prosim za čimvečjo pomoč- čustva

[Muci]

ja... ti je že Smokyboy odgovoril, kar bi ti jaz... Niso stranski učinki zdravila... ne več... In res, ko si v redu in se začneš spraševat kaj ti že je, reč ; "nič mi ni! Super sem." Pa poskušaj s kakšnim sproščanjem, ko si tako napeta; imaš razne tehnike sproščanja, mal pobrskaj po netu, preizkusi in uporabi, kar pri tebi najbolj deluje.
lp dan

[plesalka]

zdravo!

spet jest in moji problemi....

sedaj sem res v razcepu, sama več ne vem ne kako, ne kam  .
sama sem zmanjšala dozo ad in antipsihotika, ampak sedaj ugotavljam, da se strah vrača. zopet imam tiste grozne občutke, največ do partnerja ( strah pred njim-ne vem zakaj, strah- da sem se ohladila, strah pred spolnimi odnosi itd...)...bojim se vsega, bojim se sama sebe, nočem jiti stran od mojih dveh, NE nočem!

probelm je pa to, da mi  mami pravi, naj neham s temi tableti, da mi nič ni, da bo prešlo, da če me kaj zakaj se to vrača? kako naj vse to rešim nočem imeti tega strahu pred partnerjem...bojim se ,da me kaj drugega tare, jaz pa ne znam razčistiti pri sebi

vem, mori me tudi to, da se se zredila, nisem več samozavestna, kar oblečem mi ni prav, povsod vse visi nikoli v življenju mi ni bilo treba paziti kaj jem, sedaj pa

bojim se sama sebe! ne želim zgubiti partnerja, včeraj ko sva imela odnos, me je bilo tako strah in pa kar slabo mi je ratalo, potem sem se začela bati, da sem se ohladila in je sigurno zaradi tega sterah, potem se je pa samo povečalo, skoraj do napada panike...ulegla sem se k njemu in mi je bilo prijetno"

ampak ko pride ta tesnoba,m bi bila najraje sama v svojem svetu , zbežala bi...

skratka ne vem več, kam pelje vse to!

ne želim uničiti moje družine!res ne! ko ga ni zraven mene, si želim, da bi bil, pogrešam ga zelo, ko ga ni...

včasih sem se veselila ,da sew bova nekoč poročila, veselila sem se skupnega odhoda na morje, sedaj pa je to veselje odšlo, ni ga več zakaj, je to res zaradi posledice bolezni, vem da ste mi že pisali, mapak me se to ponavlja, prosim za tolažne besede, jaz upam,d aje to zaradi bolezni, ker ne predstavljam si življenja brez njega!

še to, včasih se sprašujem, sem srečna? sem srčena ob vsem kar imam, sem si to želela? me morda ta zveza duši??? potem me oblivati začne strah, ampak vem da ni to tako, ampak zakaj so te misli, zakaj ne gredo stran?

[Smokyboy]

Zdravo,

iz katerega razloga pa si se odločila za zmanjšanje doze zdravil? So bili stranski učinki prehudi? Ti je bilo bolje in si se hotela rešiti zdravil (to je pogost problem pri meni )? Se ti je zdelo, da niso delovala? V vsakem primeru se glede terapije posvetuj z zdravnikom - verjamem, da ti mati želi najbolje, ampak njen predlog je neodgovoren.

Gibanje in telesna aktivnost bosta imela sedaj pri tebi dvojni pozitiven učinek - poleg siceršnjega na počutje tudi shujševalni. Tako da zberi voljo, vključi parnterja in preživi z njim še kakšen športni trenutek skupaj.

Sicer pa vidim zate predvsem eno rešitev - psihoterapevtsko soočenje s tvojimi nerealnimi strahovi. Ma ne boš uničila družine in sveda vam bo lepo skupaj na morju - polgej samo to razdvojenost v lastnih izjavah (prijetno ti je ob partnerju in s hčerko, a hkrati se ne veseliš skupnih počitnic in se sprašuješ, ali te zveza duši). Strahovi, ki jih občutiš, nimajo realne osnove in so samo izrojeni miselni vzorci, zaradi katerih pričakujemo najhuje in namesto, da bi se lepega okoli nas veselili, ruminiramo o tem, kako bo to lepo minilo.

Obišči ponovno psihiatra, začni se učiti italijanščino, mama naj te nauči peči potico in partnerja zvleči na potovanje s transsibirsko železnico (ok, mogoče kaj krajšega glede na to, da imaš majhnega otroka). Vmes pa preberi kaj o mindfulness meditation. To ti bo pomagalo zaživeti.

[plesalka]

smokeyboy hvala za pozitiven odgovor, morm rečt da sm dobila kar solzne oči...me je potolažlo kar si napisal...

ja, zmanjšala sem jih, ker sem se počutila bolje in hkrati, ker sem poslušala mamo, da mi nič ne manjka, da sem ok bla,bla, bla...NAPAKA! klicala sem psihiatrinjo in ji povedala, je rekla, naj grem nazaj na tisto dozo, ki sem jo jemala insedaj ne preneham., dokler mi zdravnica ne reče drugače, ne bom se več zafrkavala, ker so to resne stvari...

ja tale moj miselni vzorec je grozen, nikakor ne vem kako ga spremeniti...tako, ja kot si napisal, gledam vse s črnimi mislimi, da boi vse minilo, da nebom srečna itd....

mi priporočaš, kakšno dobro knjigo?

[Smokyboy]

Zdravo,

če misliš na knjige o mindfulness meditation, potem je gotovo dober uvod The mindfull way through depression (Williams, Teasdale, Segal, Zinn), ampak vprašanje je, če jo lahko kje dobiš. V bistvu gre za tehniko preusmerjanja pozornosti in zavedanja trenutka. Tebi bi MM verjetno pomagala v toliko, da bi uživala v trenutni sreči s partnerjem in hčerko, namesto da gojiš negativne misli in strahove o prihodnosti. Veliko informacij lahko najdeš na spletu.
Si psihiatru povedala o teh oscilacijah tvojih čustev do partnerja? Na tem bi bilo vsekakor potrebno psihoterapevtsko delati, ampak to je naloga za strokovnjaka. V resnici sedaj totalno špekuliram, ampak tvoja bolestna navezanost na partnerja je lahko vir strahov že zato, ker čutiš odvisnost od njega oz. njegovo kontrolo nad tabo. Se mi zdi, da takšne primere rešujejo tudi s poskusno odtegnitvijo, ampak ne vem kako bi to funkcioniralo v tvojem primeru .

[plesalka]

ojla!

ja, js upam, da imam to narobni miselni vzorec! Naprimer, danes imam rojstni dan, pa sploh ne čutim nekega veselja, karkoli mi moj že pripravlja, se sploh ne morem veselit, občutek imam, da si ne zaslužim... občutek imam, da si sploh ne zaslužim bit srečna, nekam bi se zabubla in bla sama!
ne, vem, je to res zaradi mojega narobnega razmišljanja, ki se mi je vcepil in noče stran?

sej pravim, da ne vem zakaj me je strah, ko pomislim na svoje bližnje, najbolj, ko pomislim na hčerko in fanta

sej bom povedala psihiatrinji, ko bom naslednjič šla k njej, kaj naj naredim...grozno je to, da se tko počutim ob ljudeh, za katere vem, da jih imam rada in oni mene!

[Slavka]

Plesalka 

Kako zelo razumem tvoje občutke in zato vem, da je zelo težko prekiniti tok misli, ki nas tako zelo bremeni in straši.
Zagotovo bo najbolje, da o teh svojih občutkih spregovoriš s psihiatrinjo in morda boš od nje dobila kakšen konstruktiven odgovor.
A svojemu partnerju lahko poveš kako se počutiš...mu kdaj zaupaš te svoje strahove glede njega in hčerke? Tudi to zna prinesti veliko olajšanje, v kolikor je seveda partner razumevajoč.

Drugače pa vedi, da so to vsiljivke, ki se ti pojavljajo zaradi neke tvoje notranje nesigurnosti in te spravljajo v tesnobo. Ko boš ugotovila KAJ v bistvu je tisto, kar te dela nesigurno, boš tudi lažje "utišala" oz. ignorirala te misli, ko se bodo pojavile.

Danes je tvoj dan...prepusti se lepim stvarem in samo uživaj. Pusti, da te preplavi ljubezen in uživaj srečo v zavedanju, da končno nekam pripadaš. 

[plesalka]

slavka, hvala!

ja, jest partnerju vse povem, da me je strah in da mam tesnobo...vse ve in me podpira in tolaži! ko, bi vsaj ugotovila te vzroke, zakaj je temu tako? samo bojim se, da ni res to, kar me duši, da pač ne morem bit z njim v zvezi, ampak, sej pravim, ko pomislim,da bi šla narazen me spreleti še večji strah in tesnoba! se pravi, da ni to vzrok, kajne?

misliš,d aje morda to, da sem se js v najini zvezi vedno bala, da bova nehala, če bi kej narobe naredila, ker midva sva začela zlo mlada,in sem se vedno bala, da če bom kej narobe naredila, da bo konec ( bila neumna in mlada) potem v prvi zvezi, ko sem imela fanta sem se skos bala, da bi prišlo do prevaranja in potem je res prišlo iz njegove strani, takrat sva zaključila zvezo in sem bila res pobita

ne, vem, je morda res to krivo, da sem se v sedanji zvezi res venomer bala, da nebo kaj narobe in bi še njega zgubila,da me sedaj to duši? potem, ko sm naredila kakšne napake, da me tudi to duši? ne vem, js ne najdem vzroka! ko bi ga vsaj našla!

[Smokyboy]

Zdravo,

najprej vse najboljše za tvoj rojstni dan, upam da ga boš lepo preživela. Karkoli ti bo partner pripravil, poskusi preprosto uživati v posameznih trenutkih. Ne obremenjuj se s tem, da bi morala kazati ne vem kakšno navdušenje, ker verjetno tega tudi partner ne pričakuje. Morda te bo le želel razvedriti in ti misli odvrniti od tvojih težav.

Morda bi lahko razlog za tvoje nelagodje v zvezi našla tako, da se "kontrolirano izpostaviš" določenim mislim (partner te je prevaral, naredila si nekaj narobe) in ugotovila, pri katerih je čustvena/telesna reakcija najhujša. Vendar bi predlagal, da kaj takega poskušaš samo v psihoterapiji s strokovnjakom, ki bo znal objektivno oceniti tvoje stanje.

[plesalka]

jest vem pri čem doživim največjo tesnobo pri tem, da se bojim, da sem se ohladila do partnerja, da nimam veselja do ničesar, da nisem srečna! ampak, pri tem ni kriv partner, ampak jaz¨! jaz bi se rada nekam skrila, zabubla ,da me nebi nihče videl!

skratka, največja tesnoba me zvije, ko pomislim,da bi šla narazen da bi morala narazen, ker ga ne ''ljubim'', a ko pomislim,če ga res ne ljubim, vem, da temu ni tako, da ga imam najrajše na svetu! ker mi je vse, ampak samo ta mislem,d abi šla narazen me ubija in spravlja v tesnobo!

[Smokyboy]

Mislim, da smo to tvojo idejo "ohladitve" že imeli v delu. Dejansko bi lahko potem rekli, da je to posebna oblika strahu, da boš naredila kaj narobe - ohladila se boš do partnerja. Problem nastopi, ker je to v nasprotju s tvojim baznim prepričanjem, da se kaj takega ne sme zgoditi. Kar seveda sploh ni realno - mislim, da je povsem običajno, da se čustvovanje med partnerjema z leti skupnega bivanja spremeni. To pa še ne pomeni, da sta se ohladila ali enostavno navadila en na drugega, gre samo za neko globljo povezanost, ki je presegla mladostno zaljubljenost. Zdi se mi, da ti narobe interpretiraš to spremembo in želiš na vsak način ohraniti evforično vzdušje med vama. Pogosto ga tudi umetno ustvarjaš in ko se na trenutke tega dejansko zaveš, se v tebi zbudi tisti dvom, da vse skupaj ni resnično in da si se v resnici ohladila.
Mogoče sem s to analizo, za katero nisem niti najmanj kompetenten , vsekal mimo. Mogoče pa ti bo vsaj dala misliti. Prepričan pa sem, da če med vama vse štima in ste kot družina radi skupaj, je to dobra osnova za prihodnost. Ti enostavno preveč opazuješ samo sebe, ruminiraš o vsaki negativni misli, ki pride mimo, in analiziraš vsako čustvo in telesni znak, ki se pojavi. Tega se lahko lotiš na več načinov, mislim, da si predlogov dobila že veliko. Glede na trajanje pa bi bila morda potrebna intenzivna psihoterapija, ker vem, da je v tvojem stanju težko spreminjati vzorce mišljenja brez strokovne pomoči.

[plesalka]

med nama je vse tipi topi! kokr me moj fant podpira, dvomim, da bi kdo to trpel, glede tega imam res srečo.

slabo vest imam glede vsega. občutek imam, da bi bilo res bolje, da zbežim in da bo bolje za vse! tok močn občutek imam, da bi bilo bolje, da se vse konča...samo potem pa panika, strah, tesnoba...
slvaka, je bilo tudi tako pri tebi?

[Slavka]

Plesalka...točno tako je bilo (je včasih še  ) pri meni.
Sem se pa zamislila nad zapisom Smokyboya, ker sem našla del sebe v njem.

Morda je res ta občutek "zaljubljenosti" tisto, kar nas sili v razmišljanje, da smo se v odnosu ohladili. 
Dejstvo je, da se čez čas čustva med partnerjema umirijo in hkrati poglobijo...potekajo na drugačnem nivoju, kot na začetku. Ne moremo venomer čutiti metuljčkov, poželenja in evforičnosti ob prisotnosti dragega...pa to ne pomeni, da ga nimamo radi.

Če te ob misli na to, da bi se razšla, obide strah in obup, ga imaš rada. In verjetno te je strah, da bo ravno zaradi teh strahov vajina veza propadla...zato ne želiš teh strahov, a bolj, ko jih odganjaš, večjo moč imajo.
Morda poizkusiš s tem, da si rečeš "tudi, če bova šla narazen, ne bo konec sveta" in dovoliš, da razmišljaš tudi o tej opciji, brez, da te spravlja v tesnobo.

Zadnjič sem na skupini za samopomoč slišala zanimiv stavek naše uporabnice, ki je poročena že dolgo let. Rekla je: "vsak teden sem se v svoji glavi ločevala od moža".
S tem mi je dala vedeti, da ni nič narobe, če kdaj pomisliš, da bi se ločila od partnerja...kajti v še tako harmonični vezi pride kdaj obdobje, ko začutiš željo po begu...po svobodi. Tudi moj partner pravi, da je že kdaj pomislil na to (ko sem mu jaz razlagala o svojih občutkih)... in to on, ki ima pa ja najboljšo partnerko na svetu. 

Ti pa res priporočam, da se o tem pogovoriš s psihiatrinjo, pa tudi, da prebereš kakšno knjigo na to temo. Jaz sem nazadnje prebrala knjigo Najina ljubezen.

http://www.om-ezoterika.com/Detajl.asp?id=9789619017265

[plesalka]

slavka zopet hvala za odgovor!

jaz sedaj počasi ugotavljam, da imam v bistvo venomer neko napetost, sploh se ne morem sprostiti in potem se začnem spraševati zakaj to, pa kar nekaj povezujem!

verjetno zaradi tega, ker sem res bolna in se moram pozdraviti dosti sem sedaj brala o anksioznosti- stanje živčne napetosti in ugotavljam da je to to...ker pa sem ćživčna in napeta pa potem kakor sm napisala skos nekaj razmišljam...

sej ko si napet in živčen ti itak nič ne paše in bi kar nekam zbežal, da bi to minilo,prav tako je pri meni...in sedaj ko pomislim,da to nikoli nebo minilo me spravi v paniko

po kolkem času adji zares primejo,da ta napetost mine? bi pri meni že moralo to minit? psihiatrinja mi je rekla,da se lahko vleče vse skupaj tudi do pol leta?!?!?! sploh ne morm vrjet,da bo to roes minilo, me je kar strah da nebo in bom zgubila z vsem temi stvarmi boj nebi prenesla celo življenje to napetost pa in nemirnost kar brez razloga...

danes sm vstala, sem bla že nemirna, aha mali nardit zajtrk, jit v trgovino in potem hitro na kavo in potem kuhat...pa zraven še pospraviti....pa sm bla vsa nervozna in napeta...

sej ko si pa vs nemiren pa itak nimaš nobenih čustev do nikogar, če me razumete kaj hočem povedati! skos sm napeta....

[plesalka]

Sem govorila s psihiatrinjo in mi je rekla da je to posledica zmanjsanja zdravil in da naj v bodoce ne zmanjsujem sama od sebe...ampak kok je grozno ko pomislm na mojedva soncka me strah rata pa ko pomislim na spolnoat me je strah...

Groza!tako da sedaj bom nazaj sla na veliko dozo in to je to.od sedaj posluaam samo zdravnico ne bom se vec sama zafrkavala s tableti...

[Smokyboy]

Tako kot omenjaš ta strah pred spolnostjo se mi zdi, da gre za precej specifično fobijo. Si tudi o tem govorila s psihiatrinjo?

[plesalka]

Povedala sem ji.pa je rekla da je to zaradi bolezni.ne razumem pa kaj s tem misls

[Slavka]

Plesalka 

"Zaradi bolezni" je čuden odgovor. Nekaj znotraj tebe je namreč tisto, kar ti povzroča te občutke...o tem sem ti pisala tudi že na ZS in zato bi bilo dobro raziskati, kaj je "tisto".

To poslabšanje je sedaj morda res zaradi zmanjševanja tablet, vendar tableti niso povzročili teh misli... Tvoje misli (pa tudi moje  ) so plod nekih drugih vzorcev in prepričanj, ki jih nosimo v sebi. Jaz zase vem, da sem izredno negotova vase in se to potem odraža tudi v odnosu s partnerjem...pa tudi drugih odnosih.

Jaz verjamem, da boš ugotovila, česa te je tako zelo strah...morda zapustitve (si bila kdaj zapuščena?)...morda prevare...morda osamljenosti...morda nesprejetosti...morda se čutiš utesnjeno...??

Ko boš ozavestila svoje strahove, se boš namreč lažje spopadla z njimi in jih premagala... 

Objem od mene 

[plesalka]

ja, če sem iskrena se bojim da je bilo za mojo bolezen vzrok to, da mu nisem povedala par stvari, katere so me dušile... in takrat dokler mu nisem povedala me je bilo tako strah, kakor me je sedaj, da nisem bila iskrena do njega, da mu nisem povedala teh stvari, da sem bila nepoštena in morda se mi je to sedaj ''vcepilo v telo''.kaj pa vem, ne vem več sama...

[plesalka]

evo, sedaj jemljem cymbalto 120mg in za zvečer en antipsihotik 15mg, in je boljše! sicer sem danes zjutraj dobila misel, da bi bilo bolje, da me nebi bilo, da bi bilo vse lažje...vednar nisem pa tip človeka, da bi si špla kaj naredit, potem sem si rkela halo, ne boš o tem razmišljala nima smisla...

upam,d abom sedaj iz dneva v dan boljše!!