anksioznost in psihoze

[redondo]

Pozdravljeni,
vem da sm že tečen s temami ampak enostvano rabim nasvet. Intezivnost misli se mi je nekako umirala, ampak se je pojavil strah pred psihozo. Včasih ko sem že v redu si se mi poraja misel kot da bi sam sebi ukazal da moram storiti neko nasilno dejanje, ne gre za prisluhe ampak ko razmišlajm o psihozi mi kar pride misel: A boš zdaj to naredil, to moraš naredit, kot, dobil si ukaz da nekaj naredi nasilno dejanje. Zelo me je strah da nimam psihoze ker si ob misli na psihozo pojavljajo te podzavestne misli, da moram nekomu nekaj storiti. Prosim če je kdo imel podobne izkušnje naj se oglasi ker me to zelo skrbi in mi v glavi veš čas ostaja misel, da sem dobil nek ukaz od samega sebe.

Lp

[green boy]

oj to so prisilne misli jaz sem jih tudi imel in sem jih pač ignoreral
sicer imam psihozo tko da je to normalno za človeka s psihozo...

no tolk od mene
če te še kej zanima pa vprašej

lp

[redondo]

Imaš psihozo, to pomeni kaj da se na trenutke ne zavedaš svojih dejanj oziroma da se ne kontroliraš telesa, mislim jz se vse zavedam sam ker bral primel o psihozi sej tud men v mislih začel dogajat ampak nimam nobenih prisluhov.

[majč]

psihoza niso nasilna dejanja. psihoza ni občutek, da moraš nekomu nekaj narediti.

izraz psihoza pomeni, da človek izgubi stik z realnostjo in da doživlja svet okrog sebe nekoliko drugače kot ga doživljajo drugi.

Značilnost za psihozo je izguba kritičnosti do tega, kar se človeku dogaja. misli in občutki te potegnejo vase, ne ločiš več med tem, kar obstaja in se dogaja in tem, kar zraste v tvoji glavi.

za psihozo je značilno, da si recimo nanašalen in da za vse, kar se dogaja okrog tebe, misliš, da je v resnici povezao s tabo četudi ni. pride do blodenj (to so zgrešeni miselni konstrukti, ko si stvarnost razlagaš drugače, kot je v resnici (primer: gledaš tv n mislš, da ti je napovedovalka hotela nekaj povedati ali celo, da je oblekla oranžen pulover, ker je hotela tebi sporočiti to in to.Seveda ni nič od tega res, ampak to je nanašalnost.

za psihozo so značilne tudi halucinacije, to pa so kakršnikoli pričuti, pa naj gre za vidne, slišne, telesne občutke itd. dogaja se ti nekaj več kot v resnici. blodnje pa so tisto, ko si stvarnost narobe razlagaš.

to, kar se dogaja tebi, sama dojemam kot vsiljivke. ti dobro veš, da ne smeš biti nasilen, torej si kritičen do tega, kar se ti dogaja. tudi če bi simptomatika mejila na psihotično problematiko, so to še vedno samo prevalentne ideje, ker se ti to dogaja, ampak ti veš, kaj je res in kaj ne in kaj je prav. še si kritičen.

karkoli nenavadnega se ti dogaja, obišči psihiatra in naj ti pomaga nagruntati ustrezno kombinacijo zdravil, da zadeve izzvenijo. ti pa ob tem vključi dejavnosti in skrb zase. v anamnezi bodi izčrpen in jasno opiši, kaj se ti dogaja, kot tudi pretekle izkušnje z zdravili in to, kako so posamezna nate vplivala. naredi vse, kar lahko, da navežeš dober stik s strokovnjaki, kot tudi svojci. delaj na sebi.

pri teževah, ki jih omenjaš in če so zelo neprijetne in intenzivne, potrebuješ strokovno pomoč in zdravila. seveda pa tudi to, da si sam aktiven, da najdeš remisijo in jo vzdržuješ. vse se da! ampak je na tebi!

drži se!

maja 

[Janja]

Redondo!

Maja ti je dobro napisala. Jaz lahko samo napišem to, da sem bila poleg osebe, ki je imela približno tri epizode psihoze. In niti približno ni bila nasilna. Ah, kje pa.

Bolj kot druge je ogrožala sebe. In ko si psihotičen, te niti slučajno ne bo skrbelo, kaj boš komu naredil in ali si psihotičen, ker dejansko misliš, da si čisto zdrav.

Ko pa imaš strahove, da boš komu kaj naredil ali, da imaš psihozo, takrat pa imaš po vsej verjetnosti vsiljivke v okviru OKM~ja.

Si že v večih temah pisal, ampak ne vem točno kaj si napisal glede medikamentoznega zdravljenja. Pri meni je bilo in je obvezno in šele takrat so se začele stvari premikati na bolje.

Tudi jaz imam OKM, ampak ne vsiljivk.

Je pa dobro kombinirati medikamentozno zdravljenje s psihoterapijo.

[redondo]

Hvala obema moja diagnoza je okm z vsljivimi nasilnimi misli, torej avtoagresivnimi. Stvari pa me včasih tako iritirajo da mi misli pridejo in kot da bi sam sebe nagovarjal, to si seveda zamislim v mislih, in potem berem članke o psihozah in si že iščem simptome, kot so prisluhi prividi čeprav jih dejansko nimam. Zelo se bojim psihoze kot pojava in verjetno od tod največji strah da ne izgubim kontrolo nad sabo in kaj storim.

[majč]

Sama ne razumem, kako to, da ljudje dojemajo psihozo kot največje zlo in najhujše dogajanje v okviru težav v duševnem zdravju, ko pa temu sploh ni tako. psihoza je zelo intenzivna izkušnja. če imaš preganjalne blodnje se res počutiš kot the main actor v trilerju in misli gre čez glavo ogromno. ni pa vsaka psihoza polna preganjalnih misli. zdi se mi, da so obsesivne misli in občutki včasih še hujši in menim, da se intenzivnost dogajanja pri paničnem napadu in temu, kar sam opisuješ da primerjati s psihozo po tem, kako naporno je slednje doživljati. kako pa poteka zadeva vsebinsko sva opisali z janjo. in res je, tisti, ki smo dali čez psihozo, se je nismo bali in nismo razmišljali o tem, da smo v psihozi. kritičnost je prisotna dokler gre za prevalentne ideje, ki pa so predstanje tega, da padeš v film in verjameš v psihotično doživljanje in se začnejo oblikovati scenariji. ko si v psihozi, se preprosto boriš s tem, kar se ti dogaja. nič ni tam preudarnosti, nič ni strahov v stilu: joj a sem v psihozi?!? ne znam razložiti razliko, ampak to, kar sam opisuješ NI PSIHOZA! In psihoza sama po sebi ni največje zlo tega sveta in problematike težav v duševnem zdravju, je pa najbolj tabuizirana, pa še to samo zato, ker je ljudje ne znajo razumeti in si je predstavljati. je le en segment vse problematike v duševnem zdravju, ki pa se ga da zelo dobro urejati. včasih celo bolje kot druge oblike težav v duševnem zdravju.

ne boj se je!  doživi jo le tisti, ki ima dovolj moči zanjo, pa še to zato, ker je v igri preveč dopamina in človek hkrati res intenzivno doživlja in hkrati ima ogromen potencial energije, ki pa ga strahci lahko ob svojih težavah s premalo serotonina lahko samo sanjajo. ti dve zadevi sta neprimerljivi, hkrati pa se oboje preživi, tako kot vse drugo. zato se ne boj. če imaš potencial za psihozo, imaš potencial, da slednje obvladuješ!

če pa ne, se te pa to itak ne tiče.

maja

[redondo]

Maja hvala za izčrpen odgovor. Res je psihoze so tabu tema in dokaj izpostavljene v javnosti najbolj prelo shizofrenije, ki pa kolikor sem bral postaja vedno bolj ozdravljiva. Mislil da imaš prav moj problem je strah in ko pomislim na kaj, si že predstavljam nekatere simptome v mislih (kot da bi nekoga videl kje itd). Se s steboj tudi strinjam da je morda naša oblika obsesivnosti pogostokrat težja za prenašat kot morda kaj drugega. Sam jemljem ecytaro 6 tednov in 1mg torenda tako da pravih učinkov zdravila še ne morem ocenjevati. Psihiater pravi da simptomi zginejo po 6 mesecih, da pa je problem da se pol ponovi če pozdraviš vzrokov. Res je kot praviš zgleda da so se spremenili le strahovi in da imam sedaj fobijo pred psihozo. Ali imaš ti tudi problem z obsesivnimi misli ?

[Onix]

Ta OKM je pa res zajebana stvar. Tud men se je zgleda spremenil strah. A Rebolj pol pravi, da simptomi s časom izginejo?

[redondo]

Ej onix ma ja on pravi da so simptomi sekundarna stvar ker jih je lahko veliko in se pč glede na situacijo spreminjajo. Jz sm mislu da ne more biti hujšega straha od tega da komu kaj narediš pol sm učeri fasu to s psihozo in začel predstavljat kako mam privide itd. A je tebe blo kdaj strah psihoze al pa da si v mislih sebe napeljeval na kakšno dejanje?

[Onix]

Ej točno isto sm mel kot ti... Strah pred psihozo in seveda, ker sm od psihoze bral na internetu sm dobival psihotične vsiljive misli in pol je to samo poslabšalo moj strah... Misli so bile v resnici samo del OKMja, ker sm pač vedel kaj psihoza je in me je potem bombardiralo, da mam tud sam te misli... Vrjemi mi, nimaš psihoze in tudi ne boš je dobil, vsaj ne zaradi OKMja.

[redondo]

Ej onix hvala sej to mi tud zdravnik ves cajt zatrjuje, pa da ne smem brat preveč po fomrumih pa lih kontra delam. Motim le to kadar pridem v bližino noža se mi kar po glavi vsiljujejo misli da kaj naredim kot da se nagovarjam kako si ti kej?

[Onix]

Ja vem ta občutek. Drugač mogoče sm mejčken bolš, ampak mam še vedno kr strah, da sem tisto res naredil, čeprav vem, da sm verjetno samo pomislil enkrat na to, al pa sanjal...

[redondo]

Lej sej ne rabiš povedat zakaj gre sam probi koga vprašat, ki je bil zraven. Ne vem a je tok grozna stvar tud če bi to pač naredu, je pač mimo. Vprašu sm zdravnika za begunje sam on prav, da ni taka nuja da grem tja, čeprav praviš da si tm ful napredoval. To si bil še v srednji šoli al kaj takrat, a je blo tko hudo da nisi mogu funkcioniorat kot recimo biti v šoli itd

[Onix]

Sj sm skorej prepričan, da nisem naredil. To je samo OKM ki me zajebava, tud moji starši so rekl, da sm bil kot otrok čisto nasprotje od tega, kar naj bi naredil... Tko da se jim zdi zelo butasto, da me to skrbi. Sj kot pravim, pomoje sm se samo spomnil, kaj sm enkrat po sanjah razmišljal ko sm bil star 10 let, pa še to nevem a je blo res, a me samo OKM zajebava... Ja v Begunjah sm se na B1 kr fajn porihtal, ampak če si pri Rebolju in si lahko privoščih samoplačniško, potem si po mojem v dobrih rokah... Kolkrat pa hodiš k njemu?

[redondo]

Naj bi 1-krat na 15 dni. ampak je kdaj težko dobit termin, je pa v redu k če kej rabiš kar preko maila. Drugač bo imel tudi neke skupne terapije sam ne vem kdaj naj bi začele. 8 krat pa lahko plačuješ dve leti na obroke okrog 25e neki tazga. Do zdej sm bil 3 krat. Ma če bi blo nujno bi šel tud v begunje sam ne morem zarad službe, pa on mi je reku da še ni tako nujno. Misl tablete so mal prjele sam psiha me zajebava. Zdej k sm v službi se gre sam pol doma je kriza, zvečer grem pa na trening mal brcat. Kalo tebe doma razumejo? a si mel strah da bi domačim kao kej naredu?

[majč]

redondo,

sama sem imela neke vrste vsiljiva doživljanja oziroma meni nerazumljiva in izredno intenzivna, vendar ni šlo za OKM, saj kompulzije v isti klasični obliki niso bile prisotne. občutki, ki so rasli v meni in prepričanja o le teh naj bi bila del prevalentnih idej, ki pa naj bi sodila prav v psihotično problematiko.

psihozo sem sama izkusila neposredno na lastni koži leta 2006, vendar pa je bila to edina epizoda te vrste. sicer je moja motnja pretežno bipolarne narave in tudi ta psihoza je bila vrh manije pri meni. torej naj bi šlo za neke vrste manično depresivno varianto psihoze. če bi naštela sklop problematike, ki sem jo sama doživljala že v preteklosti, bi lahko rekla, da je zajemala skoraj vse variante in slišalo bi se, kot da sem najbolj grozno bolna in uboga. v resnici pa je pri meni kot neke vrste degustacija na področju težav v duševnem zdravju - vse po malem sem že probala, vendar pri ničemer nisem dolgo ostala. po večini funkcioniram precej zdravo. Moj doktor Rejec me je sprva vodil pod diagnozo F25, kar naj bi bila shizoafektivna motnja, vendar me sedaj že vrsto let vodi pod F29.3, če se ne motim: gre pa za Akutno prehodno psihotično epizodo. Kar zadeva bipolarnosti, sem bila sama bolj gor kot dol, četudi sem izkusila 2 močne depresivne epizode, k pa sta obe potekali v mešani sliki: v telesu ful energije, počutje pa zdownano kot je le lahko. nemočno sem se počutila in nihanja so potekala od minusa do normale in nazaj v minus. takrat mi je bilo najtežje. prvo depresivno epizodo, kjer je bila popisana pozneje tudi anksioznost pa sem diživela pri 16. letih ob nekem enkratnem travmatskem dogodku, ko sem intenzivno jokala več kot pol leta, potem pa kako leto po uvedbi antipsihotikov trpela ob groznem občutku praznine in blazno me je mčila skrb pred prihodnostjo. ko sem bila v psihozi, razen ko sem imela preganjalne blodnje, kar je bilo kratek čas, ker sem se takrat zčela zdravit, sem se še najmanj slabo počutila. pravzaprav sem bila manična in počutila sem se zelo močno in suvereno. po tej plati je psihoza lahko celo prijetna izkušnja (če seveda ni neprijetnih blodenj, kot so preganjalne, verske, ipd.), a kj pomaga, če vse, kar se ti dogaja v resnici ne obstaja in ostaja samo v tvojem osebnem doživljanju izkrivljene realnosti.

ni pa psihoza nič bolj in nič manj grozna, kot katera koli druga varianta. zadeve e treba sanirat in živet naprej. narediti moraš vse, kar čutiš, da lahko. vse je le priložnost za novo rast in učenje, če slednje sprejmeš kot tako. seveda pa se lahko usedeš na rit, se odločiš, da boš najbogejši in ne narediš nič. ampak dvomim, da bi koga to osrečilo. jamrat ne narobe, če seveda to ni edino, kar počneš. jamranje lahko zelo pomaga, ampak potrebna je tudi akcija. naredi vse, kar zmoreš in čestitaj si za korake, ki jih dobro opraviš, čeprav se zdijo neznatni, bili so opravljeni z veliko napora in če vedno delaš tako, ni vrag, da se ne bo enkrat poznalo in ti življenje na tvoj trud ne bo odgovorilo.

Vsi mi izbiramo misli/besede/dejanja in smo zanje odgovorni, ne glede na okoliščine, v katerih smo se znašli.

tako jaz vidim.

maja   

[redondo]

Ja vidim Maja dosit si dala čez in te je to ojačal , vidiš jz sm to okusu komi pr 29 in je zame čisto nova izkušnja. So pa obsesije zelo trdovratne in naporne. Namreč jz nimam trenutno kompulzij samo obsesije ki me utrujajo in dekoncentrirajo. Hiter podležem neki strahovom in to je moj problem in nima samozaupanja ali samozavesti. Napisala si ni bilo kompulzij ampak sej za okm ni potrebno da imaš kompulzije lahko so samo misli ali obsesije,ki jih ne moreš izbit. Drugače pa praviš da si zdej uredu in stabilna, kar je dokaz da se da premagat tudi take stvari. Kaj pa glede zdravil katera jemlješ'

[majč]

redondo,

moje obsesije so napisane v temi v rubriki Obsesivno kompulzivna motnja pod naslovom "Moja težava". večkrat skozi čas sem pisala o teh težavah, najpogosteje prav ko se mi je slednje dogajalo. Pri meni je bilo vse povezano s trenutnimi dogajanji. ko sem zadovoljna v odnosih in srečna, tako kot trenutno, o zadevi ni nobenega sluha in duha, pravzaprav sem hvaležna danes za vse, kar sem se skozi to zoperno izkušnjo načila za življenje. če pa mi je karkoli štrikalo v osebnem življenju ali mi česa močno falilo, potem je zadeva kot nek way out pri meni udarila ven.

obsesije mi je psihologinja Ivna Bulić raložila za moj primer kot obsesje dveh vrst: ene so te, ki naj bi sodile v OKM, ko recimo zoperne misli, občutki, itd. pridejo, pa jih potem zadušiš in se jih znebiš s pomočjo kompulzije - najverjetneje gre za kaka nesmiselna ponavljajoča dejanja ipd. moje obsesije je ona sprva jemala kot zelo nedolžno reč: rekla je, da smo vsi doživeli kdaj neuslišano ljubezen in tako ima vsak izmed nas kakega okostnjaka v omari.češ, ko bo prišel nekdo, ki bo presegel te ideale, ki jih imam in naj bi jih sama projecirala v to osebo, v povezavi s katero naj bi doživljala obsesije, bo slednje minilo. sama sem slednje dojemala kot en zelo velik problem, ki pa ga nisem znala zlepa rešiti. bila sem zaljubljena že in v odnosu, ko so se mi zadeve zčele ponovno dogajati, bile so tako močne in trdovratne, da sem komaj še držala vso to breme, sploh, ker sem čutila konflikt lojalnosti do mojega zdaj že bivšega fanta takrat. kako je vsa stvar potekala, je opisano v omenjeni temi. pozneje mi je Ivna rekla, da vidim, da ima težava pri meni dejansko večjo razsežnost, kot je sprva želela verjeti in da gre najbrž za prevalentne ideje, ki so predfaza blodenj. to pomeni, da si še kritičen do tega kar se to dogaja. ko izgubiš zdravo presojo o tem, ali je to normalno ali ne, kar se ti dogaja in o tem ali to pomeni kaj več kot samo poblem in težavo in zadevi začneš pripisovati kake nerealne pomene, takrat o to blodnje.
zdaj je tako, zdravje se lahko poslabša tudi duševno človeka lahko načne in takrat mora odložiti nekatere zadeve in poskrbeti za svoje počutje in počitek in vse, kar preprečuje nadaljnji potek težav, ki i se utegnile razviti v hujše epizode. to je ena plat medalje - telesna. človekovih razsežnosti pa je mnogo več. telo se da v primeru, ko gre za težave v duševnem zdravju spraviti v red prek dejavnosti in zdravil, potrebno pa je, da človek gleda nase celostno in se ureja celostno. sam moraš iskati pot ven. sam se moraš poglobiti vase in dešifrirati česa ti fali, potem pa to poizkušati najti in urediti. nekaj lahko sam, ostalo se uredi tekom življenja, tekom truda itd. vsak trud obrodi sadove in če se res iskreno trudiš delati dobro sebi, svojemu telesu, drugim, itd. življenje tudi na tak način odgovarja in pridejo nove zadeve čez čas, ko zanje dozoriš. staro mine, pride novo. ne moreš pa vnaprej določiti timeinga kdaj se bo to zgodilo. sama sem blazno neučakana iz nič bi rada naredila vse in vse bi rada takoj, ampak ne gre. forsirati in prisiljevati pa nima smisla, ker ne boš nič dosegel. je treba pa iskat, delat, itd. saj se vse uredi čez čas, ko gre človek v pravo smer, takšno, ki je samo njegova. neuspeha pa nas je itak vedno strah. pa se je kljub vsemu iz sleherne situacije možno kaj zase naučiti, mar ne. še tako klavrna izkušnja lahko obrodi kakšen dober sad.
človek spreminja svojo naravnanost, na to, kaj nam življenje prinese/odnese, pa nimamo vedno neposrednega vpliva. oz. naš vpliv je omejen.try to take life as it is!


trenutno jemljem solian 100 1x na dan in tegratol 400CR.


maja
lp,   

[redondo]

Maja,
prebral sem tvoj post pod naslovom ¨Moje težave¨.

Najprej o tem, da je vsakdo v življenju idealiziral nekoga brez realnih osnov. Mislim da je iluzija potreba, ki se razvije v danem trenutku v določenih okoliščinah. Sam sem leta idealiziral osebo in ji pripisoval neke pozitivne lastnosti, ki jih dejansko ni imela. Verjetno sem to počel iz razloga da je nebi obsojal ker sva se razšla. Lastnosti in ideali, ki sem jih pripiseval so se zelo spreminjali v danih okoliščinah in lahko bi rekel da je šlo za neke vrste fantazij. Je pa res da sem vedno ostal kritičen vedoč nekje v sebi da temu ni tako. To kar si doživela so bile neke vrste obsesije, ampak verjetno na čisto drugačnih osnovah, kot jih imamo mi z OKM. Vidiš okolje sproža neke dejavnike kot so obsesije, vsaj tako je bilo pri meni, vzorke za to pa žal ne poznam. Sprožili so po nekem zelo uspešnem obdobju zame: Konec študija, selitev in nakup stanovanja , zaposlitev v novem okolju in po novoletnih praznikih. Vse to je povod razlog pa še moram najti. Sam se nimam na koga posebno obrniti kot tukaj na forumu, ljudje me težko razumejo in sploh me je pri 29 zelo sram povedati kakšne vsiljive misli imam.

Lp