Letos bo bolje.

[trzinka]

Še vedno ok

vesela zate!

[svetloba55]

Bravo, tudi mene to zelo veseli!

[Berto]

Zdravo, soborci Začutil sem, da je čas, da se spet kaj oglasim. Sedaj je že 3 leta in pol kar sem vzel prvi AD in dve leti kar sem vzel zadnjega. Seveda se je vmes marsikaj dogajalo, a za vzpodbudo ostalim, bolezen je premagana, pozabljena pa ne.
Morda sem postal bolj zatežen v smislu, da sem si postal pomemben tudi sam sebi in svojim potrebam, ma tako pač je. Ni zdravo, da se človek vedno postavi v vrsto in spušča naprej ostale.
Seveda, v slovenskih pravljicah se na srečnem koncu najmlajši sin poroči s princeso, najstarejši pa izgubi v gozdu. Evo, jaz sem najstarejši in varno sem prečkal gozd, princese pa mi itak nikoli niso bile všeč
Torej, pogumno naprej želim vsem vam, ki se z boleznijo še borite.

[Aslan]

Berto BRAVOOO 

[mina]

Morda sem postal bolj zatežen v smislu, da sem si postal pomemben tudi sam sebi in svojim potrebam, ma tako pač je. Ni zdravo, da se človek vedno postavi v vrsto in spušča naprej ostale.

       

Pa tudi nihče te nima rajši zaradi tega, ker se postaviš na zadnje mesto. Nasprotno! Manj te cenijo.

Berto, bravo, me veseli zate. Lepo, da si podelil tvojo izkušnjo z ostalimi, v spodbudo tistim, ki so na začetku poti in oporo tistim, ki morda na pol poti obupujejo.

Lepo je prebirat take zgodbe. 

[Berto]

Meni je ta forum veliko dal, ko sem imel težave sam in tega res ne bom pozabil nikoli.
Hvala, Aslan in Mina 

[Srečkica]

Uaauu Berto...car si.
Le tako naprej  .

[Berto]

Hvala Srečkica, tudi ti si, carica  
I

[Berto]

Kaj naj rečem, niti sam ne vem kaj. Imam potrebo, da spravim par besed iz sebe ven in pojma nimam, kje naj začnem....
Jutri grem na pogreb svoje rojstne matere, ki sem jo zadnjič videl pri dveh letih,  ko me je zapustila v avtomobilu na parkirišču pred trgovino.
38 let je nisem videl, pa čeprav sva živela ves čas v istem kraju. In jutri bom končno spoznal njen obraz... na sliki pred žaro...
Ko mi je oče povedal, da ima slabo novico, nisem vedel kaj naj pričakujem. Ko je spravil tistih par besed ven, sem začutil praznino. Do sedaj nisem vedel kaj pomeni, ko kdo reče  da je začutil prazino, no, sedaj vem. Verjetno večina ljudi plane v jok, ko izve, da jim je umrl kdo od staršev. Pri meni pa je bil občutek tako prazen, da nisem vedel kaj naj rečem. Dosti časa sem razmišljal o tej praznini in o tem kaj bi moral čutiti  pa tudi kaj sploh čutim...
Ugotovil sem, da ne čutim nobene zamere, nobene jeze. Preprosto mi je hudo za njeno življenje in njeno življensko zgodbo. Čeprav je ne poznam, si mislim, da če veš, da imaš nekje otroka in da nimaš prav nobene potrebe, da bi ga srečal, je v tebi nekaj zlomljeno. Nekaj, kar te dela čustveno otopelega...
Hudo mi je za njo in jutri se grem od nje posloviti.
Verjel sem, da jo bom nekoč srečal, vendar ne na tak način. Kakor koli, jutri se obrne nov list, oz. bolje rečeno novo poglavje.

[Aslan]

Berto ... tvoj zapis je tako lepo opisal zalostno zgodbo.
Praznina ja ... tista praznina ki morda vedno je bila a jee ni bilo fajn cutit ker bi bolelo.
Delcek v tebi je ostal prazen ker nisi dobil kar bi moral v prvih 2 letih.
Tako lepo neobsojajoce in z razumom sprejemas tudi njeno zivljenje.
Ja prelomnica je ... naj bo snidenje in slovo taksno da ti pomaga zacelit del otroske praznine.
 

Hvala da si delil z nami svoje obcutke.

[Berto]

Hvala, Aslan. 

[melita]

Berto,

Hvala, da si ta delček podelil z nami. Verjamem, da je v tebi obilo takšnih in drugačnih čustev, ki se jih ta trenutek niti ne zavedaš. Kljub temu, da z mamo nisi imel stikov, dovoli da ti izrazim moje sožalje.
Spomnim se, da si enkrat pisal o njej in razmišljal tudi o srečanju ...Kot vidiš vama to ni bilo namenjeno. Želim ti, da bi se jutri mirno poslovil od nje, in da to ne bi preveč poseglo v tvojo dušo in srce. Vse dobro!

[Berto]

Hvala, Melita