DIAGNOZA F33.2 (DEPRESIJA)

[Janja]

Anja!

JANJA, tudi jaz imam verjetno emetofobijo že od zgodnjega otroštva, v šoli sem vedno "špricala" izlete z avtobusom, da mi ne bi bilo slabo/ali komu drugemu zraven... Ne vem pa, če ni ozdravljena.. mislim, da gre pri meni za kak dogodek iz otroštva - moj brat ima podobne težave kar se bruhanja tiče.
Misliš, da imam tudi jaz OKM: večkrat se mi pojavijo slike bruhanja - kar same od sebe...? Pogosto si umivam roke in razkužujem - zaradi virusov.
Kako delaš na sebi (lahko opišeš? lahko opišeš tudi rezultate: kako je bilo prej in kako je zdaj?)?

Jaz ti bom napisala svoje izkušnje, kar pa ne pomeni, da bo pri tebi tudi tako, zato išči vse možne rešitve.

Jaz imam zelo hudo obliko emetofobije, in sicer že od enega leta starosti ali pa še prej. Skratka že od nekdaj. Ampak me ta fobija ni tako zelo ovirala dokler je bila v nekih normalnih okvirih. To pomeni, da sem se jaz izognila ljudem, ki so bruhali oz. sem se umaknila. To se v življenju nekako da obvladati in ni tako zelo moteče. Jaz sem določenim ljudem že povedala, da če bodo bruhali, jim jaz ne morem pomagati in konec. Jaz sem izredno dober poslušalec, sem sočutna, pomagam ljudem poi svojih močeh, ko pa gre za bruhanje, se umaknem. In to ni sebičnost, to je pač realnost. In ljudje okoli mene so to sprejeli. Pa saj nismo vsi za vse. Saj vsi tudi niso sposobni poslušati ljudi in se ukvarjati z njimi, kar pa sem jaz delala praktično že vse življenje. Tako, da jaz nimam VEČ občutka krivde, če ljudem ne morem na tak način pomagati. Ja, včasih pa sem mislila, da sem zaradi tega slaba oseba.

Otrok nimam, ker je bila moja OKM takrat v prehudi obliki, da bi lahko imela otroke.

Se je pa pri meni zapletno, ker sem zbolela za eno oblliko OKM-ja in moja simptomatika se je kazala z bruhanjem, siljenjem na bruhanje, strahovi, da bom bruhala, hudo diarejo, bolečinami v trebuhu...

In to je postalo zelo moteče.

Nekako sem to imela kot otrok, potem pa je OKM izgubila na moči in sem živela čisto normalno življenje brez OKM-ja samo z emetofobijo, ki je bila stalno prisotna, ni pa ovirala mojega življneja.

To je trajalo kakšnih deset let, potem pa sem ponovno zbolela.

Takrat ni bilo nobene možnosti, da bi si lahko poiskala pomoč tako kot sedaj, ker so bile zadeve takrat še precej neznane. Takrat je oblika OKM-ja izbruhnila v najhujši možni obliki in se razvila še v agorafobijo.

Mojega življenja ni bilo več...

Sedaj približno eno leto hodim na psihoterapijo, jemljem Zoloft in začenjam spet živeti.

Jaz moje emetofobije ne razrešujem več, ker sem v vseh teh letih naredila cele študije okoli tega in iskala vse možne razlage. Vrtela sem se v krogu in nisem nič našla.

Mi je resnično škoda energije se s tem ukvarjati. Sem se sprijaznila s tem, da imam pač tak strah, s katerim se pa da dokaj normalno živeti.

Meni je pomembno to, da ni več simptomatike, ki se je umirila z jemanjem Zolofta, sproščanjem, delom na sebi in psihoterapijo. V bistvu pa psihoterapijo uporabljam bolj za predelavo drugih napačnih miselnih vzorcev.

Pa še en podatek: jaz brez medikamentoznega zdravljenja ne bi uspela, ker je en del mojega OKM-ja bolj stvar genetike kot kaj drugega, ker sem potomka osebe, ki je imela bipolarno motnjo.

Pozdravljena Janja,
vesela sem, da je nekomu tema aktualna in lahko malo poklepetava o problemu. Tudi jaz mislim, da nas je več takšnih, vendar si ne upamo to povedati. Sama sem rabila zelo veliko let, da sem se ojunačila, začela iskati rešitev in poiskala pomoč.
Za rešitev težev ni potrebno, da prideš do vzroka, ker je včasih to nemogoče. Ravno zadnji dve terapiji sva s terapevtom namenila tudi temu. Težava lahko sega tako zgodaj v otroštvo, da se je tega nemogoče spomniti, ali pa je bila izkušnja tako huda, da se je razumsko ne moremo več spomniti. Tudi pri meni čutim, da je še nekaj v ozadju in je strah pred bruhanjem samo vrh. Vsekakor je v ozadju strah pred boleznijo ali smrtjo. Lahko je bilo tudi tisto bruhanje v koloniji samo povod, da sem se "spomnila" nekaj hujšega, kar se mi je zgodilo zgodaj v otroštvu. Staršev nikdar nisem mogla vprašati, kaj se je dogajalo z menoj v otroštvu, saj mi je mama umrla, ko sem bila stara 10 let, z očetom se o tem nisem pogovarjala, sicer pa nihče ni vedel za moje težave. Sicer so vedeli, da ne prenašam gledanja na bruhanje, kako hudo pa mi je pri tem, pa ne. O tem nista vedela tudi moja otroka, ki pa sem jima v času terapije to povedala.

Anja, tukaj sem našla še podoben zapis, ki je malo starejšega datuma. Preberi si ga, mogoče ti bo kaj pomagal.

Začetek zdravljenja poteka na tehniki sproščanja, vizualizacije in postopnega izpostavljanja. Izboljšanje čutim predvsem v zmanjšanju strahu. Včasih sem v vsaki situaciji pomislila na najslabše, kaj bo, če bo in že preventivno pobegnila. Sedaj zadeve sprejemam bolj razumsko, se vprašam, kaj je tisto najhujše, kar bi se lahko zgodilo in počakam, kaj bo. Ugotovila sem, da se ne bojim toliko  bruhanja oz. gledanja nekoga, ki bruha, ampak se bojimo strahu. Ko je vnukinja bruhala, sem v bistvu občutila olajšanje, najhujši je čas, ko ne vem, ali bo nekdo bruhal ali ne.
Kako si pomagati? Mogoče začni pri filmih. Tudi jaz sem včasih preklopila kanal, če je po televiziji kdo bruhal, nisem gledala filmov, za katere sem vedela, da bo prikazano bruhanje ... Terapevt mi je predlagal, da to gledam in se tako izpostavljam. Prednost pri tem je, da še vedno lahko preklopiš kanal, če je prehudo, včasih pa tudi gledaš, nisi pa toliko čustveno prizadeta, ker veš, da ni resnično. Te prizore lahko tudi vizualiziraš in se v času, ko ti je pretežko, misli preklopiš na lepše slike.

Ena od možnih pomoči je tudi ta, ki jo je opisala Mira. Anja, poskusi še ti.

Jaz bom odkrita. Meni ta metoda ni blizu, ker bi me spravila v še hujšo stisko in bi zadevo še poglobila in ne rešila. Sem jo poskušala delati, pa ni šlo.

Anja, to je moja izkušnja, ti pa poskusi, mogoče bo pa tebi uspelo.

Skratka, jaz bom to mojo emetofobijo dala na stran in se ukvarjala z ZAME bolj pomembnimi stvarmi, ker mi resnično več ne predstavlja nekega večjega problema.

Anja, ti pa sama presodi koliko tvoja oblika emetofobije ovira tvoje življenje. Če ga ovira preveč, potem ukrepaj, ampak na način, ki bo tebi v podporo.

Lepo bodi in upam, da ti bo uspelo.

[anja01]

Hvala ti za vse napisano, tole Miro pa poznam a veš? Jaz sem na forumu nova, a si Miro našla na tem forumu? Midve smo se namreč spoznale nekje drugje.
Zdaj, ko sem na tabletah me emetofobija ne ovira toliko (verjetno imam tudi jaz podobno OKM - sem imela tudi jaz obdobja, ko mi je bilo stalno slabo, vse sem čutila v prebavilih, zdaj ko imam AD-je je bistveno bolje), bolj me skrbi, če bi hčerka v vrtcu zbolela za trebušno virozo - ne vem, verjetno se bom za tisti čas kam odselila     Zdaj ima "dihalno" virozo in "visi" stalno na meni, ne predstavljam si kako bi bilo... morda bi se morala še s pomirjevali fajn nafilat, ne vem. Kako pa se ti vedeš, ko razsaja trebušna viroza? Jaz imam namreč takšno "srečo", da ko to razsaja me vedno kdo pokliče in pove kako so ubogi pri njih doma... 

lp Alenka

[Janja]

Anja!

Ne, ne poznam Mire osebno. Sem pa zasledila njeno vprašanje že na Vizita.si in sem si jo zapomnila. Veš, eno obdobje sem neumorno iskala in klikala po netu glede emetofobije.

Sedaj, ko se mi življenje spet umirja, ne razmišljam in ne iščem več glede te problematike. Verjetno bi pa bilo drugače, če bi imela otroke. Ne znam si predstavlajti kakšen strah sedaj ti doživljaš...

Sem že spraševala, kako se soočajo z bruhanjem mamice z otroki, kako rešujejo to problematiko. Res, da nekateri otroci zelo malo bruhajo, nekateri pa ne...

Ena mamica mi je razložila, da je bil njen mož tako razumevajoč, da je vse to prevzel nase. Lej, ne vem, meni se ni potrebno s tem ukvarjati. Jaz vem samo to, kakšne grozljive strahove sem doživljala, ko je kdo bruhal ali pa ko sem jaz.

Pa še nekaj za vzpodbudo. Moj ex partner s tem ni imel nikoli problemov in po najinem razhodu si je on kasneje ustvaril družino. Njegova otroka sta kdaj tudi bruhala. Njegova takratna partnerka ni imela nobene emetofobije (tako kot midve), pa tudi ona ni zmogla čiščenja, ker je tudi ona zdraven skoraj bruhala. Tako, da je to delo on prevzel. To pomeni samo to, da nekateri tega ne zmorejo ne glede na to ali imajo emetofobijo ali ne.

Ja, včasih sem imela grozljive travme zaradi tega, in sicer, ko sem hodila še v osnovno ali v srednjo šolo. Saj veš, da je zmeraj nekaj razsajalo. Jaz se tako kot ti nisem bala gripe, ki je udarila na dihala, jaz sem se bala trebušne gripe.

Pa sem seštevala dneve, ki so že minili od dneva, ko bi se lahko okužila.

Sem pa imela kljub temu veliko sreče. Jaz sem kar veliko prebruhala zaradi anksioznosti, ampak to je bilo bolj žolčno bruhanje (brez hrane, meni je bilo to nekako lažje), drugače pa sem zelo redko zbolela (mislim, da samo dvakrat).

Sedaj nekako ne razmišljam več o tem. Če pa slišim, da je nekdo zbolel za to virozo, potem ne hodim na obisk ravno tja. Tako nekako.

Upam, da se boš pomirila in uspela rešiti tudi to problematiko. Lahko bo pa tebi uspelo. Meni ni, ampak nekako nimam več te potrebe brskati po vsem tem, meni je važno samo to, da sedaj obvladujem moj OKM in spet živim.

Lepo bodi in oglasi se še kaj!

[trzinka]

Anja, žal so psihoterapije večinoma samoplačniške. Brezplačno je, mislim da, edino na polikliniki (pa nisem čist prepričana), čakalna doba je pa mislim da, pol leta

Drugače imaš pa na našem forumu seznam nekaterih psihoterapevtov in niti niso tako dragi, če pomislim, da sem jaz za 50 minut plačevala 85€ 

evo seznama:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85

[Jagodka]

Drugače imaš pa na našem forumu seznam nekaterih psihoterapevtov in niti niso tako dragi, če pomislim, da sem jaz za 50 minut plačevala 85€ 

 

Zavajaš, Trzinka.

Zdravje ni majčka, kupljena na Ponterosi za mal denarja, ki jo po prvem pranju uporabiš za brisanje prahu, ker za drugo ni več primerna.

[anja01]

Trzinka, a ti si hodila na terapijo h komu iz tega seznama ali kam drugam? Jaz sem bila že pred leti pri dr. Rebolju, ki se mi zdi super, žal pa mi finančno ni zneslo - je pa res, da me je naročal na en mesec - ne tedensko ali na 14 dni kot ti praviš.
Zdaj hodim k psihiatru, ki je hkrati tudi psihoterapevt in se mi zdi kar v redu, ampak le enkrat mesečno. To me skrbi, da je morda res premalo. Ne vem, ne znam presoditi koliko je potrebno, da res ozdraviš. Prosim še druge za mnenje iz njihovih izkušenj.
Včeraj sem v knjižnici vzela knjigo Kako smo lahko srečni in zadovoljni, kjer opisuje kognitivno terapijo - je kdo bral to knjigo - če ja: koliko si lahko s tem sam pomagaš, če res rešuješ vse vaje? Zraven pa seveda obiskuješ še svojega psihiatra/psihoterapevta? A so oni kaj ljubosumni, če tudi sam skušaš delat na sebi? Pričakujem pa tudi knjigo Depresija za telebane (koliko časa se čaka, da jo dobim?)-sem jo naročila prek te strani.

Hvala za vaše odgovore in izkušnje - prav vsaka mi pride prav, da najdem svojo pot iz tega stanja.

Lp Alenka

[anja01]

Janja,
verjamem, da če nimaš otrok nimaš tudi teh težav. Meni je bilo lani poleti grozno, ker je bruhala 10 dni - sem mislila, da me bo kar pobralo od groze - pa sem bila na AD-jih (na manjšem odmerku). Konec koncev sem prebolela, najbolj me je bilo strah, da bi se še jaz kaj nalezla - je kar bruhala po meni.... 
Imam pa tudi jaz to srečo, da mož s tem nima nobenih težav, tko da če je doma on to počisti, če pa ni doma.... 

Tolažba je tudi to, da se to ne dogaja prav pogosto in bom že šla tudi skozi to, če bo treba. Je verjetno res huje cele dneve, leta... trpeti za OKM, ko ti je slabo brez razloga. Poznam to. Meni je zdaj, ko sem na AD-jih (večja doza) čisto v redu glede tega. Bom pa vidla kako bo ko bo kakšna viroza. Takrat se bom verjetno obrnila nate in ti jokala  :-)

Hvala ti za vse napisano, želim ti lep dan,
Alenka

[Janja]

Alenka!

Jaz bom napisala svojo izkušnjo, ki se sicer ne nanaša na premagovanje emetofobije, ampak gre v bistvu za moja druga področja.

Jaz hodim na psihoterapijo enkrat na teden. V času hude krize bi bilo mogoče dobro tudi celo dvakrat na teden.

Hodim že eno leto, s tem, da so bili moji napredki vidni že prej, ker sem jaz že približno deset let delala sama na sebi. Je bilo pa to resnično premalo. Jaz poleg psihoterapije potrebujem še dobro medikamentozno podporo.

In vse, kar posameznik sam naredi v okviru lastnega izobraževanja skozi primerno literaturo, je zelo dobrodošlo.

Vsaj pri meni je bilo tako. Jaz sem prišla na psihoterapijo in k psihiatrinji že z precej jasnimi uvidi kam in kako. Potrebovala sem samo še pomoč strokovnih oseb. Moji uspehi so posledica tudi tega, ker se jaz veliko stvari že zavedam, v bistvu potrebujem samo še nekaj smernic kako zadevo realizirati...

Kaj konkretno je sedaj tvoj največji problem? Ravno emetofobija ali celo kaj drugega? Oprosti sem že malo pozabila, ker je veliko zapisov na forumu, pa si potem ne zapomnim vsega.

Lepo bodi!

[Slavka]

Alenka  

Prav gotovo je terapija 1x mesečno premalo, kajti stvari, ki jih predeluješ na posamezni terapiji se v tem času lahko zopet "potuhnejo" in jih je potrebno spet brskati na plano...če pa imaš terapijo 1x tedensko ali pa vsaj na 14 dni, je ta proces predelovanja čustev, misli, travm, veliko hitrejši.

Včeraj sem v knjižnici vzela knjigo Kako smo lahko srečni in zadovoljni, kjer opisuje kognitivno terapijo - je kdo bral to knjigo - če ja: koliko si lahko s tem sam pomagaš, če res rešuješ vse vaje? Zraven pa seveda obiskuješ še svojega psihiatra/psihoterapevta? A so oni kaj ljubosumni, če tudi sam skušaš delat na sebi?

Jaz imam tudi to knjigo doma, mi jo je posodila prijateljica, sem jo prebrala in med prebiranjem predvsem opazila katera so tista področja, kjer moram še "delati".
Vsekakor je napredek večji, če poleg psihoterapije tudi sam delaš na sebi tako, da doma prebereš kakšno knjigo, se morda udeležiš skupine za samopomoč....in brez skrbi, terapevti niso zaradi tega nič ljubosumni. Je pa prav, da poveš katere stvari, poleg terapije, še počneš za izboljšanje počutja. Lahko ti celo terapevt svetuje kakšno knjigo, pa vaje, da jih delaš... ipd.

Bodi vztrajna in boš videla, da bodo rezultati  

[Janja]

Alenka!

Me je Slavči na nekaj spomnila. Hvala Slavči.

Alenka, če si iz Ljubljane, pridi na kakšno skupino za samopomoč. Jaz hodim na dve. Poglej si tukaj. Bi te bila zelo vesela. Bi se mogoče tudi kaj pogovorili o najini skupni problematiki.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,10295.0.html.

Ta bo naslednji teden.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,10218.0.html.

Ta je pa že bila in bo čez 14 dni.

Če pa nisi iz Ljubljane ali okolice, pa obstajajo tudi druge skupine za samopomoč. Malo si pobrskaj tule:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html.

In če boš v stiski, veš, da se lahko obrneš name. Lahko pišeš v svojo temo ali pa mi pošlješ ZS!

Lepo bodi.

[trzinka]

Anja, ko sem jaz hodila k psihoterapevtu, še ni bilo tega seznama, nekatere poznam, vendar ne smem delati reklame, se moraš sama odločiti . In strinjam se s teboj, da je dr. Rebolj zelo dober strokovnjak na svojem področju, žal pa za marsikateri žep predrag in težko dosegljiv.
Če si zadovoljna s svojim terapevtom, ga povprašaj, če se lahko večkrat naročiš, pa naredita že vnaprej urnik....
Psihoterapevti so lahko samo veseli, če delaš na sebi, to je dokaz, da si želiš premikov in prav je, da si prebereš tudi kakšno literaturo, narediš vaje...Kognitivno vedenjska terapija je meni zelo pomagala.
Kar se tiče terapevtov je takole, eni so dobri eni so slabi, eni so poceni , drugi spet dragi...nekateri ljudje se hitro dvignemo, nekateri počasneje...., vse je odvisno tudi od sodelovanja, diagnoze, koliko je bolezen napredovala, od zaupanja do terapevta....in še veliko drugih stvari.
Jaz sem naročila Anksioznost za telebane in sem knjigo kar hitro dobila. Pomembno je, da na večih koncih  iščeš rešitve in delaš na tem, da se izkoplješ iz te nadležne bolezni.
Nabavi si CD za globinsko sproščanje in delaj vaje dvakrat na dan, zjutraj in zvečer, redno...Če imaš koga doma ali si lahko privoščiš kakšno masažo, čimvečkrat na sprehode hodit, se družit......kakšen konjiček si poišči....


drži se in piši

[anja01]

Hvala za vse nasvete, vsekakor bom delala na sebi. Zdi pa se mi prav, da v pravi smeri.

Hvala janja in Slavka za predlog za obisk skupine za samopomoč, vsekakor se je bom udeležila-takoj ko bo mogoče. Zanima pa me kako to zgleda - kot vidim sta ti dve skupini bolj za začetnike? Mislim, da bi bilo fajn, če bi bili na srečanju tudi že izkušeni, tisti ki so se uspeli pozdraviti - da dobimo začetniki  prave usmeritve iz njihovih izkušenj.

Janja, jaz imam poleg emetofobije še panično motnjo in žal depresijo v obliki utrujenosti, nihanje apetita, spanja. Zdaj ko sem na AD-jih nimam težav s prvima dvema, borim se še z depresijo.  Želim več energije, da ne bi bila tako hitro utrujena - pa naj počnem karkoli.

Punce, imejte se!
lp A.

[Janja]

Alenka!

Jaz imam prvotno OKM (poleg emetofobije), OKM~ju pa s je kasneje pridružila še agorafobija. Jaz sem bila pa prepričana, da imam socialno fobijo.

Pa je nisem imela. Razlogi so bili drugje. Sedaj, ko ni več simptomatike, je moje druženje spet tako kot je bilo prej.

Moja psihiatrinja mi je razložila, da sem imela neznansko srečo, da se zaradi kronične motnje, ki ni bila prepoznana in je trajala predolgo, ni pojavila še depresija. Sem bila pa zadnja leta že totalno izčrpana, samo spala bi. OKM lahko človeka privede tudi celo do izgorelosti zaradi različnih ritualov in kompulzij, če obstajajo seveda.

Pri meni je bilo tako, da sem jaz vso svojo energijo porabila za vsakodnevno spopadanje s simptomatiko in izpostavljanji. Ker pa je bil napredek sicer viden, ampak ne v taki meri kot bi moral biti, sem porabila čisto vso energijo za čisto normalne opravke.

Ja, sedaj je to drugače. Sedaj lahko delam korake naprej, ker simptomatike več ni in lahko se izpostavljam in delam na sebi.

Ko bo simptomatika izginila, boš tudi ti kot prerojena. Simoptomatika pa ponavadi izgine z delom na sebi, sproščanjem, psihoterapijo in v nekaterih primerih samo s tabletami. Meni so pri simptomatiki pomagale samo tablete. S psihoterapijo pa razrešujem druge stvari. Ja, tako je bilo pri meni.

Alenka, saj na skupini nismo samo začetniki.Obe voditeljici sta že izkušeni in tudi nekaj nas je takih, ki smo ža kar precej ven iz najhujšega in nam je uspelo. Tako, da ti ni potrebno skrbeti. Ti samo pridi.


Lepo bodi!

[anja01]

Janja 
 
mislim, da imam jaz iste težave kot si jih imela ti. Simptomatika (napadi panike, pretiran strah, izogibanje) je izginila že z jemanjem tablet. Žal pa imam pridruženo še depresijo, tukaj pa ne vem, če so tablete dovolj. Mislim pa, da me čaka še veliko dela na sebi - saj sem vsa ta leta iskala in prebrala kar nekaj literature o osebni rasti, tako da mi stvari niso čisto tuje, s čustvi pa se nisem kaj dosti ukvarjala, bolj zatajevala - kot sem se naučila v otroštvu. Neprepoznana bolezen mi je vzela ogromno samozavesti, kar se mi najbolj pozna v službi in šele zdaj ko berem kognitivno-vedenjsko terapijo (sem včeraj dobila knjigo Depresija za telebane  ) se mi odpirajo nova področja, kjer me čaka še ogromno dela. Ampak se ga veselim, ker vem, da bodo uspehi. Zaenkrat bom kar sama delala vse vaje, psih. pa bom povedala kaj počnem. Juhu   

Na srečanje pa pridem, sigurno. Če sem čisto iskrena - se zelo težko odpravim ven iz hiše  ampak bom tudi to premagala.

Se vidimo, si pišemo, lepo nedeljo ti želim!

A.

[Janja]

Alenka!

Napredek bo, ker je tudi pri meni. Sem sicer na ta moj napredek dolgo čakala, ampak se je splačalo...

Če sem prav prebrala, si se ti z določeno problematiko začela srečevati že v otroštvu in potem pred devetnajstimi leti. Precej podobno je bilo pri meni. Jaz sem se s to mojo sipmtomatiko srečevala že v otroštvu in potem pred štiriindvajsetimi leti.

Jaz ne poznam napadov panike, sem se pa zaradi zelo hude simptomatike začela izogibati praktično vsem prostorom, kjer se mi je simptomatika pojavljala. In to je bil začaran krog.

Sedaj te bom nekaj vprašala. Ker imava precej podobno simptomatiko, me zanima, če si se ti kdaj v otroštvu srečevala s separacijo od staršev. Ker pri meni je bilo to ključnega pomena. To ne pomeni, da je bilo pri tebi tudi tako. Mi je pa zanimivo to, da sem ravno na tem forumu spoznala tudi Juliette, ki se je ravno tako v najnežnejšem obdobju (do enega leta starosti) srečala z neprostovoljno separacijo od staršev. Jaz prav tako.

Lej, če te še kaj zanima, ti bom linkala povezavo do moje teme. Če te zanima, si jo poglej. Nahaja se tukaj:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,9326.msg235689.html#msg235689.

Zadeva je precej dolga, ampak mogoče, če boš imela čas, najdeš še kakšne podobnosti glede na to, da imava precej podobno fobijo, ki ni ravno najbolj pogosta.

Se že veselim, ko boš prišla na skupino. Veš, tudi jaz eno obdobje nisem mogla nikamor hoditi ali pa z velikim naporom, sedaj pa mi to ne predstavlja več nobenega problema.

Veš, ti nisem še odgovorila na ZS, ker se mi zdi bolje, da določene stvari napišem na javnem delu, ker s tem pisanjem lahko ti in jaz in vsi ostali pomagamo še kakšnemu, ki forum samo prebira.

Lepo bodi!

[anja01]

Janja živjo,
ti bom na kratko odgovorila - povezavo pa bom prebrala kasneje, ker je res ogromno.
Postavila si mi zelo zanimivo vprašanje, o tem še nisem razmišljala. Kot večina mamic iz te generacije je šla tudi moja v službo, ko sem bila stara 2 meseca. Pazila me je njena mama, na katero sem bila zelo zelo navezana. Mislim, da sem njo sprejela kot mamo, na kar je bila moja mama kar precej ljubosumna. Čisto možno, da so "razlogi" za našo bolezen deloma tudi tukaj. Mislim, da gre za več dejavnikov, kjer ni za izključiti tudi otroštva.
Jaz sem do zdaj bolj razmišljala v to smer, da sem bila prevečkrat po krivici tepena, mama je bila zelo agresivna. Pri nas doma se tudi ni smelo izražati negativnih čustev, kasneje so zamrla tudi pozitivna. Psih. je rekel, da imam ogromno neizbruhanih čustev, da se bojim spustiti stvari iz sebe (bruhanje, besede, čustva, celo tigam ne zaradi emetofobije...) - no, čeprav veljam za zelo zgovorno    mislim pa, da res globokih čustev nisem nikoli izražala. Bala sem se tudi izražati svoje mnenje, da o jezi sploh ne govorim. Na srečo imam zdaj moža, ki z lahkoto izraža jezo in se tega počasi učim. On mi je tudi predočil kako umetne odnose imamo doma, hladne, brez čustev. Tega se prej sploh nisem zavedala. Morda sem res tempirana bomba čustev, zadnjih 15 let jokam kar brez razloga. Verjetno je šlo čez rob.


Toliko zaenkrat. Imej se lepo,
A.

[Janja]

Alenka!

Če boš želela prebrati mojo temo, si boš morala vzeti čas.

Ne, to ne pomeni, da jo moraš prebrati. Pomeni samo to, da boš lahko s prebiranjem dobila kakšen uvid. Jaz sem namreč opazila, da lahko skozi ljudi, ki imajo podobne zgodbe kot jaz, dobim kakšen namig. Ni pa rečeno.

Za nastanek naših motenj je lahko ogromno dejavnikov in zelo pomembno je tudi dogajanje v naših najnežnejših letih. Lahko določene travme izvirajo prav iz tam. Ni pa to vedno nujno. Nekdo, ki mu je partner umrl po dolgi bolezni ali v prometni nesreči, bo tudi lahko zapadel v hudo depresijo ne glede na njegovo otroštvo.

To je bolj poenostavljena razlaga.

Tukaj nas je ogromno in vsak se srečuje s svojo simptomatiko. Imamo pa precej različne vzroke. Jaz sem zadnje čase hodila na predavanja in razne delavnice v okviru društva DAM in tam sem dobila samo še dodatne potrditve za moje domneve, da je mene osebno okolica precej zaznamovala. Edino v primarni družini sem bila sprejeta, resnično sprejeta.

Zaradi spleta različnih nesrečnih okoliščin sem v okolici dobila oznako problematične in prestrašene deklice.

Pri tebi pa bi lahko vse to izviralo ravno iz tega trikotniškega razmerja: mami, ti, babi.

Ljubosumje tvoje mami je prispevalo svoje, agresija in tepež prav tako, neizražanje čustev pa tudi. In glede na to, da ima tudi tvoj brat enake probleme kot ti, bi ugibala v tej smeri, da je to vajin povzročitelj. Bi bilo pa to resnično dobro predelati s kakšno usposobljeno strokovno osebo.

Ko si ti napisala, da gre pri tebi za neizbruhana čustva, nekako nisem razumela kaj si hotela povedati. Sedaj mi je jasno.

Jaz pa sem za razliko od tebe ravno doma lahko pokazala svoja čustva, drugje pa ne.

Jaz se pa sedaj učim ravno tega, da začenjam izražati svoja čustva tudi drugje ne samo doma. Na žalost imam jaz pač tako izkušnjo, ki me je prestrašila in zaznamovala, da si pa drugje nikoli nisem upala izražati čustev.

In ravno o tej problematiki sem zadnjič javno spregovorila na delavnici pred ostalimi člani delavnice. In voditeljica delavnice je bila mnenja, da imam jaz že precej razdelano to problematiko, poznam vzroke (ki pa jih ni potrebno poznati za razrešitev!), imam jasne cilje in vem, kaj moram narediti. Sedaj potrebujem samo čas in veliko vaje.

Kako je pa sedaj pri tebi? Kakšen odnos imaš z mamo? Sta še v kontaktu odkar si ti stran? Kaj pa babi? Je bila ona ljubeča ali te je tudi ona tepla? In oče? Kje je oče?

Če se ti zdijo ta vprašanja preveč osebna, ti ni potrebno na to odgovoriti. Bom razumela.

Lepo bodi!