tista TIHA:s

[liba]

Hej:)

Verjetno bom vedno bolj tiha oseba, saj mi večinoma tako tudi paše, nočem pa bit več tiho/govoriti s tihim nerazumljivim glasom tudi neprostovoljno, npr. takrat ko med pogovorom nedaleč stran stojijo naključni ljudje, ki me za nobeno ceno ne smejo slišati (to imam takrat v mislih kot glavno prioriteto, čeprav si drugače vbijam v glavo, da ni važno). 

Analize mojih strahov niso preveč pomagale, tudi druge reči ne, razen glede tega, da se ne počutim več tako izgubljeno... Mislim, da bi pomagalo, če se kar bolj neposredno in postopoma soočim s problemom. No, če je še kakšna sotrpinka približno mojih let tukaj (sem nekje v dvajsetih), mi lahko piše zasebno sporočilo, pa se skupaj lotimo tega al pa kej. Pravzaprav, saj mi lahko kdorkoli piše .

Pa se opravičujem, da še eno temo odpriram, samo se mi zdi, da to ne spada v prejšnjo in mimogrede, hvala vsem, ki ste tam odgovorili , sem se že parkrat lotila odgovarjat, pa potem nisem mogla odposlati.

Lep pozdrav

 

[Betka]

Živjo liba,

če tebe osebno ne moti, da si manj zgovorna in se tako počutiš vredu, potem tukaj ni kaj. 

Glede obremenjevanja, da te drugi ne smejo slišati, pa je verjetno neka zavora v ozadju. Kaj pa če si zelo sproščena, ali tudi takrat razmišljaš o tem, da te ljudje ne smejo slišati?

Morda bi poskusila s kakšnim tečajem retorike?

Prijazen pozdravček

[liba]

Hojla

S tem ali me bo kdo slišal se malo manj obremenjujem, če gre za neznance.  Ne vem kako pa naj odmislim recimo kolege s faxa, to se zdi dost nemogoče. Zavora je že to, da sem tako navajena, v ozadju pa je verjetno še kaj, ja...

Tečaj retorike sem že sprobala, samo z nastopanjem niti nisem imela takih problemov, kot potem s 'sledečimi pijačkami', kjer gre pa bolj za improvizacijo in se v tem izkažem kot precejšna trapa. Ja saj, tudi pri tem bi lahko retorika pomagala, ampak niti ni...hvala vseeno za predlog ... sem pa razmišljala, da bi poskusila z improligo (al kako se reče), samo kolikor jaz opažam, grejo tja ljudje, ki so dost nasprotni od mene in mislim, de nebi prenesla biti tam. Idealno bi bilo, če bi bila predzačetniška stopnja, no mogoče pa je, grem prevert...

Lp

[tia]

Pozdrav! Poslala sem ti eno zasebno sporočilo Ali vsaj poskušala sem... Morda sem ti ga celo dvakrat po pomoti. Lp:)

[dr.hauska]

Hej liba =)

na kateri tečaj retorike si pa šla? Zelo rada bi šla kam, pa nisem našla nobenega primernega (oz. samo take z neprimerno ceno ).

[tia]

Jaz ti lahko povem za tečaj retorike pri Šoltu: cena je 120 eur za študenta, nekaj eurov več pa je za neštudente, ampak mene ni preveč prepričal... preveč neke teorije in preveč začetniški oz. prekratko časa traja... Ampak spet ni tako slabo. Vzdušje pa super.

[dr.hauska]

hvala tia

saj tam sem bila prijavljena od decembra naprej, pa so ga 2x prestavili za 1 mesec zaradi premalo prijav, potem sem se pa odjavila, ker nisem imela za najemnino tisti mesec in so mi oni vrnili denar heh

[lepa33]

Meni je pomagala vaja. Verjetno se doma pogovarjaš sproščeno, potem pa k temu dodaš osebo ali dve, najprej najboljše prijateljice, potem sosede, na koncu pa si že upaš vprašati mimoidočo osebo koliko je ura   

No, priznam, da prvič ni lahko vsak korak... ampak občutek potem je pa fenomenalen 

[liba]

Moje misli in veliki življenski načrti

Svoje misli bi opisala kot nekaj neoprijemljivega, izmuzljivega. Čeprav, včasih se v glavi zdijo smiselne in povsem logične in šele potem, ko jih spravim na plano, včasih ugotovim, da je šlo za neke čudne predstave…  Največkrat gre za besede, ki se na različne načine sestavljajo v stavke in zbledijo in izgubijo smisel, ko jih hočem spravit v kakšno drugo obliko. Jap, pretvarjanje tistega v glavi v druga stanja mi je še kar mučno opravilo. Poteka nekako tako oz. se čuti točno tako kot (res !) zbiranje postane megle, ki se najprej kot sluzasta plast oprime notranje stene lobanje, nato pa je zadevo treba še spravit ven (recimo spraskat z zarjavelo vilico).  Ta klima v moji glavi bi bla lahko razlog, zakaj me privlačijo meglene in močvirnate pokrajine  .  Pač, če naredim vzporednico z občutenjem neizenačenega pritiska med hitrim spuščanjem. Tko nekak se tud počutim, ko probam kej povedat al pa napisat… tko da, zdej vidim dve možnosti; ali se izgubim nekam v močvirje, al pa mal zjasnim in prevetrim stanje v glavi.
En otežujoč dejavnik je še nekaj, kar nej se imenuje gmota prezira. Ne nahaja se vedno na istem mestu, včasih mislim, da je v meni (recimo tam v glavi, kjer me večkrat tečno boli). Ali pa se skriva za vrati ali pa za mojim vratom in diha vame sapo sramu in obžalovanja. Tukaj bi se lahko reklo, treba je razčistit s preteklostjo, predelat, razdelat, afirmirat... Sam js ne verjamem več v to, ta stvar je privezana, prirasla name (kar pomeni - je predvsem navada) in ne more brez mene živet (no mogoče je pa tud obratno ) ; z drezanjem (=v mojem primeru tisto prej našteto: razćiščevanje itd.) jo prebudim in razdražim, tako da mi vzame še tisto mal energije, ki je premorem …  Kakorkol, ta del sem zdaj deloma prepustila efectinu, mislim da je že nekoliko oslabil nadlogo, da bi jo povsem, pa niti nisem sigurna, da hočem, mal samokritike bi pač rada obdržala (že slišm: 'a tale misl, da je samokritična!!?' eh…).

Še k načrtom

Plan A: da en teden pišem take šolske spise, si vzamem dan pavze in ugotovim, da nisem preveč zmrcvarjena, da bi nadaljevala. Nadaljujem in ugotovim, da mi gre lažje, bolj tekoče, da lahko celo napišem kaj, brez, da bi čutla potrebo dodajat k vsaki razlagi še razlago v oklepajih (glede tega se opravičujem ). Pa lažje nadaljujem s faxom.

Plan B: še mal pišem kam drugam, ker mi bo za sem tud zmanjkalo tem in sčasoma ugotovim, da mi področje besedne razlage ne more biti dost manj naporno, neham se trudit, ter ne čutim več nuje, da bi na silo kaj izboljševala. Dobro, zdej se pa lahko cela posvetim študiju. in drugim stvarem, ki me veselijo.

Plan C: mogoče sem pa nesposobna za študirat, v tem primeru bi rabila nekaj delat… Varianta tega so kmetije, kjer delaš kot prostovoljec za hrano in prenočišče, za začetek bi malo tega, najraje kje, kjer ne govorijo angleško in ne slovensko… potem bi pa videla

Plan D: potem pa ne bi videla in bi verjetno že nekdo poskrbel zame al se pa res samo poberem nekam v divjino

Kakorkoli, prihodnost se mi ne zdi svetla, vidim jo kot strašno temno brezno. Ni mi treba vanj, lahko še naprej stagniram na robu. Ampak bi raje brezno... in padalo al pa lestev al pa neki pač:)

lp

[liba]

-zdej mam pa občutek, da se moram opravičit zarad prejšnega posta
-ker je izumetničen in poln nerazumljivosti ter nasprotujočih si trditev itd.
-sej to sem vedla že včeraj, samo sem si rekla pakaj, čez noč se mi je pa posvetilo, da je še bolj tak
-in zdej sem se zbudila preplavljena s sramom in grozo
-na to kar nekako pozabim, preden se tako izpostavim in me potem vedno znova zadane in sem dobra za nekaj časa
-ampak recimo, da je bil to preizkus ad-jev in recimo, da se bom delala, da glede tega že delujejo in mi ni tako nelagodno
-običajno bi se na tem mestu umaknila, zdej sem pa sam še bolj odločena, da se en teden (kot rečeno) res ne bom
-pa da vidim
-lahko mi tudi kdo pove, če ima kaj proti
-joj, da se ne bom še zarad tega isto počutla, mogoče bi pa mogla bit jezna, namesto, da se prepuščam obupu
-lp

[dr.hauska]

oj liba

Meni se zdi, da si ful lepo napisala in si za razliko od mene in še koga drugega res premsilila, kaj boš napisala in misli oblikovala v lepe stavke z zelo dobrimi prispodobami

Res te nima bit česa sram, pa tudi če bi napisala kaj čudnega, se zaradi tega ne bi bilo treba sekirati. Saj je tvoj cilj najbrž tudi to, da sprejmeš samo sebe tako kot si. Pa seveda ni nič narobe s tabo, vse je v glavi in v tem, da damo preveč na mnenje ostalih.

[liba]

  hvala dr.hauska

no, grem z mal zamude naprej

Moja zanimanja in hobiji (samo uvod, ker sem nekam zašla)

Sedem let sem vsake toliko malo ugotavljala kaj je narobe z mano. Če prištejem še leta od trenutka, ko sem se nekomu najprej zaupala 'ej, kaj je narobe z mano?' in nato čakala, da pač postanem odrasla, nanese vsega skupaj nekje petnajst bolj ali manj senčnih let. Ugotavljala sem s samospraševanjem, povezovanjem… včasih pa se mi je kar zgodil uvid v tokrat pa zaresen razlog ali pa sem nekje zagledala napisano tapravo ime svoje 'motnje'. Nastane vprašanje, kaj od vsega je zdaj res in mislim… da je res vse, do neke mere. Nekaj koristi od tega premlevanja je, ampak ne tiste prvotno želene; da bi se bolje znašla in počutila v družbi. Na tem področju se je pravzaprav poslabšalo, npr.  bolj sem nebogljena, če se postavim v predavalnico danes, kot pa v učilnico prvega razreda oš takrat. Pa mi je za to postalo skoraj čisto vseeno. Ker mi je dovolj, da se zdaj dobro počutim v družbi posameznikov. Vseeno mi je tudi zato, ker zgleda, da bom še eno leto dlje na faxu, se pravi ne v predavalnicah in samo na izpitih. Kako je življenje postalo lažje zato, ker lahko ponavljam. To je priložnost, da zaradi zame veliko lažjih razmer lahko bolj realno preizkusim, koliko in če sploh sem sposobna. (ok, to je delno samo tolažba, da se ne počutim bedno po neuspelih poskusih).
Nazaj k delu o vseh ugotovljenih motnjah. Ki so vse poenostavljeno rečeno v bistvu to, da ne znam funkcionirat v družbi. Eno in isto so tudi zato, ker sem pri vseh prišla do istega zaključka. Če ne znaš, se nauči… česa točno? Osnove družbe- komunikacije. Tega, da znaš kaj povedat. Na tem sem že delala nekaj, ne preveč resno, ne morem reči, da ni pomagalo. S pisanjem tukaj pa začenjam resno (zelo resno ) in z novim motivom; ne bi več rada znala kej povedat zato da bi se lahko družila z vsemi iz razreda, zdaj bi rada znala zato… zato da bi pač znala. Že večkrat sem opazila, da če nekaj pišem, postane pogovor za nekaj časa kot da bi odložila uteži, samo nisem dovolj dolgo vztrajala, da bi se to ohranilo. Dovolj dolgo vztrajanje si predstavljam kot nek možen preboj, z  butanjem z glavo v nekaj; če je zid, ne bo nič (no, zid vem, da ni, ker kot pravim, sm opazla da je lahko boljš); če so razrahljane deske, pa lahko z nekaj vztrajanja premaknem svoje meje navzven, do novih plank.
 Česar se malo bojim je, da mogoče ne bo novih mej al pa bojo predaleč in to pomeni, da me bo zasul balast in ga bom mogla odmetavat 24/7. Tko nekak gre eden izmed prozornih izgovorov za  mojo nedejavnost Ja, na vprašanje 'povej kaj o sebi', se mi v danem trenutku zazdi , da bi bil najbolj iskren odgovor: 'hm, ukvarjam se z ničemer ne, nič me ne zanima, nisem neki zanimiva'. V naslednjem pa, da bi mogoče lahko povedala kaj o tem, kar je narobe z mano. Rezultat tega, da sem se to spraševala in si na to odgovarjala. Za spremembo se bom zdaj vprašala in razdelala kaj pa je v redu z mano oz. mogoče samo kaj vse je z mano.
O tem v naslednjem postu; o zanimanju in hobijih in opravičevanje odsotnosti zanimanja in hobijev

[liba]

Tukaj bi se lahko reklo, treba je razčistit s preteklostjo, predelat, razdelat, afirmirat... Sam js ne verjamem več v to, ta stvar je privezana, prirasla name (kar pomeni - je predvsem navada) in ne more brez mene živet (no mogoče je pa tud obratno ) ; z drezanjem (=v mojem primeru tisto prej našteto: razćiščevanje itd.) jo prebudim in razdražim, tako da mi vzame še tisto mal energije, ki je premorem …  Kakorkol, ta del sem zdaj deloma prepustila efectinu, mislim da je že nekoliko oslabil nadlogo,

Sej ne da ravno to zdej delam (drezam). In stvar je znorela, meni pa slabo pa na jok . Kako si drznem tkole se razkazvat, ha? Pa postavljat lažnive trditve? In se delat ubogo in sploh karkoli (o ker primern tale hahah)

Grem pa spet klin s klinom, včeraj je že pomagalo, upam, da bo tudi danes.

Kaj čaka ad? Al mogoče že učinkuje in bi blo slabš brez? Verjetno res. Sam če bi bla v takem stanju in brez, bi mislm da odstopla od tega poskusa. Tko pa ne bom, pa še povečano dozo mam od včeri pa da vidmo kdo bo koga. Oh yeah   

[idabel]

Živjo!

Meni se zdi, da bi ti lahko pesmi pisala. Ali pa bi bilo morda dobro, da greš na tečaj kreativnega pisanja. Res so (smo?) eni ljudje bolj tihi, drugi manj. Verjetno ti res bolj leži pisanje, vsaj zdaj.

Tudi jaz imam take težave, že celo življenje, z izražanjem, govorjenjem. Povsem jasno se spomnim nekaterih svojih izjav v družbi izpred veliko let nazaj, kot, da bi rekla res kaj tako hudega. Ni bilo tako hudo. Mislim, da sem si to zapomnila zato, ker je kar obviselo v zraku in potem tudi vplivalo na odnos z njimi (seveda ne le to). Ker, kar sem izjavila je bil le nek začetek in ko bi še dodatno pojasnila, se bi videlo, da da ni bilo mišljeno tako kot je bilo videti. Ali pa sem rekla kaj takega neumnega, kot nek čuden smisel za humor. Kot bi na primer rekla, o glej, nebo je zeleno! Ko bi kaj takega rekla bi nekdo rekel ali si mislil, o lej tale pa ima barvno slepoto ali, a se ti dobro počutiš, ali kako to misliš "nebo je zeleno".... Ko pa na tak način govoriš o sebi, pa je spet drugače.
Tako ponavadi govorim in tudi pišem stvari le napol, velikokrat izustim le del tega, kar sem želela in pride ven nekaj drugega. Potem mora biti nekdo res zainteresiran, da me še kaj povpraša. Ali pa le čez nekaj časa ugotovim, da sem nekaj izpustila in ni več priložnosti, da se popravim, ali se mi ne da oz. nimam energije ali se mi zdi da nima smisla, da je primeren čas-priložnost-interes mimo. Kot nekakšna reka, ki gre svojo pot in kar je mimo je mimo.

[liba]

Živjo štiristene

Kreativno pisanje je ideja, samo trenutno si ne morem privoščit tečajev, bom kar pisanje tukaj jemala kot tečaj. Sem pa zdaj šele pomislila, da bi poleg tega poiskala še kako literaturo 
Pesmi še nisem zares pisala, mogoče pa še to poskusim (in pokažem samo sebi:P).

Govorjenje neumnosti, samo napol, netočno tistega kar misliš, ali v zmedenosti nasprotnega... Problem si jes delam še s tem, ko hočem ocent, do kakšne mere se to zgodi. In si ponavljam rečeno ali napisano tako dolgo, da izgubi smisel, tko kot beseda, ki jo 20x izrečeš in je tko še mal bolj nemogoče točno vedet. Tko potem za vsak slučaj privzamem, da sem govorila grozne stvari... če že ne najdem prej neskladnosti, nespodobnih sugestij, nesramnosti.... tako je včasih, ko govorim, ko tukaj pišem, pa vedno zaenkrat. Ah, ja

[mieaid]

Samo ocenjevanje je vedno subjektivno, odvisno-če imamo dobro samopodobo bo vedno pozitivno, če slabo pa vedno negativno neglede na realne dogodke.

Vsak je enkrat nesrečen, žalosten, neroden, zmeden, srečen, zaljubljen, vesel ... normalna stanja človeka in vsak ima pravico bit to kar je v danem trenutku. Ne gledat tok nazaj, kaj si nardila/rekla, kaj nisi ... pluj z reko časa in se vprašaj kaj prav zdaj v sedanjem trenutku čutiš, kako ti je in kaj bi potrebovala v danem trenutku, da bi bila ok (če nisi ok), kaj ti manjka. Uživaj v malenkostih-npr privošči si svojo najljubšo jed in uživaj vsak grižljaj.

Pa če ti ustreza pisanje, piši, čeprav ni kreativno in tud ni nujno, da pišeš tuki gor. Tud ni nujno, da pišeš o sebi. Lahko daš tud samo kakšni osebi za prebrat.

 

[idabel]

Meni se zdi dobro, da pišeš.  Kreativno sem pa omenjala zato, ker si takšen tečaj predstavljam tako, da nekdo prebere, kar si napisal in ti da povratno informacijo. S tem se učiš bolje uporabljati ta naš jezik in se s tem jasneje izražati. Predstavljam si, da se potem tudi lažje govorno izražaš.     
Še eno                                 

[liba]

Meni se zdi, da si ful lepo napisala in si za razliko od mene in še koga drugega res premsilila, kaj boš napisala in misli oblikovala v lepe stavke z zelo dobrimi prispodobami

Aja večkrat sem se odločila pisati dnevnik, za to nisem kej preveč premišljevala, pustila sem, da gre svinčnik sam. Ko sem kasneje prebrala kakšen zapis; sm bla samo  hm... kaj je ta crazy shit in se poskušala spomnit kdaj sem bila pod vplivom kšnih sumljivih substanc. Sej mi je uspelo dešifrirat in je postalo čist logično. Pač popolnoma spontano pisanje je pri meni sestavljeno iz nerazloženih prispodob, kratic, puščic, miselnih vzorcev; ene parkrat sem se česa takega kar ustrašla .

No zarad tega sem se odločila, da tokrat ne bom pisala samo zase in bila tako prisiljena premislit. In z dovolj tega premišljevanja računam na to, da bo šlo enkrat tud bolj spontano, pri pisanju, pa tudi govoru...

    

[liba]

Samo ocenjevanje je vedno subjektivno, odvisno-če imamo dobro samopodobo bo vedno pozitivno, če slabo pa vedno negativno neglede na realne dogodke.

Včasih si predstavljam, kolk bi blo fajn, če bi za svoje besede in dejanja mela vpogled na objektivne ocenjevalne lestvice za primernost, žaljivost, razumljivost ........ No take lestvice recimo da kot ideje v resnici obstajajo in, hm, mogoče bi blo lažje bolj realno ocenit kakšne so te lestvice, kot pa naša dejanja, ker se tko mal distanciramo od tega, da so dejanja naša? Recimo se vprašaš a je to res bedasto? In, realno gledano, čist popolnoma nebedasto je težko kaj, tko da daš na tej lestvici (od 1do 10) oceno 1. In maš odgovor, ja je bedasto, ni treba več skrbet glede tega, potem pa vidiš da je 1 zanemarljiva ocena.
...hm odbluzla mal, pač s kšnimi podobnimi triki si js kdaj pomagam      

Vsak je enkrat nesrečen, žalosten, neroden, zmeden, srečen, zaljubljen, vesel ... normalna stanja človeka in vsak ima pravico bit to kar je v danem trenutku. Ne gledat tok nazaj, kaj si nardila/rekla, kaj nisi ... pluj z reko časa in se vprašaj kaj prav zdaj v sedanjem trenutku čutiš, kako ti je in kaj bi potrebovala v danem trenutku, da bi bila ok (če nisi ok), kaj ti manjka. Uživaj v malenkostih-npr privošči si svojo najljubšo jed in uživaj vsak grižljaj.

Ne gledat nazaj... pa če to ni odvisno od mene, ker te objame tist kar je blo in noče spustit . No zdej me je tista kriza od prej minila, možno pa res, da zato ker sm se prepustila al je pa na delu ad, no sej ni važn v bistvu  ...

Pa če ti ustreza pisanje, piši, čeprav ni kreativno in tud ni nujno, da pišeš tuki gor. Tud ni nujno, da pišeš o sebi. Lahko daš tud samo kakšni osebi za prebrat.

O sebi bi pa pisala zato, ker o drugem ne vem veliko. Pa da se še mal iz drugih vidikov analiziram, namest sam tistega o mojih napakah. Itak pa mislim da to vodi v to, da pišem svoje poglede na razne zadeve in pravzaprav sploh ne pišem zares o sebi. Ali pa je prav to najbolj zares o meni. Ja, verjetno bo to....

Še tebi eno

[liba]

Meni se zdi dobro, da pišeš.  Kreativno sem pa omenjala zato, ker si takšen tečaj predstavljam tako, da nekdo prebere, kar si napisal in ti da povratno informacijo. S tem se učiš bolje uporabljati ta naš jezik in se s tem jasneje izražati. Predstavljam si, da se potem tudi lažje govorno izražaš.     
Še eno                                 

Aja, no točno to bi bilo super. Lahko pa, kot je rekla mieaid, res tudi komu drugemu kaj pokažem. Mogoče se pa tukaj kdo javi, da kaj oceni

Še tebi 
(odkar sem na tem forumu, me ima, da bi tudi v rl delila rdeče rože  )