Hej,
hvala OBEMA za tako lep sprejem
moja zgodba..
10 let sem se borila,s prej opisanimi težavami (tesnobe,SF,depresija..),to je seveda oviralo moje življenje pri vsem,od šole,do komunikacije z ljudmi,do vsakdanjih stvari (shoppingi,..),hodila sem k psihologom,psihiatrom,..ni da ni..res je ,da veliko na sebi nisem delala doma,in tako sem se iz leta v leto vrtela v začaranem krogu..začela sem svoje težave reševati z alkoholom..in tonila vedno bolj na dno..decembra je bilo to dno.Prosila sem prijateljice naj me peljeta v bolnico...prej na to nisem hotela niti pomisliti,saj sem se bala stigme in pa vsi imamo čudne pomisleke na bolnico Polje..vendar mi je bilo takrat čisto vseeno,čutila sem, da je to še moja zadnja stopnička za odrešitev..
prijateljica je vedela za eki in tja sta me odpeljali..bila sprejeta..
Tam sem prišla do spoznanja ,da je moje pitje ušlo izpod mojega nadzora in da imam že težave s tem,tako da je bila zame nova izkušnja po dolgem času biti trezna med gručo sopacientov,zdravnikov in terapevtov..imeli smo terapije, se pogovarjali, izpostavljali,imeli določene naloge v katerih si se moral sam organizirat in zadevo izpeljat + zdravila,ki so ti jih predpisali na oddelku..
da ne govorim kako je zgledalo prvih 14 dni,kakšne muke sem trpela (v smislu izpostavljanja)..mislila sem,da ne bom zdržala..vendar je res,tako kot se tudi po forumu piše,treba se je izpostaviti tem strahovom ne pa se jim umikat,tako kot sem to vsa ta leta počela..
Vem,da moja pot še zdaleč ni zaključena ampak je zdaj, ko sem vzunaj (v realnosti) se ta pot šele začela..
vendar je lažje,ker veš,da lahko,ker doživiš na zdravljenju neko sprejetost si razumljen in to te nekako spremlja potem tudi ko si doma.
Zato res polagam na srce Vsem,ki imate podobne težave,poskusite to pot,zgubiti nimate kaj,lahko samo pridobite!!!!!!
Tam ste med ljudmi,ki imajo podobne težave in vas razumejo/sprejemajo.
če bo moja zgodba komu pomagala bom zelo vesela,če ne pa sem vesela že zato,da sem to zgodbo lahko delila z vami!!!
Pozdravček
