Strah pred ljudmi - mlajšimi od mene

[bilko]

Lep pozdrav vsem. Zadnje čase opažam pri sebi en problem, za katerega pravzaprav ne vem, ali je problem, ali moja domišljija.

Imam službo, v kateri je veliko dela z ljudmi (strankami). Dobro. Imam nekaj težav tudi s socialno fobijo, toda nisem si mislil, da tudi na tak način. Opazil sem, da se (star sem skoraj 30) "bojim" ljudi, mlajših od sebe, predvsem osnovno- in srednješolcev/-k; (v manjši meri študentov), ko ti pridejo (blizu imamo šolo). Ne vem zakaj. Mogoče zato, ker ko sem bil v OŠ, so me nekateri sošolci velikokrat zafrkavali.

Včasih pride do tega, da jih je treba kaj opozoriti ali narediti red. Takrat enostavno zmrznem in se ne čutim več gospodarja na svojem delovnem mestu; iz sebe ne morem spraviti niti besede, ker me je strah. Začnem se potiti, v obraz dobim barvo. Še hujše je kdaj, ko  moram iti z avtobusom kam in je rush hour, ko se konča šola. Takrat čakam na postaji tudi do tričetrt ure (dobro, že tako mi je neugodno iti na poln avtobus in to je le češnja na smetani od torte). Če je treba iz službe kaj nabaviti, se zalotim, da grem po tistih ulicah, kjer ni "otrok". In, dostikrat dobim občutek, da se mi posmehujejo. Ne vem zakaj, saj mi niso nič naredili.

Mogoče je razlog to, da so skoraj vedno sproščeni, odločni, družabni in, kar jaz nisem in jih zato vidim kot večvredne in bolj sposobne od mene? Čeprav o drugi strani ne vem zakaj... Svoji psihologinji sem to omenil in se je zelo začudila. Žal sem prekinil pogovore, ker se je ravno upokojila, tako da zdaj nimam nikogar, in ne vem, ali bi se splačalo iti h komu drugemu. Sem povedal svoj problem tudi staršem, ki praviloma reagirajo (" kaj bi raje delal na gradbišču"...), pa tudi s svojim kolegom v in izven službe. Prvi me na srečo malo bolj razumejo, drugi pa reagirajo na malo bolj zabaven način (malo se še jaz pohecam zraven).

Je pa to samo ena od situacij, pri katerih se počutim res ničvreden, kot da nisem moški in kot da sem malo zaostal v razvoju.


LP.

[urssska]

Oj, bilko, dobrodošel,

 zanimivo, večina, tud jz, imamo verjetno prej nasproten problem, da se prej bojimo pozicij avtoritete, pri meni so to navadno sovrstniki in starejši, zlasti moški, sicer iz istega razloga (ker se počutimo manjvredne), tko da v končni fazi niti ni pomembno, ker je pristop k reševanju enak. Vaja, vaja, in še enkrat vaja. Vaja v izvajanju avtoritete, vaja v postavljanju zase, vaja v komuniciranju, krepitev samozavesti s stvarmi, ki nam ležijo, prevpraševanje naših disfunkcionalnih prepričanj... skratka premišljeno izpostavljanje "nevarnosti". Kakorkoli, želim ti veliko potrpljenja in poguma. Pa, jasno, humorja, z njim je vse lažje, vesela sem, da se tudi nasmejite temu, edino zdravilo brez vsakih neželenih učinkov.

[MucaMaca]

Bilko, vsakdo ima svoje močne in šibke točke. Mlajši so bolj sproščeni, odprti (čeprav - prepričana sem, da ne vsi, le ti jih tako vidiš!), ti si bolj izkušen, več veš, obvladaš svoj poklic. Primerjave niso smiselne, nihče ni vreden več ali manj, samo na različnih podorčjih se različno odrežemo. Ker se ti na enem ne, nisi vreden manj od tistega, ki se na tem področju odreže odlično, ga pa ti prekašaš na drugem.

Morda pa se vse skriva v tvojem zadnjem stavku? Zakaj misliš, da si ničvreden, da si zaostal, in predvsem, zakaj misliš, da nisi moški? A je fora v tem, da se (po tvojem mnenju) pravi moški ne bojijo ničesar, ti pa se, ali je še v čem drugem?

[bilko]

Morda pa se vse skriva v tvojem zadnjem stavku? Zakaj misliš, da si ničvreden, da si zaostal, in predvsem, zakaj misliš, da nisi moški? A je fora v tem, da se (po tvojem mnenju) pravi moški ne bojijo ničesar, ti pa se, ali je še v čem drugem?

Par ljudi mi je to (zadnje) že omenilo, češ ker sem zelo neodločen v vsem. Pa tudi starši mi kdaj omenijo (v hecu) češ, ko da sem "mutav", ker se redko pogovarjam z njimi. Ampak to sodi drugam.

Strah pred "mlajšimi" pa ne vem, odkod izvira. 

[MucaMaca]

Od kod izvira strah pred mlajšimi, boš moral sam ugotovit. Morda se povprašaj po naših predlogih, če je v katerem kaj resnice... ne vem, prepričana pa sem, da se boš lažje soočil, če boš ugotovil, kje je "trn".

Ah, nekateri so pač bolj neodločeni, očitno tudi ti. In nič ni narobe, če ne čvekaš ves čas. Zato še nisi manjvreden, nikakor! Bolje biti modro tiho kot trapasto govoriti kajne?

[martinca]

Strah pred "mlajšimi" pa ne vem, odkod izvira. 

Jaz pa sem ti vceraj razlozila in ze napisala za cetrt romana, od kod mislim, da tvoj strah izvira. Pa nekaj narobe pritisnila.    Ja, imam razlage neke, sigurno so in to cudenje tvoje psihologinje cudi tudi mene.

[lejla14]

Pozdravljen, bilko

Mi je bilo prav v uteho brati tvoje pisanje, ker sem tudi jaz med takimi ."Hec" je pa ravno v tem, da na šoli pravzaprav tudi delam, a ne učim, da ne bo pomote, in sem tako dnevno v stiku z njimi. Kot opisuješ ti, morda je tudi meni neprijetno zato, ker zgledajo tako sproščeni, samozavestni, jaz pa nisem in tudi jaz se jih, ko so težave večje, rajši izogibam.

[taja1]

Bilko...

Hecno, je tudi meni znana ta situacija, da te je strah srednješolcev in višje stopnje osnovnošolcev. Tako, da mislim, da vse skupaj ni iluzija, ampak enostaven strah pred nečim, ki ti lahko zelo zagreni življenje.

Sama sem parkrat razmišljala, zakaj me ni strah malih otrok in zakaj me ni strah študentov po večini, zakaj torej ravno ta populacija vmes...

Našla sem par razlogov, ki ti mogoče pomagajo pri tvojem razmišljanju:
- spomini na lastno odraščanje (najbolj kritično obdobje odraščanja)
- spomini na prvi sram, strah, občutke nesprejetosti (ki so povezani s prvo zaljubljenostjo in prvimi bolj pomembnimi vrstniškimi odnosi)
- ta populacija si UPA (se pravi išče ene svoje poti in jih preizkuša brez kakršnihkoli mej ali občutka odgovornosti, ki je kasneje značilna za študente in je na nek način tuja mlajšim otrokom):---> ne veš česa so sposobni; če si sam nisi upal preizkušat stvari, odnosov, te je tega lahko strah (ker nimaš te izkušnje)
- spominjajo na sproščenost, veselje... (kar lahko v odnosih manjka)

Nekaj stvari pa opisuješ tudi sam:
- težko je biti "pravi moški" po predstavi (in narediti red: ker kaj pa če te mladostniki ne upoštevajo in te še zafrkavajo zraven, pri tem si nemočen, osramočen...)
- kaj če opazijo moje simptome (znojenje, potenje, barva: kaj če opazijo, kaj se mi v resnici dogaja)
- kaj si mislijo o meni drugi (me posmehujejo; če me že starši ne razumejo...)?

Napisal si tudi, da ti pomaga pogovor, zato mislim, da je smisleno še naprej počet to .

Oglasi se še kaj, vse dobro