OTROK POMOČ

[malaaja]

Spoštovani!

Pri 4-letnem sinu smo začeli opažati pretirano odzivanje in obnašanje v zvezi z nekaterimi stvarmi. Svoje spodnje hlačke recimo ves čas vleče navzgor in če niso potegnjene prav do njegovih podpazduh, je ves nesrečen in nervozen, celo besen. Enako recimo na vsak način zahteva, da je rjuha na njegovi posteljici popolnoma naravnana, brez kakršnekoli gubice in zavrača spanje oz. že kakršnokoli sedenje na postelji, ki ni takšna. S svojim "protestom" preneha šele takrat, ko je vse urejeno točno tako, kot si to želi on. Poleg tega takšno obnašanje razvija pri vedno večih različnih stvareh. Fantek je telesno zdrav in bojimo se, da ima takšno obnašanje, ki prehaja že v obsesijo, psihološki izvor. Kako lahko pomagamo fantku oz. kako naj ugotovimo, kaj je pravzaprav tisto, kar fantka sili k takšnemu ravnanju? Ali je to samo faza ali se je potrebno kam obrniti na pomoč?

Hvala


 

[alexx]

Vsekakor je dobro obrniti se na otroškega pedopsihologa ali psihiatra. Otrok leze v OKM (obsesivno kompulzivno motnjo), ki bo vsak dan vse izrazitejša.

[trzinka]

Ne morem dati diagnoze, bi se pa strinjala z alexx, da tole res vleče na OKM. Otrok je še zelo majhen, mogoče so to samo njegove kaprice, verjetno pa vi, starši najbolje presodite, kaj se z njim dogaja in ste bolj pozorni....
Za nasvet in pomoč pa se le obrnite na strokovnjaka 

[kinto]

Lahko se je že začela razvijat OKM ja, jaz sem npr. pri 10 letih razvil nek "tik", kasneje pa izvedel, da so bili to tisti prvi začetki, ki so se začeli kazati in kar je potem kasneje vodilo  v anksioznost.

[Slavka]

Malaaja  jaz bi v takem primeru odšla po nasvet k pedopsihologu, ki bi ocenil, kaj se z otrokom dogaja. Morda se mu res nakazuje obsesivno-kompulzivna motnja, lahko je pa tudi zgolj faza v njegovem razvoju.
Petletni sin moje prijateljice namreč ne prenese, če kdo drug prej sedi na njegovi postelji ali pa se je kakorkoli drugače dotakne, ker ne mara, da je postelja topla, ko gre on spat. 

Vendar, če želiš izključiti psihološki vzrok za obnašanje svojega sina, bi bilo res najbolje, da se naročiš na pregled k strokovnjaku.

[Janja]

Malaaja!

Jaz bi ti vsekakor svetovala pogovor s psihoterapevtom ali psihologom in pedopsihiatrom, ki pa sem mora obvezno zelo dobro spoznati na OKM. Vsi se namreč ne. Jaz sem bila prej pri dveh psihiatrih in nista sumila na OKM, šele res usposobljena psihiatrinja mi je potrdila, da imam OKM.

Res ne želim operirati z diagnozami, ampak, če bi jaz pravočasno dobila strokovno pomoč, bi mi bilo marsikaj prihranjenega.

Zbolela pa sem že kot otroček. Vmes sem sicer ozdravela, ampak potem ponovno zbolela. Sedaj imam ustrezno strokovno pomoč in zelo napredujem.

Srečno!

[malaaja]

Vsem najlepša hvala za nasvete. V bistvu sem zbegana, ker po eni strani mislim, da je to faza. Po drugi strani pa, kaj če??? In vse bi naredila čimprej, da lahko pomagam, če se le pomagati da.

Še enkrat hvala.

[malaaja]

Prosila bi samo, če kdo ve za dobrega pedopsihologa, psihologa?

Hvala

[Janja]

Malaaja!

Jaz ti tudi želim, da bi to bilo samo faza. Malo ga še opazuj. Vsekakor je pa v teh časih ogromno možnosti za ozdravitev in pomoč. Jaz je v tistih časih mojih začetkov motnje nisem imela...

Jaz šele sedaj dobivam možnosti, da si spet uredim življenje.

Meni je dr. Dernovškova (moja psihiatrinja) dala dve brošurici o OKM~ju. Verjetno se dobijo tudi v zdravstvenih domovih. Ne vem.

Meni sta zelo pomagali. Glede OKM~ja je zelo malo literature v slovenščini.

Ti dve brošurici sta:

* Obsesivno kompulzivna motnja ~ avtorjev petra Jelenko Roth, dr. med., spec. psih. in prof. dr. Mojce Zvezdane Dernovšek, dr. med., spec. psih..

* Jaz in moja OKM ~ avtorjev Simone Primožič, univ. dipl. psih., Maruše Jurc, univ. dipl. psih., prof. dr. Mojce Z. Dernovšek, dr. med., prof. dr. Roka Tavčarja, dr. med. in prim. Mojce Brecelj Kobe, dr. med..

To ne pomeni, da ima tudi tvoj otrok OKM. Niti slučajno. Je pa dobro ga opazovati, ker s takojšnjo in ustrezno pomočjo se otroku marsikaj prihrani.

To sem napisala na podlagi MOJIH izkušenj. Kakšen drug bi ti verjetno svetoval čisto drugače.

Opažam namreč, da imamo zelo različne izkušnje. Nekateri nimajo dobrih izkušenj na področju strokovne pomoči, jaz pa bi si želela, da bi jo imela, pa je takrat nisem dobila...

Pozdrav!

P.S. Jaz žal ne poznam nobenega pedopsihiatra. Je pa zelo dobra psihiatrinja, ki je zelo dober diagnostik, dr. Dernovškova. Ona je meni zelo pomagala. Žal ni pedopsihiater. Upam, da boš dobila koga, ki bo tvojemu otroku znal pomagati, če boš to potrebovala.

[Suzy]

Tudi sama sem imela pred 20 leti s sinom podobne težave,čeprav še takrat pojma
nisem imela o OKM.
Imel je čudne navade primer:
-preden smo šli zvečer v posteljo je moral obvezno
poravnati vse copate
-preveril je celo 3x,če so zaklenjena vrata
-daljinec na mizi je moral zmerom bit v navpičnem položaju
-pašteta namazana na kruhu je morala bit s posebnim nožem in zmerom v desno smer,....
Velik stari se sedaj niti več ne spomnim,....
Meni takrat to obnašanje ni bilo čudno,bil je zdrav,brihten,živ in igriv otrok in tudi
o tem nisem povprašala pediatrinje.
Kasneje čez leta je ta faza redoljubnosti prešla,no vsaj jaz sem mislila,da gre za nekaj takega,...zdaj pri 23 letih kolikor jih ima sin pa sem opazila,da ko pride domov,kar je zadnje čase bolj poredko,da še zmerom poravna čevlje in copate v hodniku,če niso v omari.
Nevem moč navade ali kaj druzga.

Malaja drugače pa ne bi bilo narobe,nasprotno,če bi le povprašala pri pediatru o čem se gre

[mina]

Kako lahko pomagamo fantku oz. kako naj ugotovimo, kaj je pravzaprav tisto, kar fantka sili k takšnemu ravnanju? Ali je to samo faza ali se je potrebno kam obrniti na pomoč?

Mama enega našega člana skupine za samopomoč, ki se je zelo vztrajno in temeljito poglobila v to motnjo, nam je povedala, da vsi ameriški in kanadski psihiatri in psihoterapevti vztrajajo na tem, da se nikakor ne sme dovoliti, da bi podpirali tako vedenje s tem, da naredimo tisto, kar bi taka oseba želela.
Se pravi oseba naj počne svoje "obrede", mi pa se moramo od tega distancirati tako, da se odmaknemo in ne dovolimo, da to početje vpliva na nas. Če želi poravnati rjuhe ali povleči hlačke do vratu  , naj to dela sam, brez vaše bližine. Vsako tako obsesivno-kompulzivno ravnanje spreglejmo in ne reagirajmo nanj.
S tem, da zadovoljimo njihove težnje/potrebe/želje/nujo po takem ravnanju naredimo samo slabo, ker mu potrdimo z našim "sodelovanjem", da dela prav.
Vsekakor je potrebno čimprej do psihiatra, dokler se motnja ne poveča.

[DAMa]

Nekaj malega lahko prebereš tudi v našem brezplačnem orodju za samopomoč, ki je namenjeno staršem otrok z anksioznimi motnjami.
http://nebojse.caprae.net/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=985&Itemid=83

Notri je čudovita resnična zgodba osebe z OKM, ki je zbolela v najstništvu. Seveda sploh ni nujno, da gre za OKM. Resnično je lahko razvojna faza, ampak o tem naj presodi strokovnjak oz. tudi več njih, kajti ni odveč poiskati drugo mnenje, sploh ko se gre za otroka! Se pa da izredno pomagati z raznimi tehnikami, ker pri otrocih niso nujno dobra zdravila, ne delujejo kot pri odraslih (logično).

Tudi če gre samo za fazo, kar seveda upamo, ni odveč prebrati nekaj o OKM - pa tudi ni konec sveta, če jo otrok ima. Pravzaprav je zelo zdravljiva, četudi neprijetna in lahko precej oteži življenje (predvsem če ni zdravljena in prepoznana!). In strokovnjaki znajo povedati, da so ljudje z OKM najbolj prijazna, čuteča, zlata, neškodljiva bitja pod soncem. Se strinjam, ker jih nekaj poznam.