Slabo :(

[majč]

ejla, samo da vas lepo pozdravim na hitro!

Onix, melita in ostali lepo lepo pozdravljeni po dolgem času.

spet sem pri starših. danes sem bodočega moža vprašala, zakaj mi noče odblokirati strani, da grem od doma lahko na DAM, pa pravi, da preveč dogajanja doma nosim potem na forum )) res je, abnormalno sem enkstravertirana, dnevne šale zelo rada delim z drugimi, da se lahko še kdo temu nasmeji in se ima zato za odtenek bolje, ampak spoštujem željo mojega dragega fanta, zato tovrstnih dogajanj več ne bom spravljala semle gor.


šla sem vas malo prebirat in se zataknila ob naslednje: vedno se mi to zgodi, ko zbolim....


res je, ko smo šibki, udari še vse drugo ven, problemi se manifestitrajo ne le v obliki telesne šibkosti, ampak tudi duševne. najboljša preventiva je najbrž da skrb za dobro počutje in zdravje, seveda pa bomo težko preprečili to, da ne bi kdaj pa kdaj tudi sami zboleli.

bolečina pa nas pravzaprav dela tako žive, ranljive, kar tudi smo. pred življenjem smo vsi ranljivi, to enostavno moramo znati sprejeti in s tem živeti.

ničkolikokrat že sem vas v kaki hudi stiski potrebovala in vedno znova sem si želela, da se to, kar se mi je zgodilo, enostavno ne bi dogajalo več. če bi to znala bi to že zdavnaj spremenila. najbrž je pozornost nekaj, s čimer lahko to v večji ali manjši meri sami uravnavamo. in seveda vedno znova upamo, da enostavno mine. težko je, če se nekaj zgodi, kar je emocionalno izredno intenzivno in te potegne vase, pa moraš sprejeti, da se pravzaprav ni nič zgodilo, da je vse samo tvoja kemija. to se človeku zdi izredno čudno. tako močno, pa nič ni. in potem sledijo vprašanja: je vse to res? je to mogoče?


ne vem odgovora, zagotovo pa lahko rečem, da sem bila vedno znova vesela, ko je minilo in je poniknilo, prešlo v svojo latentno fazo, ko sem doživela remisijo in sem lahko normalno živela. nihče, razen vas ni vedela za te drame v meni. težko sem vedno znova s tem živela, bilo je silno, silno boleče in v takih trenutkih še posebno, si tako neskončno močno želim samo eno: da bi bila zdrava in v redu, kot so drugi ljudje, ki teh težav nimajo.

nekako se zavedam, da moja ekstremna senzibilnost ni v vseh pogledih samo slaba, da ima svoje dobre učinke v mojem lastnem življenju ter v odnosih z ljudmi, okrog mene, a ko se zgodi, da moram ponovno skozi tako bolečo epizodo, si želim tudi sama, da bi lahko bila drugačna, bolj navadna in bolj takšna kot so drugi. želim si, da bi mi bilo lažje. želim si, da se me vsa ta notranja bolečina ne bi dotaknila, da je enostavno ne bi doživela.

vem, da nihče ni kriv za to in težko razumem, zakaj moram sama živeti na tak način. načeloma sem zelo srečna in hvaležna za vse dobro, paleta mojih čustev in misli je izredno pestra. in redki so dnevi, ko mi je tako neskončno težko, da si želim, da mi tega enostavno ne bi bilo treba doživeti. ne želim si umreti, želim si pa, da me ne bi bilo v tem smislu, da tega in tega sploh ne bi rabila občutiti.

Včasih se po takem razmišljanju zamislim in si rečem: pa saj nam Bog ni nikdar obljubil, da nambo lahko na tem svetu. nope.  absolutno pa nam je obljubil, da nas ne bo nikdar zapustil. To je tisto, kar šteje in to je pravzaprav največ vredno. in seveda ljubezen, razumevanje, spoštovanje, naklonjenost, ki pa je med nami ljudmi. za to je vredno živeti. za to je vredno vztrajati v vsakem še tako bolečem trenutku. počepniti in počakati, da najhujše mine, potem pa zbrati voljo in se boriti dalje. celjenje, zdravljenje, okrevanje, potem pa veselo dalje.

lp,

maja

[Poni]

Draga Majč

Ti si.
Ti si ti in nihče drug.
Cenim in spoštujem te táko kot si, z vso tvojo občutljivostjo in sočutjem do drugih ljudi. Pa tudi z vso bolečino, ki jo ta občutljivost prinese in tudi z vsemi radostmi, ki ti jih prinese trenutek. Življenje.

Bodi ti, kar se da močno, kajti edino to je pomembno v življenju.


                         Poni

[melita]

nekako se zavedam, da moja ekstremna senzibilnost ni v vseh pogledih samo slaba, da ima svoje dobre učinke v mojem lastnem življenju ter v odnosih z ljudmi, okrog mene, a ko se zgodi, da moram ponovno skozi tako bolečo epizodo, si želim tudi sama, da bi lahko bila drugačna, bolj navadna in bolj takšna kot so drugi. želim si, da bi mi bilo lažje. želim si, da se me vsa ta notranja bolečina ne bi dotaknila, da je enostavno ne bi doživela.
vem, da nihče ni kriv za to in težko razumem, zakaj moram sama živeti na tak način. načeloma sem zelo srečna in hvaležna za vse dobro, paleta mojih čustev in misli je izredno pestra. in redki so dnevi, ko mi je tako neskončno težko, da si želim, da mi tega enostavno ne bi bilo treba doživeti. ne želim si umreti, želim si pa, da me ne bi bilo v tem smislu, da tega in tega sploh ne bi rabila občutiti.

Pozdravljena Maja,

Vesela sem, da si se oglasila. Res je, veliko si pisala tu na forum, in verjamem, da ti je to odneslo tudi kup energije, pa čeprav si jo nekaj tudi nazaj dobila.
Zelo si čustvena in življenje doživljaš na tebi svojstven način. Tudi zase lahko rečem, da se v meni prepletata dva svetova - tisti zunanji, ki ga vidijo ostali in notranji, ki ga doživljam sama. Ampak tako verjetno živi večina ljudi. Iz različnih nagibov skrivamo in pestvujemo našo notranjost, saj nočemo pokazati in priznati svoje ranljivosti - še sebi ne, včasih. Kako se s tem soočiti in preboleti - se smejati ali jokati, napisati pesem ali sestavek, poiskati sogovornika ali se skriti v samoto...vsakdo mora poiskati svojo pot.

Poni ti je napisal zelo lepe besede. Bodi kar si, upam, da ti vedno uspe poiskati pot do sebe. Drži se in se še kaj oglasi, ko ti uspe.

[majč]

ejla ljudje,

(zopet pri starših, čepravih jih ni doma, a tudi pri fantu bi bila ta čas sama, pa še prikrajšana za dam, tak je dogovor. najbrž dober, saj omogoča zmernost)

hvala obema za povedano in Onix, močno upam, da nisi hud, ker ti pacamo temo.

danes je presunljivo težak dan, ne vem, kako se držite ostali, ampak mene je najprej dogajanje v službi ter razočaranje nad momentalnimi pogoji itak že malo pobralo, nadaljevanje dneva pa je bilo sploh ubitačno.


ob odhodu domov sem se prej šeustavila v centru in obiskala frančiškansko cerkev in naletela na odlomek oznanil, ki jih vselej pregledam, saj se mi pogosto zgodi, da v njih dobim nekaj zase. in to je ena redkih današnjih lepih stvari, na katere sem naletela in jih bom podelila z vami:

"Kot revež med reveži,
kot berač za tvojo Besedo,
čakajoč na tvoje povabilo
trkam na tvoja vrata
in se veselim tvoje mize,
da se napijem tvoje svobode,
da se nasitim tvoje bližine,
da se umijem s tvojim usmiljenjem,
da me objameš s tvojo dobroto
in da lahko prisedem k tebi.
Tiho bom prisluhnil povabilu,
naj ostanem pri tebi,
naj potujem s teboj,
s teboj ozdravljam in obujam,
jočem in brišem solze,
se smejem in nazdravljam,
občudujem in se čudim.
Nočem se odreči povabilu,
a ne zmorem vedno brez pohval,
ne zmorem vedno le sejati
in brez žetve vztrajati,
ne zmorem le upati
in čakati na tvojo potrditev.
Bodi velikodušen z menoj:
upaj zame, ko več ne upam,
ljubi v meni, ko sam še ne ljubim,
hodi z menoj, ko s Teboj ne hodim!
pi"



In točno to: odmaknila sem se od svojih virov moči, zato me prežema žalost, ki je ne znam pogasiti. danes je hudo pretresljiv dan.

na poti domov po tem, me nekdo ustavi in prosi za čik. Prepoznam ga, znanec še iz časa študija in tamkajšnjih projektov, tako kot mi tu, uporabnik psihiatričnih storitev. pokličem ga po imenu in pozdravim, on pa me ponovno prosi za čik ves raztresen. ne kadim, zato mu nisem imela kaj ponuditi, se pa ponudim, da poiščeva trgovino in mu čike paš kupim (kovancev nisem imela s seboj). res greva in karkoli ga vprašam molči. kot bi se zatopil v svoj svet. ko prideva pred blagajno ga vprašam katere čike kadi, ne reče nič, a prodajalka ga pozna in da prave čike. vprašam če ima fire, spet nič ne odgovori, vzame čike, gre ven, jaz pa kupim še vžigalnik in mu ga nesem. vidim, da že prižiga s svojim, pa mu vseeno pustim tega. enkrat ga bo najbrž rabil. potem greva še nekaj korakov skupaj, zopet se ne odziva na pogovor, ko ga ogovorim. nato mi pove nekaj v stiku, da bo nekdo jutri prišel in nekaj groznega naredil na družbenem nivoju. uvidim, da tip krizira in je v psihozi, pa ga skušam potolažiti in rečem: nič se ne bo slabega zgodilo, ne skrbi. in potem greva vsak svojo pot, jaz pa ostanem raztresena. prej mi je šlo na jok, po tej izkušnji sem si rekla, da si ne smem pustiti pasti nižje, da bi sama zakrizirala na podoben način, čeprav imam hudičevo slab dan. ampak solze me premagajo. ulijejo se. kličem fanta, ker sem vedela, da gre zdaj na šiht. jaz naj bi ga počakala na postaji, a ker sem srečala znanca sem ga zamudila. rabim svojega človeka, rabim nekoga, ki mu zaupam in za katerega vem, da me ima rad in da bom prejela emocionalno oporo. bilo je prehudo. moj fant mi ni povedal kje točno je, mislim, da sem ga vprašala 10x pa nisem izvedela. ko ponovno kličem, izgovorim njegovo ime in že vsa obupana povišam ton glasu in rečem: prosim, povej kje si! vedela sem, da je blizu. v tistem pa se en xx človek razjezi name a cesti: "Jebemti mater, nehi se dret". jaz pogledam, nato grem naprej, oblijejo me solze in nisem in nisem se mogla toliko potolažiti, da bi mi soze več ne lilein bi lahko šla na javni prevoz in domov. ker taka nisem mogla med ljudi, solze so mi tekle v potoku. nisem jih mogla ustaviti. pokličem še mami, mi pove, da se z očetom peljeta k staršem bratove punce na obisk. vprašam po martinu, želela sem ga prosit če pride pome, ker taka nisem mogla nikamor med ljudi na javni prevoz, solz nisemmogla ustaviti, zares sem bila uboga, pa pove, da gre brat tudi tja na obisk. torej ne doma doma nikogar ni, ne pri starših doma, nikjer. nikjer. potem se uspem s fantom dogovorit, kam priti in sem šla tja. moj fant je strojevodja, 2 furi sem se peljala z njim. njegova bližina mi je pomagala, da sem prišla k sebi.

pri mojem fantu mi je všeč to, da mi pusti in dovoli, da sem žalostna, da sprejme to, da jokam. spomnim se, da je fotra to vedno totalno ziritiralo in da ni vedel, kaj narest s tabo, ko si bil tak, ker ni vdedel, kako naj pomaga, zato tega ni prenesel. aleluja, moj fant meni pusti, da se zjokam in potem umirim. potem sem se imela ok z njim. pozneje sem se lahko vrnila domov.

ne rečem, da imam sedaj presunljivo lep večer, ker danes enostavno ni lep in lahek dan zame, sem pa dojela oz. že n-tič se mi je potrdilo isto:

lahko živim brez mnogih materialnih dobrin, ne morem pa živeti brez ljubezni in brez emocionalne opore. brez tega enostavno ne preživim. Upam, zares, da bo vedno nekje nekdo. sicer sploh ne vem, kako naj preživim dneve, kot je današnji.

maja

[Asja87]

majč vse sem prebrala...prav uživela sem sem se v tem kar si napisala...želim ti vse dobro 

[Onix]

Maja niti malo me ne moti!

Drugače pa mi je bed da se ne počutiš OK... Zdi se mi da si čisto preveč čustven človek in tako je kar težko shajati. Je pa super da imaš oporo partnerja, to veliko pomeni. A na psihoterapijo al pa kej podobnega zdaj ne hodiš nič? Drži se!

[majč]

nope onix. na nič ne hodim. ko bi ti vedel: hodim k nekemu alternativcu 1x/mesec, poskusno bom šla 3-5x, doslej sem bila samo 1x. baje ima opravljena izobraževanja v ameriki z nekih energetksih terapij, ki jih baje dela, pa ne gre za bioneregetika. skratka jaz nič ne razumem, sem se pa odločla, da bom vsaj porbala nekaj, kar nikdar nisem, da imam občutek, da delam hudiča pa pol, da sem naredila vse, kar sem vedela in znala. na priporočilo znanke, ki si je s tem precej pomagala. ne vidim nekega ekstremnega učinka zaenkrat.

danes sem pa bila pri osebni zdravnici. preverili bova še ščitnične hormone, pravi. pri otipu vratu sem na nekem mestu začutila bolečino. bomo videli, kaj bo pokazalo, ne pričakujem pa kake ekstra drame iz tega.


danes odstotna z dela zaradi bolezni.

lp,

maja

[majč]

amm...meni se pa situacija zelo spreminja in se mi obetajo spremembe in nekaj negotovosti. zadnje čase neverjetno veliko ljudi hudo krizira č več sem jih že srečala, zato si kar čestitam, da sem se nekako hutro ulovila in obdržala. je bil pa včerajšnji dan dan D, izvedela sem, kaj me čaka v prihodnosti in zares upam, da se mi v dveh mesecih odpre nekaj novega, namreč pogodba o zaposlitvi za eno leto se mi izteče in ne bom je mlga podaljšati - temu pravijo na ministrstvu: mehka oblika odpuščanja. če imaš pogodbo za določen čas in pač ne podaljšajo zadeve naprej. nič zato, čeprav me je strah. saj ni bilo ne lahko in ne lepo, predvsem pa zelo veliko dela in zelo, zelo, zelo stresno. doslej je šlo. z mojimi bodočimi načrti pa najbrž ne, saj si misliva s fantom (bodočim možem pravzarpav) ustvariti družino.

če kdo ve za kak pameten job v okviru stroke socialnega dela (sem diplomirana socialna delavka) ali za tehnika zdr. nege (tudi ta strokovni izpit imam v žepu) od konca aprila dalje, se toplo priporočam, da mi to javi  na zs (malo za šalo in malo zares)

maja

[Onix]

Hey evo se mal javljam po dolgem času. Stanje je večinoma časa zelo OK (nad pričakovanji), danes pa sm spet dobil eno obsesivno misel, pravzaprav se tistih od zadnje krize nisem nikoli čisto rešil. In zdej me spet ena matra . Ampak ni hudo, je pa moteče, ker se ti skos vsiljuje, da so tvoji strahovi resnični čeprav so res skoraj 100% samo plod domišljije v kombinaciji z OKMjem. Samo tolk da sm mal pojamrov . Lep dan vam želim!

[Toja]

Oj Onix ... lepo, da se takole malo javiš....vesela sem, da si dobro...

Tole misel boš pa že premagal, saj znaš....

[melita]

Onix pozdravljen,

Lepo je, da ti gre v glavnem dobro. Te pa čisto razumem, te naše vsiljivke so itak eno sr...e. Tudi meni se dogaja, da sem dolgo obdobje ok, potem pride ena malo hujša mimo in se spet se vse ponovi - nešteto dvomov, strah, tesnoba, slabo počutje.... in potem moram spet uporabiti vse sile in izkušnje, da pridem ponovno na zeleno vejo...

Drži se!

[majč]

jaz sem odpisala v to temo, pa so mi post od tu pobrali in ga dali v predal druge motnje pod mojo temo. Onix, žal ti z odgovorom ne morem postreči, ker me moderatorska ekipa omeji. povedala sem, kako sem sama preprečila vse te bumeranke v obliki obsesivnih motenj in vsiljivk, kar zadeva misli, občutij itd. pa je očitno bolj zaželjeno, da i napišem oj, saj bo, saj boš kmalu dobro to je samo kemija, za tem ni nobene resnice. jaz danes tega ne vidim tako. Bog ne bi naredil nesmisla. če pa te zanima moj odgovor, prosi DAM-a za dostop do predala Druge motnje in pojdi v mojo temo, ki so jo prestavili tja pogledat, kaj sem ti napisala.


ostali pa kar jamrajte naprej na enak način, zagotavljam vam, da se ne bo nič spremenilo. na tak način bomo večno reveži in to po lastni zaslugi in na lastno ibiro.

Jaz danes vidim drugače, ampak očitno je za vodilni kader tega foruma to preveč.

Srečno.

in pozdravite mi majo valič. obžalujem njen odhod od tu. ena redkih zeloooooooooooooo kvalitetnih punc iz tega foruma in kroga moderatorske ekipe po mojem okusu.

maja

[majč]

eno lepo molitev vam posredujem v podporo:

Gospod naj bo pred teboj,
da ti bo kazal pot.
Gospod naj bo poleg tebe,
da te vzame v svoje naročje
in te varuje pred nevarnostmi.
Gospod naj bo za teboj,
da te obvaruje pred
nakanami hudobnih ljudi.
Gospod naj bo pod teboj,
da te prestreže, kadar padeš,
in te izvleče iz zanke.
Gospod naj bo v tebi,
da te tolaži, ko si žalosten.
Gospod naj bo okoli tebe,
da te brani, ko planejo nadte.
Gospod naj bo nad teboj,
da te blagoslovi.
starokrščanska molitev


sama sem včasih sila nesrečna, a srečna v Bogu, v tisto malo upa, ki mi ga je v življenju še ostalo, saj je največ, kar lahko naredimo včasih to, da verujemo, upamo in ljubimo in ljubezen je največja med vsemi temi tremi. Bog je ljubezen in On polaga hrepenenja v srce in on bo skrbel za nas in za uresničitev le teh. težko, a moramo mu zaupati. jaz še kar ne obupam, čeprav včasih trpim kot Kristus. najbolj bolijo uvidi v to, kar se dogaja in občutek o tem, kaj vse je bilo narobe. sama ne morem tega odfeclati, prezapleteno je. samo Bog lahko. molitev pa mi pri tem pomaga.


lahko noč vsem!

maja

[Moki]

Pozdravljeni!

Jaz moram povedati da mam tud OKM. Razne obsesije pa kompulzije. Zadnje čase mam npr. ta problem. Imam hudo potrebo po gibanju. Mislim da bi morala gibati non stop da če ne bom da bom zbolela, imela težave z ožiljem, srcem. Grozno se počutim. Cele noči slabo spim, se tresem, želodec me grozno boli, srce, kaj je v glavi se ne da povedat. Nisem pa še slišala da bi kdo imel kaj podobnega. Kaj mislite o tem?

L.p.

Moki

[Onix]

Hey,

Samo pišem da prašam kako ste kej? Sam sm super, sicer nism še funkcionalen v smislu težjih obveznosti, ampak tablete so pa prijele čisto na polno in se sploh ne počutim več bolanega... Upam da vam gre ostalim dobro!

[Toja]

Onix, vesela sem zate...zdaj pa lepo nadaljuj...

[Poni]

Onix

Sem vesel, da si se spet oglasil v klubu. Sem te pogrešal, veš.
Pa fajn je, da si fajn. Torej so tablete pritisnile ful na gas.

     Poni

[marina]

onix, borec,

[himiko]

Onix 

Super za tablete, ostalo bo pa še! Res sem vesela zate 

Evo, jz tud lahko rečem, da sem skoraj že povsem ok, no če odštejem virozo 

In še enkrat Onix, hvala, ker si mi stal ob strani, ko je bilo najhujše  (pa Janji tudi  )

[Onix]

Hvala vsem!

Himiko veš da ni problema, zelo sm vesel da si bolje!!!