anksioznost in psihoze

[majč]

redondo, ni vrag, da ti tudi tega ne uspe enkrat razrešit. mislim, da so vsiljivke nekaj, kar se v manjši meri vsem dogaja, le da drugi zlahka spustijo misel mimo, pri vsiljivka pa se nekje zatakne kot cd, ki začne preskakovati vedno na istem mestu. ampak najbrž se da najti pot. jaz verjamem, da vedno obstaja. pomembno je, da jo odkrijemo.

glede mene: mene najbrž zvije, ko sem malce načeta. utrujena ali zaradi drugih neugodnih vplivov okolja, vremena, hormonov, itd. če se to zgodi, traja krajši čas in je prehodno in ima svoj specifičen potek. moj sicerjšen odnos do tega, kar se mi je v zvezi s tem zgodilo in moje lastne transofrmacije v okviru tega, pa se spreminja. se mi zdi, da danes lažje živim in znam razumeti sebe in sprejeti to, kar se mi dogaja. zdi se mi, da znam živeti tako, kot živim. da čutim hvaležnost do tega, da se mi je to zgodilo, čeprav ne bi želela it skoz tako kalvarijo ponovno, ampak to je bil del mojega odraščanja, zaradi katerega verjamem, da sem boljša kot bi bila, če se mi to ne bi zgodilo. vprašanje odnosov v katerih živim, pa je, ali me bo slednje osrečilo ali ne.

resno je morda svoj čas veljalo, da sem pripenjala kakšne ideale na podobo o term človeku, resno pa je tudi to, da imam sama ćrno na belem vse besede, ki sem jih od te osebe dobila, ker je vsa kounikacija potekala zgolj virtualno in moram reči, da tudi ko težav in obsesivnih občutkov, misli nimam, ker dejansko jih več nimam, ker jih v tem času niti ne rabim, saj sem zaenkrat srečno vpeta v odnos z mojim fantom, se je že zgodilo, da sem zadeve prebrala in prepoznal vrednost napisanega, plemenitost in vse tisto, kar pa mi je pomenilo in mi pomeni že samo to, da to obstaja, ker je slednje nekakšna zrcalna podoba tega, kako sama danes doživljam svet. in ker sem bila v tistem času še v fazi odraščanja, lahko gladko rečem, da je bil ta stik eden tistih, ki je bil zame tudi pomemben in me je oblikoval. in ker sem danes sama takšna kot sem, morda lažje živim brez tega človeka in neposrednih stikov z njim, ker sem veliko tega, kar mi je pri njem pomenilo potem našla v sebi. enostavno je zraslo. mi pa veliko pomeni, da vem, da tak človek obstaja nekje in ima svoje, urejeno in upam da srečno življenje, ker je to bilo in kdo ve, ali še kdaj spet bo, tisto, kar me drži nad vodo, da ne potonem, kadar se sama na osebnem področju v odnosih srečujem z neuspehi. to je res moj way out in počutim se hvaležno, da obstaja. samo to, da obstaja me že blazno pomirja, drugega pa ne potrebujem, sploh ne v tem času, ko delam na odnosu z nekom, ki mi pomeni in mu verjamem in se ga veselim in ga imam rada.

maja