obupan

[tigris]

No pa da se končno še jaz predstavim in svoje težave.Vse se je začelo pred tremi meseci, do tedaj nisem imel nikoli nikakršnih težav, saj sem zelo pozitivna oseba. Torej decembra sem v službi dal odpoved, saj sem imel nenormalno stresno in odgovorno službo in ker se pričakoval dojenčka sem rekel to ne gre več tako, hočem imeta čas za ženo in dojenčka. Ko pa sem končno nehal, so čez noč prišle težave!! Vse se je začelo z zgago in težavami z želodcem, vendar sem nekaj časa še nekako športal in normalno živel, potem pa se mi je brez razloga začel podirati svet. Žena je rodila prelepo punčko, jaz pa sem počasi tonil.Torej težave z želodcem so se stopnjevalae, shujšal za 10 kg, nisem mogel spati, nemir, tesnoba in nenormalno dušenje in stiskanje v prsih, torej za znoret. Postal sem totalna razvalina in prav takrat ko bi moral biti najmočnejši in ženi v pomoč! Torej, kar naenkrat sem imel 100 bolezni, tako da sem dal vse možne preiskave zha želodec in vse brez posebnosti, razen neka hiatalna kila, ki pa naj nebi povzročala toliko težav.Pregled srca vse možno in rezultat vse bp razen nepomembne iinsufience, vse krvna preiskav bp, ultrazvok in retgeni bp,.. Torej vsi me prepričujejo da sem zdrav vendar se jaz ne počutim zdrav, totalno sem brezvoljen, kot da hodim po zraku, nemiren ne morem sedeti pri miru, pogled kot da bi mi zaostajal in non stop mi gre na jok.No da še povem da sem decembra začel z cipralexom in po 5 tednij, ko ni bilo bolje mi je psihiater dal paroxat dve na dan in takrat se mi je pa strgalo do konco, toliko stranskih da sem komaj preživel in po 1,5 mescu paroxata, sem vse prenehal saj sem bil na robu samomora, sedaj sem bil mesec brez vsega in mislim da bom zopet začel s cipralexom, saj moje življenje postaja nevzdržno in bojim se da ne bom več dolgo tako zdržal. Žena mi je v neverjetno podpoto, tako kot tudi starši, tudi nimam nikakršnih težav, smo dobro finančno preskrbljei sem visoko izobražen, pa kljub temu v hudi stiski. Sedaj razmišljam da bi še celo na ct glave, saj se mi kar malo vrti, pa brez moči sem, vglavnm kot da bi imel najhujšo bolezen. Ne vem kaj pričakujem od vas vendar sem moral še nekam svojo zgodbo napisati, saj se počutim brezupno.Torej ali je res psiha ali se bolan, vendar karkoli je je za znoret?!!

Upam da bom do nasldnjega javljenja ............

[DANIAMMA]

Tigris dobrodošel Veš psihične težave ne izbirajo ali si reven ali bogat, star ali mlad...izobražen ali povprečen. Vsakemu se lahko zgodi in vsekakor je najbolj pomembno, da si priznamo, da potrebujemo pomoč. In vsekakor je naslednja stopnička to, da si pomoč tudi poiščemo. Navajaš, da si se z ad-ji že srečal, zanima pa me ali te je psihiater opozoril na postopen prehod na nov ad? Mogoče bi lahko zato prišlo do tega kar navajaš...če si prehitro zamenjal vrsto ad-ja. Ad-ji na žalost potrebujejo malo več časa,da popolnoma zagrabijo, ti si pa že sedaj ves prestrašen kaj se s teboj dogaja(kar je razumljivo da si ker simptomi se zdijo še kako realni),da stranski učinki, ki jih ad-ji dostikar imajo v prvih tednih zadevo le še poslabšajo. Kaj pa na kakšno psihoterapijo si že šel ali na srečanja društva DAM, ki potekajo po vseh regijah? Lej,če boš bolj miren seveda, pojdi na pregled glave...vendar vedi, da bolj kot ne večina nas na tem forumu,se srečujemo (smo se srečali) s tem, da nam je vse falilo, tik tik pred smrtjo...ampak veš, največ je v glavi....anksioznost dela svoje, depresija in ostalo pa tudi. Probaj se sprostiti, mogoče vzemi kadar je najhuje kak helex (v začetku, ko ad-ji še ne zagrabijo, da boš lažje zdržal)...ko se nam vse nabere...rabimo tudi počitek...in ravno ta strah ki te spremlja je največji napor, dostikrat hujši od fizičnega pomiriti pa je potrebno tudi notranjost,se res sprostiti,odklopiti.
Probaj se zamotiti s hčerkico...mogoče kak sprehod z vozičkom   Veš vsakršna pomoč je dobrodošla in lepo je, da te žena spodbuja in ti vsi stojijo ob strani(domači). Ne morejo pa razumeti v celoti kako se počutiš, ker dokler se s temi strahovi ne srečajo osebno, na lastni koži, ne morejo popolnoma razumeti...zato le še piši še tukaj, vsi smo si na podobnem in se med seboj še kako razumemo...mogoče pokukaj po forumu in boš v postih našel veliko na temo panike...kaj vse se dogaja v človeku, simptomi itd.

Drži se in ne pozabi...nisi sam in vse te zadeve so še kako ozdravljive

[DANIAMMA]

seznam psihoterapevtov http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85 in pa link do skupin za samopomoč http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,12.0.html

[tigris]

Hvala za odgovor, res sem globoko zabredel.Sedaj bom uvajal cipralex postopoma torej po četrtinkah, ker prej sem takoj celo tableto in tudi paroxat sem takoj celo in pote takoj tudi dve. Na psihoterapijo nisem šel, sem pa bil parkrat pri svojem psihiatru in nisva prišla do zaključko točno zakaj sem prišel v to stanje, razen da sedaj vem da se obremenjujem s svojim zdravjem in da imam non stop občutek da je nekaj narobe z mano!Kako naporno je živeti  

[DANIAMMA]

Ne ne...ne rabiš počasi štartati (mislim, da je tako tudi pri cipralexu,vzameš dozo ki ti jo je priporočil psihiater), tisto postopno je potem ko ukinjaš ad oziroma, če prešaltaš na drugo vrsto je potrebno zmanjševati star odmerek in ga nadomestiti z novim ad-jev.http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,6715.0.html Glede cipralexsa ti bodo lažje svetovali drugi, sama imam drug ad, ampak mislim,da je pri vseh tko...da vzameš kolikor ti je pač predpisano...itak rabi vsak ad od 5-7 tednov, da popolnoma prime. Pomojem je bil pri tebi bolj tisti preskok problem iz enih na druge ad-je. Veš psihiater je bolj za to, da predpiše ustrezne ad-je...psihoterapevt pa ti pomaga, da se dokoplješ do jedra problema. Si dobil poleg cipralexa tudi kakšna pomirjevala? Nebi bilo švoh veš, da se vsaj malo pomiriš kakor je razbrati si ves čas v groznem strahu....in ko je najhuje bi vzel pomirjevalo, medtem ko čakaš, da ad prime.

[Smokyboy]

Pozdravljen,

kar se tiče uvajanja AD sem mnenja, da postopno uvajanje kakšen teden po polovičko ni napačno. Tvoj skok na eno in takoj dve celi tableti je po moje vsekakor problematičen. Jaz imam paroxat in sem z njim precej zadovoljen, razen da se počutim nekoliko zaspanega. Ampak razlog za to je lahko tudi v manjši telesni aktivnosti, ki je posledica službe in nekaterih fizioloških težav, ki me ovirajo pri ukvarjanju s športom.
Nisem sicer psihiater ampak mislim, da so tvoje težave neke vrste zapozneli odziv na stres v službi in rojstvo otroka. Kakorkoli na rojstvo otroka gledamo kot na vesel dogodek, s sabo prinese tudi povečan občutek odgovornosti, ki je pri tebi med vrsticami kar precej izražen. Praviš, da ste preskrbljeni in si visoko izobražen, vendar odpoved službe vseeno ni enostavna sprememba. Tvoji telesni simptomi so lahko posledica takšnih objektivnih razlogov, vendar si jih ti narobe razlagaš ni odgovore iščeš v diagnozi telesne težave. Se pravi, da si obrnil kavzalnost delovanja - telesno posledico psihične stiske si zamenjal za psihično posledico namišljene telesne bolezni. Vsaj vsi rezultati raziskav kažejo na to in še zdaleč nisi prvi, ki je padel v to past (preveri samo nekaj zadnjih postov v tem forumu za novince).
Prepričan sem, da bodo AD-ji tudi pri tebi prijeli. Seveda vsak človek različno reagira nanje in za enega je bolj primeren cipralex, za drugega paroxat. Menjava AD-jev ni nič posebnega, kot boš zlahka ugotovil, če malo pobrskaš po tem forumu. Strinjam se z daniamma, da je v fazi uvajanja AD-ja počutje potrebno paliativno izboljšati s pomirjevali (tudi sam sem kratkoročno jemal xanax), saj v stanju napetosti začetni stranski učinki samo še ojačajo.
Zato le počasi, poleg medikamentnega zdravljenja pa vsekakor poskusi najti pomoč v obliki psihoterapije (kognitivno-vedenjska terapija je recimo ena super stvar). Javi se še kaj. In če ni odveč, lahko zaupaš kakšna poklicna smer si?

[ljuba]

Tigris...
pustiti sluzbo in dobiti otroka je ornk stres .. Veliko ljudi je sokiranih, ko pride na zavod oz da odpoved, mislec da bo pol lazje. Zna biti ful obremenitev. Majhen dojencek ... ufff saj so lustni, al skrb zanje je tudi velika. In to na verjetno dolgo trajajoc stres pred tem ...
Tole je moja izkusnja, podobna tvoji: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,9868.0.html

Vcasih mora miniti nekaj casa, vcasih pomaga terapevt, vcasih zdravila, predvsem pa moras delati ti na sebi. Meni se pol leta ni dalo pretegnit, telovadit, zdaj vidim, da mi ornk pomaga. Pa sem prej pretekla 100+km na mesec... Zdaj se prisilim in se pol ukvarjam z dejanskimi bolecinami - musklfiber 
Pa se nisem OK glede strahov gelde zdravja, ampak napredujem bi rekla  Vcasih s pomocjo kaksnega pregleda, da mi povedo, da je nekaj narobe, pol enkrat spet padem, ko dobim kak cuden izvid, al pocasi vidim spet prihodnost..  Vem samo to, da mi je zal vsakega dneva, ki ga zgubljam na racun svojih skrbi.. Vsakega trenutka, ko sem z mislimi pri mojih neosnovanih skrbeh, namesti pri otrocih ali cim bolj prijetnem.. Ampak tudi ta faza mora biti, da bom nekoc upam lahko brez strahov in cudnega pocutja, da nekaj ni OK z mano.
Kaj pa kaksna althernativna medicina? Jaz sem imela zelo dobre izkusnje.

Upam, da kmalu najdes zacetek poti iz tvoje situacije   

[tigris]

Hvala vsem za odgovore.Ni skrivnost,po poklicu sem pravnik.Trenutno res preživljam obdobje, ki ga nebi privoščil nobenemu, upam res da mi bo cipralex vsaj toliko pomagal da bom bolj pozitivno gledal na življenje, saj sem trenutno popolnoma apatičen. Tako se imel rad življenje, sedaj pa... Pa toliko telesnih simptomov imam, pogosto uriniranje,pa napenjanje, pa težko dihanje, pa totalna nemoč v telesu, kot da ne bi mogel pol kile dvigniti, ja človk ima občutek da je resno bolan, res mi je lažje ko to delim še z nekom kot samo z mojimi bljižnjimi, ker prijatlji ne vedo v kakšni sem situaciji, vendar če ne bo kmalu bolje bodo tudi to pogruntali.joj sm res v dreku!!!!!

[Smokyboy]

Jaz o svojih težavah nisem na veliko govoril okoli, ampak slej ko prej tudi prijatelji izvejo, da ima človek težave z depresijo ali anksioznostjo. Moram pa reči, da imam vsaj občutek, da so moji znanci to sprejeli z razumevanjem oz. se jim to ni zdelo nekaj nenormalnega. Poglej malo okoli sebe. Ljudje, za katere si ne bi nikoli mislil, imajo največje težave. Tudi pri osebni zdravnici pogosto vidim ljudi, ki si samo pridejo po recept za sanval ali apaurin. Aktualna ekonomska situacija je vse skupaj potencirala.
Nekateri se s težavami ne spopadejo tako kot je treba in si po nepotrebnem uničujejo in zapravljajo življenje. Poskusi upoštevati nasvete, ki jih dajejo ljudje na tem forumu - preizkušeni borci proti depresiji in anksioznosti. Nekaterim se je uspelo izvleči v celoti, večina pa jih občasno pade v manjše krize, ki pa jih iz izkušenj znajo hitro in učinkovito prebroditi. Verjemi pa, da za vsakega obstaja prava pot. Na začetku si je potrebno pomagatu tudi z zdravili, na daljši rok s psihoterapijo, trajno pa z lastnim spoznavanjem samega sebe in kaj pri tebi najbolj deluje. V mislih je treba pač imeti to, da je vsak od nas unikaten, s specifičnimi težavami in okoljem.

[DANIAMMA]

tigris veš, velikokrat sem tudi sama mislila,da mi že na čelu piše, da mi kaj fali. Imela sem vse kar si sam naštel in še dosti več. Tla so se mi dobesedno majala pod nogami, nemir v meni je bil kot najhujši orkan...ampak nihče ni ugotovil, da v sebi bijem trnjevo pot, bitko vseh bitk in to sama s seboj. Tudi iz hiše nisem šla par mesecev(socialna fobija in jaaaa...vedno prej sem bila družabna,pozitivna...pravi party maker)...po parih mesecih pa bum, moja dvojčka peljala na rojstni dan k njunemu prijateljčku,sinu moje najboljše prijateljice (ker ju nisem imela srca pustiti na cedilu,moj ni mogel iti). No in prijateljica je itak vedela s čim se spopadam in da že par mesecev nisem stopila ven (med ljudi) ampak lej...nihče ni opazil pa verjemi,da je znotraj mene diral pravi cunami. Bila sem bolj hitra v vsem, naspidirana (v sebi sicer trpela kot le kaj...) ampak opazil nihče ni nič!  Še prijateljica pa me pozna v nulo je rekla, da niti ona nebi opazila če ji nebi povedala večkrat vmes...kako grozno mi je. Tko da res, poglej...ko mislimo,da nam preko čela šiba transparent...čuden sem!!! temu ni ravno tako...Mogoče bo opazila to žena, drugi dosti težje in res se ne rabiš posebej obremenjevati s tem...niti ne rabiš kaj dosti razlagati.

[DANIAMMA]

Tako se imel rad življenje, sedaj pa... Pa toliko telesnih simptomov imam, pogosto uriniranje,pa napenjanje, pa težko dihanje, pa totalna nemoč v telesu, kot da ne bi mogel pol kile dvigniti, ja človk ima občutek da je resno bolan

Občutek je že takšen ja, vendar temu ni tako. Navsezadnje so to le občutki, ki res niso realni(niso fizični) in zato jim probaj ne posvečati preveč pozornosti (vem, lažje reči kot narediti...pa vendar, da se le pogruntati se moraš), boš videl. Kot ti je napisal že Smokyboy ...za vsakega obstaja prav pot in tudi zate.

[DANIAMMA]

Tigris si vredu? no vem, da do vredu stanja ne pridemo čez noč pa vendar...je kanček bolje? Kako si ?

[tigris]

Se borim! Imam že par dni nov simptom zelo pogosto odvajam vodo, ki pa ni boleče ali pekoče, ali je to tudi simptom psihe? Sem tretji dan na cipralexu bomo videli, je kar naporno

[Toja]

Se borim! Imam že par dni nov simptom zelo pogosto odvajam vodo, ki pa ni boleče ali pekoče, ali je to tudi simptom psihe? Sem tretji dan na cipralexu bomo videli, je kar naporno

To je običajen pojav pri začetku jemanja AD in tudi kasneje, ko nastane "nervoza"...
Cipralex jemlji po 1/4 tabl., ker bodo tudi simptomi manjši...

[tigris]

Ja sej vem, ampak simtomi pogostega odvajanja voda imam že kakšnih 10 dni, cipralex pa jemljem 2 dni 

[DANIAMMA]

Tigris ne boj se...nič ni narobe,če hodiš non stop na vodo. To res delajo živčki...aja pa pij tudi dosti, ene dva litra vode ti bosta dobro dela tekom dneva.

[DANIAMMA]

evo še tole sem našla...malo preberi, je razbrati, da se to ne dogaja le tebi...verjemi pa,da mine http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,2121.0.html

[Toja]

Ja sej vem, ampak simtomi pogostega odvajanja voda imam že kakšnih 10 dni, cipralex pa jemljem 2 dni 

Vse to so simptomi, ki se pri tvoji diagnozi pojavljajo...(anksa, panika, depresija), počasi ko bo
cipralex prijel, to pa bo 4-6 tednov, bo popolnoma izzvenelo...

[tigris]

Imam grozen dan in nažalost moram priznati da pomišljam na najhuje, saj ne morem več...


Hvala vsem

[matejka]

tigris 

Za vsakim dezjem soncek posije. In tudi pri tebi bo. Vse dobro ti zelim!