Zanima me kaj se je zgodilo ko ste povedali nekomu da imate socialno anksioznost, ali karerokoli drugo psihično bolezen oziroma kaj bi vi naredili, če bi vam nekdo povedal?
Jaz imam sicer še panične napade in ko sem povedala svojim bližnjim, so mi vsi pomagali, tako z nasveti kot tudi drugače-vožna v službo zaradi strahu, pa na terapije,... ko pa sem se zaupala psihoterapevtki, se je stanje samo izboljševalo.
Če bi opazila da je simpatija nesrečna, ker tudi sem, sem najprej predlagala pogovor, sledil je kreg zaradi vzrokov, potem pa kratkotrajno premirje in trud za izboljšanje odnosa.
Kaj naredijo fanje v tem primeru ne vem, bi pa rekla takole, da ni nič sramotnega priznati sebi in drugim, da imaš težave, ki se jih da odpraviti. Zaradi tega bi v mojih očeh izpadel vse prej kot slabič.
Če je nekdo živčen opazim zelo hitro, pač imam razvit ta čut, sicer pa iz njegovega obnašanja kaj kmalu lahko ugotoviš kakšne volje je nekdo.
Odnos do nekoga v družbi, ki ima psihično bolezen je odvisna kakšno bolezen ima-najbolje ga je sprejeti takega kot je oz. se z njim ukvarjati kot da ni nič narobe z njim. Saj nam "psihičem" na vzven ni vidno, da je z nami karkoli narobe, ker se ob slabih dneh skrivamo doma

Najbolje je, da ne siliš pretirano v človeka, za katerega misliš, da je z njim karkoli narobe, če bo želel, bo že sam povedal.
Če si ti anksiozen, bi ti predlagala, da če ne gre za neko resno vezo, najprej poveš domačim in si poiščeš pomoč. Če pa misliš, da bi ti simpatija lahko kakorkoli pomagala in te razumela pa ji povej, ampak delo je samo na tebi, d se ozdraviš.
Srečno!