Anksioza in vloga mame

[mina]

Aja Mina- nisi povedala koliko otrok imaš, kuhaš sama ali mama,.... ?   Res, pa je da vsak vidi eno situacijo drugače!

Eh...jaz sem že precej odrasla.  Pol stoletja in čez. Moja hči 29, vnukinja 8. Ko sem doma kuham za vse, likam za vse, perem za vse, pospravljam za vsemi. Komaj sedaj je moja ljuba hči začela migati, za kar sem ji močno hvaležna. Sprememba je bila v meni. Nisem je več silila, ampak sem "splanirala" z njo. Saj me na začetku ni niti poslušala... , sem se počutila ko da govorim zidu. Sem pa mirno rekla, a bi jutri naredile to, če bo časa in volje. Pa bi bilo dobro, da ono kramo zabrišemo proč, da pride nova energija v bajto itd, itd.
In jo je prijelo. Najprej je sama (ni hotela pomoči  ) pospravila klet, da je čista in zrihtana ko dnevna, potem pa še špajzo pod stopnicami. Ko sem stopila noter, me je skoraj kap. In se spraševala, če so mi Marsovci vrnili punco, ki so jo ugrabili v puberteti. 
Moža (žal) nimam, izgubila sem ga lani. Tako moram sama poskrbeti za mehanike, tehnični, tankat, vijeto...Da o drugih mojstrih ne zgubljam besed. Praktično ženska in moški, in mi na srečo vse kar lepo gladko gre.
Stvar je samo v organizaciji. Sama imam v koledarju vse zabeleženo. Kdaj imam zdravnika, zobarja, tehnični, servis. Potem pa beležko za dnevni plan. Ponavadi čez dan razmišljam, potem pa pod večer napišem, kaj naj bi storila naslednji dan (ali še dlje).
Premislim, koliko časa bo za kaj in povem vam, da imam čas za vnukinjo in njeno nalogo, pohajanje, ročna dela, branje, računalnik. Vendar je to pri meni že utečeno. Na zaćetku gre malo težje, bistvo je da vztrajamo.
Poleg vsega imam dve gospodinjstvi - eno v Slo, eno v tujini in držim obe pokonci. Superženska? Ne, samo organizirana. 
Življenje je res hitrejše, a spomnite se, da so naše mame prale na roke. In vse še kaj drugega počele brez raznih pripomočkov. Danes šibnemo z avtom v trgovino in po opravkih, likamo s parno postajo, imamo super moderne gospodinjske aparate.
Moj prejšnji zapis ni bil niti najmanj mišljen kot kritika, me pa veseli, da ste se zamislile. Včasih je treba malo spodbude, malo premišljevanja in stvari se premaknejo na bolje.
Aja...od 25 leta imam panične napade, depresijo, anksioznost...Premagala sem vse toliko, da funcioniram v redu. Najbolj mi je pomagalo delo. Kakršnokoli, samo da je miganje. Telesno in umsko.

[Saralina]

Mina. tako še bolj vemo... kaj vse ne zmoremo... še! Upam, da kdaj.

 Za nas je uspeh, če zmoremo osnove....

[mina]

Mina. tako še bolj vemo... kaj vse ne zmoremo... še! Upam, da kdaj.

Nič se sekirat, z leti pridejo izkušnje in znanje kako narediti kar je treba, s čim manj slabe volje in energije.
Opazila sem, da mi gre izredno dbro od rok, ko se česa lotim z dobro voljo in ne odporom. Še likam rada.  Se vidi, da nisem čisto pri pravi...

[MucaMaca]

Mina. tako še bolj vemo... kaj vse ne zmoremo... še! Upam, da kdaj.

Nič se sekirat, z leti pridejo izkušnje in znanje kako narediti kar je treba, s čim manj slabe volje in energije.
Opazila sem, da mi gre izredno dbro od rok, ko se česa lotim z dobro voljo in ne odporom. Še likam rada.  Se vidi, da nisem čisto pri pravi...

Evo, točno to sem ugotovila tudi jaz. Na silo vzame veliko več časa in energije. Zato pa je moj recept: vzemi čas zase, ko ga potrebuješ, ker bo potem delo lažje in hitreje opravljeno, in počutje veliko boljše - tako zaradi tega, ker si vzameš čas zase, kot zaradi tega, ker je delo opravljeno. Sicer se lahko cele dneve silimo nekaj, efekta ni, počutje pa vedno slabše. No, vsaj pri meni je tako.

[Jagodka]

z leti pridejo izkušnje in znanje kako narediti kar je treba

To je res, samo kaj ko te izkušnje pridejo prepozno in se je nekaj življenja zavrtelo v kaosu.
Strukturiran čas, ne pomeni ravno minutaže, čeprav se temu zaposlene mame taksistke seveda ne moremo izogniti. Nadzor nad časom je okvir, v katerem razporejam svoje dnevne obveznosti. Samo tako lahko dobim čas zase, za tisto kar rada počnem. Tako si lahko ob dveh osnovnošolcih in enemu skoraj prvčku lahko privoščim tudi tri knjige na teden, šivanje, izobraževanje, zadnje čase celo malo pospešene sprehode. Tudi razdelitev obveznosti med vse družinske člane po njihovih zmožnostih je pripomoglo k temu. S to organizacijo smo imeli težave, ker se je mojemu zdelo, da je to preveč malomeščansko, da je premalo spontano. Tudi sama sem bila skeptična, ker sem kot mladostnica zavračala strog režim in okamenelost svojih staršev. Vendar ta kaos in stalno prelaganje na kasneje in jutri ni peljal drugam kot v eno samo skrb in samoobtoževanje.
Smo šli na poskusno dobo in ugotovili, da imamo veliko več prostega časa. Tedenske načrte naredimo na podlagi družinskih vrednot, ki so nama pomembne in bi jih rada prenesla na otroke brez moraliziranja. Zelo visoko kotirajo solidarnost, sodelovanje in dobra volja. Ker vemo kaj kdo kdaj, ni (preveč)pregovarjanja in prepiranja. Pomembno se mi zdi tudi, da si v teh okvirih fleksibilen in da znaš poslušat sebe in tudi druge. Zdaj počasi prihaja puberteta, bo najbrž malo težje (pravijo izkušenejše mame ). Bomo videli, kako sva temleje postavila. 

Meni to predstavlja občutek varnosti, ker ni več tistega meča nad mano, joj, še tole moram. Seveda se ne izide vsakič po načrtih, tu se vedno zanesem na instinkt in me še ni pustil na cedilu. Najbolj utrujajoče mi je bilo razmišljanje, kaj moram narediti doma, v službi, za projekte... danes to rešim z listkom. Ko se v soboto spomnim, da moram nekaj urediti s kakšnim sodelavcem takoj zapišem v blok in skrbi ni več, ker vem, da bom v ponedeljek videla in ne bom pozabila. Se mi zdi, da so bile te skrbi, da bom nekaj pozabila hujše, kot likanje gore preila. 

[mina]

Jagodka, to si tako lepo napisala, da svetujem vsem, ki jih baše čas, naj si nalepijo na hladilnik. Tako jim bo pred očmi, da se zmore vse in še čas ostane zase.

Vendar ta kaos in stalno prelaganje na kasneje in jutri ni peljal drugam kot v eno samo skrb in samoobtoževanje.

Tole mi je še posebno všeč.

Punce, korajžno. Vse se da, vse se zmore. 

[marika]

Pozdravljene mamice,

tudi mene včasih tako vrže, da nekaj dni razmišljam, kako sem mogla biti tako neumna, da sem se odločila za otroke. Ko sem v redu, sem pa nepopisno srečna, da jih imam. Ne vem, kaj me prime. Moji otroci so stari 13, 9 in 7 let, zelo so pridni v šoli, ampak mene vseeno tako skrbi zanje, da sem od tega staknila ankso. Enostavno si ne zaupam, da sem dobra mama, čeprav mi otroci dajejo vedeti, da sem krasna. Ampak jaz tega ne verjamem. To se mi dogaja že skoraj 5 let, pa še nič ne kaže, da bom kdaj splavala ven. Dovolj je, da najstarejša hči skritizira moje kosilo, ali da me najmlajša vpraša, zakaj sem tako pozno prišla iz službe, ali da sin reče, da bi rad, da bi se skupaj kaj igrala, jaz pa pri najboljši volji ne morem, ker imam druge nujne opravke. Vse zna biti kaplja čez rob.

Kakšni pametni nasveti?

[Slavka]

Marika 

Tudi jaz se včasih počutim podobno, kot opisuješ ti. Imam občutek, da sem kot mama nesposobna, pa čeprav dejstva govorijo drugače.
Jaz sem mnenja, da se to dogaja zato, ker smo premalo samozavestne, ker imamo prevelik občutek krivde in predvsem želimo biti popolne, da bi bile sprejemljive za druge. 

Zavedaj se, da si svojim otrokom najboljša mamica in četudi ti kdaj izrečejo "kritiko", je ne vzemi nase, kot, da si ti slaba  Tega tvoji otroci zagotovo ne mislijo, saj ti verjetno skozi svoja dejanja pokažejo, da si jim dragocena in da te ne bi zamenjali za nič na svetu.

Še sama do sebe postani bolj strpna in si zaupaj, da obvladaš, pa seveda brez slabe vesti, če jim ne moreš biti venomer na razpolago in pripravljena za igro...tudi otroci to razumejo, če jim le povemo na pravi način.

Marika, zagotovo so tvoji otroci lahko srečni, da imajo mamico, kot si ti 

[melita]

Pozdravljene vse mame in vse ostale!

Prav dobro vas razumem, čeprav sta moja otroka že odrasla in imata svoji družini in sem dala skozi vse to, kar dajete tudi vi. Nenehno hitenje, željo biti super mama, super žena, super gospodinja, super delavka, super hči, super sestra, sodelavka, prijateljica... in nekega dne ugotoviš, da te nekje zmanjka, ker pozabiš biti super TI SAMA.

Zato vam svetujem - zaupajte si, bodite to kar ste, dovolj bo, če boste dobre mame, dobre žene..... Imejte se rade in radi vas bodo imeli tudi vsi, ki so okoli vas... smejte se in preložite kakšno delo na kasnejši čas, ali pa na jutri. Včasih si povejte - ni potrebno storiti danes, kar lahko storim jutri!

In gornje velja še vedno tudi zame, saj še vedno s težavo rečem (ali pa sploh ne) - danes ne morem priskočiti na pomoč, ker moram poskrbeti za lastno "razvajanje".

Srečno vsem - biti mama je res najlepše!

[trzinka]

.. in nekega dne ugotoviš, da te nekje zmanjka, ker pozabiš biti super TI SAMA.

Imejte se rade in radi vas bodo imeli tudi vsi, ki so okoli vas... smejte se in preložite kakšno delo na kasnejši čas, ali pa na jutri. Včasih si povejte - ni potrebno storiti danes, kar lahko storim jutri!

In velja še vedno - danes ne morem priskočiti na pomoč, ker moram poskrbeti za lastno "razvajanje".

melita 

Odlično...tudi sama prihajam do spoznanja, da je res treba poskrbeti zase in biti to kar sem....Predajamo se otrokom, družinskim obveznostim, službi in ostalim zadevam, nase pa pozabljamo, na svoje življenje, na svoje zadovoljstvo in srečo.....

Otroci so največje bogastvo kar imamo lahko, ampak naše življenje je pa le naše in ne smemo pozabiti nanj. Ko otroci odfrčijo ostanemo sami s svojimi problemi in seveda ostarimo, nismo več mladi...
Ljubezen, ki je stkana med nami in našimi otroki je neprecenljiva in vedno bo, nihče nam je ne more vzeti, to pa ne pomeni, da mi ne moremo živeti tako kot si želimo in zaslužimo.....

[Saralina]

Mame si je katera pomagala s psihoterapijo....   

[mamica1]

Jaz sem si, še preden sem zašla v svet ADjev . In mi je s pomočjo tudi ADjev zelo koristilo. Sprva so pogovori malo boleči, ker moraš odložiti bremena, kasneje pa komaj čakaš, da lahko nekomu poveš, ki razume male korake veselja in sreče.
Osebno sem bila pri Damjani Voglar v Celju, prijetna in čuteča oseba in sem se dobro počutila v kramljanju z njo.
Tako da, pripročam vsakemu, da poleg terapije pri psihiatru obišče tudi psihoterapijo, saj je veliko bolj osebna. Srečno!