Nevem več kaj naj...

[Apocalyptica]

Tako pa sem tukaj. Čisto po naključju, ali pa tudi ne. Obotavljala sem se, da spregovorim, ampak tole mora ven iz mene, nekomu moram povedat, nekdo me mora slišat, še preden se mi čist ne utrga. Nevem če je to ravno pravi forum, ampak je tolk enih stvari povezan v moji situaciji da bi mogoce le ustrezalo...vglavnem da preidem, opravicujem se za tiskarske napake vnaprej, ampak ko zacne letet iz mene sam leti...mineva 8 let, odkar sama sebe praktično ne poznam več. Naslednji teden bom 25...kak fajn...mhm...ful...Navzven imam vse, lepa sem, imam stanovanje, prijatelje, vsi me imajo radi, do vceri sem imela še službo, diplomirala sem.. Komu lepše?..mhm...ful...   tole je le fasada.... Začel se je ko so se mi stari ločevali, nevem, mislim da tole ni bil razlog da me je začelo trgat, ampak zabredla sem v slabo druzbo..Po pravici, resnicno nevem kaj je bil razlog da sem se zacela spreminjat...Kljub temu sem nekako rekreativno rave žuranje(droge in alkohol) uspela uravnavat s študijem na začetku...pol sem se zlomla..doživela živčni zlom, peljal na psihiatrijo, in me vrgli na antidepresive, trdil da ce mi ne rata se spucat, pa nehat da bo potrebna hospitalizacija. Smejala sem se mu. Cela ponosna da jaz pa že lahko skenslam vse..mhmmm..ful...mi je uspelo..ravno toliko časa da sem uspela diplomirat in pol nehala z antidepresivi..pol pa vse na slabse spet..Uničujem se, dan za dnem, zavedam se tega a sama nemorem nehat..Vsi prijatelji, vsi isti, ne spomnim se kje so stari prijatelji...kdaj sem jih izgubila...ne spomnim se kdaj sem nehala biti jaz jaz..vsako jutro se pogledam v ogledalo..sama sebe ne prepoznam vec..kot da nekdo drug strmi vame, kot da to nisem jaz...Nevem zakaj to počnem. Iz golega užitka?Ne, nemore bit to razlog, neki mora tičat globlje a ne najdem razloga..vem sam da to leto več ne bom zdržala...ali pobegnem stran nekam ko me noben ne pozna, al me pa strpajo na psihiatrijo, da me zaklenejo in da si neham škodovat, da si spucam glavo, da skenslam use. Kaj naj nardim??Nočem se ubit, želim živet, JAZ ŽELIM ŽIVEEEEET!!!!!!!ampak tako nemorem,VEM da nemorem, ironija je to ...bojim se biti sama, včasih sem tako zelo sama...vem da boljše bit sam kot pa lažni prijatelji pa škodovanje samemu sebi, ampak paše mi da se vsaj tistih par urc odklopim, da pozabim na ceu svet in da imam končno občutek da me ima vsaj nekdo rad, da me vsaj nekdo ne izkorišča, žali..pa čeprav je "fake"feeling.. Tako sem se navadla na to, da ne znam vec brez tega..
Opravičujem se, ker sem mogoče malo "zabluzila"..ne iščem tolažbe, lahko kritizirate ker sem tak vajena, prosla bi mogoč sam za kak nasvet, ce bi blo res bolje da se hospitaliziram..v dilemi sem ful, in z živci čist na koncu, volje nimam do ničesar več, izgubljam vso moč, izgubljam sanje želje cilje...Počutim se...kot da odznotraj umiram.

[Juliette]

Pozdravljena, Apocalyptica!

Veš, da drugega ti ne morem reči, kot naj čimprej nehaš z drogami. Pa saj tudi sama že to veš in nekaj v tebi glasno vpije prav to. Druge poti pač ni.  In prej ko boš začela, bolje bo in manj zahtevno. Kako se tega lotiti?  Nimam izkušenj. Si razmišljala o komuni? Na spletu so gotovo kaki naslovi društev in skupin, kjer lahko dobiš koristne informacije o pomoči. Ne vem, če je ravno psihjatrija potrebna - saj enkrat si ta način že preizkusila, pa se pri tebi ni obnesel.
Potrebuješ več podpore in seveda bo treba poiskati nov krog prijateljev z manj destruktivnim načinom življenja. Morda je za začetek primerna tudi kaka skupina za samopomoč.
Toplo pa ti priporočam tudi psihoterapijo, ki ti bo pomagala pogledati vase in najti razloge in rešitve za tvoj način življenja.
Sicer pa nekaj tvojih stavkov jasno opisuje srž tvoje bolečine:

ampak paše mi da se vsaj tistih par urc odklopim, da pozabim na ceu svet in da imam končno občutek da me ima vsaj nekdo rad, da me vsaj nekdo ne izkorišča, žali...

in pa

lahko kritizirate ker sem tak vajena...

Prepričana sem, da si lahko pomagaš. Le odloči se - še danes: poišči naslove za pomoč pri odvajanju, pokliči, pozanimaj se in stori, kar svetujejo. Možnosti so!
Poročaj! Tukaj smo na tvoji strani.
Drži se! 

[Smokyboy]

Pozdravljena Apocalyptica.

Predstavljam si težo tvojih problemov, ker sem tudi sam preživljal obdobja težke depresije. Sicer nimam izkušenj z drogami, ampak v tvojem pisanju vidim nekaj svetlih točk. Prva je ta, da se očitno zabedaš svojih težav in nesmiselnosti svojega početja, kar je vsekakor veliko bolje kot da bi ga zanikala. In želja po življenju kaže na to, da te depresija še ni popolnoma dotolkla. Kar potrebuješ v tem trenutku so majhni a odločni koraki s katerimi boš prekinila ta začarani krog, v katerem se vrtiš.

Ko pišeš o osamljenosti je moj nasvet ta, da si vsekakor poskusiš najti pravo družbo. V prvi vrsti je tu družina oz. sorodniki. Ne vem kakšni so tvoji odnosi z ločenimi starši, ampak kri ni voda in prepričan sem, da ti nihče ne bo odrekel podpore in družbe,še posebej če pokažeš voljo do sprememb. Iskren pogovor bo naredil čudeže.
PRav tako praviš, da te imajo vsi radi, zato sklepam, da je ta občutek osamljenosti pravzaprav izkrivljeno dojemanje okolice. Mogoče se ti zdi, da te ne razumejo in mogoče je v tem celo delček resnice, ker ne vedo tega, kar si tukaj povedala nam. In ravno zato mislim, da je vključitev v ta forum bila odlična poteza s tvoje strani, ker mi tukaj te razumemo.
Seveda nihče ni toleranten do uporabe drog, ampak sprejemamo te kot enako sebi, saj tudi tisti, ki nikoli niso doživeli prave depresije, pogosto težko razumejo nas.

Naj se torej pridružim Juliette pri apelu, da reči drogam ne. Ko boš naslednjič na tem, da se jim vdaš, pomisli na nas, ki čakamo tvoj naslednji odziv in v njem pričakujemo sporočilo, da ti je uspelo za ta dan. Če boš neodločna, si reči, da preložiš svoj namen za pol ure ali uro in se v tem času prisiliš k neki aktivnosti (sprehod, telovadba, čiščenje tvojega lepega stanovanja  , ...).
Verjetno bo potrebno tudi zdravljenje z AD, ker taka depresija ne mine kar tako, poleg tega se verjetno lahko z odtegnitvijo stvar prehodno še poslabša. Torej le k zdravniku.

Če prav razumem praviš tudi, da si izgubila službo? Če je tako, je to gotovo sprožilec in bo treba razčistiti stvari tudi tukaj, če želiš, da se depresija prehitro ne vrne ali predolgo ne vleče. Napiši še kaj o sebi in se čimprej javi z dobrimi novicami.

[Louise]

Apokalyptica!

Kaj se ti mogoče kaznuješ? ... za ločitev staršev, pa za škodvanje sebi z drogami?
tu in danes.
glej.
kaj si želiš?
živet, praviš.
te pa daj.
kaj te ustavlja?
samo študiraj/delaj to, kar te veseli....(pa ne droga, jebela!!!!)
pogovarjaj se s terapevtom.
da najdeš vzrok kaznovanja. kaznuješ se....  nehaj.
odpusti si. učimo se. motimo, delamo napake. ok. si zajebala. pa kaj.
od danes lahko delaš drugače. Ne bo ratalo takoj vse 100% bo pa vedno večkrat. počasi.
Bo!
Zgodilo se bo točno to, kar si želiš!
VSE VESOLJE TI ŽELI USTREČI!!! POL PA ŽE NAROČI ENKRAT VESOLJU KAJ SI ŽELIŠ, DA SE ZGODI!
IN DELAJ. Veliko delaj na sebi in se s terapijo stuširaj od znotraj. Počisti sranje ven in boš lepa, čista. To ni tvoje. Bejži no! Saj točno veš, kaj morš nardit!
Bo!
pol pa greve na pijačo!
;=))