dr.hauska is back =P

[lisica]

Živjo, dr.hauska!

Vsake toliko časa vem da ima ŠOU tudi tečaje retorike. Za študente je zelo poceni - 20 eur je blo kakšno leto nazaj. Mislim pa, da je trajal vse skupi 3 tedne (2x na teden po 3 ure, če se ne motim ). Veliko uspeha ti želim v sredo

[dr.hauska]

In tako je odpadel tečaj retorike zaradi premalo prijavljenih 

[dr.hauska]

Sedaj se učim seminarsko na pamet, pa zgleda, da sem postala zabita. Nič ne gre v glavo. Hmm, pa strah me ni tako zelo, samo ne zapomnim si ničesar!!

(mogoče je pa krivo to, da se učim nekaj drugega že od 8ih zjutraj  )

[tiranozaver]

Evo ŠOUov tečaj. Začne se čez dober mesec, natančneje 21.2.

http://www.zavod-solt.si/?mod=catalog&action=productDetails&ID=44

[dr.hauska]

uhhhhh
pa je za mano (hauska neizmerno srečna!)

Drugač je pa nekako šlo, na začetku sem pa hotela spet pobegnit dol. Je pa zanimivo, da sem šele sedaj začela opažati, da imajo tudi drugi težave s tremo. Tudi oni bi lahko odnehali, a so stvar izpeljali. In mogoče sem prav zato tudi jaz vztrajala kljub tresočemu glasu in razbijanju srca.

Teh dveh stvari (tresočega glasu in razbijanja srca) drugače nisem pričakovala, ker sem prej vzela 50 mg Helexa. Kaj to pomeni?

a.) Helex name nima vpliva
b.) brez helexa bi bilo še veliko hujše
c.) trema je enostavno prevelika

No..vesela sem da je mimo in se vsem zahvaljujem za podporo in vzpodbudne besede.

 

[Forza]

Stavim na odgovor c.) in mislim, da bo z vsako uspešno predstavitvijo seminarske trema manjša. 

Drugače pa: BRAVO!   

[dr.hauska]

Hvala Forza =)


Danes sem se spomnila, da že dolgo nisem šla na skupino za samopomoč. Naslednja misel je pa bila, zakaj bi sploh šla in kaj bi tam povedala?

Mogoče sem pa samo navaden človek z nekaj problemčki, ki jih ne bi bilo treba reševati na psihološkem forumu 

Po drugi strani pa še ne znam skrbeti zase in sem zato pač tukaj.  Prevečkrat me malenkosti               prehudo prizadenejo.

Moj naslednji cilj: SAMOSTOJNOST!

[navzgor]

Vsakič naslednjič bo lažje, ti zagotovim iz lastnih izkušenj. S pomočjo Helexa nisi pobegnila, tako da nič hudega, če ga vzameš tudi naslenjič, vsaj dokler si malo ne okrepiš samozavesti.

[dr.hauska]

Trenutno se počutim grozno!
Pa ni nič tok posebno narobe. Pač ne bom naredila enega izpita, nesrečno sem zaljubljena, že nekaj dni jem 3x preveč, sama sem doma, ker ni cimer, vsi, ki mi nekaj pomenijo me obsojajo zaradi mojega bluzenja s kar enim tipom...

Zdej bi bil dober trenuntek za tisti eksperiment, kako se prepričati da v resnici nisi slabe volje. 
Pomoje bi blo kul kam it. Pa pozabit na tole slabo situacijo. Ampak bi bilo pa tudi zanimivo oponašati večino depresivnežev na tem forumu, ki se, ko so slabe volje še bolj zaprejo. To pomeni, da bom cel dan sama in ne bom chatala!! (ker chatanje je tud druženje in tipični depresivneži takrat, ko so v bedu, ne odpišejo).

Če ne bom šla laufat ali pa če se ne bo zgodilo nič nepredvidljivega predvidevam, da bom tudi zvečer slabe volje.
Bom poročala! 

[dr.hauska]

pa še to:

zdi se mi, da pridejo taki dnevi kmalu po tem, ko premišljujem o tem, kakšne težave sploh mam in si na koncu rečem: pa sej sem čist kul 

[dr.hauska]

ja, ni mi ratal zdržat prav dolgo brez chatanja, pa še cimra je prišla za pol ure domov, tako da mi ni uspelo ostati slabe volje   

Sempa sedaj spet bolj tako.

Pomoje je problem to, da bi rada življenje kot v pravljici. Ko gre vse po načrtih, ni večjih težav, male lahko sproti rešim, če se le potrudim, ljudje me razumejo, me nikoli (ne)namerno ne prizadanejo itd.

Ampak to ni življenje ampak utopija. In če sedaj logično pomislim, je z mano trenutno vse uredu

Se pa ne počutim dobro..

[Betka]

Mhm, po logiki je vse vredu, ne počutiš pa se dobro. Torej mora biti kaj, kar ni vredu?

Baje smo dandanes ljudje preobremenjeni z idejo, da moramo biti stalno srečni. Se strinjam, da je to utopija. Vendar je iskanje zadovoljstva in pomirjenosti s sabo, pomojem, mogočen cilj. Vendar ne v smislu, da se celo življenje primerjamo in mučimo s tem, kar še nismo.

En prijazen pozdravček 

[dr.hauska]

Malo pozno odgovarjam, ampak v tem (kratkem) času mi je postalo nekaj stvari bolj jasnih.

Mhm, po logiki je vse vredu, ne počutiš pa se dobro. Torej mora biti kaj, kar ni vredu?

Seveda nekaj ni vredu Ampak zmeraj je nekaj narobe in to ne samo pri meni ampak pri VSEH ljudeh brez izjeme. Jaz pa pričakujem, da bo vedno vse vredu in nikoli ne bom slabe volje. Tako to pač ne gre

In ko se počutim slabo sem že čisto na dnu in se naročim k psihiatru (ki pa je zbolel in se je moj datum zamaknil za 2 tedna), morim vsem ki ji poznam..itd.

Mogoče lahko sedaj pišem iz bolj poztivnega vidika, ker sem trenutno srednje dobro razpoložena ..ko ne bom več si bom pa prišla prebrat tale post

Baje smo dandanes ljudje preobremenjeni z idejo, da moramo biti stalno srečni.

Se strinjam. Ampak zakaj? A doživimo premalo res hudih izkušenj? Moje najbolj grozno doživetje se nikakor ne more primerjati z vojnimi grozotami, ki jih je npr. v taborišču doživela moja babi. Zato sem jo včeraj vprašala, če je srečna in kako je bilo s tem v življenju. In mi je odgovorila, da je včasih tudi jokala ampak da to ne pomeni da ni bila srečna. V splošnem je bila zadovoljna saj je živela po vesti. Mogoče se pa v tem skriva odgovor...

Res ne smem dovolit slabim dogodkom da me tako zabedirajo. To nikamor ne pelje.

[Betka]

No, dohtarca, upam, da si še "srednje dobro razpoložena" ali pa celo zelo dobro.

Hm, ne vem če ima to veze s tabo, ampak nekoč sem brala, da po mnenju večine, "upravičeno" trpijo samo tisti, ki se jim je zgodilo nekaj zelo hudega (težka bolezen, smrt bližnjega...)
Vsakdanje nelagodje, stresne situacije, bolečine v nas... pa se nam marsikdaj zdijo nepomembne...saj nam vendar nič ni!
In potem tako boleče občutenje postane vsakodnevno, nam pa je popolnoma normalno, čeprav večinoma trpimo. Svoje bolečine se sčasoma niti več ne zavedamo, ker postanemo gluhi zase. Meni se to še kar dogaja, ker se ne znam zavedati, kaj čutim. 

[dr.hauska]

Betka, ne predstavljam si, kako lahko ne čutiš več bolečine....saj potem si lahko popolnoma zadovoljen. Zakaj ne bi bil? Ni negativnih misli in lahko objektivno gledaš na pozitivne stvari, ki se ti dogajajo.

Jaz sem v dveh tednih počasi prišla "na zeleno vejo" in sem sedaj super =)

upam da ste tudi vi hepi

Hauska

[Betka]

Mišljeno je bilo, da se bolčine ne zavedaš več. Tako kot če si dalj časa izpostavljena istemu vonju. Vohalni receptorji (al kaj že) se adaptirajo na določen vojn in dokler ga ne zopet ozavestiš, ga sploh ne zaznaš.

Lepo bodi

[dr.hauska]

Ja to razumem A se je to tebi zgodilo ali poznaš koga, ki mu je tako? V teoriji si lahko zamislimo marsikaj ampak potem je dobro še najti žive primerke

lepo bodi tudi ti

[Berto]

Hauska, jaz jo razumem kot psihicno bolecino... Ko tega vec nisi zmozen cutiti ne pomeni, da si osvobojen vseh muk in si lahko samo se dobre volje. Ko tega ne cutis vec, si custveno otopel. In nisi zmozen vec cutiti ne dobro ne slabo.
Kot pri  prehadu, ko ne cutis vec okusa... Ce ne cutis grenkega se ne pomeni, da bos cutil vse sladko...
Mislim, da ti je to hotela povedati.
Lahko se pa motim...
Me pa veseli, da si v redu. To je lepo slisati. Kako gre pa kaj studij ? Ce lako vprasam, kaj pa studiras?

[dr.hauska]

jaz sem tudi tako razumela..samo ne poznam takega šloveka. Poznam zabedirane ljudi, ki ne občutijo dobrih stvari, slabe pa zelo.

[Betka]

Razmišljla sem v smislu, da če se težav ne zavedaš, še ne pomeni, da jih nimaš.
Ja, tudi jaz se dolgo nisem zavedala, da imam težave. Precej časa sem potrebovala, da sem ugotovila, da se za odnosom do določenega človeka skriva velika bolečina, da me bolijo določeni primanjkljaji iz otroštva...
No, to je samo moja interpretacija.