Ljubezenska romanca

[maaj]

Pozdravljeni!

Vem, da imam problem, s katerim ste se verjetno skoraj že vsi soočili in si že kar mislim, kaj mi boste po večini odgovorili, a vseeno naj vam opišem svojo stisko.

Pred približno mesecem dni sem se na njeno željo razšel s punco, ki jo imam še danes neskončno rad in bil bi pripravljen storiti marsikaj, da bi jo lahko znova enkrat videl in ji poklonil vsaj nasmeh. Res da sva bila skupaj razmeroma kratek čas, a bila je moja prva prava ljubezen, od nje sem se naučil ljubiti in biti ljubljen, vsak trenutek, ki sva ga preživela skupaj, se mi je zdel dragocen in še kako dobro sem se že takrat v tistih trenutkih zavedal sreče, ki jo imam.

Dokler nisem imel dekleta, sem bil res srečen človek, zadovoljen z življenjem, nikoli se nisem ukvarjal s tem, ali punco imam ali je nimam, čeprav je bila večina vrstnikov že večkrat v razmerju. Ne rečem, da si včasih nisem zaželel, da bi me katera objela, ampak v splošnem sem bil samemu sebi zadosten, tudi družil se nisem dovolj z ljudmi, ker jih enostavno tudi ne poznam veliko, imam le nekaj znancev, s katerim grem lahko kdaj na kavo, prijateljev pa nikoli sploh imel nisem in se tudi zdi, da jih nikoli ne bom (niti enega), čeprav si sploh v teh trenutkih želim nekoga, ki bi mi vedno stal ob strani, ki bi ga lahko poklical kadarkoli ... Da pa ne poznam ljudi pa izhaja iz tega, da sem po naravi bolj zaprt tip človeka, težko se pogovarjam s človekom, ki ga prvič vidim, težko vzpostavim stik, vendar sem tudi na tem področju v zadnjih letih močno popravil, čeprav vem, da to še ni to, česar bi si želel. Sicer pa ko spoznam dovolj dobro človeka, se lahko z njim pogovarjam ure in ure, ker nenazadnje rad govorim, pa čeprav samo neumnosti. Kljub temu da sem bil precej časa sam, brez ljudi, ki bi jim lahko zaupal svoje probleme, da niti družinske razmere v zgodnjem otroštvu niso bile idealne (imel sem očeta alkoholika), sem rad živel, gledal v prihodnost, imel vizijo, užival v res drobnih stvareh, otrok v meni je živel in bil je res vesel otrok.

Od veselega otroka pa sem prišel do ljubljenega otroka, spoznal sem žensko, s katero sva se takoj ujela. In ja, lahko si mislite, da je ona naredila prvi korak (kako le naj bi ga jaz, če mi je vzpostaviti stik še kar težko), da se je najprej ona zaljubila vame. No, potem sem se jaz vanjo še 3x bolj in moje življenje je postalo popolno. Zanjo sem storil vse in res mi na kraj pameti ni prišlo, da bi kdaj rekel ne, če sem imel le nekaj časa. Nasprotno, za precej stvari sem se sam ponudil, da pomagam in sem potem to stvar tudi z veseljem postoril. Zdi se mi, da sva bila oba zelo srečna, da imava drug drugega.

Nakar mi nekega dne napiše, da se ne bova več videvala. Lahko si mislite, da se mi je porušil svet. Želel sem se še zadnjič pogovoriti z njo, težko sem jo prepričal, da se dobiva vsaj za eno uro, da si poveva, kaj je narobe. Na mojo srečo je do pogovora prišlo, a tam sem po večini spet govoril le jaz, ker mi ona ni hotela povedati ničesar. Vprašal sem jo, če sva lahko vsaj prijatelja, pa je rekla, da seveda, da ona s tem nima težav. Čeprav sem bil popolnoma potrt, sem bil hkrati zadovoljen, da jo bom lahko vsaj še kdaj pa kdaj videl na kakšni kavi, a vse to se je že čez nekaj dni spremnilo, saj mi je na, vsaj zame, krut način, ki ga ne bi pisal, dala vedeti, da me ne želi nikoli več videti, da želi prekiniti vse stike. Po tem dogodku se je dokončno vse sesulo v prah, kar naenkrat se je v meni razlasla žalost in bolečina, izgubil sem voljo do življenja, življenje se mi zdi prazno, kot se mi ni zdelo še nikoli doslej, sonce je ugasnilo, modre oči niso več modre, v meni je umrl otrok. Ne vem, s čim sem se ji zameril. Pogosto se mi zavrti film, detajli in njeni gibi so še kako živi.  Zdi se mi tudi, da ljudje odhajajo iz mojega življenja eden za drugim, jaz pa ne vem, kaj sem storil narobe. V zadnjem mesecu sem popolnoma izgubljen. Na srečo sem zimsko izpitno obdobje izpeljal zelo dobro, še samemu sebi se čudim, kako mi je to uspelo, ko pa so se mi te stvari začele dogajati ravno takrat, ravno takrat, ko sem izgubil voljo. Poskušam delati stvari, ki so me prej veselile, ampak zraven ne uživam, misel nanjo ostaja, niti za eno uro je ne morem odmisliti. Pogosto sanjam o njej, sanjam njo, sanjam vse, kar je v zvezi  z njo. In potem, ko se prebudim, zjutraj ali ponoči, me tako stisne, da ne zmorem ničesar, samo čakam lahko da ta bolečina mine in da se lahko razjočem. Nasploh so mi jutra postala naporna, tako sam in z bolečino se prebujam. Nimam več ciljev, samo čakam, da se dan konča. Včasih se mi je zdelo, da če nisem storil ničesar, da sem izgubil dan, danes sem pa srečen, da se je končal, tudi če nisem naredil ničesar, ni več občutka za izgubljene dneve. Prvič v življenju sem si želel umreti. Pogrešam pogovore, pogrešam malce več dinamike v svojem življenju. Šele, ko sem spoznal njo, sem videl, kaj pomeni uživati življenje, skoraj vse dni sem bil z nečim zaposlen, skoraj nisem imel časa za razmišljanje, a zdaj imam tega še preveč. Rad bi šel ven med ljudi, a s kom naj grem in kam?

Pravijo, da čas zaceli vse rane, upam, da jih res, a malce sem podvomil tudi v to. Kajti vmes sem bil že nekaj dni kar v redu, minili so brez jokanja, potem pa sem padel v še večjo žalost. Želim si končati to mučno obdobje, rad bi se spet smejal in bil ob tem srečen, rad bi spet kdaj pogledal v nebo in bil vesel, da živim, rad bi spet z veseljem poslušal ptice in rad bi bil spet ljubljen. Strah me je, da bom padel v popolno depresijo, ker jo imam rad, ljubim jo in jo močno pogrešam.

[hamuri]

ko se je meni to prvic zgodilo je tudi ravno sovpadalo z izpitnim obdobjem. samo jaz se nisem tako dobro s tem spopadala.

ce si imel nekoga rad, se posebej prvo ljubezen, vsakega boli. glede prebolevanja sem sama prepricana da cas celi rane. ponavadi pravijo da potrebujes za prebolevanje osebe prav toliko casa kot sta bila skupaj. sama menim da sta prva dva meseca pac svinjska. in mnogo ljudi se s tem strinja. nekako prezivis tista dva meseca, potem pa gre zivljenje na stara pota. tomaz domicelj pa recimo pravi da si osebo prebolel, ko mine en dan brez da bi pomislil na to osebo.

moj nasvet pa je: vzemi si cas zase, ne razmisljaj prevec o svojih obveznosti, pocni tisto kar najraje pocnes in predvsem kar ti pase. ce je to branje, beri dobre knjige; ce je to film, glej filme; druzi se s prijatelji in predvsem vedi, da bo punc se ogromno; in to takih, ki jih bos imel se bolj rad in se na druge nacine. ne pusti pa, da ta izkusnja prevec vpliva nate, ker ti bo to delalo tezave z naslednjimi puncami, ki jih bo morda prizadel tvoj nerazciscen odnos. pa tudi ce si bos pustil, da zapades v depresijo te bo bolecina vedno nekako spremljala, tega pa si nihce ne zasluzi - niti ljudje s kateirmi bos v odnosih, niti sam.
eni ljudje zapustijo popolnoma srecen zakon, ker najdejo sreco drugje ali pa e pac zaljubijo v drugo osebo. tukaj nimas kaj, to je cloveska narava in zgodi se lahko komurkoli. lahko bi bile vloge tudi zamenjane. to je treba sprejeti in se s tem sprijazniti, ceprav je tezko. ampak taksen odnos do razmerij te naredi boljsega in mocnejsega. srecno!

[MucaMaca]

maaj  

Vsakdo (no, verjetno vsaj večina) od nas se je že kdaj znašel v takem položaju, zato te mnogi lahko razumemo. Ja, boli... žal ni kaj dosti, kar ti lahko kdorkoli reče, da ti olajša tvoja občutja. Lahko ti povemo, da te razumemo, lahko ti povemo, da čas dejansko zaceli vse, da preboliš, da spoznaš drugo... a to ti v tem trenutku ne pomeni veliko, ne? Ker imaš v mislih le njo. Edino, kar ti lahko rečem, je, da si dovoli odžalovati vajino zvezo. Ko bo to mimo, jo poglej z distance, izberi iz nje lepe spomine in izkušnje, preboli jo. In potem bo šlo naprej. Bo, zagotovo. Čeprav je sedaj težko. Zapolni si življenje, pa bo lažje. Z vsem, kar ti je všeč. Morda se kar prisili v kako aktivnost. To pomaga.

To obdobje se bo končalo, vendar moraš tudi skozi to, da greš preko tega razmerja, da boš potem lahko šel v drugo. Vse lepo ti želim.  

[Gapex]

maaj,

Moram reči, tvoja zgodba je skoraj copy-paste moji (oče, prijatelji, tip osebnosti), samo malo bolj depresiven sem bil že od otroštva. Prav tako sem se močno opekel pri prvi resni ljubezni in imel to "srečo" da sva končala malo pred koncem izpitnega obdobja, da sem ga saj uspešno končal. Da čas celi vse rane, to je res, samo prepočasi.
Ko se ljudje kot sva midva zaljubijo, je to velikokrat veliko močneje kot druga oseba, zato je izkušnja velikokrat zelo boleča
Jaz sem rabil malo manj kot pol leta da sem jo resnično prebolel, in upam da ti rabiš manj. Ampak če imaš malo prijateljev in izgubiš cilje, veselje, se čutiš praznega ti ostane samo razmišljanje, ki je v depresiji zelo nevarno (saj vodi - saj pri meni- v začaran krog žalosti). Priporočal bi ti pogovor z bližnjo osebo (jaz imam mamo) ali s profesionalcem, samo da v živo nekomu poveš svoje težave je velikokrat seveda samo po sebi zdravilno. Priporočam ti, da si najdeš nekaj novega, nekaj s čimer se še nisi ukvarjal in probaš  spremeniti svoje živjenje (ne samo to obdobje žalosti ampak tudi od prej). Ne vem če se bo ravno veliko ljudi strinjalo z mano, vendar je to meni močno pomagalo (dalo vsaj občutek da sem nov tip človeka). Oprosti za nedokončano misel, ampak mudi se mi na fax
uživi

[Ribica]

Ja, prav vsi smo se že na tak ali drugačen način srečali s takšno grenko izkušnjo. Vsakemu je njegova bolečina najhujša. In tisočkrat obrabljena fraza, da čas zaceli rane, resnično drži, samo kako preživeti ta čas?
Meni je v mojih najtežjih časih pomagalo, da sem začela razmišljati na zelo kratek rok - npr. le za tisti dan. In ko je bil končan, sem si rekla - glej, še en dan ti je uspelo preživeti brez njega.... zmoreš...vidiš, da zmoreš. In nato en teden, pa en mesec. Nikar ne razmišljaj preveč naprej v stilu-le kako bom za praznike, pa za poletne počitnice... Do takrat je še daleč.
Nujno se moraš odpreti ljudem, najti neke stike, prijatelje, vsaj za druženje. če si študent, se pridruži kakšni skupinski žurki, saj tega je menda kar nekaj. Ne biti sam, vsaj čim manj.
Študenti imate prav gotovo možnost priti do kakšnega študentskega terapevta - ne imej predsodkov, poišči pomoč. Če bi bila depresija zelo huda, da bi ti začela resno omejevati vsakodnevne aktivnosti, pa tudi obisk psihiatra ni noben bav bav in jemanje antidepresivov tudi ne.
Izjemno koristna je telesna dejavnost. Tek, kolesarjenje.... morda fitnes, tudi tam lahko spoznaš kakšno družbo...

Vem, da je zelo težko. Kot so ti napisali prej - prva dva meseca sta res svinjska. Potem pa steče. In ko pogledaš nazaj, vidiš, da si prehodil že kar lep del poti. Naslednje leto ob tem času bo vse že čisto drugače in morda boš v srečni zvezi in s svojimi nasveti prav ti pomagal nekomu na tem forumu, ko ga bo doletelo to, kar je sedaj tebe.
Drži se, dragi fant.
Ribica

[mamica1]

Dragi maaj, mislim, da sva o tem že debatirala. Res je, da prve ne pozabiš nikoli, pa naj bo to ljubezen ali kaj drugega. Boli, vem, verjemi, še danes po 20-ih letih se spomnem in se samo nasmehnem. In tudi ti se boš, vendar pač traja, da sprejmeš svojo situacijo. In ko se boš lahko nasmejal in rekel sam sebi, kako sem bil zatrapan in neumen, boš popolnoma lahko zadihal.
Do takrat pa jokaj, daj iz sebe to, pokaži, kako si prizadet, naj te ne bo sram! Vendar življenje gre naprej, imaš študijske obveznosti, ki si jih sigurno želiš dokončati. Prav tako srečaš vsak dan veliko ljudi, počasi navezuj stike in pojdi med ljudi, ker boš lažje prešel to fazo. Študiraj, druži se, ustvarjaj slike, športaj, vse ti bo samo dobro delo, verjemi.
Čeprav trenutno ne vidiš izhoda, verjemi da je, da boš nekoč srečal eno fino punco, ki živi le zate, vendar jo moraš spoznati - nikoli pa ne veš, kdaj vajina pota se z bivšo križajo.
Zato en velik  na usta in uživaj življenje!

[nih]

-> Lepa dekleta ljubijo barabe, lepa dekleta jim padajo v objem. Imajo jih rade, dokler so mlade, nato gredo z nekom, ki je star in pošten.

Zapolni si življenje z ostalimi stvarmi, četudi neproduktivnimi. Veliko fizične aktivnosti pomaga. Tebe ljubezen bolj boli in jo dojemaš drugače kot večina. Tu se odloči; lahko hraniš nežnost v srčku in čakaš/upaš na tisto pravo, tebi namenjeno osebo, ki si je bo želela, ali pa si preprosto po janezovsko rečeš "klinc gleda babe" in se malo distanciraš od vsega. Vedi, da pa boš mogoče nekoč prav TI tisti, ki bo strl srce.

Ne zapadi v občo propagando in ne misli si, da je ljubezen do ženske esencialna komponenta življenja. Lahko si sam in lahko ti je lepo samemu.

Ponavadi (če odbiješ opravičevanja in ostalo čustveno meglo) so vedno konkretne stvari/razlogi, zaradi katerih gresta dva narazen... sem mogoče površno prebral ali jih nisi napisal?

Razumem, da boli in da jo pogrešaš. A moraš se sprijazniti, da nje ne bo nikoli več. Izlij žalost ven iz sebe in probaj se malo smejat, pa čeprav kislo, pa čeprav bedarijam. Drži se.

[maaj]

Evo, mene.

Hvala za odzive.

Včerajšnji dan je minil presenetljivo dobro, prvič po dolgem času sem se zbudil dobre volje, nobene tesnobe nisem občutil, nisem jokal itd. Pa tudi nanjo nisem mislil toliko kot prejšnje dni, res pa je, da sem imel kar nekaj obveznosti, s katerimi sem se zamotil in še zvečer sem šel ven, jaaa, ven med ljudi. Danes pa tudi nisem občutil tesnobe, tudi prva misel ni bila več ona. Jaz upam, da bo šlo samo še na bolje in da ni to spet kakšna prehodna faza. Tudi teč sem šel, če temu lahko sploh rečem tek, ker sem se komaj ogrel in sem že končal. Če se samo spomnim, koliko sem pretekel še nedolgo nazaj, mi kar slabo postane. Bo treba spet mal kondicije dobit.

@hamuri: Res je, punc bo še ogromno, samo vprašanje je, koliko teh si bo želelo ravno mene, predvsem pa, koliko si jih bo sploh želelo pogovarjati z mano. Ooo. In se popolnoma strinjam, da če ne gre za obojestransko ljubezen, je bolje, da se konča, vendar sem si želel, da se konča na človeški način, da mi pove, kaj je narobe in tudi razumel bi, če bi prišel v njeno življenje nek drugi človek, ki ji pomeni več kot jaz. Tako pa se počutim povsem izigranega in zdi se mi tudi, da me je na koncu zavestno želela zlomiti (kot da že nisem bil dovolj) z nekaj bedastimi »sporočili« in to že potem, ko sem jo pustil povsem pri miru, da živi svoje življenje dalje. In čedalje bolj spoznavam, da se da marsikatro stvar s pogovorom preprečiti ali pa vsaj omiliti.

@MucaMaca: Hvala za lepe želje. Enako želim tudi tebi.

@Gapex: Če ne drugega, mi vsaj vemo, kaj pomeni res ljubiti. Pa tudi kar nekaj ljudem, ki jim vsaj malo zaupam, sem povedal v živo, kako mi je. Vsakemu, ki me je poslušal, sem hvaležen.

@Ribica: Hvala za nasvet. Sem malce razmišljal o teh dnevnih planih in v bistvu prišel do ugotovitve: pa saj, ali si nisem že prej planiral za vsak dan posebej. Le kam je zdaj to izginilo? Hja, enostavno mi je zmanjkalo volje do vsega, kar naenkrat. Ko sem bil že v zvezi, sem bil res zelo produktiven pa še časa za uživanje je bilo res veliko. In ja, probam biti čimveč med ljudmi, ta teden sem si kar fino splaniral, tako da bom vsak večer nekje zunaj. Zanimivo je predvsem to, da še nikoli prej v življenju nisem toliko ven hodil kot sedaj, pa še to mi ni več dovolj, kot da sem popolnoma neizživet, kot da dnevno potrebujem dozo. Še vedno pa nekako ne vem, kako naj navežem stik z novimi ljudmi, o čem naj se začnem pogovarjat ... Saj, nekaj vprašanj že imaš, ker itak si ponavadi nekje z ljudmi z enakim interesom, ampak ti pogovori se znajo res hitro končat in potem lahko rečeš samo: ajde, uživi naprej. Pravijo, da je bistvenega pomena poslušati ljudi in tega se moram očitno še malce naučiti, ampak če se pogovarjaš v živo je težko, ker tam pa sekunde tišine pomenjo kot dolge minute.

@mamica1: Da me nekje ena čaka ... hmm, nimam ravno časa na pretek, da raziščem vse konce sveta.

@nih: Če bi vedel, kaj je razlog, da me je pustila, bi napisal. Verjemi, da sem veliko razmišljal o tem in še nisem prišel do zaključka, pa tudi dvomim, da kdaj bom. Lahko samo ugibam in za konec rečem: vse, kar je odšlo, za zmeri je odšlo.


 

[hamuri]

@hamuri: Res je, punc bo še ogromno, samo vprašanje je, koliko teh si bo želelo ravno mene, predvsem pa, koliko si jih bo sploh želelo pogovarjati z mano. Ooo. In se popolnoma strinjam, da če ne gre za obojestransko ljubezen, je bolje, da se konča, vendar sem si želel, da se konča na človeški način, da mi pove, kaj je narobe in tudi razumel bi, če bi prišel v njeno življenje nek drugi človek, ki ji pomeni več kot jaz. Tako pa se počutim povsem izigranega in zdi se mi tudi, da me je na koncu zavestno želela zlomiti (kot da že nisem bil dovolj) z nekaj bedastimi »sporočili« in to že potem, ko sem jo pustil povsem pri miru, da živi svoje življenje dalje. In čedalje bolj spoznavam, da se da marsikatro stvar s pogovorom preprečiti ali pa vsaj omiliti.

s tem vprasanjem se vsi samski ljudje ubadajo. ampak jaz sem imela v mislih predvsem to, da bo takih punc, ki si te bo zelelo se dosti. brez skrbi. zato pa moras delati na sebi in se ne prepuscati malodusju, pri cemer si ze tudi uspesen, tako da sem vesela zate. kar se tice pa njenih razlogov za razhod in ostalih stvari pa se z njimi sploh ne obremenjuj in ne isci pojasnil zakaj in kako. je ze imela svoje razloge, pomembno je samo da jih ne jemljes nase in se ne pocutis kot da moras na sebi delati, oziroma da je s tabo kaj narobe. iskreni pogovori po razhodu zveze so pa obicajno redki, no.

[mamica1]

  no vidiš maaj, vsak dan je boljše, a ne? Nisem mislila, da moraš cel svet prehodit, ker potem ne boš mogle izbrat eno zase, ampak, ko bo križala tvojo pot ena prava je to tista. Sami ne vemo kdaj in kdo.
Le tako naprej! Uživaj sončne dni, in tudi danes pojdi med ljudi! Pa javi kako napreduješ!

[Ribica]

Tudi jaz sem zelo vesela novic. Tako se začne, ja, da pride kak dan, ko je naenkrat boljše, ko začutimo neko novo energijo in veselje, ko opazimo, da sije sonce... Takih dni bo vse več, verjemi. Ker življenje gre naprej, svet se niti za trenutek ne preneha vrteti, čeprav si mi mislimo, da se je ustavil. Ko to dojamemo, zmoremo in gremo naprej tudi mi.
Sama sem bila več kot tri leta po zelo naporni ločitvi, pred katero je bilo veliko let, polnih grenkobe in žalosti ter trpljenja. Seveda sem si želela, da bi koga srečala, samota me je tudi bolela. Pa ga ni bilo in vrtela sem se v mučnih samospraševanjih, kaj je z mano narobe in kako naj vendar imam rada sebe, če pa si želim, da bi me imel rad nekdo ob meni. Pa da bo tisti nekdo prišel, ko bom najmanj pričakovala.... Lari - fari, se mi je zdelo.
Ampak čas je tekel in delo na sebi je pričelo prav počasi rojevati sadove. Viharji v meni so se umirjali, a tega ne vidiš kar takoj. In - prav neverjetno - ko sem nekega dne se zbudila z občutkom tako velikega zadovoljstva s samo seboj, zadovoljna v lastnem telesu in z zavedanjem, da pravzaprav mi je zelo dobro tako kot je, da mi pravzaprav ni treba tako zelo čakati, kdaj se bo nekje pojavil NEKDO, je v moje življjenje prišel On. Sliši se morda plehko, a s tistim novim zavedanjem, da lahko dovolj dobro in zadovoljno in srečno živim tudi jaz sama, sem živela zelo kratek čas - nekaj tednov morda. Prišel je in zgodilo se je. Ko sem najmanj pričakovala in ko sem se dejansko vzljubila tako, kot sem (bila).

Saj, mogoče je tudi slučaj, a tako je bilo. Srečna sva oba in ljubiva se, čeprav imava vsak za seboj zavožen zakon in veliko trpljenja. Včasih se sprašujeva, kako je mogoče, da sva pri teh letih deležna takšne sreče in ljubezni - kmalu bova oba 50.
Zato samo pojdi naprej. Nikar se ne ustavljaj, nikar ne glej nazaj. Vse bo dobro.
Ribica