Moja zgodba do zaposlitve je bila takšna, da sem se iz izredno težkega študija v tujini vrnila v Slo ravno v začetku 2009 - krize

. Pred tem sem že imela ponudbe za službo, vendar ne, jaz sem rinila naprej v tujino, naprej študirat.
Po prihodu domov sem bila polna pričakovanj, saj so še tik pred jesenjo 2008 bila velika povpraševanja po mojem kadru, sploh specializaciji. No, ko sem se vrnila, sem dobesedno pristala na realnih tleh - služb ni, nihče ne zaposluje. Iskala sem 5 mesecev, dobila eno res bedno službo, kjer je bil šef malo čuden, jo po mesecu pustila... in kalvarija. Spet iskanje, same zavrnitve. pa toliko neprespanih in objokanih noči v tujini, pred kupom literature v angleščini, moj dragi v Slo.- na kocko postavljeno moje zasebno življenje, potem pa prideš domov in te nikjer ne zaposlijo.
Ko sem pslala že miljonto prošnjo sem rekla zdej pa dosti! Nimam nobenih "znanih" sorodnikov itd. , zato sem šla na fakulteto (mojo dodiplomsko fakulteto) in šla gnjavit profesorje ali koga poznajo, da bi ni lahko dal službo. Tako zelo me je bilo sram to narediti, ampak mi jo je. Eden od profesorjev je zavrtel telefon in nekaj se je že kuhalo. Služba ni bila primerna za mojo izobrazbo, toda vzela sem jo. pa še za to sem čakala 6 mesecev, da je šla ta, ki sem jo nadomestila na porodniško. Potem sem tam dobesedno zgubljala čas, delala nepomembna dela..., VENDAR mi je sodelavec od tam zrihtal službo, ki jo imam sedaj in je ni boljše v So. za moje področje. Pa sem tudi za doočen čas, vendar uživam, sem uspešna in vem kaj delam in rada delam.
S tem hočem samo povedati, da je lahko pot do "želene" službe malo daljša polna ovinkov, da moraš gnjavit ljudi, ki jih niti ne poznaš, da si moraš upati, ker drugače te bo kdo prehitel. Ne obupat, samo "v napad"

in služba bo kmalu ali pa malo bolj počasi tu

.