ustavil se je čas...

[LostOneFuture]

Živijo!

Čez vikend sem bila za praznike na obisku pri starših. Seveda so opazili kako sem brezvoljna in žalostna. Oče me je izjemoma namiru pustil, z mamo sem se lahko v miru pogovorila glede diplome in je sprejela dejstvo, da imam težave pri pisanju zaradi psihe, pa tud zaradi mentorice, sam skrbi jo, ker mi bo z otrokom mogoče težje pisati. Sestra se je ful trudila me v boljšo voljo spraviti in ji je kar uspelo. In ful mi je dala nasvetov, kako si lahko sama pomagam. V bistvu so bili zelo lepi prazniki, opažam da se je družina spremenila, odkar vedo da sem noseča. Predvsem oče. Sicer pa sem zelo razočarana nad mentorico, od tega kolikokrat sem jo klicala, iskala na faxu, ji pisala emaile, mi je čez praznike odpisala samo, da je preobremenjena in da se naj na njo ne jezim, če se slučajno. Nobenega odgovora na moja vprašanja, niti pregledala ni osnutka diplome, na kar čakam že 1mesec in pol. Katastrofa. Sedaj čakam še na odgovor pravne pomoči zavoda študentska svetovalnica, kako rešiti to zadevo. V referatu mi niso znali nič konkretno povedati. Tako da bom jutri šla do prodekanje fakultete. Mislim, pa glih meni se mora to dogajati. K da že sama s seboj nimam zadosti težav. Diplomo trenutno pišem na blef, sploh nevem če so analize intervjujev dobre, ker mi tudi tega ni pregledala do danes in nimam vodenja pri diplomi, zaenkrat še vztrajam, ker se bi moglo dati kaj rešiti. Skrajna opcija je menjava mentorja in posledično diplome, če ne bom tukaj nič rešila. Moram probati vse s čim bi lahko mogoče rešila zadevo. Ampak sem našla prej že eno pozitivno protimisel ( nasvet sestre ), da sem očitno tako zelo sposobna, in čustveno močna, da zmorem neki takega čez dati. Malo čuden občutek si to govoriti, ampak pomaga.

[Smokyboy]

Zdravo,

kolikor razumem ti torej tvoja družina zelo stoji ob strani, kar je krasno. Osredotoči se sedaj predvsem na pozitivne dogodke v zadnjem času in poskušaj izklopiti dve napaki mišljenja, s katerima imam občasno tudi jaz strašne težave. To sta mentalni filter (pri katerem v vsakem dogodku vidiš le negativne plati) in diskvalifikacija pozitivnega (pri kateri pozitivne dogodke, pohvale, itd. označiš kot manjvredne, nepristne in storjene iz usmiljena).
Recimo, to da ti je mentorica povedala, da je preobremenjena in da se ne jezi nanjo, ima kljub vsemu tudi dobre strani:
- očitno ne gre za to, da bi mentorica mislila, da si ti nesposobna ali da je tvoje delo kakorkoli manj vredno;
- potrjuje, da nisi ti kriva za to, da se je stvar zavlekla in bo prekoračila rok, kar lahko uporabiš v prošnji za podaljšanje roka, menjavo mentorja, itd.
- se očitno zaveda, da ti je naredila določeno škodo in bo morda zato bolj prizanesljiva v primeru, da boš pri njej vendarle dokončala delo.

To je kar tako na hitro iz glave. Seveda pa bi se na tvojem mestu vsak dan poskušal spraviti v dobro voljo s pozitivnimi mislimi o prihajajočem otroku. Sem par postov nazaj že spraševal, ali imata določeno kakšno ime za punčko ali fantka. To so recimo tiste sladke skrbi, s katerimi si lahko pomagaš, ko te kaj prime. Pa poizvedovanje po vsej potrebni opremi za dojenčka, kaj ti lahko kdo posodi, kaj bo potrebno kupiti... Kolikor vem, je lahko delanje takšnih in drugačnih seznamov za nosečnice full time job (ampak na diplomo pa vseeno ne čisto pozabit, če jo nameravaš vseeno sedaj dokončati ).

[LostOneFuture]

Smoky,

prav imaš. Še vedno imam precej težav s tem, da pozitivne stvari težko sprejmem in vse prehitro obračam na slabo, to pa moje počutje samo slabša. Spet sem napisala email za profesorico, pa ga nevem če naj pošljem, najraje bi nekomu poslala, da mi pove ali sem kaj žaljiva s tem emailom, preden ga pošljem. Čeprav sama menim da nisem.

Oprosti, sem spregledala tvoj post. Imeni imava že izbrani. Ko sva bila že nekaj časa skupaj sva se o tem pogovarjala in sporazumno oba strinjala o izbiri imen in jih že takrat določila. V bistvu že nekaj časa, preden sem sploh zanosila. In še danes veljajo ta imena in se oba precej močno strinjava. Če bo fant bo Ambrož, če bo punčka bo pa Anamarija. Oba imena imata neko svojo zgodbo, zakaj prav ta dva imena. In obema so ta imena izredno všeč. Tud stvari za otroka že imam. Bolkne veliko večino. Tako da mi res manjka malo zaposlitev. In danes zjutraj v 18.tednu, me je mali prvič brcnil,  sicer pa sem že kaki teden čutila nežno prevračanje, k da bi se ena jabolka spouščala gor pa dol po trebuhu. Sam nekako sem še vedno malo otopela, kaj se tiče čustva veselje. Sploh se ne znam več razveseliti prav. Ampak tudi to se bom nazaj naučila.
Ja družina se je precej spremenila, ob strani mi stojijo, noben me ni preganjal, ker sem se kislo držala, jokava in sem upočasnjena, tud glede diplome mi nobeden nič ni rekel, da pač naj naredim kot se mi zdi prav.

[Berto]

Glede diplome te pa lahko malo potolažim...Diplomo bere samo mentor, pa še ta velikokrat površno... Mi je rekel moj mentor, ko sem ga vprašal glede moje diplome, če jo moram lektorirati, se je le nasmehnil češ, saj diplom nobeden ne bere...Sicer je res, da matematičnih formualcij nimaš kaj dosti za lektorirati, pa vseeno. povedal mi je, da sta nekoč z asistentom, ki mu je bil mentor med doktorsko dizertacijo zapisala stavek "tisti, ki to bere, sem mu dolžen zaboj pive, pokliči na tel.xxxxx"
Pa ga nikoli ni nobeden klical...

Komisija jo sicer prelista, potem pa useka eno vprašanje, ki velikokrat nima veze z diplomo....
Kar počasi, zagotovo boš diplomirala...

[LostOneFuture]

Hvala Berto za nasvet. Najbrž je res tako. In hvala bogu sem zadevo končnooo uredila. Sprva je bilo rečeno, da imam 1 dodatni teden, sedaj pa mi je včeraj mentorica sporočila da mi je zrihtala, da se mi je izredno za 1 mesec diploma podaljšala.

Sicer pa opažam da se mi spet stanje slabša. Mam spet neke čudne misli, pa jokat sem se začela nazaj. Bog pomagej. Pa panika me grabi, da se bo bližnjim kaj hudega zgodilo in jih kličem k nora da preverjam če je z njimi vse ok. Pa da bom sama ostala, imam zadnji teden že vsako noč nočne more, da me bo mož prevaral in da bom pristala na cesti in z otrokom živela pod klopjo. Grozne sanje. In se cela zjokana zbudim. Mož me komaj pomiri, da so te skrbi odveč.

Bi pa rada še eno drugo vzporednico tukaj potegnila, in sicer če mi lahko svetujete kako se naj rešim te panike pred ljudmi. Imela sme dolog časa dve prijateljici, k sem zdaj brez ostala, tud nekaj kolegic, s katerimi odnosi niso bili trajni. Sedaj sem cele dneve praktično sama. Z sosedi pa se ne znam družiti. Nevem kako se naj pripravim do tega da bom bolj družabna. Včasih ko vidim da prihaja soseda iz svojega dvorišča, me zagrabi panika, in zbežim hitro v hišo, da me ne bi videla. Tega svojega obnašanja lih ne razumem. Če pa sem že pri sosedih pa ratam otopela  in sploh ne govorim, niti ne znam nazaj odgovoriti. Kot da bi dobila cmok v grlu in ne bi razumela kaj mi govori. Bi že prej to temo načela, pa sem bila preveč obremenjena z drugimi težavami. A mi lahko kdo pomaga razumeti zakaj sem taka?

[aspazija]

Pozdravljena!
Ne verjamem sicer, da ti lahko kdo odgovori na vprašanje zakaj si takšna, kot si...mislim-namesto tebe.
Sama se že dlje časa spopadam s podobnimi težavami, kot jih opisuješ. Vpričo neznanih ljudi kar nekako "mrknem", nimam občutka, da bi imela karkoli za povedat, takšnim srečanjem sem se v privat življenju zato vedno poskušala izogniti. Mi je pa lažje, če je zraven moj partner ali vsaj kdo, ki ga bolje poznam; takrat se lažje vključim.
Večino življenja sem se prepričevala, da pač takšna sem, da ne rabim druženja s komerkoli in za vsako ceno.
Po 10 mesecih psihoterapije (nisem je pričela zaradi tega) pa vem, da sem imela (še imam ?) tako nizko samopodobo, da se mi nikoli ni zdelo, da bom takšna kot sem, dovolj dobra za okolico. Zato sem bila vedno v teh situacijah nesproščena, na preži, takšna druženja (in neznani ljudje nasploh) pa so me posledično zelo utrujala.
Ne vem, če boš v tem našla kaj kar ti bo lahko v pomoč.
Glede na vse težave, ki jih opisuješ pa ob nosečnosti (ki je tako sama zase dovolj zahtevna) si dovoli poiskati vso pomoč, ki jo lahko.
Zase lahko rečem, da mi je psihoterapija odprla pot nazaj v življenje; če bi vedela, kakšen učinek ima, bi šla 10 let prej.
Drži se! 

LP, A.

[LostOneFuture]

hvala, apazija, k si delila svojo izkušnjo z mano. Tudi jaz nekako se preprečujem, da ne rabim druženja, spet drugič pa blaznim da sem skozi sama. ja, problem je podoben kot pri tebi, premalo zaupam vase, se ne cenim dovolj, oz kot praviš ti prenizka samozavest, samopodoba, in se skozi obremenjujem s tem ali bo tisto kaj bom povedala zanimivo, smešno... kot da bi mogla vedno biti tisti nekdo, ki druge gor drži in jih spodbuja, ampak ponavadi, po nekaj skundah očitno podzavestno določim, da tega ne zmorem, in sem tiho, čez čas sploh več ne slišim prav kaj govorijo, začnem razmišljati o drugih stvareh, ker itak ne bom zmogla se vključiti v debato, ponavadi se izogibam vsem stvarem z druženji, se pa pogosto probam pregovoriti, da bi pa vseeno šla in tud mož me pol pregovori nekak. Nekako tako je pri meni. Nekajkrat sem probala se prisiliti da bi se družila, pa sem recimo spekla prekmursko gibanco, k je tlele na dolenjskem lih ne delajo, pa sem nesla kot pozornost in razlog da bi se družila, k sosedi, pa k mi je rekla da če grem naprej na kavo in klepet, sem ji rekla nekaj takega: ah, hvala, ne dejate si dela z mano, ne bom vas naprej obremenjevala, sem se obrnila in šla, skoraj odbežala nazaj v hišo. Sosedi pa se je itak zdelo najbrž vse skupaj čudno, najbrž si je mislila, da se nočem z njo družiti, še sama nevem, zakaj počnem take stvari. Pa enkrat sme recimo probala soseda nagovoriti, pa sme enkaj rekal, pa me je gledal tako bledo, kto da sme nevem kaj rekla, pol sem se pa sekirala, da sem ga užalila, pa ga sedaj sploh ne upam nagovoriti.  ahjej. Danes sem boljše kot prejšnje dni. To nihanje mi gre tako na živce. Sej sem se sprijaznila že s tem, da lahko da bo to celo življenje trajalo, ampak rada bi se naučila čimveč o tem, kako to blažiti. čeprav vem kar nekaj, se mi zdi včasih, da sploh ne znam v dani situaciji odreagirati. Se spomnim, k sem hodila še k uni psihologinji, ona bi mi sigurno rekla, da to ni nič takega, da se je pač zgodilo, in da naj razmišljam za vnaprej kako to reševati, ker za nazaj težko kaj naredimo.

[aspazija]

Ja, poznam to igrico: bi - ne bi (se družila)...precej utrujajoča je na dolgi rok. 
Pa nikoli nisi sama s seboj zadovoljna, bi lahko bilo vedno še malo drugače, boljše, ne? Nihče nas tako strogo ne presoja in ocenjuje, kot se sami...in ta notranja kritika ubija vsako spontanost...in se krog spet zavrti.
Po moje so razlogi, da smo, kakršni smo - nam je verjetno to, da se tako močno ščitimo, že moralo presneto dobro služiti oz. je bilo v nekem obdobju potrebno.
Psihoterapija pa mi je pokazala. da ni potrebno, da bi vzorec, ki sem se ga naučila v otroštvu, in ki me vedno bolj duši in omejuje, trajal vse življenje.
V pravo olajšanje mi je zavest, da z boljšim spoznavanjem in sprejemanjem sebe prihajam do ugotovitve, da sem čisto v redu takšna, kot sem ( ) ...da sem to tudi vedno bila...le vedela nisem...

[LostOneFuture]

A se to res nikoli ne bo končalo, končno je od prijave na policiji malo mir, že spet prileze gor in tolče po vratih da jih skoraj dol ne vrže... a se bom mogla spet začet skrivati v hiši in trepetati, ali me bo kdo hotel pretepsti. Ko bi vsaj imela malo več denarja z možem, da bi lahko šla v stanovanje ali nekam.

[Ribica]

Aspazija,
kaj pa tvoj mož, ali kaj ukrene? Saj to so vendar njegovi sorodniki. Tega ti pa res ni treba prenašati.
Obstaja možnost kakšne družinske mediacije na Centru za socialno delo ali kaj podobnega?
Ribica

[LostOneFuture]

Ribica, to traja že leta, smo že vse probali, da bi se šlo kam pogovorit ali kakšna pomoč, pa se ni dalo nič zmenit. Mož mene ščiti kolikor more, ampak kaj drugega lahko naredi? Z to osebno se ne da pogovarjat in te napade brez opozorilnega znaka. Tiso kaj se je zgodilo zdaj v petek, je premalo za novo prijavo. To so tako zapletene družinske težave, da joj. Tašča jo ščiti, ker je razdvojena med ljubeznijo do hčere in terorjem ki ga doživlja, čeprav ne sebi, ne njej s tem nič ne pomaga. druga svakinja pa noče nič pri tem imeti. Vse me je strah, da bom kdaj šla na vrt ali v sadovnjak in me bo presenetila in ne bom mogla zbežati v hišo pravočasno. Strah me je ker sem noseča in da me ne bi spet zbrcala. Ah, komaj se probavam svojih težav rešiti, že dobim druge probleme naložene.

[Ribica]

Če je nevarna za okolico, jo je treba hospitalizirati. Brez sentimentalnosti. Preveč zločinov se je že zgodilo, ker nihče ni nič ukrenil, čeprav so vedeli, da je nekdo bolan. To je pač moje mnenje.
Ribica

[LostOneFuture]

nevarna je samo za družino, pred drugimi se obnaša kot angelček. sama sumim na kako osebnostno motnjo, sam to itak mora strokovnjak potrditi. to smo že predlan in lan hotli, pa so nam rekli, ker nima partnerja, da je mama tista ki to mora narediti. Ker brat kao ne more. Sicer pa kao prisilno ne gre, ker se mora strinjati da jo hospitalizirajo. Vsaj tolk je nam bilo rečeno takrat. Če pa je zdaj kaj drugače pa nevem. Vglaven danes bom pisala spet na društvo za nenasilno komunikacijo, da vidim kaj mi lahko svetujejo.

[LostOneFuture]

Tukaj ste mi res ogromnokrat pomagali. Zdaj se spet obračam na vas. Moje tažave z depresijo so se pomirile junija, še vedno me pa občasno daje tesnoba. Predvsem ko se spet poslabšajo stvari v družini. Ne v moji, ampak moževi.

http://med.over.net/forum5/read.php?140,7570140 - tukaj pišem o težavah ki jih imam z moževo družino.

Zanima me sam, ali mislite, da bi bilo pametno da začnem nazaj na terapije hoditi, ker sem tik pred porodom, pričakujemo dojenčka, in ne bi rada kake poporodne depresije fasala ko me bo otrok najbolj rabil, ker se mi že leta izmenjuje izboljšanje in poslabšanje depresivnih faz. Pa zanima me če mi lahko daste kake osebne nasvete, kaj naj naredim, kako se naj obnašam v prihodnje do teh ljudi, kaj bi bilo dobro narediti za neke temelje v prihodnosti?

Hvala za pomoč!