Izbira psihiatra

[Nikca]

Pozdrav vsem skupaj!

Na vas se obračam, ker potrebujem par dobrih napotkov glede zdravljenja depresije. Predvsem bi potrebovala nasvet glede izbire dobrega psihiatra (po možnosti iz Goriške). Gre za mojega očeta. Trenutno se zdravi samo z antidepresivi, ki mu jih je predpisal osebni zdravnik, vendar očitno to še zdaleč ne zadostuje, ker se stanje nič kaj prida ne izboljšuje. Največja težava je v tem, da nikakor ne uspe zbrati dovolj poguma in volje, da bi želel ozdraveti. Pravzaprav je to stanje postalo že nekakšen izgovor, češ da tega in tega pač ne zmore, ker je bolan. Po upokojitvi je popolnoma otopel, vsakdanje aktivnosti so muka, v družbo ga je potrebno dobesedno prisiliti, med pogovorom se popolnoma zgubi in zatopi v lasten svet, po večini je odsoten, čeprav zna vse skupaj (ko želi) zares dobro prikriti. Poleg tega gre za precej kompleksno osebo, ki bi potrebovala vsestransko "odprtega" psihiatra, s katerim bi lahko poglabljal tudi filozofska in duhovna vprašanja. Čeprav o svojih strahovih in tegobah govori zgolj v obrisih, vem da izvirajo prav iz njegovega samospraševanja in razglabljanja o teh vprašanjih. Na forumu vas veliko svetuje branje in hojo v naravo, kar po mojem mnenju njemu prej škodi kot koristi. Zahtevne knjige, ki jih prebira, kvečjemu prilivajo olje na ogenj, pa tudi sprehodi so prilika za dodatno poglabljanje vprašanj, ki potem vse skupaj samo še poslabšajo.
O njegovih težavah bi lahko še pisala, vendar upam, da ste si uspeli ustvariti pravo sliko. Prosim torej za kakršen koli nasvet in napotek glede primernega psihiatra.

Najlepša hvala in veliko dobre volje!

Nika

[alexx]

Dobrodošla Nikca in upam, da boš našla kaj koristnega tu gor.

Zanima me, a je oče bil upokojen zaradi depresije, ali pa je padel v depresijo po upokojitvi? Ob upokojitvi se zna zgoditi in traja lahko kar nekaj časa.  Je bil kaj hospitaliziran? Mislim, da rabi bolj kompleksno diagnozo. Za vsakega pa je *pravi* psihiater drugi. Seznam psihiatrov je tu:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37

pa tu: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,360.0.html in tu:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,154.0.html

[Nikca]

Najprej hvala za odgovor! Oče se je upokojil "po naravni poti", potem pa se je stanje začelo slabšati. Prej je bil nekako zaposlen, tako da so mu drugi problemi rojili po glavi, zdaj pa ima kot upokojenec več časa za razmišljanje in tako se je ujel v ta začaran krog. Hospitaliziran ni bil in mislim, da tega tudi ne bi želel. Že samo priznanje je bilo dolgotrajno.
Mogoče smo si tudi ostali člani preveč časa zakrivali oči in pomoč iščemo šele zdaj, ko je zadeva postala precej resna. A kaj ko je tako težko priznati, da je kdo od staršev bolan. V mojih očeh bo moj oče vedno tista radoživa oseba, ki me je za rokico vozila na sprehode in me z iskrivimi očmi spremljala na vsakem koraku mojega življenja. vsekakor, dejstvo je, da sedaj jaz stopim v njegovo vlogo in ga spremljam ter mu pomagam na tej težavni poti. Tud sama se moram zavedati, da je pač ta bolezen večja od njega in da še tako razumen človek sam določenih težav pač ne uspe rešiti.
Porajalo pa se mi je še eno vprašanje. Kako je treba ravnati s tako osebo? A je bolje mu ne priznati bolezni in mu vlivati poguma ali pa ga tolažiti in mu vlivati poguma? Pomilovanje se mi ravno ne zdi uspešno, sploh glede na to, da se je začel sam izgovarjati na bolezen. Kako naj se reševanja problema lotim, ker se ga sam zagotovo ne bo?

Hvala.

[alexx]

Lahko ti povem kaj je moj oče rekel ko se je upokoji: Joj kako hudo je ko si star !!! Pri 55-ih.  Leto dni je bilo kar hudo, a se je pobral ko smo začeli delati vikend in je samo od sebe minilo. Vsekakor rabi nekaj s čim se bo zamotil, a prvo mora priznati sam sebi, da potrebuje pomoč. Tudi AD-ji bodo malo pomagali, da se spravi na točko 0. Sklepam, da jih ne jemlje dolgo, saj rabijo kar nekaj časa (najmanj mesec, dva...pa še več).
Ste se poskusili vsi skupaj doma usesti, pogovoriti kako in kaj. Kaj misli o prihodnost. Mu pokazati kak zapis o depresiji, zdravljenju. Mislim, da preveč sočutja ni dobro. Včasih je potrebna tudi rahla brca.

V januarski Vivi je priloga ki obravnava samo depresijo in njeno premagovanje. Poskusi jo najti. http://www.viva.si/clanek.asp?id=3772

[Nikca]

Antidepresive jemlje že več kot pol leta. Pomagali so mu samo, da se je rešil res hudih napadov, drugače pa nič kaj prida. Kljub jemanju ima še vedno precej pogoste krize, nikdar pa ni 100% uredu. Skušamo ga motivirati in mu nalagamo takšna in drugačna opravila, kar pa ne zaleže. Lahko je uredu 2 dni, potem pa spet znova. Prejšnje interese je popolnoma opustil, tudi tiste, ki so ga izredno veselili. Sedaj lahko od jutra do pozne noči sedi in rešuje sudoku, kar pa tudi ni podobno nobeni stvari. Glede svoje prihodnosti je črnogled, nima posebne volje, da bi ozdravel. Pravzaprav nekako onemoglo čaka na "drugo življenje", čeprav jih ima šele 66. Brce v rit tudi ne zaležejo. Sama mu pa tudi ne morem iskati interesov, ki bi ga zanimali. Zavedam se, da je veliko tega posledica upokojitve in nenadne prekinitve natrpanega urnika, ko ni bilo treba razmišljati o tem, kaj bo na določen dan delal, a vendar se mi zdi neverjetno, da se je tako močno spremenil in da si noče niti malo pomagati. Z možem sva razmišljala o tem, da bi mu kupila domačo žival, a tudi to odklanja, čeprav nisem prepričana, da je ne bi bil vesel. Po moje ga je samo strah, ker gre za določeno odgovornost, ki se jo trenutno boji sprejemati. Doma smo že imeli muco, na katero je bil zelo navezan. Sedaj imam tudi jaz pri sebi doma mačkona, ki ga ima tudi zelo rad in je vedno vesel, ko je v njegovi družbi. Kaj menite, so domače živali lahko tudi zdravilo?
Glede zapisov noče brati nobene literature o zdravljenju. Tudi glede psihiatra je precej skeptičen.
Bomo videli. Trenutno z mamo dopustujeta (pod prisilo, ker mu je bilo tudi to odveč), po vrnitvi pa se bomo res vsi skupaj usedli za mizo in poiskali skupno rešitev. Hvala, ker sem se tudi z vašo pomočjo opogumila in si priznala, da mu je treba poiskati pomoč.

[bikica66]

Nikca lepo pozdravljena !

Moram te najprej pohvaliti kot skrbno hči.Poznam kar nekaj primerov katerega imate pri vas doma.
Oče je delal 40 let in seveda verjetno vseskozi ustvarjal.V vseh teh letih se seveda navadiš določenega tempa,ki pa ga nikakor čez noč ne moreš sprejeti.Kar naenkrat se tvoj oče počuti starega,nekoristnega in seveda je zato otopel in se zaprl vase.Počasi bo dojel,da tudi biti upokojenec ni slabo - vsaj upam.Domačo živalco bi mu vsekakor svetovala,čeprav se je trenutno brani,vendar mislim glede na to , da se dobro razume s tvojim mačkonom, ne bi mogel zavrniti vašega darila - ko bi mu prinesli mladička . Imel bi eno skrb,vedel bi ,da ga nekdo potrebuje in počasi bi se rešil svoje otopelosti - počutil bi se koristnega .
Pogovorite se z njim lepo mirno,povejte mu , da vas skrbi za njega in mu želite samo dobro .Skupaj boste našli rešitev,ki bo dobra za vse vas.

lp

[moonica]

ima že zdravila (antidepresiv) ? če si to že omenila - oprosti!

GO in okolica na žalost ne premore enega res omembe vrednega psihiatra ... vsaj kolikor jaz vem ne ... sicer smo si različni in ne morem trdit, da tvojemu očetu ne bi odgovarjala celo moja ex psih. (iz GO), ampak deset minut in še tistih ne dobro izkoriščenih ...  ... če dobi kak predlog naj poskusi, venda, če vidi(te), da psih. ni ok, ne odlašat, poiščite drugega, tudi če je treba en teden prej urejat prevoz itd., se splača!! ni pa pomemben samo psih. (ti so bolj za zdravila), temveč psiholog/psihoterapevt ... verjetno bi tvojemu očetu prišel prav ... tam je čas za pogovor, debate, učenje reševanja zadev ...
se mi pa zdi, da ni važno kdo bi 'dobil v roke' tvojega očeta, samo, da je to nekdo s komer se bo on počutil ok, da se bosta 'zaštekala' in posledično se mu bo lahko odprl ... mogoče ne bi bilo slabo iskat tudi v alternativnih vodah ... recimo biorgonomi delajo sploh na podlagi pogovora (ko si omenila, da bi tvoj oče želel filozofske, duhovne pogovore) ...