imam krasno ženo,s katero se o zadevi precej pogovarjama, 2 super otroka in tudi mamo, za katero me seveda zelo skrbi in s katero se dobro razumem.

Ker enostavno moram čimprej ponovno kolikor toliko normalno funkcionirati želim poiskati pomoč, saj takole ne morem naprej.

Lp

[Slavka]

Budza 

Najprej sožalje ob izgubi očeta...verjamem, da je to zate hud šok in dovoli si žalovati.

Zdaj pa k tvojemu vprašanju. Jaz ti lahko povem, kako izgleda srečanje skupine za samopomoč v Novem mestu. Dobivamo se na 14 dni, naše srečanje pa traja 2 uri (od 19.00 do 21.00). Obisk skupine je brezplačen, tam izrečene besede so zaupne in ravno tako tudi identiteta udeležencev.

Na naši skupini je prisotna tudi psihoterapevtka, ki deluje iz strokovnega vidika, medtem, ko se ostali udeleženci pogovarjamo med sabo preko svojih izkušenj. Vsak udeleženec ima možnost izraziti svojo stisko, če pa tega ne želi, tudi ni nič narobe.

Na skupini za samopomoč lahko dobiš tudi napotke, kam se obrniti v primeru, da je tvoja stiska prehuda...

Tukaj je seznam skupin, ki delujejo po Sloveniji...za kakšno bolj detaljno informacijo ti pa predlagam, da se obrneš na tistega, ki skupino vodi.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

Želim ti, da čimprej uspešno premagaš to težko preizkušnjo, ki si jo doživel. 

[budza]

Hvala za prijazen odgovor in izrečeno sožalje.  Jaz zbiram pogum, da bi se pridružil skupini v Celju pa ne vem če ni še malo prehitro, saj razen z najbižjimi še ne morem govoriti o tem, pa me je odkrito strah, da bi me v skupini "zlomilo".

Po drugi strani pa ne želim čakati da bi zadeva minila kar sama od sebe, saj mi je žal žene in otrok in želim, da bi vsi skupaj zopet kolikor toliko normalno zaživeli, se veselili prihodnosti...

Lp

[Slavka]

Budza, na skupini za samopomoč se marsikdaj kdo "zlomi", saj tja pridejo ljudje v stiski. Zato solze niso tam nič neobičanjega.
Če želimo iz sebe dati žalost, jezo, razočaranje, strah in ostala neprijetna čustva, se moramo pač prepustiti in jim dovoliti, da se izrazijo...tako skozi solze, kot skozi besede. In to ni znak šibkosti ali nemoči...je zgolj znak človečnosti.

Po drugi strani pa ne želim čakati da bi zadeva minila kar sama od sebe, saj mi je žal žene in otrok in želim, da bi vsi skupaj zopet kolikor toliko normalno zaživeli, se veselili prihodnosti...

Zavedati se moraš, da bo čas tisti, ki bo zacelil tvojo rano ob očetovi smrti. Človek namreč potrebuje čas, da se sprijazni s tem, da nekoga več ni...in žalovanje ni drugega, kot proces, ki traja. Zato ti svetujem, da si vzameš čas in odžaluješ...ne imej prevelikih pričakovanj do sebe, tvoja žena in otroci pa tudi verjetno razumejo, da ti je ob tem, ko si izgubil očeta, hudo.

Življenje gre naprej in tudi vaše prihodnosti se lahko veselite...sprejmi pa, da si trenutno v obdobju, ko boš rabil malo več podpore in razumevanja...

Lahko pišeš pa tudi tukaj...daš iz sebe vse kar te teži in zagotovo boš dobil kar nekaj nasvetov in tolažbe. 

S tabo smo 

[Slavka]

Budza, kako si kaj? Si že bil na skupini za samopomoč? Upam, da se je prvi šok po smrti očeta umiril in je tvoje življenje zaplulo v mirnejše vode.

Napiši še kaj