Letos bo bolje.

[trzinka]

Berto, take življenjske zgodbe mene spravijo v jok....Ja, tudi jaz in verjetno marsikdo drug ne more verjeti, da mati lahko zapusti svojega otroka...Mati, ki bitje nosi pod srcem 9 mesecev in čuti vsak njegov gib in ga z ljubeznijo iztisne iz sebe...
Da se obrne in ne vpraša zate, da se obrne in te nikoli več ne pogleda, ne sliši, ne začuti tvojih rok v svoji dlani, ne sliši nežnega glasu, joka in ne vidi prvih korakov.....

Enostavno tega ni za razumet in oprostit 

Sicer se življenjske poti partnerjev, zakoncev mnogokrat razidejo, pač odrasla dva nista za skupaj iz večih razlogov..in mož zapusti ženo, žena moža, fant dekle, dekle fanta.....ampak otrok se pa nikoli ne zapusti in se jim ne obrne hrbta...Četudi morda ne živijo skupaj kot družina pa ostaneta mama in oče vedno mama in oče ...starša in zaradi tega se nima nič manj rad otrok, še vedno se jim razdajamo in jih ljubimo z vsem srcem, jim nudimo oporo in smo jim v pomoč.....

Ne bodi žalosten    prepričana sem , da si krasen oče svojima deklicama!

[Slavka]

Berto 

Res so naše življenjske zgodbe včasih zelo krute, vendar takšne so in zaradi njih smo mi postali takšni, kot smo. Zagotovo bi se razvil v čisto drugačnega človeka, če bi te vzgajala tvoja mama, kajti naučil bi se drugačnih vzorcev, kot si se jih naučil od tistih, ki so skrbeli zate.

Zdaj bom rekla nekaj zelo krutega, vendar, ko sem jaz rodila svojo hčerko, sem padla v poporodno depresijo. Nisem čutila ljubezni do nje, bila mi je v breme in če bi tisti hip prišel kdo in rekel, če mu jo dam, bi mu jo verjetno res dala. 
Enostavno sem imela občutek, da ne zmorem in nočem skrbeti zanjo. Še dobro, da mi je partner stal ob strani, da sva skupaj prebrodila prve najhujše mesece, kajti drugače ne vem kaj bi bilo.
To pišem zato, ker ne vem, če je res, da je ljubezen do otroka vedno brezpogojna in samoumevna...  ... in ne zato, da bi opravičevala dejanje tvoje mame.

Sicer si pa odrasel v krasnega človeka...si uspešen...duhovit...iskren...čuteč in predvsem predan očka...in si lahko upravičeno ponosen nase. 

[Suzy]

Berto si čudovita oseba in ponosen bodi nase

[MucaMaca]

Berto, verjamem, da ti ni lahko.

Tudi sama sem mama, in hčerko imam neizmerno rada. A, kot Slavka, morda tudi zaradi svoje izkušnje poporodne depresije, ne obsojam.

Žal je vseobsegajoča, vedno prisotna, brezpogojna, popolna materinska ljubezen nekaj sicer zelo lepega, ni pa tako zelo "naravna", da bi bila vedno in povsod. Družba nas skuša prepričati, da je to nekaj normalnega, da mora biti, da je tako edino možno in prav. Pa ni edino možno. Marsikatera ženska zaradi tega trpi. Nekatere samo zaradi tega, ker sicer imajo rade svoje otroke, skrbijo za njih, a še vedno mislijo, da niso dovolj popolne matere, ker si želijo, na primer, kako uro na dan brez dojenčka. Druge pa imajo še večje težave. Lahko tako hude, da pride do zapustitve ali poškodovanja otroka. Ne, ni lepo. A nikoli ne veš, kaj se dogaja v materi, da je do tega prišlo. Gotovo ji ni enostavno, tako ali drugače, in je to posledica hudih težav. Dete, ki ga 9 mesecev nosiš in rodiš, ne moreš zapustiti kar tako, verjemi. Hudi so vzroki in posledice. Ljudje radi obsojamo matere, ki zapustijo novorojenčke, majhne ali malo večje otroke. Ker nas družba uči, da je to neoprostljivo. A skušaj oprostiti svoji mami, v sebi. Ni ji bilo lahko.

Če boš malo pobrskal po tem forumu, boš našel veliko zgodb, ko materinstvo ni tako krasno, izpolnjujoče, osrečujoče. Včasih je celo prehudo. Nezrelost, depresija, utrujenost, bolezen, bolečine iz lastnega otroštva, mnogo je razlogov, zakaj mama pač ne more biti mama, kakršna naj bi bila. V primeru tvoje mame in je svoje dodal tudi vzorec, ki ga je prenesla od svoje mame. Ne obsojaj je zato.

Vse dobro ti želim.

[Berto]

Trzinka, Slavka, Suzy, MucaMaca, hvala vam .

Če poskusim vsem odgovoriti. Na rojstno mamo nisem jezen. Samo do nje ne čutim ničesar, ker mi ni ničesar dala. Zavedam se, da gre za vzorec iz njenega otroštva, a da se v vseh teh letih ni niti enkrat zanimala zame, da bi me poskusila poiskati? Zagotovo so v ozadju neke osebne težave, a jaz njenih ne bom mogel rešiti. Kolikor vem, kasneje otrok ni več imela, pač živi neko svoje življenje naprej.

Zavedam pa se, da je poporodna depresija zelo veliko breme, tudi zaradi družbe, še posebej pa svojcev, ki te lahko začnejo obsojati. Slavka, MucaMaca, spoštujem vajin pogum in vajino moč, da ste to prebredle.
 

[MucaMaca]

Berto, razumljivo je, da te vsaj malo "mori" (pa čeprav nisi jezen), in tudi, da ne čutiš ničesar posebnega, ker je ni bilo. Kolikor sem razumela, si ti potem imel mamo... le ne tiste, ki te je rodila. Osredotoči se na to. Zaradi mame, ki te je vzgojila, ne zaradi tiste, ki te je rodila, si, kar si. In si nekaj čudovitega

Seveda ti ne moreš rešiti težav tvoje mame. Tudi to, da te nikoli ni poiskala, je znak, da jih ima. Bogve, zakaj te ni. Morda ni hotela, morda je preveč bolelo, morda ni zmogla, morda... morda. Bolje se je ne spraševati o tem, saj sam tega ne boš mogel ugotoviti ne razrešiti, pa tudi tvoj problem, krivda ali karkoli ni. Dala ti je življenje, v mislih se ji zahvali za to. Sicer pa se osredotoči na tiste, ki so del tvojega življenja. Morda boš čez čas nanjo lahko pomislil kot na nekoga, ki ni zmogel biti del tvojega življenja, a je to na nek način še vedno. Ker je mama, ki te je rodila. Srečen si lahko, da si imel tudi mamo, ki te je vzgojila

[PETRAČKA]

Berto pozdravljen!

Žalostna izpoved, a je že tako, da vsak nosi svoj križ.
In se pridružujem Slavki in MuciMaci oz. njunima mnenjema.
Jaz se borim z OKM, in se strinjam da materinstvo ni vedno samo
rožnato oz. osrečujoče. Kajti moje vsiljivke so me hromile. Vsak trenutek dneva,
dan za dnem sem se borila z njimi, saj so mi povzročale gorje.
Vprašanja kot so "Ali imam sploh rada svojega otroka?" si nisem zastavljala sama,
misel se je vrinila, jaz pa sem se z njo ubadala in se ji posvečala, jo odganjala.
In presneto sem se namučila, da sem imela vedno v zavesti, da to niso moje misli in da bo
prešlo. In tudi je, s pomočjo AD-jev in mojim trudom. Intenziteta je padla.
Se pa še pojavi kaka misel, a zdaj vsaj vem kako ravnati z njo.

Berto ti si pa zmagal. Prekinil si začaran krog, izstopil iz njega in za svojo družino
si gotovo najboljši mož in očka. 

[Slavka]

Petračka  in tudi ti si zmagovalka, kajti iti preko vsega tega, res ni lahko.

[trzinka]

Seveda se strinjam, da materinstvo ni lahko, daleč od tega....in kar se tiče OKMja in poporodne depresije..., če o tem govorimo, razumem mamice..

Ne razumem pa, da pri zdravi pameti mama zapusti otroka...tega pa res ne...Seveda govorim o tem, kot je Berto napisal....da ga vsa ta leta ne pride pogledat, ne vpraša za njega, pa veš, da je z njo vse ok, da nekje v bližini živi...
Verjetno ima svoj vzrok, ki pa je mogoče meni, nam nerazumljiv...

Sicer pa, preteklost je preteklost in ti živiš svoje življenje , Berto, tvoja mama je tista, ki te je odhranila in skrbela zate 

[martinca]

Berto, grozno, nisem vedela za to   Ampak kaksna mati neki, lepo te prosim, to je bila samo nekaksna  nadomestna porodnica, zgolj tak odnos imej do nje. Saj ves, tako kot v Ameriki, ko kaksna zenska za denar rodi in dete takoj preda v roke rejnikom ali kupcem.  Ce pa ze hoces vedet, kaksen razlog ima, da te ni nikoli poiskala, je jasno kot beli dan, zakaj.  Ker ni nikoli hotela imeti s tabo nobenega opravka.prej se s tem sprijaznis, prej se bos sposoben od te bolecine zavrzenosti tudi lociti.  To dokazuje njeno ravnanje s tabo.

Najboljsa je obsodba njenega ravnanja, ta bi ti dala vec trdnosi kot pa kakrsnokoli opravicevanje. Malo pa si ze lahko jezen. V resnici ne vemo, kajje vzrok, morda bos še presenecen, da ti bo prisla na stara leta moriti bolana in ti mocno poslabsala zdravje z obcutki krivde, ker je sam nisi poiskal ali ker si jo kdaj zaradi njenega dejanja sploh obsojal. Zapomni si, pravico jo imas obsodit! Potem se bos lazje locil od namisljene romanticne ideje o tem, da ima ona srce le zato ker je rodila, ker je zenska. NImajo vse...  Samo porodnica, kot posoda za tvoje telo, ampak ljubezni pa so ti, upam da obilo, dajali drugi.    Tako da jo v mislih suni nekam in se osvobodi pricakovana, dai bi te iskala.

[Smokyboy]

Berto, kakšen pa je tvoj odnos z očetom? Kako gledaš nanj, saj je ravno on nekakšna vez do tvoje matere? V prvem postu si omenil, da je mačeha (če se smem tako izraziti, ti jo imenuješ nova mama) lepo skrbela zate.
Mogoče bom pihnil mimo, ampak rekel bi, da te ravno nerazumevanje tega, kar je tvoja mati storila, najbolj duši. Izgleda tudi, da s tem še nisi povsem razčistil, kar je glavni vir tvojih težav. Tudi, če se s tem večino otroštva nisi psihično obremenjeval (kljub temu, da omenjaš govorne težave), si z odraščanjem in še posebej svežim starševstvom prišel v nek notranji čustveni konflikt. Zato se tudi sprašuješ, kako lahko nekdo sploh kaj takega stori. In smetana na vrh? Zaključek do katerega verjetno pride veliko zapuščenih otrok, eni prej, drugi kasneje - jaz sem kriv, nekaj mora biti narobe z mano. T.i. personalizacija po klasifikaciji napak v mišljenju.

Tako razmišljanje lahko človeka notranje razjeda dolgo časa, rekel bi podzavestno (čeprav res sovražim to besedo, odkar mi je psihiatrinja povedala, da kaj takega ne obstaja in sem z razmislekom prišel do sklepa, da podzavest res uporabljamo kot nekega rezervnega krivca). In potem enega lepega dne izbruhne, sprožilec je pa lahko nekaj navidez čisto drugega (npr. težave v ženini nosečnosti, ki si jih mogoče samo projiciral ali povezal z lastnim otroštvom).

Ok, če si zadnja dva odstavka preskočil, ker se grem Freuda in nakladam bedarije, imaš verjetno čisto prav. Mogoče sem samo gledal preveč filmov. Je pač samo razmišljanje še enega očeta z določenimi podobnimi izkušnjami.

[martinca]

Saj Berto ve, da ni kriv za to, da ga je mati zapustila...
Njega muci to, da se ni zanj nikoli potem pozanimaa in ga nikoli obiskala.
Ce bi Berto sprjeel preprosto resnico, da z njim ni nikdar v zivljenju hotela imet nobenega opravka, kar je s popolno odpovedjo tudi dokazala, ne bi vec trpel za bolecino zavrzenosti. In bi blo konec pricakovanja in sprasevanja, zakaj.
Tako da v resnici sploh ni nikoli sel skozi do konca skozi bolecino zavrzenja, tega ni prebolel. Da bi lahko prebolel, mora še sam zavreci to osebo za vedno, ji odzeti sicerjsnji normalen pomen besede 'mati' in z njo opraviti an ancin, da se ga ne bo njeno dejanje nikoli vec dotikalo, ker, nazadnje je ona bila res samo telesna posoda in nima z njim nic vec.

[Smokyboy]

Tako da v resnici sploh ni nikoli sel skozi do konca skozi bolecino zavrzenja, tega ni prebolel.

Tu se strinjam (2. stavek 2. odstavka mojega prejšnjega posta).

Da bi lahko prebolel, mora še sam zavreci to osebo za vedno, ji odzeti sicerjsnji normalen pomen besede 'mati' in z njo opraviti an ancin, da se ga ne bo njeno dejanje nikoli vec dotikalo, ker, nazadnje je ona bila res samo telesna posoda in nima z njim nic vec.

Berto bo to gotovo razumel kot razumen predlog in možno rešitev. Mogoče ni edina, ampak je vsekakor najbolj očitna.

[martinca]

Ja, res nisem za to, da se o Bertovi zadevi govori enako kot nekateri klerikalci govorijo zrtvam zlorabe, da so bili njihovi storilci itak neozdravljivo moteni ali bolani, zato jim morajo oprostiti, ker da je odpuscanje kljuc do osvoboditve    Psiholoska znanstvena resnica pa je drugacna : preko bolecine je treba iti, kar pa ne gre brez odlocne obsodbe takega groznega dejanja, kot se je zgodilo Bertu in osvobodit se ne more brez popolnega odmika od te osebe. 

[Berto]

Lepo ste napisali in vsak ima v mojih oceh po svoje prav. Resnica je vedno vecplastna.
Prav imate, ko pisete, da nisem v vezi z njo vsega razcistil...V bistvu zato, ker nisem imel potrebe. Dobil sem novo mamo (v bistvu je zame edina prava mama), ki je zame skrbela, kot prava mama. Na zacetku je bilo tezko, spomnim se pri svojih treh letih, kako mi je oce dopovedoval, da je sedaj to moja nova mama in kako sem to takrat tezko sprejel...
Predvsem me je vsake toliko mucilo ozadje celotne zgodbe, pa tudi ona sama. Kaksna je, ali ima se kaj otrok, kje sta moja druga dva stara starsa...Veste, nobeden iz tiste veje ni z mano navezal stika, razen njenega brata dvakrat...
No, do nje seveda ne cutim nicesar in ce bi prisla potrkat na vrata ji prav gotovo ne bi padel v objem.

Ceprav nic ne cutim do nje, se vsakic ko se odpre ta tema, odpre malo tudi stara rana... In strinjam se, da jo moram odpisati in jo tudi sem...Kolikor se da...  100% pa ne gre...Tisti 0,1% pac ostaja...
SmokyBoy, Martinca,Petracka, Trzinka, Slavka, MucaMaca, Suzy in ostali, hvala vam, ker delite z mano vase misli. Mi pomaga.

[trzinka]

Berto, takole je moje laično mnenje, govorim čisto iz sebe....Mislim, da bi to marsikoga mučilo kar muči tebe, mene sigurno bi in bi se spraševala o preteklosti, o njej in tisto najbolj zoprno vprašanje "Zakaj?"
Zanimal bi me samo vzrok in nič drugega in potem bi verjetno počistila z vso preteklostjo....Verjetno bi se kar sama odpravila na njena vrata, pozvonila in jo vprašala....
Morda bi potem lažje zadihala in vedela pri čem sem...je pa res, da se tak spomin in dogodek vtisneta globoko, morda se tega ne zavedamo in pride za nami kasneje v življenju....tako kot je tebi v tem času...

To je samo moje razmišljanje

[Berto]

Berto, takole je moje laično mnenje, govorim čisto iz sebe....Mislim, da bi to marsikoga mučilo kar muči tebe, mene sigurno bi in bi se spraševala o preteklosti, o njej in tisto najbolj zoprno vprašanje "Zakaj?"
Zanimal bi me samo vzrok in nič drugega in potem bi verjetno počistila z vso preteklostjo....Verjetno bi se kar sama odpravila na njena vrata, pozvonila in jo vprašala....
Morda bi potem lažje zadihala in vedela pri čem sem...je pa res, da se tak spomin in dogodek vtisneta globoko, morda se tega ne zavedamo in pride za nami kasneje v življenju....tako kot je tebi v tem času...

To je samo moje razmišljanje

In tudi resnica. Ves, tja ne grem trkati, ker nocem odpirati ran. Mislim, da bi s tem lahko prizadel tudi mamo, ki je skrbela zame vsa ta leta...Ne vem kako.bi to razumela...Ni tako enostavno...
Ma v bistvu mi gre prav dobro brez nje...

[trzinka]

Berto, takole je moje laično mnenje, govorim čisto iz sebe....Mislim, da bi to marsikoga mučilo kar muči tebe, mene sigurno bi in bi se spraševala o preteklosti, o njej in tisto najbolj zoprno vprašanje "Zakaj?"
Zanimal bi me samo vzrok in nič drugega in potem bi verjetno počistila z vso preteklostjo....Verjetno bi se kar sama odpravila na njena vrata, pozvonila in jo vprašala....
Morda bi potem lažje zadihala in vedela pri čem sem...je pa res, da se tak spomin in dogodek vtisneta globoko, morda se tega ne zavedamo in pride za nami kasneje v življenju....tako kot je tebi v tem času...

To je samo moje razmišljanje

In tudi resnica. Ves, tja ne grem trkati, ker nocem odpirati ran. Mislim, da bi s tem lahko prizadel tudi mamo, ki je skrbela zame vsa ta leta...Ne vem kako.bi to razumela...Ni tako enostavno...
Ma v bistvu mi gre prav dobro brez nje...

ti sam najbolje veš...

zase vem, da bi šla, ker bi pač hotela počistiti s preteklostjo in verjetno bi tudi "mama" razumela, saj te ima rada in ti njo in z biološko mamo nimaš nič...saj ji nebi skočil v objem in čutil povezanost...vprašanje pa , če bi sploh dobil odgovor....

hja, težke so te zadeve....lahko je govoriti, težko pa storiti....te čisto razumem...

[Slavka]

Berto, takole je moje laično mnenje, govorim čisto iz sebe....Mislim, da bi to marsikoga mučilo kar muči tebe, mene sigurno bi in bi se spraševala o preteklosti, o njej in tisto najbolj zoprno vprašanje "Zakaj?"
Zanimal bi me samo vzrok in nič drugega in potem bi verjetno počistila z vso preteklostjo....Verjetno bi se kar sama odpravila na njena vrata, pozvonila in jo vprašala....
Morda bi potem lažje zadihala in vedela pri čem sem...je pa res, da se tak spomin in dogodek vtisneta globoko, morda se tega ne zavedamo in pride za nami kasneje v življenju....tako kot je tebi v tem času...

To je samo moje razmišljanje

In tudi resnica. Ves, tja ne grem trkati, ker nocem odpirati ran. Mislim, da bi s tem lahko prizadel tudi mamo, ki je skrbela zame vsa ta leta...Ne vem kako.bi to razumela...Ni tako enostavno...
Ma v bistvu mi gre prav dobro brez nje...

Berto  , včasih pa je potrebno rano tudi odpreti in očistiti, da se lahko zaceli. Saj verjamem, da ti gre brez mame prav dobro, saj si vendarle odrasel in uspešen moški...a v tebi je tudi "mali Berto", ki ga mučijo ta vprašanja "zakaj" in ki si želi, da bi ga mama vendarle imela rada.

Morda se nekoč le odločiš in razčistiš s preteklostjo, kajti le tako se ti bodo prenehala porajati vprašanja "zakaj".

[Berto]

Saj vem Slavka...Ma po pravici povedano...Kaj pa ce je v ozadju kaj drugega...Kaj ce ji moji starsi niso dovolili stika z mano? In da so mi lagali vsa ta leta...To bi me sesulo...Da bi izvedel drugacno resnico in da bi oceta, ki mi predstavlja najvecjo oporo v zivljenju postavil na laz....Ceprav je verjetnost majhna, obstaja tudi ta moznost....Mislim, da bi se mi podrl svet...Morda tudi zato ne drezam...Vem pa, da bo nekoc zagotovo vsr razcisceno...Prej kot slej.