tista TIHA:s

[bilko]

"Reka časa" (citat od prej) je odlična prispodoba. 

Hkrati si predstavljaj, da si na plaži in gledaš valove. Malo se jih bojiš, malo pa ne. Nenadoma te vseeno prime želja, da bi jih "zajahala". Pljuski so vse močnejši. Takrat samo pogumno, vzemi surf in se prepusti valovom (piši). Piši tako dolgo, dokler ne boš izčrpana in dokler te valovi ne poneso nazaj na pesek plaže. Toda želja po pisanju (izražanju) se bo vrnila in ti boš nanjo ponovno pripravljena.

Ker obvladaš.

[liba]

O, hvala bilko

K tvoji prispodobi bi dodala še to, da dokler si še bolj na začetku, si neroden pa večkrat padeš v vodo. Se mi zdi, da sem včeraj zvečer padla not in prišla ven pred kake pol ure. Kar naenkrat sem se spet počutila noro dobro (mogoče kar preveč).
V takem stanju tud lahko sprejmem take lepe metafore, do pred pol ure se mi je pa bolj zdelo, da sem vešča, polomljena od zaletavanja v šipo. Ta misel mi je bila grozno moreča, zdej mi je pa 

Čudno tole... me zanima ob kateri uri me bo spet vrglo, heh

[liba]

Meni je pomagala vaja. Verjetno se doma pogovarjaš sproščeno, potem pa k temu dodaš osebo ali dve, najprej najboljše prijateljice, potem sosede, na koncu pa si že upaš vprašati mimoidočo osebo koliko je ura   

No, priznam, da prvič ni lahko vsak korak... ampak občutek potem je pa fenomenalen 

še tebi hvala za nazaj 

Ja, po korakih je treba; včasih se zdi da so zaman, samo js verjamem, da so me tud vsi številni navidezno neuspeli poskusi pripeljali malo na bolje.

[liba]

Čudno tole... me zanima ob kateri uri me bo spet vrglo, heh

no, okoli 11.45 je bilo

[Liber]

Čudno tole... me zanima ob kateri uri me bo spet vrglo, heh

no, okoli 11.45 je bilo

 

Tko si sprogramirana Liba.

[Iq_nima_nič_s_tem]

En otežujoč dejavnik je še nekaj, kar nej se imenuje gmota prezira. Ne nahaja se vedno na istem mestu, včasih mislim, da je v meni (recimo tam v glavi, kjer me večkrat tečno boli). Ali pa se skriva za vrati ali pa za mojim vratom in diha vame sapo sramu in obžalovanja. Tukaj bi se lahko reklo, treba je razčistit s preteklostjo, predelat, razdelat, afirmirat... Sam js ne verjamem več v to, ta stvar je privezana, prirasla name (kar pomeni - je predvsem navada) in ne more brez mene živet (no mogoče je pa tud obratno ) ; z drezanjem (=v mojem primeru tisto prej našteto: razćiščevanje itd.) jo prebudim in razdražim, tako da mi vzame še tisto mal energije, ki je premorem …  Kakorkol, ta del sem zdaj deloma prepustila efectinu, mislim da je že nekoliko oslabil nadlogo, da bi jo povsem, pa niti nisem sigurna, da hočem, mal samokritike bi pač rada obdržala (že slišm: 'a tale misl, da je samokritična!!?' eh…).

Od kod prezir, sram in obžalovanje? Kako je s tem?

[mieaid]

En otežujoč dejavnik je še nekaj, kar nej se imenuje gmota prezira. Ne nahaja se vedno na istem mestu, včasih mislim, da je v meni (recimo tam v glavi, kjer me večkrat tečno boli). Ali pa se skriva za vrati ali pa za mojim vratom in diha vame sapo sramu in obžalovanja. Tukaj bi se lahko reklo, treba je razčistit s preteklostjo, predelat, razdelat, afirmirat... Sam js ne verjamem več v to, ta stvar je privezana, prirasla name (kar pomeni - je predvsem navada) in ne more brez mene živet (no mogoče je pa tud obratno ) ; z drezanjem (=v mojem primeru tisto prej našteto: razćiščevanje itd.) jo prebudim in razdražim, tako da mi vzame še tisto mal energije, ki je premorem …  Kakorkol, ta del sem zdaj deloma prepustila efectinu, mislim da je že nekoliko oslabil nadlogo, da bi jo povsem, pa niti nisem sigurna, da hočem, mal samokritike bi pač rada obdržala (že slišm: 'a tale misl, da je samokritična!!?' eh…).

Od kod prezir, sram in obžalovanje? Kako je s tem?

notranji kritik?

[Iq_nima_nič_s_tem]

Probaj z recimo: JAZ BOM dosegla to in to (za kar si prizadevaš-kolikor sem razbral te faks zelo žuli denimo trenutno) in to bom dosegla zaradi tega in tega (recimo, da je to dobro življenje za tebe in družino)!
Seveda se bo pojavilo 1000 hudičkov, ki bodo začeli šepetati, da to ni zelo verjetno in da se ne splača in da bi mogoče kaj drugega, poleg tega pa bo še kakšna tesnobica zapela.
Ampak vztrajaš na tistem BOM in delaš in ignoriraš hudičke, ki so strahovi.
Tako pri meni deluje. Ne vidim razloga, da ne bi tudi pri kom drugem.
Ni vedno nekega hudega učinka. Ščasoma pa tisti BOM začne meso postajati in tesnoba je vse manjša.

[liba]

Tko si sprogramirana Liba.

Ta program zgleda teče samo takrat, ko počnem kaj preveč drznega, v zadnjem primeru je bilo to pisanje po forumu (vsaj mislim, da je tako). Ko sem se malo umaknila se je nihanje razpoloženja umirilo in spet sem obstala nekje na zmerno otožnem, heh. 

[liba]

Od kod prezir, sram in obžalovanje? Kako je s tem?

notranji kritik?

sram in obžalovanje... mogoče pretirana (na zunaj neopazna) reakcija na neke davne začetne vzroke. Ki so vodili v to, da sem se podobno počutila tudi v podobnih stuacijah in potem še malo manj podobnih... eno je vodilo v drugo, se vse skupaj utrjevalo tako, da danes sem kjer sem. Z avtomatiziranim notranjim kritikom... pa mislim da deluje brez besed; mislim da ne gre za negativne notranje misli, je nekaj trenutnega, kot da bi samo zavil z očmi in zgrabijo me ti občutki. In da bi to prehitela, sem raje zavestno kritična do vsega česar naj bi naredila...

recimo

[liba]

Probaj z recimo: JAZ BOM dosegla to in to (za kar si prizadevaš-kolikor sem razbral te faks zelo žuli denimo trenutno) in to bom dosegla zaradi tega in tega (recimo, da je to dobro življenje za tebe in družino)!
Seveda se bo pojavilo 1000 hudičkov, ki bodo začeli šepetati, da to ni zelo verjetno in da se ne splača in da bi mogoče kaj drugega, poleg tega pa bo še kakšna tesnobica zapela.
Ampak vztrajaš na tistem BOM in delaš in ignoriraš hudičke, ki so strahovi.
Tako pri meni deluje. Ne vidim razloga, da ne bi tudi pri kom drugem.
Ni vedno nekega hudega učinka. Ščasoma pa tisti BOM začne meso postajati in tesnoba je vse manjša.

hvala za tole

Ko sem pred nekaj dnevi spet začela pisati tule, sem mislila da bo to en teden nekakšnega dnevnika, z namenom ugotoviti, če mi lahko pisanje postane kaj lažje... saj to se je ubistvu malo uresničilo

Nisem pa računala na to, da me bo tesnoba al karkoli je tako zvila, sem se zanašala na zdravila... Tako da BOM zdaj nadaljevala z novim namenom; bolj kontrolirano izzvati te občutke in ugotavljat kako naj z njimi.

Nov načrt je; bolj dnevniško pisanje recimo samo enkrat dvakrat na teden, sicer pa nekaj sodelovanja na forumu, pa da vidim

(sem že na trnih, hehe )

[liba]

Da nadaljujem s popisom svojega prebivanja (z besedo popis gre mogoče bolje kot življenje, skupaj ta beseda na prebiva-, pa tudi z mano zaenkrat, heh). Mi nekaj ali nekdo (ali jaz) pravi, da moram nujno to storiti, če se hočem kam premakniti.

Moja zanimanja in hobiji ali kaj kej počnem?
Zaradi takih vprašanj se ne maram kazat okoli. Ker sem na nek način lažnivka, če podam zveneč odgovor 'študiram topato, ukvarjam se s tistim športom'. No, zaradi umazanega občutka itak hitim razlagat dejansko stanje in tko poskušam prehitet tečna podvprašanja. Sicer z dvoumnim izgovorom, da sem pač malo zabluzla. Kar si potem kdo razlaga kot vdajo ponočevanju (al kaj nej bi pomenilo mežikanje), ampak dobro, kaj pa naj...saj zadržkov z razlago tega, kar vsaj mislim da je res, imam vedno manj, sam za poslušalca je to moreče... oz. včasih se zgodi še nekaj hujšega, kakšen me ima za grozno iskreno al pa ranljivo in potrebno zaščitnika …
Moje bluzenje dejansko pomeni… da ne počnem nič. To zgleda tako, da čakam na pravi trenutek,  da bi začela početi tisto, kar bi morala pa tudi tisto, kar bi hotela. Ne vem točno zakaj je tako, mislim pa, da ne gre samo za lenobo, sej večinoma ne bi mogla resno rečt: pa ne daaa se mi. Ves čas sem nekako v strahu in napetosti , kot pred skokom v vodo, ko že hočeš skočit, pa potem ne in tako dokler ni že prepozno ali brezveze. Vzrok je lahko tudi depresivno stanje, samo s tem je tako, da si ga tudi sama produciram (prav z nedejavnostjo recimo) in tako se raje ne izgovarjam na to. Delno pa pomoje da se lahko na izčrpanost od stikov s skupinami ljudi...
Se mi zdi tole že dovolj dolg prispevek, zgleda da spet ne bo nič konkretnega o mojih dejavnostih… o tem pa res naslednjič, pa še o tem kaj počnem, ko nič ne počnem. To drugo zavzema kakšnih 90% mojega prostega časa (ki zavzema večino vsega mojga časa), ampak povedat kaj točno to je, pa ni najlažja naloga. Bi bilo zanimivo videt, kako bi poročal nekdo, ki bi me en dan opazoval. Ali pa bom kar jaz enkrat, mogoče že jutri, to naredila. Bo sicer bolj pristransko, ampak izvedljivo… mogoče tudi spodbudno?

[Liber]

Tvoj hobi je torej čakanje na pravi trenutek .. še ne veš česa. 

[liba]

Recimo. Je pa kar naporen hobi to in se lahko primerja z dolgčasom (Garfildov najljubši hobi, pa moj druginajljubši ).

[Iq_nima_nič_s_tem]

Izgleda kot klasični sindrom odraščanja. Tu leta ne štejejo nič. Podobno se lahko vede in čuti tudi 40 letni človek.
Odrasti bo treba.

[liba]

Če se ne bi prej potrudil s tako lepo spodbudo pa če ne bi v drugih temah videla da si rad malo zbadljiv pa če ne bi dodal tistega o nepomembnosti let pa če ne bi moje pisanje klicalo po takih preprostih pripombah, bi bila zdajle zelo jezna. Ker stvari sploh niso tako preproste . No, res pa je, da postajajo

[Iq_nima_nič_s_tem]

Ker stvari sploh niso tako preproste .

Kaj pa jih zapleta?

[dr.hauska]

Stvari zagotovo niso preproste, ker se drugače po vsej verjetnosti skoraj nobeden izmed nas ne bi izpostavljal tukaj na forumu, kjer ljudje nimajo pojma o nas in kar nekaj streljajo, mi pa upamo, da si bomo s temi random komentarji mogoče lahko pomagali. =)

[Iq_nima_nič_s_tem]

In jaz vem, da si da pomagati s temi random komentarji. Nekdo, ki ni hudo moten ali kako drugače bolan, bo sam od sebe začel razumevati, drugi s hujšimi težavami pa bo poleg teh random komentarjev potreboval še kaj.
Vendar se ne pozna takoj ta trenutek in niti ne čez en teden. Če pa človek ostane dovolj dolgo živ pa opazi, da mu vendarle stvari kar začnejo "od nikoder" prihajati. Stvari v katere je prepričan, da držijo in ki mu rešujejo življenje.

[dr.hauska]

Torej morš bit ravno prav moten, da ti forum lahko pomaga? 

Js se včasih sprašujem, kakšna bi bila danes, če ne bi nikoli odkrila tega foruma. Mogoče bi bila na slabšem, ni pa tudi za izključiti, da bi bila na boljšem, saj sem si dala kar precej diagnoz, ko sem prišla sem in jih tudi poskušala reševati, kar je vzelo veliko časa in živcev. Sem se pa skozi to po vsej verjetnosti česa mimogrede naučila.....prav tako, kot bi se česa mimogrede naučila kje drugje na netu in v vsakdanjem življenju brez foruma.

Zagotovo pa vem, da mi je pomagala skupina za samopomoč (na katero me je napotil nek uporabnik tega foruma ), sem pa tukaj tudi spoznala Libra, k mi je prirastu k  .