Letos bo bolje.

[melita]

Oj Berto,

tudi jaz sem s tabo. Razumem tvojo razdvojenost in željo, da bi enkrat spoznal tudi drugo plat in imel možnost, da si ustvariš svojo resnico in sestaviš svoje življenje. Prav gotovo te bo ta misel spremljala tudi vnaprej, zato ti želim mnogo notranje moči, da se boš znal soočiti z realnostjo, pa naj bo taka ali drugačna. Kajti kot sam razmišljaš je vse možno.

Poznam primer družine, kjer sta se oče in mama ločila, ko je bila hčerka stara leto dni. Grdo sta se skregala, pravzaprav sta obe družini prekinili vse stike in oče ni nikoli "uradno" videl svoje hčerke, pa čeprav je večkrat govoril o njej in jo je od daleč spremljal. Nobeden ni razumel zakaj tako močna in globoka zamera med njima. Vsi smo se spraševali zakaj ne stopi v stik s hčerko, kakšno bol skriva, česa se boji, ker se nam je zdel po drugi strani čisto v redu človek - skrben, delaven, čuteč... vendar ga ni nihče (vsaj mislim) direktno vprašal, zakaj se tako obnaša. Tudi vnukov se je veselil, čeprav je ob tem dodal, da jih verjetno nikoli ne bo videl. Potem ga je nekega dne zadela kap...

Življenje je res neverjetno...vsak ima svojo zgodbo in svojo bol. Srečno in držim pesti zate!

[Slavka]

Saj vem Slavka...Ma po pravici povedano...Kaj pa ce je v ozadju kaj drugega...Kaj ce ji moji starsi niso dovolili stika z mano? In da so mi lagali vsa ta leta...To bi me sesulo...Da bi izvedel drugacno resnico in da bi oceta, ki mi predstavlja najvecjo oporo v zivljenju postavil na laz....Ceprav je verjetnost majhna, obstaja tudi ta moznost....Mislim, da bi se mi podrl svet...Morda tudi zato ne drezam...Vem pa, da bo nekoc zagotovo vsr razcisceno...Prej kot slej.

Ja, seveda obstaja tudi ta možnost... in te popolnoma razumem, da te je strah. Jaz kolebam z vprašanjem za eno veliko manj pomembno zadevo ravno zaradi tega, ker se bojim odgovora...  Pa me izredno mori in vem, da bi bilo veliko bolje, če bi se soočila z resnico, pa kakršnakoli bi že bila.

Vse ob svojem času...ko bo stvar dovolj "zrela" bo dosegla novo stopnjo...očitno je sedaj še v fazi razvoja.

[trzinka]

Saj vem Slavka...Ma po pravici povedano...Kaj pa ce je v ozadju kaj drugega...Kaj ce ji moji starsi niso dovolili stika z mano? In da so mi lagali vsa ta leta...To bi me sesulo...Da bi izvedel drugacno resnico in da bi oceta, ki mi predstavlja najvecjo oporo v zivljenju postavil na laz....Ceprav je verjetnost majhna, obstaja tudi ta moznost....Mislim, da bi se mi podrl svet...Morda tudi zato ne drezam...Vem pa, da bo nekoc zagotovo vsr razcisceno...Prej kot slej.

Vedno bo prisotno vprašanje, kaj če......in popolnoma razumem tvoj strah....
To so boleče stvari in ne želiš si podreti neko zaupanje, neke temelje....
Ko boš pripravljen na resnico,  jo boš tudi zvedel...res pa je, da te bo do takrat še vedno razjedal dvom...

V življenju je vedno tako......, če ne naredimo koraka, ne bomo nikoli izvedeli  

[PETRAČKA]

Berto, ja te stare, pozabljene (oz. odrinjene) zadeve, slej ko prej butnejo ven.
In takrat je čas, da se odločimo kaj z njimi.

Tudi jaz imam nerešene zadeve s svojimi starši. Ampak nisem še našla ustreznega
oz. delujočega načina, da jih predelam.
Že dolga leta je to v meni in ko se odpre začnem praskat. Samo se poglablja, se odmika
od mojega dosega. Včasih mi pride, da bi prekinila stike, da bi pozabila, ker boli.
Pa ne gre, to so moji starši, jaz jih imam rada, in tudi oni mene. V to sem prepričana.
Samo tudi zaradi njihovega načina(čeprav so pač mislili, da je prav tako, ali pa
drugače niso znali), jaz danes trpim. In ne, nisem zamerljiva do njih. Čutim samo žalost, nemoč,
razočaranje. In večno vprašanje, kaj sem storila narobe, da je tako.  :'(Zakaj ne morem preprosto
stopiti pred njiju in jima povedati svoje občutke, strahove. Najbrž tudi zato, ker nisem prepričana, da
bi me razumela, in da bi šlo kaj na bolje.
Še vedno čakam na kak znak od znotraj, da je zdaj pravi čas.

Zato ti želim, da bi lahko pustil zadevo, da dozori. Morda mora res čas prinesti svoje,
da se porodi v glavi fiksna ideja, kaj storiti.
In kakorkoli se boš odločil, vedno imej sebe pred očmi. A si želiš, da se tako zgodi.

In ti zase veš, da si edinstven, pa če razrešiš to, ali pa ne. Kar boš storil bo prav.

Vso srečo. Potem, na koncu pa mi zaupaj recept.

P

[martinca]

Tako zelo jo opravicujes. Jaz mislim, da nic cudnega ne bi blo, ce bi ji pokazali, da nocejo njenih stikov s tabo, saj je bila ta zenska tebi smrtno nevarna in danes ne bi bil vec ob njej ziv! Ona te je izpostavljala smrtni nevarnosti z njenim zanemarjanjem in iz tega razloga so zate celo zivljenje skrbeli drugi, poleg tega si tocno zaradi travme zapustitve danes tudi psihiatricni bolnik, ceprav se zanemarjnaja ne spominjas! Pa pustila te je 2 uri v avtu na vrocem in cisto lahko da imas na zivcih in mozganih od dehidracije od takrat posledice, pa si zato bolan. Zato bi bilo od tebe zelo cudasko zameriti ocetu, ce bi se oni takrat res tako odlocili. Vendar tega ne verjamem : ta scenarij si izmisljujes zato, ker še vedno vse do danes nikakor noces verjeti, da si bil zanjo vreden toliko kot nula    In da te ne mara. In sanjas, da "morda to ne drzi!"   Poleg tega si bil polnoleten in ce bi bila mati na mestu, bi te sama takrat obiskala, pa te ni...

Pa tudi ce bi ti mati sama to rekla, da ji niso pustili, bi bila to lahko cista laz, ker od zenske, ki svojega otroka zanemarja in ga veckrat pusti v smrtni nevarnosti, noben normalen clovek ne sme pricakovati  govorjenja popolne resnice in mora njeno vsako besedo jemati z rezervo.

Sanjas pa na veliko, kako ona ni nic kriva, skusas jo opravicevati in sumis krivde za njeno zavrzenje kar vse druge ljudi. Zato tudi cakas in cakas, vzdrzujes tvojo lastno iluzijo o njeni "boljsi podobi," ker se tako zelo bojis do konca dobesedno pohojen, ko bi ti ob resnicnem obisku na domu tresnila vrata.  Zivljenje gre mimo, ti pa ne storis nicesar, ne gres do nje, ker se prevec bojis ob njeni nevsecni reakciji na pragu zavreci njen svetniski sij, ki ji ga sam venomer brez vsake najmanjsje upravicenosti nadevas.

Ta svtniski sij ji nadevas zato, ponavljam ze v tretje in zadnjic in ne bom nikoli vec, ker itak nisi razumel  in verjel, torej delaj po svoje in s v to ne vtikam vec  : ker še vedno ne mores niti sprejeti in še sploh nisi zacel prebolevati, da si zanjo bil zadnja smet, in da s tabo nikoli ni hotela opravka in da te je za vedno zavrnila.  To ti dokazuje celo zivljenje s popolnim ignoriranjem. Ti pa imas kot kak mazohist kljub temu blazno upanje , takso strasno upanje, da te sili v dvome o tvoih ljubeljenih starsih, ali morda  gre za nekaksno "skrivnost o pravem vzroku" njenega zavrzenja in ignoriranj. Pa je sprejetje resnice podlaga, da sploh kdaj od tega ozdravis, da postanes sploh kdja v zivljenju mocan, zdrav, brez tablet. Pa da ne govorimo, koliko so te tvoji ljubljeni odomaci razvajali, da si tak nezen, mehek in te vsaka sapica podre, da moras bit na tabletah. Ker so te tako milovali, zato si danes tak iz mehkega testa.  Bali so se zate. KOgar ne ljubijo, je tudi na tabletah in kogar prevec, je tudi.

 In dvomim, da bos v rimeru obiska pri njej dozivel tak razplet, kot si zelis, da bi ga.   Zivljenje ni neresnicni holivudski film s solzavimi custvenimi izpadi in eurekami in custvenimi katarzami ob snidenju sovrazne nezrele matere in  ubogega zavrzenega sina. Take zenske so npr. v Ameriki pristale v zaporu, ti pa fantaziras o tem da 'ni ako hudo mislila.' Ampak je kruto in trpko. Zna ti ona tresnit vrata, zna ti pa rect 'Kako si zrastel.' In kaksno rect in se izpovedat o vsem, morda pa je rs danes drugacna! Ampak ves kaksen je rezultat ? ISTO BO POZABLJALA NA ROJSTNE DNEVE  IN DRUGE PRAZNIKE, isto ne bos od njen nicesar imel in ves cas blazno trpel  in se sekiral in samega sebe zrl in namesto da bi bil jezen nanjo, vse sovrastvo, prav samounivalno spravil nase in sovrazil sebe in potem pa še povrh mogoce celo prti svoji navadi zajebaval svojo zeno, svoje otroke in svoje domace. Tega si ne dovoli.

Bojim se zate, ki si tak obcutljuv, ubogljiv in naiven, da bi dozivel custveno katartzo, custven spojite z materjo nazaj in za vedn ostal v njenih krempljih nesrece, ljubezni in odvisnosti, da bi mgoce izgubil razum, ker bi te znova razocarala. Da i moogce izgubil razum, da bin te morali odpeljat v bolnisnico, da zase ne bi vedell, zaradi psihoze. Namesto da bi postal moz, ki zna rect bobu bob in razmejiti DOBRO OD SLABEGA (kljub lastni krvi), bi skodoval sebi. In bi potem tvoji bliznji bili na skodi.

Jemlji moje pismo z rezervo, ki se blazno bojim vpliva matere, to je unicevalno in v cloveku, tudi odralem, povzroca unicevalnost. Saj bi blo vse ok, c bi bila tvoja prava mati ok. Ampak zal pa ti nisi kul, ne delujes prevec realno. in bi potem jezil tvojo skrbno druzino in druge. In bi prihajalo do nesoglasij. Ti bi najbolj trpel, ves razpet. Ker jaz nikakor ne zaupam v dobro srce te zenske, ker je dokazala, da ga nima! Zato pa tudi nic ne storis in ne stopis do nje. Da ne bi bil prizadet. To je oramba tvoje psihe pred izgubo razuma in padcem v morbidno depro zaradi razocaranja nad materjo. 

[trzinka]

jaooooooooooo, martinca   

[martinca]

Trzinka, resno    jaz se pa bojim za Berta, da ga bo mati unicila ! Berto, to si ze dal skozi, ampak se ne spomnis, pred 2. letom. In spet si na tem, da se izgubis. Z vsemi stirimi se mocno zgrabi za zdrav razum in trezno pamet, da ne bos zaradi razocaranja padel v poglobitev depresije ali v psihozo!

[melita]

Martinca,

ali res misliš, da je življenje samo belo-črno? Kje so vsi tisti odtenki, ki so vmes in v katerih se večinoma vsi nahajamo. Smo vedno samo 100% pozitivni ali vedno samo 100% negativni?

[martinca]

Melite, kaj pa je torej tukaj pri Bertovi materi lahko vmes? Zenska je nevarna tudi danes, da ne bo padle na dno, ce bo pokazala custva in spet sla.  Res ne vem, s kaksno lahkoto eni to jemljete. Mogoce mislis, Melita, da bi bilo kaj vmes v tem stilu : " O sine, kako si zrasel, 35 let te nisem sla pogledat, ma saj sem se samo malo hecala! Zdaj sem pa tu."   Al kaj? Cesa jaz ne razumem?

[Berto]

Oj, Martinca, hvala ker si si vzela toliko casa zame in mi podala tvoje mnenje. Cutim, da mi zelis dobro in da na nek nacin preprecis kar se je tebi zgodilo. Morda se glede slednjega motim...
Ves, ni taka panika. Do rojstne mame res ne cutim nicesar, razen morda radovednosti...Tudi ce bi se izkazalo, da je bila resnica nekoliko prirejena, bi starsem oprostil , saj so zame storili veliko dobrega. Prav zaradi njih sem danes tako dobro situiran in izobrazen. Zato se nikar ne boj, ne bo me unicila.
Pac, zaenkrat nimam prevelike zelje brskati po preteklosti ker zivim za prihodnost.
Je pa res, da bom moral nekoc z njo razcistiti. Ma zagotovo ne bom nikoli imel z njo nekega pristnega odnosa. Biti mama ne pomeni le roditi, temvec tudi vzgajati in skrbeti...
Da ne bi izpadlo da me ta zgodba dnevno obremenjuje... Me ne. Zivim svoje zivljenje in zivljenje s svojo druzino.

[trzinka]

Berto 

[martinca]

Aja, Berto, saj ti si pa izgleda cisto vredi, celo hladnokrven, samo malo si radoveden, dobro ti gre, vis kaj delajo tablete. Ne, mene moja mati ni zavrgla,  pa me kaj takega slisati vseeno iztiri, pretreslo me je, verjetno še koga, ki to bere. Ce si ti miren, pa sem tudi jaz. Upam da bos kaj porocal, ali si jo srecal, ali sta se kaj pomenla.    Cce je ze tako, na izi, res krasno.

[Berto]

Že nekaj časa razmišljam, da je čas, da napišem kaj o svoji izkušnji. Od novega leta, ko sem postal član foruma in član "počenčkov" kot nekateri imenujejo nas na antidepresivih, se je v meni dogajalo marsikaj. Še zdaleč nisem preživel vseh viharjev, pa saj tudi nisem še obiskal vseh krajev svoje podzavesti. Nekako še nisem dozorel, da bi se soočil  z vsem, za nekatere kraje pa sploh še ne vem. Vem, da me v prihodnosti še čakajo viharji, upam le, da ne bodo prišli tako nenapovedani, kot se mi je to dogajalo lansko leto.

Občutki ob začetku jemanja ad-jev so bili....hmmm kaj naj rečem.. čudni ? Od vrtoglavice  , do potenja  , do čudnih reakcij..od  do  ... Vmes sem bil malo  , malo  , malo pa  ....

No, začetne težave so po približno mesecu uvajanja (vsak teden po četrtinko do cele tabletke 10mg) zvodenele in začela se je pot okrevanja. Ko je po letu dni ugibanj kaj se dogaja z mano (od raka, do tumorja, do težav s srcem ,ipd...) končno šlo na bolje, mi je postalo jasno, da je bila postavljena diagnoza pravilna. Človek se resno začne spraševati kaj me je postavilo pred tako preizkušnjo. In če sem bil na začetku prepričan, da je moje težave povzročil stres ob rojstvu otroka (operacija žene v nosečnosti, pomanjkanje spanca,...) sem počasi začel spoznavati, da je vir težav tudi drugje: v partnerskem odnosu. Vedno sem bil jaz tisti, ki sem reševal probleme in vedno jaz tisti, ki se je prilagajal. V vseh teh letih sem se tako prilagodil, da sem pozabil nase, na svoje potrebe. In čeprav je to večinoma ženski problem , se to očitno dogaja tudi moškim... no vsaj meni se je... Upam, da mi ne bodo začele rasti še joške...

Kakorkoli, odločil sem se, da moram v svojem partnerskem odnosu določene stvari spremeniti. Seveda take stvari niso nikoli enostavne, niti hitre. Največji problem je bil sploh pojasniti ženi, kaj bi rad, kaj potrebujem in kaj pričakujem od najine zveze. Na začetku se seveda s povedanim ni strinjala, niti se ni znala z mano pogovarjati. No, stvari so se zaostrile do take mere, da se je odnos za nekaj časa precej ohladil in sva živela kot tujca v domačih vrstah...Malo besed, malo dejanj...
Namenoma nisem hotel popustit ker sem vedel, da bom spet jaz tisti, ki popuščam in se vlečem nazaj. In čeprav sem v takem odnosu trpel sem vztrajal.  Zanimalo me je, koliko je sposobna narediti zame, ali se bo toliko potegnila nazaj in pokazala voljo, da se najin odnos spremeni na bolje.
Počasi, ma res počasi, so se začele stvari premikati v pravo smer. In čeprav še zdaleč ni idealno čutim, da se nekaj le dogaja. Da se je začela zavedati kaj ima in da ni vse tako neminljivo. In da se je za dober odnos treba truditi, nič ne pride samo. In upam, da ji bom nekoč dopovedal, da dober odnos temelji na ravnovesju daš-dam.
Moram povedati, da nisem obiskoval nikoli psihoterapevta, niti kakšne skupine za samopomoč. Zaenkrat moram reči, da mi gre dobro. Življenje se zopet vrača v neke ustaljene tirnice kot je bilo pred boleznijo. A opozorilo, ki sem ga dobil je še vedno vroče. In upam, da me bodo tirnice tokrat odpeljale v pravo smer.

[trzinka]

Oj, bertič 

tvoja zgodba malce spominja na mojo....Tudi sama imam težave v zakonu, saj, kdo jih pa nima , če ne na začetku pa sigurno na stara leta. Če niso velike so pa včasih male  Kdor pravi, da se nikoli ne krega, ta ziher laže.
Tudi sama sem imela težave z zdravjem zaradi partnerskega odnosa, še vedno jih imam, ampak se sestavljam in dobro je, da si dojel od kod vse to izvira in začel delati premike.
Včasih je potrebno narediti oster rez, biti odločen, boli, zelo boli in obe strani trpita, ker sta prepričani v svoj prav...in težko se je spremeniti, če imaš vkoreninjene določene miselne vzorce....
Čeprav sem sama mnenja, da volk ne menja dlake, pa se pustimo lahko presenetiti in upati na boljši odnos...Pomembno pa je vsekakor, da vsak zase v srcu in glavi ve, kaj želi v življenju. Včasih to hitro spoznamo, včasih pa ne...vsekakor je potreben čas za kakršnekoli odločitve in korake....

Vsekakor je dobro, da imaš čas zase, si ga vzameš in se sprostiš, popolnoma sam...Sicer je včasih to težko, ampak gre...Treba si ga je izboriti in če je partner kolikor toliko uvideven , bo to spoštoval in ti pomagal..

Prepričana sem, da ti bo uspelo...le tako naprej 

[Juliette]

Ja, Berto, kaj pa imaš proti joškam...? 
Čestitam za tvoja spoznanja in premike. Pa še tako naprej ... 

[Berto]

Hvala, Trzinči. 

[Berto]

Ja, Berto, kaj pa imaš proti joškam...? 

A misliš, da bi mi pašale? 

[Juliette]

Ne vem. Dandanes si ljudje marsikaj omislijo. 

[Berto]

No, če jih dobim bom vsaj ženo manj gnjavil . Hmmm zna biti, da bo potem nadlegovala ona mene 

[Juliette]