prosim za čimvečjo pomoč- čustva

[Slavka]

Plesalka  sem vesela, da ti gre na boljše...Vsekakor pa ti še vedno priporočam, da raziščeš vzroke teh misli, da boš vedela kam spadajo, če se kdaj zopet pojavijo.
Uživaj življenje 

[plesalka]

ja, lahko rečem, da gre res na bolje!

sicer mislim, da vem v čem je težava, to da si ''nisem'' odpustila teh stvari, ki so se nama zgodile in posledično potem zapadem v tesnobo...

ker, karkoli dobrega mi fant naredi, mam občutek, da si ne zaslužim tega, da ne sme biti dober z mano,da nisem tega vredna, da bi bla srečna !!! in to se je vse dogajalo takrat, ko sem mu prikrivala stvari, vedno bolj mi ratuje jasno, da je to to!!! in da je ta občutek krivde še vedno v meni, čeprav sva razrešila zadeve, mene to še vedno matra!

je možno to, kajne, da je ta občutek krivde ostal, ker sem se toliko presekirala!?!?!?
ker drugega ne more bit nič, vsaj jest tko milsmim...ker kadar se spomnim nato, kar je bilo me stisne in pahne v tesnobo! pa čeprav ni bilo nič, nedložni smsi, k jih nism js sprožila, js sm samo odpisala nazaj par smsov, potem sem pa rekla, halo ti imaš punco, js mam fanta basta. nič se ni zgodilo, no lahko bi se, pa se ni! in ko mu nisem jaz tega povedala, se je v meni pričel strah, tesnoba, slabost in sem to zadrževala v sebi, dokler ni počilo v možganih in sem padla v depresijo!

in je možno, da je to še vedno ostalo v meni, ker saj pravim, mi posatane slabo, ko se samo spomnim na vse kar se je dogajalao! ja res sva veliko prestala jaz sem se pa toliko presekirala!¨

tko, d ja našla sem kar me matra in upam,da bom ta občutek krivde in občutek, da si ne zaslužim vsega dobrega s strani fanta, ker me res razvaja! sedaj mi pripravlja res lepo presenečenje in sicer zaroko...jaz pa se bojim vsega tega, ker si mislim, da si ne zaslužim tega, ker sem bla pač taka, zaradi tistih smsov...nič takega ni bilo, vendar sem se jaz totalno presekirala

[Smokyboy]

in je možno, da je to še vedno ostalo v meni, ker saj pravim, mi posatane slabo, ko se samo spomnim na vse kar se je dogajalao! ja res sva veliko prestala jaz sem se pa toliko presekirala!¨

tko, d ja našla sem kar me matra in upam,da bom ta občutek krivde in občutek, da si ne zaslužim vsega dobrega s strani fanta, ker me res razvaja! sedaj mi pripravlja res lepo presenečenje in sicer zaroko...jaz pa se bojim vsega tega, ker si mislim, da si ne zaslužim tega, ker sem bla pač taka, zaradi tistih smsov...nič takega ni bilo, vendar sem se jaz totalno presekirala

Tvoj občutek krivde in misel, da si ne zaslužiš vsega dobrega lahko bazira na:
- ideji, da fant o tebi sedaj misli slabše,
- strahu, da bo tudi fant izkoristil kakšno podobno priložnost (še posebej, ker ve, da si jo tudi ti).

Mind reading in future telling po domače. Kar zahrbtni zadevi, vendar rešljivi z usmerjenim psihoterapevtskim pristopom. Otrok in bližajoča poroka, ki naj bi vaju zbližala, sta imela pač pri tebi obratno reakcijo od pričakovane - večja povezanost med vama ti je nesmiselne strahove in nerealne ideje okrepila. Zato si tudi razmišljala o odhajanju in podobnih nekonstruktivnih rešitvah.

Mogoče pa samo jaz spet brezveze analiziram.

[plesalka]

ma ja, ne vem več kaj bi rekla, da mi je

če z drugim zornim kotom pogledam na hčerko, se mi zdi kot da ni moja ((( grozen občutek, bo tudi to minilo?

čisto sem že zmešana, danes zjutraj sem se prebudila z mislijo, da bi bilo bolje, če me nebi bilo če bi kr umrla, da bi bilo vse lažje, nebi trpeli okoli mene, hčerka me nebi rabla take gledat itd....pol umes je pa spet minilo sama ne vem več, kaj se dogaja z menoj (

[Pikicaaa]

Živijo Plesalka
se strinjam s Trzinko, ko je nekje v zgornjih postih napisala, da čustva se povrnejo. Počasi, ampak se!
Vse to so vrjetno še stranski učinki, tusi sama jih imam še vedno. kar se je nabiralo mora ven. Včasih traja dlje včasih manj časa. Samo ne ubupat! Sprejmi stanje in se potrudi, da bo boljše. Tudi, če misliš, da se ne premakneš nikamor, samo vztrajaj! 

Bodi močna in pogumna!

[plesalka]

pozdravljeni!

da vam sporočim moje stanje, sedaj gre veliko na bolje, sicer so še vsak dan zobčki tesnobe vmes, ampak, drugače pa dobivam malce veselja do hčerke in do partnerja...počasi čustva že začutim...

edino kar me pa moti je to, da ko pomislim nato, da bi s partnerjem nehala, da bi morala biti z drugim moškim, mi pa slabo pride in slaba vest, da o tem sloh razmišljam...sej to se mi je pojavilo ene 2x ampak vseeno....

drugače se mi pa veselje počasi vrača, samo bojim se, da nebo zbežalo stran!

[Smokyboy]

edino kar me pa moti je to, da ko pomislim nato, da bi s partnerjem nehala, da bi morala biti z drugim moškim, mi pa slabo pride in slaba vest, da o tem sloh razmišljam...

Tudi jaz postanem rahlo nervozen, ko pomislim, da bi pustil ženo in otroke in moral biti z drugim moškim. Zato se zmeniva se, da oba o tem ne bova več razmišljala. Žal smo ljudje pač taki, da razmišljamo točno o tistem, za kar smo se odločili, da ne bomo (saj poznaš ono o zelenih slonih). Zato bo najin plan B za primer, da bova vseeno morala iti živet z drugim moškim, da potem raje greva v samostan.
Zdaj pa razmisli, s kakšno kulinarično specialiteto bi lahko moža presenetila jutri. Predlagam lignje po egejsko - poceni, preprosto in neverjetno slastno.

[plesalka]

hehe, no se zmeniva, da ne razmišljava v tej smeri!

jaz sem bila danes pri psihiatrinji in sem ji povedala za moja stanja, pa je rekla, da je vse to zaradi bolezni in da bo prešlo! kar je res, strah počasi zginja in pristajam na realna tla!

upam,da bo vse ok in da se sedaj dokončno zbazam, iz te depresije, k mi gre že pošteno na živce!

kako ste pa vi?

[plesalka]

Da se vam malo javim…. Evo pri meni je vse bolje in bolje….vmes me še popade nek strah, ampak se držim…
Zanima me, bo ta strah čisto splahnel? Full se bojim da bom celo življenje v strahu, da bom skos taka, včasih tesnobna, da nebom nikoli več, čisto ok, brez tablet!
Sploh ne vem, zakaj me je strah,ko pomislim, ko bomo šli na morje, da nam bo dolgčas, itd….ful se bojim tega strahu in tega stanja!
Bojim se, da me nikoli več nebo minil občutek krivde za vse kar se je zgodilo med nama…vse sva razčistila, ampak me je še vedno strah, da bi mogla jit od svoje družine, da bo potem ok, da bo občutek krivde minil…
Ko sva se en dan pogovarjala in je moj pač reku, ja bova pa nehala (čeprav tega ni resno mislil) sem padla v jok in jokala, da nočem da se to zgodi itd…
Zanimajo me vaše izkušnje, bo tor es vse minilo in bom na morju lahko uživala z svojo družinico?
 

[plesalka]

zopet jaz in zopet na dnu...

slavka, zopet me je strah vsega, strah me je same sebe. zakaj imam to v podzavest, da se ju bojim. saj sta moja, želim ozdravet in zopet ljubiti.
bojim se da tableti nič ne pomagajo, strah je še vedno prisoten.

bila sem na bioresnonanci in pokazalo je da imam kandido ( simptomi so isti kot pri depresiji) sedaj imam strogo dieto, nič pšenice, nič kvasovk itd...

ampak, mene ubija misel, da ju oz. njega ne maram...skos imam to v glavi, ampak stran pa ne želim iti, vem da je on moja boljša polovica in vem, da brez njega ne morem živet.-...

je možno, da sem si ustvarila narobno misel, katera me sedaj preganja...primer: sem dobre volje, pa se potem spomnim, da je nekaj narobe v zvezi z partnerjem in zopet padem v brezno.
tak strah sem doživljala, predno sva se pogovorila, strah me je bilo biti sama z njim. sedaj sva vse razčistila, je možno, da je ta strah ostal? bo to minilo?

rada bi se veselila morja in zaroke...za zaroko sva rekla, da bova malce počakala, dokler jaz nebom bolje.

sedaj jemlem adje že dobrih 5 mesecev pa ne vem kakšnega napredka ne čutim.


plis help

[plesalka]

EVO ODLOČLA SEM SE DA GREM NA PSIHOTERAPIJO, VENDAR ME JE STRAH KAJ VSE BOM MORALA POVEDATI IN KAJ MI BO PSIHOLOGINJA POVEDALA

[alexx]

Ni nobenega "moram"...ali "kaj mi bo rekla". Brez skrbi pojdi in ne razmišljaj več o tem. Vse je v tvojih rokah. Prvič pa je itaq bolj spoznavanje. Morda si lahko napišeš opomnik o tem kaj bi rada povedala. Ponavadi smo na prvih seansah malo zmedeni. 

[plesalka]

ja, samo mene je strah, da bo točno to rekla, kar se najbolj bojim in sicer, da ja da sem se ohladila do partnerja in da je to konec...ko pomislim na konec mi rata kar slabo in tesnoba me stisne!
jest nikol nebom šla stran od njega...

[Sheka]

Živjo,
meni se (je) nekaj podobnega zgodilo (oz. se dogaja). Občutki grozne krivde in da si ne zaslužimi biti z mojim fantom, zaradi nekaterih stvari, ki sem jih naredila. Fantu sem vse povedala, vse sva razčistila, pa se nisem mogla nehat žret. Vse je bilo samo še praznina, nobena stvar več me ni razveselila. Vsi (domači), ki vejo, kaj se mi dogaja, pravijo, da sem trapasta... Jaz pa ne morem dojet, kako oni gledajo na stvar.

Mislim, da je to res, da si se ti preveč prestrašila svojih občutkov in sedaj se teh občutkov ne moreš več znebiti, čeprav veš, da je vse ok in da sta s partnerjem že vse razčistila. Vsaj jaz sem prišla do takih ugotovitev pri sebi...

Jaz se sicer pobiram, ampak včasih me je strah mojih misli. Vse je odvisno, kako gledam na stvar... "mogoče si res nič lepega več ne zaslužim... ali pač?!?" in pol se morem potrudit, da razmišljam pozitivno.

[aspazija]

ja, samo mene je strah, da bo točno to rekla, kar se najbolj bojim in sicer, da ja da sem se ohladila do partnerja in da je to konec...ko pomislim na konec mi rata kar slabo in tesnoba me stisne!
jest nikol nebom šla stran od njega...

Nič takega ti ne bo nihče rekel - iz preprostega razloga, ker LE TI veš, kako čutiš do njega.
Zanimiva stvar pri psihoterapiji je ta, da so vprašanja morda terapevtova, odgovori pa TVOJI.
Po moje si se dobro odločila - kemija pač ne more rešit vsega...

LP, A.

[Toja]

Jaz se sicer pobiram, ampak včasih me je strah mojih misli. Vse je odvisno, kako gledam na stvar... "mogoče si res nič lepega več ne zaslužim... ali pač?!?" in pol se morem potrudit, da razmišljam pozitivno.

Živjo...

Dobro razmišljaš...ja seveda si zaslužiš....

[metu]

Ali kaj jokaš plesalka? V bistvu čustva imaš, samo da niso prijetna.
Jaz imam zaročenca, s katerim trenutno še ne živiva skupaj in včeraj se je pripeljal do mene, da greva na sprehod. Povedal mi je, da je bil, preden je odrinil od doma, zelo vzhičen ob misli, da me bo kmalu spet videl. Večkrat mi reče, da me je zelo pogrešal, da me je želel objeti in celo nerodno mu je ob tem. Večkrat mi tudi reče, da me ima rad in da sem lepa. Tudi včeraj mi je. Takrat pomislim, da mu mora biti res lepo, ko občuti take stvari in zaželim si, da bi se lahko tudi jaz tako počutila. Enkrat sem ga vprašala, kako naj reagiram, ko mi reče, da me ima rad in da sem lepa. Je rekel, da ni treba nič narediti. Popolnoma sem se nehala obremenjevati s tem, kakšen je moj odziv na te nežne besede. Slišala sem, da naj bi srce začelo razbijati ali pa naj bi občutil toplino pri srcu. Na začetku ob teh besedah nisem čutila ničesar. Spraševala sem se zgolj, zakaj jih je izrekel v tistem trenutku, ko jih je. Zadnje čase pa opažam, da dobivajo te besede zame vedno več pomena. Ne vem zakaj. Mogoče, ker jih je že tolikokrat ponovil,vendar slutim, da je krivo moje zavestno odvajanje od ukvarjanja s hrano. Že nekaj let imam namreč odvisnost od hrane, ampak odkar sem si zares začela želeti, da bi tudi jaz lahko občutila lepa čustva, sem se te odvisnosti resno lotila in zelo je težko. V veliko stvari se moram siliti, ampak vem, da nekaj moram delati, da mi misli ne bodo uhajale na hrano. Psihiatrinja mi je tudi povedala, da bodo te aktivnosti, v katere se silim, sčasoma prišle v navado in nazadnje bom ob teh aktivnostih čutilo neko zadovoljstvo, izpolnitev, smisel in veselje. In zavedam se, da bolj ko se bom držala stran od svoje zasvojenosti, bolj bodo moja čutila dobila prosto pot in na začetku imam za pričakovati grozna čustva. Zasvojenost namreč deluje kot mamilo in odvajanje od vsakega mamila ima odvajalne učinke. No, malo sem zavila s teme, ampak mislim, da bi se dalo celo potegniti vzporednico s tvojo situacijo, plesalka. Tebi misli, ki se ti vsiljujejo in strah zastirajo pogled na lepote in zanimivosti sveta, tako kot meni odvisnost od prehranjevanja. Tebe daje krivda, da do svojih bližnjih ničesar ne čutiš? Zakaj bi te pa morala? A ne bi prej morala pričakovati sočutja in tolažbe, glede na to, da si prikrajšana za tako lepo in pomembno stvar? Jaz tako razmišljam. Tisti, ki čutijo, se imajo lepo in zakaj bi potem mene moral dajal občutek krivde, če se imam pa sama slabše od njih. Slabše se imam od njih pa še občutek krivde, da bi me dajal!? Prava ljubezen je, da znaš nekoga ljubiti tudi, če ne dobiš nekega odziva. Če tvoji bližnji trpijo, ker ne čutijo neke ljubezni s tvoje strani, o kakšni njihovi ljubezni potem sploh govorimo? Jaz mislim, da oni ne bi hoteli, da se obremenjuješ s svojimi čustvi do njih, saj te imajo radi in ne bi radi, da bi trpela. Zato stran s krivdo in strahom! V glavnem, če nekoga ljubiš, se ti lepo počutiš, ne tisti, ki ga ljubiš. Zato bodi vesela za svoje bližnje, da čutijo in se imajo lepo, ti pa se ne obremenjuj s svojimi čustvi in ko se boš nehala obremenjevati, bodo prišla sama od sebe, po malem in po malem. Tako se dogaja tudi z mano. Ko sem že mislila, da ne morem več čutiti, sem nekaj dni nazaj doživljala tako frustracijo, kot že vrsto let ne in to se je zgodilo zaradi ene igrice, ki sva se jo igrala z zaročencem in sem morala priznati poraz. Ne morem verjeti.

Brez skrbi, ko boš dala skozi svoje trpljenje, boš čutila, kot še nikoli. Samo vztrajaj, tudi če je težko  Vsako trpljenje obrodi bogate plodove, zato se splača potrpeti. V to sem prepričana.

[plesalka]

zdravo!

evo po dolgem času se zopet javljam... zdele te mesece je bilo vse super in fajn... danes pa sem zjutraj zopet občutila to tesnobo, ki sem jo čutila na začetku te bolezni, da to nisem jaz, da so mi vsi tuji, da mi je partner čisto ena druga oseba da to ni on...potem se nekako znam zamotiti in si prikličem tiste pozitivne misli nazaj in se nekako pomirim. je to normalno, da še kdaj pridejo ti zobčki nazaj?

morm priznati, da me je neznansko strah spolnosti,pa sploh ne vem zakaj... ne morem se niti sprostiti ne morem uživati, potem se začnem kriviti, da zakaj mi ni do tega, zakaj mi ni prijetno, zakaj me ne vzburja in te stvari... drugače imam ga najrajšpi na svetu in si ne predstavljam, da bi morala nehati ali oditi stran... samo rada bi se dokopala do tega, zakaj me je strah, zakaj ne uživam kot sem omenila, se potem začnem spraševati, zakaj to, ali je on kriv, ali sem jaz kriva, ne čutim več kot bi morala, potem pa ko pomislim na konec bi pa najraje bruhala in napade me panika. ker vem, da mi je vse in da ga ljubim z dna srca....

samo ta spolnost me teži!! sploh ne morem pogruntati zakaj?

 vem da imam hčerko in fanta najraje na svetu in da nebi ju rada zgubila, rada bi zgubila samo strah pred spolnostjo!

mi zna kdo svetovati, je to še vseeno del bolezni? ker ko sm zbolela pa sploh nisem mogla se spustit v užitke s partnerjem, par mesecev, ker sm bila živa polomija...

[Slavka]

Plesalka pozdravljena 

evo po dolgem času se zopet javljam... zdele te mesece je bilo vse super in fajn... danes pa sem zjutraj zopet občutila to tesnobo, ki sem jo čutila na začetku te bolezni, da to nisem jaz, da so mi vsi tuji, da mi je partner čisto ena druga oseba da to ni on...potem se nekako znam zamotiti in si prikličem tiste pozitivne misli nazaj in se nekako pomirim. je to normalno, da še kdaj pridejo ti zobčki nazaj?

Seveda je normalno, da se "zobčki" še kdaj pokažejo in pričnejo nagajati. Predvsem zaradi našega razmišljanja, ki ostaja enako, kljub temu, da jemljemo ADje.
Saj veš, da so vse to le tvoje misli, ki te spravljajo v paniko, ne? Vse to se ti je že dogajalo (tudi meni se je) in je minilo (tudi meni je) in tudi tokrat bo minilo (verjemi meni in svojim izkušnjam) 

morm priznati, da me je neznansko strah spolnosti,pa sploh ne vem zakaj... ne morem se niti sprostiti ne morem uživati, potem se začnem kriviti, da zakaj mi ni do tega, zakaj mi ni prijetno, zakaj me ne vzburja in te stvari... drugače imam ga najrajšpi na svetu in si ne predstavljam, da bi morala nehati ali oditi stran... samo rada bi se dokopala do tega, zakaj me je strah, zakaj ne uživam SadHuh? kot sem omenila, se potem začnem spraševati, zakaj to, ali je on kriv, ali sem jaz kriva, ne čutim več kot bi morala, potem pa ko pomislim na konec bi pa najraje bruhala in napade me panika. ker vem, da mi je vse in da ga ljubim z dna srca....

samo ta spolnost me teži!! sploh ne morem pogruntati zakaj?

 vem da imam hčerko in fanta najraje na svetu in da nebi ju rada zgubila, rada bi zgubila samo strah pred spolnostjo!

Spolnost je tisti del odnosa, ki je ponavadi najbolj "na udaru". Vse naše frustracije, negotovost, ranljivost, nervoza...vse se odraža preko našega dojemanja spolnosti.

Morda se je tvoja želja po spolnosti zmanšala tudi zaradi ADjev, ki jih jemlješ? Le-ti namreč precej vplivajo na spolnost, pri fantih se pojavijo še druge težave, kot je impotenca, težko doseganje orgazma ipd.

Morda je razlog v tem, da si pridobila nekaj viška kilogramov in se ne počutiš več privlačno, sexy, te je sram svojega telesa?

Vprašaj se, če ti nasplošno ni do spolnosti, ali zgolj s tvojim partnerjem? Če sploh čutiš potrebo po spolnosti?

Tudi depresija vpliva na spolnost, našo potrebo "zaduši", ter jo nadomesti z neprijetnimi mislimi in vprašanji, kaj se nam dogaja...?

Jaz ti predlagam, da se ne prepuščaš preveč tem vprašanjem in ne razmišljaš o tem "kaj pa če", ker te to spravlja v začarani krog iz katerega težko prideš ven.

Kaj je v bistvu najhuje, kar se ti lahko zgodi v tem primeru? Kaj je tisto, česar se bojiš? To, da te bo partner zapustil zaradi tega? Tega, da ga boš ti zapustila? Da bo razpadla vaša družina?
Vse to se lahko nekoč zgodi...lahko pa se ne, tega ne moreš vedeti. Lahko se zgodi še marsikaj drugega, nepredvidljivega, pa si s tem ne belimo glave.

Zato poizkusi živeti ta trenutek. Povej svojemu partnerju, da ti trenutno spolnost predstavlja težavo, mislim, da bo razumel.

Seveda pa se lahko poigraš s svojo domišljijo in poizkusiš s kakšnim romantičnim večerom, lepim spodnjim perilom, svečkami in nežno glasbo...Prosi partnerja, da te zmasira, brez pričakovanja spolnosti...če se bo zgodilo se bo, če ne, pač ne. Uživajta v družbi drug drugega in si podarjajta nežnosti in pozornosti...tudi to je velik del partnerstva...včasih še večji, kot pa nekaj, kar sčasoma preraste v rutino in "bognedaj" obveznost.

Drugo pa na ZS 

[plesalka]

slavka hvala, zopet si me potolažila, kako ti to uspe? 

tam si napisala, če mi nasplošno ni do spolnosti,ali pač da nočem spolnosti s partnerjem...meni nasplošno ni do spolnosti...js bi lahko tudi brez tega živela... )) ampak, potem imam po določenem času slabo vest zaradi mojega in se nekako pripravim da se to opravi )

ja, verjetno bo krivo tudi to, zredila sem se, nisem zadovoljna s svojim telesom + to da mi verjetno ad-ji zmanjšujejo željo po spolnosti...

nekako upam,da bo tudi to minilo in da bo nekoč vse v najlepšem redu