KO BOLI DUŠA

[upika]

Dogaja se mi, da imam očutek, da me boli duša. Najraje bi zakričala, se zjokala itd. Ampak občutek se me kar drži. Probavam živeti kar z njim, ampak mi ne da, da se ne bi ozirala nanj.

Vsak dan se tudi analiziram, kot da bo čez noč kaj drugače  .

Ko pride nov dan se z "nadlogico" srečava že v postelji in potem skupaj preživiva dan oz. bolje rečeno "preživotariva".

Zaradi mraza nekaj časa nisem hodila na sprehode, sedaj sem zopet pričela, saj se po njih počutim bistveno bolje-ne pa dobro.

Kaj narediti?

[Slavka]

Upika 

Kaj je ranilo tvojo dušo, da te boli? Kakšna tesnoba se te oklepa in želi vso tvojo pozornost?
Morda lahko izraziš, kaj je tisto?

Ko boli duša, imamo res občutek nujnosti, da bi jokali...kričali...ter tako sprostili bolečino, ki znotraj pritiska na nas...Moja izkušnja s tem je bila takrat, ko mi je umrla mami. Imela sem občutek, da me je znotraj nekdo presekal z mečem....čutila sem hudo bolečino, včasih tako močno, da mi je kar sapo zaprlo... 
In šele čas je omilil ta občutek...ostane le še spomin in neke vrste brazgotina, tako, kot na vsaki rani.

Zaradi mraza nekaj časa nisem hodila na sprehode, sedaj sem zopet pričela, saj se po njih počutim bistveno bolje-ne pa dobro.

Zagotovo je sprehod dobra odločitev, pa tudi vsakodnevno sproščanje (CD Globinska sprostitev, CD Globina samodotika...), kakršnakoli fizična aktivnost...Nekaj, da boš sprostila napetost, ki jo čutiš.

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=158&Itemid=99999999

http://vizita.si/clanek/dusevnost/ce-dusa-trpi-lahko-telo-boli.html

Seveda bo pa bolečina odšla, ko boš "ozavestila" kaj jo povzroča....

Objem od mene 

[Suzy]

Ojla Upika

Duša ne teži po popolnosti in sreči. In ni duša tista, ki bi želela stvari doseči. Zadeve duše presegajo sodbe o dobrem in slabem, prijetnem in neprijetnem.Potrebno jo je prečistiti,včasih pomaga jok,....solze sprostijo zadušene poti...

Vendar so prevelikokrat naša pričakovanja povezana s pričakovanji, da bi stvari in odnosi morali potekati gladko in prijetno in vedno znova pozabljamo, da duša ljubi težave.Zato mislimo oz.čutimo,da nas mnogokrat boli.Ampak skozi težave rastemo,se ućimo,dojemamo resničnost pomena samega sebe.

Duša obožuje globoko razmišljanje, zahteva predanost in pozornost, ki ju pogosto nismo pripravljeni dati sami sebi...zato se zatekamo k bolečini,temnim mislim,negativnosti,..
Ko pa jo bomo vzljubili v vsej njeni celovitosti,bomo živeli in bili to kar smo ali to kar želimo biti,d v pozitivnem pogledu seveda...
Tudi moja duša veliko boli,joče,...nisi edina Upika,....morda si le upama priznati pogosteje kot drugi,....drži se,...upanje za naju obstaja

[trzinka]

Upika, ja, duša zelo, zelo, grozno lahko boli in ne samo duša, vse telo. Nihče, ki se mu ni kaj takega zgodilo, ne more verjeti, da je temu res tako.
Je pa treba dušo in telo prečistiti, dobre nasvete ti je že Slavka napisala

[Arwen]

je kaj čudnega, Upika? 

Ozdravljeni oz. neozdravljeni?

Ne vem, če bi se lahko reklo, da si ozdravljen, če si še na ad-jih. Jaz sem že nekajkrat v parih letih šla iz Cipralexa gor in dol. Trenutno sem več kot pol leta brez. Pred nehanjem sem se počutila super.

Sedaj pa se večkrat vprašam: "Ali me bog testira, če zmorem te psihične napore, ki mi jih zadaja? Ali mi te preizkuse pošilja za test ali se bom zlomila ali ne?"
Zaenkrat sem še vse prestala z velikim psihičnim naporom (tesnobo, nemirom itd.).
Stisne me kar pogosto. Ravno sedaj imam krizo, ko se sprašujem ali sem samo fizično utrujena, ter da me fizična utrujenost s svojimi simptomi spomni na anksioznost. Ali se me loteva kriza? Skratka ali je anksioznost ali fizična utrujenost. Mogoče oboje?

Večkrat se vprašam ali spet začeti z ad-ji ali nekako potrpeti (mislim resnično trpeti tesnobo, nemir, mejni razum itd.) in poskusiti iti čez, če bi šlo. Če se ne bi izšlo bi bila pa v resničnem sranju. Sedaj si pa na temu ali začeti ali ne. Tablete (ad-je) in pomirjevalo pa imam v predalu in lahko začnem takoj. Samo saj veste sami. Delovati začne z velikim zamikom.

Skratka razočarana sem sama nad sabo, da me obremenjujejo zadeve, ki naj bi bile vsakdanjik.

Zanima me ali tudi vi vsak dan analizirate svoje počutje?

Jaz se namreč nonstop opazujem. Vem, da s tem dajem moč svoji anksioznosti in depresiji (verjetno tudi pridružena anksioznosti), ampak od "velikega poka" to počnem. Zaskrbi pa me vsako odmik razpoloženja navzdol. Sprašujem se ali je odmik počutja še ok ali gre za poslabšanje stanja.

Zdi se mi, da mi vsak dan nekaj fali. Kako naj se znebim tega opazovanja počutja? Povedati pa moram, da moja anksioznost ne izvira iz zdravstvenega stanja temveč je povezana s službenim področjem, kritiko itd.

Kako je pri vas?

[dusica]

Upika,

zaradi mraza imamo manj priložnosti se razgibati in preživeti čas v naravi, zato...morda bi bilo dobro, da si nabaviš, npr. sobno kolo?  Ali pa se vpišeš h aerobiki oz. v fitness?

Kakorkoli, zame velja enako: najbolje se sprostit v naravi, na sprehodu ali pohodu ali..kljub temu, da tega ne izvajam že 2 meseca, se mi duša ni zagrenila..pa bi se lahko! Preprosto: vzela sem si kužka in povrh počenjam stvari, ki so mi v vzpodbudo in mi krepčajo samozavest!


                                Dušica

[Nef]

In zakaj je težava hoditi na sprehode če je mrzlo..

Meni je super. Jaz sem vedno zunaj, če ne delam. Pa tudi malo hodim po trgovinah, to mi je ok.. sprosti me. Pa zdaj tisti veseli december.. vau.. Novo leto.. to mi je najlepše!

[Nef]

Mislim.. meni verjetno antidepresivi pomagajo..

[Ribica]

 

Ribica

[upika]

Antidepresivi???

Se jim probam izogibati, čeprav ne vem, če je še to izogibanje sploh smiselno.

Sedaj sem začela brati knjigo KVT Depresija za telebane. Zanima me, če se kdo poslužuje tistih obrazcev iz katerih preučuješ svoje misli in reakcije?

[trzinka]

Antidepresivi???

Se jim probam izogibati, čeprav ne vem, če je še to izogibanje sploh smiselno.

zakaj pa se jih izogibaš? jaz sem se jih namreč dolgo časa otepala, ker sem imela napačno mnenje o teh zdravilih, pa sploh ni tako....Sicer se sama odločiš ali jih boš ali ne boš pila, ampak meni so rešila življenje in rajši jih pijem do smrti, kot pa da trpim 

[upika]

Zakaj se jih izogibam?

Ker se verjetno preizkušam ali zdržim brez ali ne, ali sem dovolj naredila na sebi, da zmorem prenesti stresne situacije itd. Prišla sem do odgovora, da še vedno ni v redu (še zdaleč ne). Sem pa toliko bolj vesela, ko sem čez krizo mimo s svojim znanjem. Čeprav opažam, da se krizice pojavljajo pogosteje in so bolj trajno. Bomo videli, kako bo za zdržati. Če bo pretežko bom brez posebnih zadržkov šla nazaj na ad-je.Imam jih v predalu (Cipralex), zraven pomirjeval.

Sem pa brala zadnjič, da hoja (oz. telesna aktivnost) nekajkrat na teden ze 30 % zmanjša anksioznost - v to bi pa tudi kar verjela.

Skratka poskušam različne stvari (berem, meditiram, berem forum itd.) in očitno mi še manjka do "mirnega" stanja.

Ampak enkrat nam bo uspelo vsem skupaj 

[Derrek]

Pozdrav!

Hodi se na sprehode.. to pomirja duso. To ti pomaga.
Tudi jast rad hodim na sprehode.posebej v naravo !!

[Nef]

Upika,
si že bila na antidepresivih? Pa kaj je narobe?

[trzinka]

Upika, če so samo občasne male krizice, potem je  , če pa čutiš, da se zadeva stopnjuje, pa sama veš Definitivno pa sprehodi tudi meni veliko pomagajo, pa vse vrste sproščanja na sploh, branje in druženje...tako, da, kar tako naprej Upica

[dusica]

Upika,

mene tudi mika prekinit z Ad, ker imam že dolgoletne izkušnje in se ni za hvalit... sicer pa, čutim, da ni še napočil čas in ko bo,..bom z veseljem postopoma ukinjala!

Vedno si prigovarjam: NI VAŽNO KOLIKO X PADEMO, POMEMBNO JE, DA SE POBEREMO! 


                                   Dušica