ustavil se je čas...

[Slavka]

LOF  to je pa precej stresna situacija...žal se zadnje čase dogaja vse pogosteje, da ljudje ostajajo brez službe, brez dohodka, kriza resnično seka vsepovprek 

A kot veš, da se v vsakem slabem skriva tudi nekaj dobrega, naj bo pri tebi to motivacija za pisanje diplome 

Držim pesti zate 

[MucaMaca]

Lost, žal mi je za tvojega moža. Vem, kako hudo se je v taki situaciji spopadati še s finančnimi težavami in upam, da bo mož našel novo službo, morda boljšo
Ti pa glej, da ti bo to sicer motivacija, a pazi, da ne pregoriš. Lepo je, da si dobila voljo nazaj, gotovo ti bo šlo lažje, saj porabimo veliko manj energije za nekaj, kar želimo delati, kot az nekaj, kar delamo proti svoji volji in željam. Zato sem prepričana, da če boš pravilno začrtala tole, boš zmogla! Vendar pa si prisluhni, ko boš čutila, da potrebuješ odmor, saj boš takrat lahko hitreje spet "na nogah", kot če boš dopustila, da spet pregoriš. Okrevanje traja dlje kot samo "odpočiti si".
In verjemi, tudi to bosta zmogla, tudi to bosta premagala. BostE, no

[Smokyboy]

Ko ima vrag male, jih ima pa res veliko. Me veseli, da si dobila voljo do pisanja diplome nazaj. Ne morem pa reči, da me to preseneča - gre za neke vrste šok terapijo in tvoja povrnitev volje je verjetno mešanica jeze, ker se je toliko slabega zgrnilo na vas, in nagona po preživetju, saj je tvoje dokončanje diplome ena svetlih točk v vaši prihodnosti in prihodnosti vajinega otroka.
Zato je prav, da izkoristiš ta zagon, ampak se pridružujem MuciMaci v svarilu pred pregoretjem.

[LostOneFuture]

Ko ima vrag male, jih ima pa res veliko. Me veseli, da si dobila voljo do pisanja diplome nazaj. Ne morem pa reči, da me to preseneča - gre za neke vrste šok terapijo in tvoja povrnitev volje je verjetno mešanica jeze, ker se je toliko slabega zgrnilo na vas, in nagona po preživetju, saj je tvoje dokončanje diplome ena svetlih točk v vaši prihodnosti in prihodnosti vajinega otroka.
Zato je prav, da izkoristiš ta zagon, ampak se pridružujem MuciMaci v svarilu pred pregoretjem.

ja šlo je za nagon po preživetju, a sem le malo pisala in spet obupala in večino dneva kasneje nato preležala. Zanimivo se mi zdi da imam sploh voljo o tem pisati tukaj gor. Diplome ne pišem že od septembra 2011. Saj od takrat ali večino dneva prespim, prejočem, preležim. Ne dohajam se več. Sicer se zavedam da mi voda teče v grlo, ampak imam tako malo volje, sploh se ne morem boriti, čeprav bi se mogoče rada. Mogoče. Ker nimam niti volje. Vdajam se v usodo, sploh vseeno mi je kam bom prišla, ker pač nimam volje. V vsako stvar se prisilim potem, ko mi mož reče kaj če bi probala... tisti dan to naredim, pol pa spet nikamor ne gre. Sploh nevem kako bi to poimenovala. Sem pisala moji psihologinji , h kateri sem hodila 1leto in pol na podporna srečanja zaradi motnje hranjenja. Res pa je da ji nisem vsega povedala. S hrano sem zaključila in v sebi razrešila stvari, nisem pa rešila nekaj drugega kar me zasleduje že nekaj časa. Brezvoljnost. Še dobro da živim z možem, k me njegova navzočnost spomni, da moram kaj skuhati in pojesti, pospraviti, saj ko sem sama nič od tega ne naredim. Sploh nevem, kako sem lahko še 9 mesecev nazaj hodila cele noči delat, hodila na fax, se učila za izpite, vse naredila na kmetiji, imela celo hobije. Tega zdaj vsega ni. Že nekaj časa.

[Suzy]

LostOneFuture
Ta nagon preživetju poznam tudi jast,...tako,da so mi vsi tvoji našteti občutki zelo znani,...ni lahko misliti ali se obnašati v nasprotju z našim čustvenim in fizičnem stanju,neglede kakšno tdno voljo si želimo imeti ali jo imamo.
Pravjo,da če ni volje tudi željenih rezultatov nebo,...tko,da ti želim,da najdeš to dinamično silo življenja in
jo usmeriš v svojo dobrobit,čeprav vem,da je težko a vsaj poskusi korak po korak....
Drži se

[LostOneFuture]

Danes sem vsaj toliko dobra, da se lahko tukaj javim. Možu sem se celo noč jokala, povedala sem mu vse kar me je zadnji mesec skrbelo... mož me je pravtako peljal do zdravnice da mi je dala napotnico za terapevta, sam nevem še kam bi hodila. Prav srh me preletava da sem spet razmišljala o samomoru, ko sem brala pismo ki sme ga napisala in nameravala poslati na pop tv televizijo.

Za sabo imam 3 poizkuse samomora, v prvem sem si prerezala žile, a me je oče ponoči v kopalnici našel preden sem izkrvavela in so me če se lahko tkao izrazim rešili, čeprav si takrat tega nisem želela. Drugič sem se hotla iz plinom iz auspuha zadušiti, pa je vmes avto mrknil in ga se ni dalo več vžgat, plina pa se v garaži ni dovolj nabralo. Pa mi spet ni ratalo. Tretjič sem pojedla enih 15 tablet zelo močnega uspavala, mislim da je bilo nekaj na L, pa sem vmes vse ven zbruhala in se ni zadost prijelo. Očitno mi je usojeno da se borim. Vem da je samomor najlažji način bega pred problemi. Sam ko so moji problemi tako veliki, da me tako obremenjujejo da včasih ne vidim drugega izhoda.

Imela sem zelo težko otroštvo, oče in mama sta me celo otroštvo pretepala, sme zbežala ene 2 krat od doma, prvič pri 12letih, drugič pri 16letih, pa so me vsakič z policijo našli in me pol za kazen ker sem zbežala pretepla, da sem komaj hodila... še na maturanskem plesu, ki je bil 1 tedne po mojem 18rojsten dnevu, me je pretepel pred vsemi in mi ta dan uničil, in takrat sem spokala od doma... tudi zdaj mi je težko. Z možem živiva v hiši, lepi hiši, ki jo je mož naredil, ampak je zgrajena na perceli katere lasnica je tašča, vsakodnevno sem deležna izsiljevanja iz njene strani, več kot 3 leta se je ena od svakinj izživljala nad mano, z grožnjami, pretepanjem, in se tako zelo bojim, da ne bom mogla svojega otroka zaščititi pred tem izsiljevanjem in nasiljem, pol pa še kreganje s policijo, težek fax, delo ponoči, nerazumevanje z mojo družino... pred 2 mesecema sem izgubila še moji edini dve prijateljici, ena se je brez da bi mi javila , z nekim novim partnerjem, no tudi družini nič ni javila, odselila v tujino in nevemo sploh kje je. Bojim se da se ni ujela kakemu zvodniku v roke. Druga je v začeku februarja zbolela za hudo psihozo in me sploh ne prepozna več prav, tudi pogovarjati se ne da z njo, muka mi jo je tako gledati. Še njo bom izgubila.

In še pol ta moja pofukana mentorica, k mi že od lani preglejuje diplomo, in sem zaradi tega šele tam kjer sem. Mi je rekla, da bo celo poletje na razpolago da do končave do oktobra...in kaj je bilo? cel avgust in september je ni bilo, je bila v tujini in se mi ni javila.... aaaaaaaaa.....Sva se pred 2 tednoma lepo preko telefona zmenile bilo je v torek, je obljubila da mi v roku tistega tedna do konca, torej do petka vse pogledala, kar še pač ni...ampak ne... zdaj bo že 2 tedna in se mi sploh javi več ne, ne na email, ne na telefon, na fax sem pa klicala zjutraj in so rekli da je že oba dva tedna na faxu, da ima predavanja, in sem se odločila da bom diplomo kolikor zmorem na svojo roko napisala in drugi mesec probala končen  osnutek diplome oddat, sploh ji ne bom več nič sproti pošiljala, ker jo imam polhen kufer. Pol bom pa jaz na koncu tista nesposobna al kaj....AAAAAAAAAAAAAAA....

Edina pozitivna stvar ki se je zgodila je, da je mož našel novo službo.

[Smokyboy]

Zdravo,

res si težko predstavljam tvojo situacijo. Pravzaprav sem šokiran, ko berem o tvojih izkušnjah s samomori in tem, da so te vsi po vrsti tepli. Tudi razumem, da si povsem na tleh, ker si tako iskreno opisala svojo preteklost. Izsiljevanja in nasilje so mi osebno tuji, hvala bogu se nisem veliko srečeval z njima. Pa vendar ti bom poskusil dati konstruktiven nasvet, ne da bi pri tem izpadel kot da pametujem.

Kot prvo si čim prej uredi srečanje pri psihiatru, da se dogovorita za potek zdravljenja in psihoterapije. Rekel bi, da je tvoj primer nujen in te bo vsak razumen psihiater sprejel prednostno, še posebej ker si noseča in menifestno samomorilska.
Kot drugo simbolično uniči samomorilsko pismo in naj to pomeni tvojo odločitev za "nov" začetek. S pritegovanjem pozornosti s pošiljanjem takih pisem v javnost bi si naredila medvedjo uslugo, rešila pa verjetno ničesar.
Naštela si kar nekaj negativnih stvari, ki jih vidiš v svojem življenju:
- izsiljevanje s strani tašče, na katere parceli imata z možem hišo
- nerazumevanje z lastno družino
- izguba prijateljic
- težave z mentorico
- policija (?!?!)

Najboljši način, na katerega se lahko lotiš reševanja teh problemov, je ta, da se nad njimi najprej skrbno zamisliš. Kaj od napisanega je res tako hudo, kot si prvotno predstavila? Za vsako negativno misel poskusi najti alternativno pozitivno misel, pa naj se ti zdi na prvi pogled še tako neverjetna. Recimo tašča vama je odstopila parcelo za gradnjo hiše, njeno "izsiljevanje" pa ima v resnici dobronamerno ozadje.
Če bi morala našteto urediti v vrstni red po tem, kaj te najbolj teži, kakšen bi bil? Oceni na lestvici od 1 do 10 težo posameznega problema.
Zapiši (in to mislim dobesedno, zapiši na papir) vse možne pristope k reševanju posameznega problema. Npr. oseben obisk pri mentorici, menjava diplomske teme, začasna opustitev dela na diplomi in ponoven štart kdaj v prihodnosti. Zatem jih razvrsti v vrstni red od najmanj do najbolj drastičnega in si določi kratkoročni termin, do kdaj se moraš lotiti reševanja.

Kar se tiče prijateljev smatram, da smo nekateri na tem forumu tvoji neznani prijatelji, tako da čisto brez njih ne boš nikoli. Seveda pa je prvoosebna družba nenadomestljiva. Prvi kontakt so morda lahko skupine za samopomoč, lahko pa poskusiš previdno obuditi tudi kakšna stara prijateljstva, ki so zamrla. Tudi če ljudje poznajo tvojo preteklost in se bojiš, da se jim boš zdela čudna, je vredno poskusiti. Seveda nič ne gre na silo in tvoj namen iskanja prijateljev ne sme biti ta, da bi se jim samo izpovedala in z njihove strani dobila nenehno podporo in razumevanje (razen seveda na tem forumu, ki je namenjen ravno temu).

Če si prebrala moj odgovor do sem, potem se vrni na začetek in preberi še enkrat, razmisli in naredi kakor misliš, da je prav. Pa obvezno javi, kako ti gre in ali si glede česa v dvomih.

[LostOneFuture]

OK, lestvica 1-10.... 1 je najmanj težko, 10 je najbolj težko

1) izsiljevanje s strani tašče =8
2) narazumevanje z moževo družino = 10
3) nerazumevanje z lastno družino = 4
4) da nimam službe = 3
5) izguba prijateljic =7
6) težave z mentorico = 6
7) v zvezi z policijo in kazenski pregoni zaradi nasilja= 5
da bi mi propadla diploma = 9

ostalo pa nekako gre...


REŠEVANJE PROBLEMA:

1) S taščo bi se probala spet pogovoriti ( ampak v 3 letih se ni želela z mano vsest za mizo in pogovorit, že če nanizam samo enega od veliko problemov, več kot 2 leti sem jo prosjačila, približno dvakrat na mesec sme stopila do nje pa rekla: Gospa ...., bi vas lepo prosila če bi se lahko pogovorili glede mojega prebivališča, da si zelo želim tukaj prijaviti stalno prebivališče in bom zelo vesela, če boste se pripravljeni z mano o tem pogovort in da bi to zadevo čimprej rešili..... tako da , pa se ni hotla niti enkrat vsest z mano dol in pogovorit, vedno se je obrnila, nekajkrat je celo rekla, to bomo pa še videli, če bomo sploh kaj uštimal, tako da sem na koncu šla sprožit pred 3 meseci na upravno enoto postopek dejanskega ugotavljanja stalenga prebivališča, da sem to stvar rešila....sicer mi je vedno hrbet obračala, in tudi sicer hodi mimo mene kot da ne obstajam ). Sem tudi se sprijaznila in odstopila od mojih mej in hodila do nje na njivo, da bi se pač tam pogovrile, če se že ne more normalno za mizo vsest, pa je okopavala in mi rit kazala, edino enkrat mislim da pred 7 meseci, mi je nazaj rekla, da če bi bila za kej uporabna, da bi ji zrihtala da bi imela kuhinjo, kopalnico in splanico v hiši kjer živiva. Jaz z vsakim letom izgubljam interes se z njo pogovarjati. Izsiljuje predvsem s tem da bo šla na sodišče iz zahtevala pregon iz zemljišča ali pa da ji bova morala dajati najmenino za bivanje v hiši.

2) najbolj se bojim te zmešane svakinje, sicer sva jo z kanzenskim pregonom pregnala od naju vstran, sam mene je še vedno strah, kaj če me napade kje na njivi, ko bom sama, ali pa da vlomi v hišo spet, itd... pa tud z drugo svakinjo, sicer nimam kaj jamrati, mi ni nikoli nič slabega naredila, ampak je zelo zadržana do mene in imamo malo stikov. In to me obremenjuje. Zadnjič je moža napadla, zaradi deležev na kmetiji in da naj utreže mami pri njeni želji da se vseli k nama, ko se pa niti mož z svojo materjo ne razume. In obadva vedno bolj razmišljava da je selitev ena od opcij, kako preprečiti to izsiljevanje. odnosi pa bi videli kako bi s časom se pokazalo, ali se bi popravilo, ker ne bi bila več na kmetiji. reševanje tega: da držim svoje meje, se postavim zase, tudi z policijo in ji povem v obraz da tako pač ne gre.

3) tudi to me mori, saj se ne morem z njimi pogovarjati, kot to nekateri lahko počnejo, obiščem jih zelo redko, bolj zaradi sestre ki je vredu in škoda mi je mame, ker se oče sedaj nad njima izživlja. celo na poroki, me je pred vsemi gosti zmerjal, takrat sem si želela da ga ne bi povabila. Čeprav se vsako leto nekako vedno bolj sprijaznujem da je stanje kukr je. REŠIEV: da jim povem še enkrat kaj si vse mislim o tem kakšen je naš odnos in da bi si želela da bi se vsi trudili za to da bi se stvari popravile, že zaradi prihajajočega vnuka da bom ga vsaj z nekim veseljem peljala na obisk ne pa z odporom.

4) predvsem zaradi tega, če se bova odločila da se preseliva nimava nobenega privarčevanega denarja. Možu gre ves denar za kredite, položnice in kmetijo. REŠIEV: Čeprav se tolažim s  tem, če greva v ljubljano ne bo več takega problema kje službo najt in bom tudi jaz lahko delala.

5) nikoli nisem imela veliko prijateljic. V bistvu vedno samo 1 ali dve. Vedno so me obdajali ljudje, ki so se lagali, laži pa ne prenesem, tukaj kjer živim so nekater eženske prav obupne. Imajo majhne otroke in jih vlačijo na vaške fešte, se napijejo do kome in tam obležijo do jutra, otroci pa to gledajo, sosedje imajo takrat otroke pri sebi. Jaz tega pač ne zastopim in se mi ne zdi normalno. Tudi mlade punc,e če prideš k njim na dvorišče, takoj se toči cviček, se te s tem sili in se samo pogovarja o tem kaj kdo dela, kaj je  narobe naredu, kaj ima več kot on, pač šimfanje in faušija tudi tega ne morem. Imam dve stari prijetljici, s katerima praktično nisem v stiku, gre za prijateljstvo iz srednje šole. Tudi želje nimam da bi to obujala.  Kdar koli sem klicala, hej, pridem v tvoj konec, imam avto, je rekla, da točno ta vikend niam časa, in ko se ti to 1 leto ponavlja, sumiš, da najbrž noče s tabo nič več imeti. Ko jo vprašaš kaj je, da naj pove če si se s čim zameril ali kaj jo moti, niti ni tolk fer, da bi ti to povedala, ampak se moraš s svojo ugotovitvijo sprijazniti. Dokler smo bile prijateljice, se je dogajalo, če jo je kdo po tel klical, je bila po telefonu vsa sladka, ko je pa tel dložial mi je pa 2 dni tisto osebno šimfala. Tako je čez čas ratalo tudi pri nama, ko sme jo klicala je nakladala bila vsa sladka, pol sem pa zbog fore nehala klicati, sme rekla počakam nekaj tedno, da vidim kaj bo.... torej po 6 mesecih me ni kontaktirala. Ok, torej vem na čem sem. Imam sicer eno kolegico, ki se mi zdi ful vredu, ampak ko pride do tega da je več ljudi okoli, ko stopim do nje se obrne vstran in se dela kot da me ne pozna, to je naredila že vsaj 30krat v 2letih, ko sem jo postavila pred dejstvo kaj je to bilo, mi je rekla, da me ni videla. Sem ji rekla da v to ne verjamem. Tako da sma sicer še vedno kolegici, ampak pač, kolegici. Niti nimam neke želje tega odnosa ohranjati. Zelo bi si želela da bi si s drugo svakinjo bile bližje, ampak je zelo zadržana in se z njo lahko pogovarjaš le o vremenu, sosedih, k prideš na kako bolj družinsko, osebno temo, zablokira. Sem jo enkrat vpršal, če jo take teme delajo napeto, mi niti odgovoriti ni hotla...sme pa samo še dodala, da pač samo vprašam, da vem če kaj narobe delam. REŠTEV: začenm hodit na tečaje al neki pač kar me veseli , v upanju, da najdme sočloveka k si bova podobna in se bova ujela. Da začenm pisati članke in jih objavljati na forumu, kar si že dolgo želim, da začnem prodajati izdelke, ki jih delam in  s tem kakšno osebo k bi se ujela z njo spoznam.


6) veš kaj bi najraje naredila? šla do metorice, jo vprašala kako zdaj, kaj bomo rešili, zakaj se mi ne javlja, če bi spet kaj nakladala bi jo pa sam v moški spolni organ poslala, šla iskat drugega mentorja, in vzela drugo diplomsko temo, in diplomirala enkrat do porodniške ali tekom porodniške. Ker vedno bolj ugotavljam, da diplome spet ni tako težko napisati, sem se ob pisanju te veliko naučila, bi probala podobno temo izbrati. Pa kaj od te diplome še celo uporabila. REŠITEV: zgoraj napisnao, mi postaja vedno bolj sprejemljivo, nisme edina in ne zadnja, ki se jo bo to zgodilo oz. ki bo to naredila.

7) obremenjujejo me predvsem zato, ker ne maram policije. Rabila sem več kto 1 leto, da sem svakinjo prijavila policiji, tisot leto pa zelo trpela. V času mojega otroštva je bila moja sestra zabredla v droge. Oče me je zelo tepel, ker je bil mnenja da sem jaz kriva da je sestra v to padla in da smo jo po celi sloveniji z policijo morali iskati. In ko sem tako 12. kot 13.rosjtni dan preživela na policiji, na zaslišanju pri kriminalistih, sem si sveto obljubila, da nočem nikoli več z policijo opravka imeti. Pa sem bila nekaj let kasneje, tukaj kjer trenutno živim spet pahnjena v to usodo, da sem morala z njimi sodelovati. Mene policisti nasploh vznemirjajo, mi je očitno ostalo od otroštva. Pa ker svakinja tepe taščo, sem tudi to prijavila. čeprav najhuje mi ej bilo ko je mene napadla z železnim kolom, da sme krvavela po celi glavi, takrta sem jo prvič prijavila policiji. Sam sem pol bila deležna samih očitkov, celo tašča mi je rekla, da se ji moram opravičiti, da sem prijavila njeno hči policiji ( zato ker mi je povzročila hujšo poškodbo glave ). Pa nisem odstopala od tega in ji rekla, da se jaz njej nimam kaj opravičevati zato in da si bo mogla priznati da to tako pač ne gre, da se bo njena hči nad mano izživljala, odgovarjala za svoja dejanja pa ne bi al kaj? REŠITEV: da zvečam svojo toleranco do policije, saj niso oni krivi za moje probleme, so pa sredstvo, da se z njimi branim, če ratajo družinski problemi prehudi.

me zelo mori, saj je praktično večina diplome napisana, sam angleško sploh ne znam, vsa literatira za mojo temo je v angleščini, nimam denarja da bi nekoga plačala za prevode, pol k je enkrat slovensko, gre hitro,. sama sestavim in uporabim za besedilo v diplomi, naredim razpravo in razglabljam. Meni pa gre to tako počasi. Mogoče 1 stran prevoda na dan, itak pa kvečjemu kak stavek uporabiš. Ker se ful motim pri prepisovanju iz knjige na računalnik, pol mi google translate vse čudno prevede. Tak da si pol besedo po besedo prevajam in počasi klanfan stavke skupaj. In ker imam samo še 1 dober mesec časa. Ker pač do 20.maja bi mogla met zagovor, mi to povzroča take preglavice, ker se mi zdi butasto, zdaj vsaki dan pisati, da mi mentorica sploh ne bo pregledovala in bi mi vse skupaj propadlo. To me zelo mori. Jaz hočem vedeti, ali mi bo pregledala, da bom utegnila nest lektorirat in vezat in se pripravit na zagovor ali ne. Mislim, ena profesorica z 40let delovne dobe na faxu bi pa to mogla biti sposobna presoditi. Sploh nevem zakaj sem jo lani poleti poslušala da naj že oddam dispozicijo . Pol ti pa lahko vse skupaj propade. REŠIEV: da se neham obremenjevati v tem, kako bi vse moralo biti v prvo narejeno, da sem še vedno dober človek, da pač rabim malo več časa. In da bom čez nekaj časa napisala supe diplomo, ki mi bo veliko bolj v ponos, kot pa tale packarija, k mi živce para zadnji pol leta.


 

[Smokyboy]

Hm, tole je bilo pa kar na hitro. Vidim, da je kar bruhalo iz tebe. Imam občutek, da si pri vsaki točki bolj poskušala opravičiti, zakaj nekaj ne bi naredila, kot pa najti več možnih rešitev in oceniti, kaj je izvedljivo. Seveda te ne obtožujem glede na to, kaj si vse prestala. Ponavljam, da si ne morem predstavljati, kako je biti v tvoji koži - nasilje z vseh strani, okolica kot jo opisuješ, izkušnje s "kolegi" kakršnih prav tako nisem vajen, policija, droge...
Kaj pa vem, predstavljam si, da si vseeno na drugem intelektualnem nivoju kot nekatere osebe okoli tebe. Ker je tvoj opis kakršen pač je, ne morem vedeti, ali je pameten dogovor z njimi mogoč. Mogoče pa bi bilo vseeno dobro, da prejšnje točkovanje čez nekaj časa ponoviš, si vzameš nekaj več časa in se poskušaš resnično ločiti, kaj so realne predpostavke in dejstva in kaj so tvoje domneve. Ker je očitno, da z možem v trenutni situaciji ne moreta kar tako oditi in si postaviti življenja na novo nekje drugje, bo verjetno potrebno zgladiti nekatere navidez nerešljive spore. Seveda bo k temu potrebno pristopiti umirjeno, kar je zate trenutno velik problem. Zato je obisk psihiatra še toliko bolj pomemben.
Najbolj akutna je videti situacija z diplomo, za katero že imaš določen načrt (čeprav se ravno ne strinjam s tem, da zanetiš kakšen spor z mentorico, ker ti lahko samo škoduje). Tvoj zaključek, da zaradi počasnega pisanja še nisi nesposobna ali slaba oseba, je razmišljanje v pravi smeri. Stvari, ki si jih preživela, so te že večkrat prignale do roba, pa si še tu in zdaj čakaš na otroka, ki ti bo polepšal življenje in bo dodatno osmislil tvoj obstoj. Zato se ne prenaprezaj, uredi svoje počutje in ne ukrepaj prenagljeno.
Nočem biti predrzen in ti svetovati, da se aktivno posveti učenju angleščine, niti ne vem kako ti jeziki ležijo (sumim da ne preveč). Ampak dandanes so sredstva za učenje tujih jezikov to res lahko dostopna in angleščina je globalni jezik. Seveda tega ne moreš narediti v tako kratkem času, da bi ti to pomagalo pri diplomi, razen če bi izpadlo (pa upam da ne bo), da se diploma pomakne v prihodnost.

Dolgoročno imam občutek, da boš morala pobegniti iz trenutnega okolja, ker te bo drugače dušilo in te oviralo pri doseganju življenjskih ciljev in duševnega miru. Seveda pa računam na to, da si odločno in dokončno opravila z idejami o samomoru.

[LostOneFuture]

Živijo!

Ja, precej sem jezna, besna, žalostna, prestrašena, cela paleta čustev, ki se jih niti prav še ne zavedam zdaj. Vem da je potrebno o čustvih spregovoriti, da se jih zaveš in jim pol dovoliš da sami odidejo in da ni nič narobe če čutiš jezo, bes, žalost, da so to čustva, ki mene ne ogrožajo, so pač čustva, ki jih čutim in jim lahko dovolim da odidejo. Kaj se tiče situacij, recimo če se navežem na prvi primer, tašče, jaz ogromno krat stopim do nje, pa lahko govorim, sprašujem 1 uro, pa se bo po minuti vmes že obrnila...ostala bom brez odgovora, odziva...in to me obremenjuje, ko se trudim, pa ni učinka,... ne bom je pa več  za roko oz ramo prijela in da bi jo zadržala, ker sem to že enkrat naredila, in so bile cele scene. No mogoče se to zdi opravičevanje, zakaj več ne bi nič poizkušala. V bistvu se bom še trudila, želim le povedati kako je do sedaj bilo in da me vedno bolj v obup spravlja.

Opisala ti bom rešitve, ki sem jih sklenila že pred časom. Že lep čas delam tako, da se trudim ignorirat njene izpade, da mi grejo njene grožnje v eno uho notri in skozi drugo ven, oz grejo mimo mene, si začnem peti pesmico, kot da nič ni bilo, že pred leti sem jo sprejela da taka pač je, da se ne bo spremenila, da ta del nje pač ignoriram in probam vidi samo tisto bolj pozitivno in jo ujeti v dobri volji in poizkušati iz nje izvabiti vsaj kanček volje in slišim kvečjemu samo tiste normalne stvari, ji probam pomagati, sicer pa pustim raje namiru. Da se pač ne ubadam s temi njenimi grožnjami, ker bi jih tašča že pred leti lahko uresničila, pa jih ni, ker to uporablja samo kot sredstvo, da bi se midva ustrašila in da bi njena beseda prišla nazaj v veljavo, kar se pa ne bo zgodilo. Če jo pač boli da sem samostojna, da ne rabim nje nad seboj da bi me vodila in k ji dam jasno vedeti da mi kaj ne paše oz je preveč vsiljiva. Ampak to ni moj problem in tukaj enostavno trenutno ne vidim drugih rešitev. In kaj se zgodi? 1 mesec se lepo dobro držim, pol pa pridejo dnevi, k ne morem s pojstle vstati, k doživim 4 panične napade en za drugim, pa prve dva še nenako preusmerim v nekaj pozitivnega, in gre mimo mene, pri tazadnjem pa cviknem, obležim na tleh, se plazim do telefona, da bi poklicala nujno medicinsko pomoč ker bom umrla oz mislim da bom. In to se mi na vsaki toliko časa ponavlja, čeprav vse zgoraj našteto delam, in se včasih sprašujem, kaj bi še mogla...ker kot zgleda mi pridejo stvari ki se dogajajo, še vedno do živega, čeprav vem da so panični napadi psihičnega izvora, zaradi neke travme, ali stresnega dogodka, ki ga le ta sproži in da lahko napade omilim z dihalnimi vajami in z preusmeritvijo misli. Naredim tudi postopek preverjanja, ker ga kot zdravstveni delavec vem, da pogledam če mi jezik leze v eno stran, če lahko povem kakšen bolj zakompliciran stavek, če lahko roke brez težav dvignem nad glavo itd. Pač kot da preverjaš če gre res za srčni infarkt.

Pa se mi stanje vseeno slabša, s tem da pri meni je tako, da se počasi po košček slabša, vedno več se jočem, vedno manj volje imam, pol pa pride en KABUM, sem dva dni čisto na tleh (recimo to kaj sem planirala pred dnevi ), pol se pa hitro poberem iz tahujše krize v samo nekaj dneh, da sem pol kolk tolko, in pol počasi gre vedno na boljše, na boljšem nisem dolgo, spet pride faza ko se počasi slabša, in pride spet tisti KABUM. To se mi dogaja že več kot 6 let. Za sabo imam 3 poskuse samomora, oz tisti KABUMI, tudi kar nekaj načrtov samomora, le da ni prišlo do poizkusa. Jaz trenutno nisem na tabletih. Tud tukaj blizu ni nobenega psihiatra. Niti kliničnega psihologa. Tako da bom drugi teden, k gre mož v ljubljano šla z njim kar v študentski zdravstveni dom, ker nevem kam bi šla drugam.

V teh dneh ko se nisem javila, sem razmišljala o stvareh, rešitvah. Ugotovila sem da mi manjka pogovor, mož je ponavadi cele dneve delal, zdaj ko je izgubil službo, pa hodil v gozd drevesa sekat, in je bil od jutra do večera z doma, prišel je vmes samo na kosilo, ko je prišel večer domov je kar padel v posteljo. Zdaj pa ima spet službo in ga od jutra do večera ni. Torej bo ena taglavna rešitev, dogovor z možem da se bova več pogovarjala. Da mu jaz povem vse kaj razmišljam, kaj em tare, da ne držim tega v sebi, ( ker ko pride celi itrijeni domov in bi rad šel samo spat, ga pač pustim da naj gre, jaz pa cela živčna, ker bi mu rada povedala kaj me tare, pa ne morem ) ker če predolgo nekaj v sebi držim bo spet počilo čez čas.

Druga rešitev je povezana z dogodkom ki se je zgodil pred 2 dnem. To se mi je zgodilo prvič. Imam prijateljico, s katero sva bile 1 leto cimro v študentu, do sedaj sem imela z njo stike, nisve bile nevem kaki prijateljici, a je bila vredu punca. Tudi sama boleha za depresijo že nekaj časa in je pred 2 mesecema zbolela za psihozo, je namreč predvčeraj delala samomor, mi je poslala sms da se bo ubila, in sem poslala tja reševalce ( ker jaz sem pač na dolenjskem ona pa v ljubljani ) in so jo odpeljali na intentivno, danes dopoldan pa v psihiatrično kliniko v polje, ker je pojedla ogromno tablet zelo močnega uspavala in so jo morali spumpati, in je bila v kritičnem stanju. In ko sme videla, kako svojci trpijo zaradi tega, ker sem jim sredi noči javila novico, me je bila sama groza.
In po tem dogodku sem se odločila, da bom odločitve dobro pretehtala, v mislih imela družina svojo ( torej moža in prihajajočega otroka ) ko me bodo dajale misli o samomoru in si probala dopovedati, koliko slabega bi naredila otroku in možu če odidem in da moram tudi zanju biti močna, saj bosta moj vir energije, čeprav mi bo mogoče kdaj težko in se mi bo zdelo da sem sama na svetu, bom vedno v mislih imela da imam partnerja, s katerim sva poročena in sva si pred svetom obljubila da si bova stala vedno ob strani in da to nikoli ne smem pozabiti da je vedno tam nekje nekdo na koga se lahko obrnem.

Sklenila sem tudi da se ne bom več obremenjevala kaj bi vse mogla, ne bi smela itd., ampak bom pustila da se stvari odvijajo same od sebe, na meni bo le, da v neki situaciji rečem JA, si dam priložnost, ali NE, ko nečesa pač nočem. Torej vstran z vsemi MORAM, MORATI, BI MOGLO BITI!

Jutri grem do mentorice da se z njo pogovorim in ji povem kako je stanje.

Trenutno pa do drugih ugotovitev nisem prišla. Očitno rabim svoj čas.


 

[Smokyboy]

Ma bravo, zgubljena. Po tem kar sem prebral ocenjujem, da si naredila ogromen korak naprej. Če začnem pri tvojem zaključku se strinjam, da si je treba za stvari vzeti čas. Tudi če je težko in bi radi kaj na hitro vsaj malo izboljšali, pa potem stvari samo še poslabšamo.

Ta zadeva s prijateljico je res neverjetna - da se ti ob vsem skupaj zgodi še kaj takega. Ampak poglej na to z druge strani, reagirala si izjemno prisebno, kot bi moral vsak normalen človek (pa marsikdo ob tem zmrzne). In iz vsega izvlekla še dober nauk za sebe. Da niti ne omenjam, da si nekomu rešila življenje in ti bo za to nekega dne morda še hvaležen (ampak s tem se ne obremenjuj).

Glede pogovora z možem je pač treba najti čas. Če ne drugače pa vsaj čez vikend, ko ne dela. Ampak verjetno ima tudi on določene težave, pritiske in skrbi, pa bi jih rad delil s tabo, če bi si vzela vsaj pol ure. Mogoče je res utrujen in bo težko v takem stanju naredil sofisticiran načrt, kaj je treba narediti ali kaj se lahko. Ampak počutila bi se oba bolje in še utrdila to spoznanje, da sta prvi steber opore en za drugega.

Sicer pa kar se tiče pogovora na forumih tukaj najdeš veliko priložnosti. Pa ne nujno le o osebnih težavah in negativnih stvareh. Sicer pa poročaj še kaj o razpletanju situacije.

[LostOneFuture]

Iz tvojih ust v božja ušesa. Ta dogodek pred 3 oz 4dnevi, z prijateljico, je bilo, moj mož pravi usoda, da se je stvar ravno zdaj zgodila. Da sem videla stvari še iz druge strani, iz druge prespektive,  iz strani tistih, k se bojijo za tisto osebo k namerava narediti samomor. Ja ogromno sem potegnila iz tega. Do sedaj se nisem srečala s tem, da bi kdo drug delal samomor, še manj pa da bi sama bila vpletena v situacijo reševanja. Bila je pretresljiva izkušnja, ampak sem v nekaj dneh prišla do veliko zaključkov. To bodo trajno vplivalo name, na moje doživljanje in na moje odločitve.

Vem da drugih ljudi ne morem spreminjati, to se zelo dobro zavedam, jih tudi nočem. Gre se zato da postavljam neke svoje meje, in ko mi kdo nazaj reče, da to kar delam ni dobro, se slabo počutim, še nekaj časa nazaj sem se celo obtoževala da sem slab človek zaradi tega. Ampak sem s tem zaključila. En družinski prijatelj, mi je lepo rekel: Da marsikomu ne bo všeč kaj bomo počeli, ampak da se zaradi tega ne smemo obremenjevati, temveč vztrajati pri svojem. Še bolj trdno sem se včeraj večer odločila, da me ne bodo take stvari več obremenjevale, in z možem sva sedaj dogovorjena da se čim več pogovarjava. Trudila se bom, učinek pa bomo videli čez čas. Lahko rečem, da po teh pretresih vidim neko prihodnost, za katero sem bila še nekaj časa slepa. In mogoče bo tudi dobro, da se zavem, da kdaj pa kdaj smo vsi slepi, ampak ne smemo pozabiti, da lahko kadar koli spet spregledamo, samo sami se moramo odločiti. Niti slučajno zdja ne mislim, da bo kar vse posuto z rožicami, vem da mi bo še težko, ampak vztrajala bom, ker sem se včeraj tako odločila, tudi mož mi je z pogovorom pomagal, da sem se zavedla še drugih stvari, na katere pogosto pozabim. Lahko da bom že jutri spet padla. Ampak imela bom v mislih, da lahko spet vstanem. Hvala vsem za vso oporo. Zelo bom vesela, če se bom lahko še kaj na vas obrnila. 

[LostOneFuture]

ahjej

pridem na fax, k bi mentorica naj imela govorilne, pa je ni, nakar me 5minut zatem kliče ena sošolka, k je tud pri njej, in me vpraša, če imam jaz slučajno tud take probleme z mentorico, da se nič ne javlja nazaj na e-maile, klice, itd. Kr neki no. Sej probam vsaki dan delat za diplomo, sam mi bo živc požrlo, ker mi gre pač počasi, in moram diplomo 1 mesec pred potekom roka oddati, kar pomeni, da moram v manj kot 3tednih spisati diplomo. Kar pa itak ne bom. Nevem zakaj mi niso mogli podaljšati za 6 mesecev kot sem prosila. Sedaj bom metorici še enkrat email napisala.

[MucaMaca]

Ojej... to je pa res za kako konkretno besedo povedat. Upam, da ti bo uspelo, sicer pa - glej, ne bo konec sveta, boš pa kasneje naredila drugo diplomo. Bolje kot požreti si vse živce s tem, če ni nobene koristi. Držim pa pesti!

[Smokyboy]

Ja, žal se nekateri profesorji ne zavedajo svojih dolžnosti do študentov. Ampak v mislih poskusi vedno imeti pojem KORISTNA SKRB - kaj in na kak način lahko spremeniš in s čem se je nesmiselno obremenjevati. Seveda te brezbrižnost mentorice jezi in vztrajati je smiselno le tako in tako dolgo, po drugi strani pa se lahko poskusiš že pozanimati, kako je z menjavo diplomske teme in mentorja.

[hamuri]

kaj pa studiras, ce ni skrivnost? z veseljem ti pomagam s prevodom vsaj kaksnih pomembnejsih delov literature se najbolje bi bilo, da mi vsak dan posljes za kaksno uro dela, pa bova sproti prevedli; sama sicer nimam na voljo casa na pretek, ampak kaksno urco na dan bom pa zmogla

[LostOneFuture]

Živijo vsi skupaj!

Sploh nevem kaj naj. Moj moži celi nori, da bo šel do mentorice tokrat on in jo nadrl. Pa sem mu razložila, da to sploh ne bi bila dobra ideja. Sem včeraj email napisala. Upam da bo odgovorila čimprej. 

hamuri, sem ti odgovorila na zasebno sporočilo.

[LostOneFuture]

Hey

Danes se spet vlečem, ko megla, naj nevem al sam pri meni ura tako hitro teče, al kaj je z mano, od zjutraj od 7ure pa do zdaj, k bi naštela kaj sem danes naredila... to sem določene stvari včasih v 15-30min naredila, ne pa sedaj, nekaj ur...  Ta počasnost je res grozna.  Ahjej.

Moja sestra je taka poduhovljena... pa mi pošlje en sms prej lih, kjer je navajala citat od nekod: Da se naj vprašam, če bo neka stvar s katero se sedaj povečano ukvarjam, čez 1 leto sploh še pomembna?  ... zanimivo mi je, pa razmišljam o tem ... ne spominja na tvoje nasvete smokyboy, da naj vedno pretehtam pozitivno plat neke stvari...

pa ful sem vesela, da mi ljudje tukaj iz foruma tako zelo pomagate, hvala! 

[Smokyboy]

Naj te malo potolažim, da se tudi jaz zadnje dni k nekaterim stvarem spravljam kot "lačen k sranju" (tak pri nas rečemo). Al pa nekaj začnem, pa mi hitro dojadi, pa grem nekaj drugega delat in tako vsakega malo pa nobenega nič.

[LostOneFuture]

Naj te malo potolažim, da se tudi jaz zadnje dni k nekaterim stvarem spravljam kot "lačen k sranju" (tak pri nas rečemo). Al pa nekaj začnem, pa mi hitro dojadi, pa grem nekaj drugega delat in tako vsakega malo pa nobenega nič.

ja, isti problem tukaj...