rabim pomoč

[Poloni]

Pozdravljeni.
Morala bi že zdavnaj pisati, vendar so se stvari zmeraj nekako obrnile malenkost na boljše, kar sem takoj sama precenila, da ne potrebujem pomoči. Zdaj pa vidim, da moram nehati z bežanjem...no in celo pišem.
Življenje se mi je začelo podirati in že nekaj časa nazaj. In dokler se nisva s partnerjem razšla (par dni nazaj), sem to sebi prekrivala. Danes sem se pa sesula.

Najprej lahko napišem malo o svoji preteklosti, katere rane še danes vplivajo na moje življenje.
Svoje težave sem zmeraj tlačila v sebi. Starša sta tudi grdo ravnala z mano. Ona pravita, da sta me pripravljata na težko življenje, vendar je resnica, da sta me samo potolkla. Najbolj je prisotno psihično nasilje. Oče je alkoholik, mama pa tudi ni čisto pri sebi. V osnovni šoli sem doživela take stvari kot so zmerjanje, ponižvanje in same neprijetne stvari, ki so vplivale na mojo psiho in na zaupanje ljudem. Ko sem prišla v srednjo šolo so se stvari ponavljale. Nikoli nisem vedela, kaj delam narobe. Po tem sem se zaprla vase in šla od doma s svojim takratnim fantom. Še pred tem sem šla čez poskus samomora, ki očitno ni uspel. Pri takratnemu fantu sem bivali približno pol leta. Takrat so se začeli kazati prvi znaki socialne fobije... Zdaj, ko pomislim nazaj, se počutim umazano. Do takratnega fanta nisem imela nobenih ljubezenskih čustev in še zdaj ne vem kaj mi je bilo, da sem bila z njemu v zvezi. Ko je ta čas  minil, sem odšla nazaj domov in se udeležila programa PUM, kjer so mi zelo pomagali, celo zaljubila sem se na novo. Bila sem presrečna...dokler nisem nekega dne doživela paničnega napada pred skupino ljudi. Po tem sem bila potrta. Takrat sem v bistvu ugotovila, da imam probleme in to globoko v sebi, še iz preteklosti. Kmalu zatem sem se poskušala vklopiti v družbo, vendar zmeraj ko je prišlo do govora pred skupino (kar je vsak dan), me je zagrabila panika. Po teh neuspelih poskusih sem bila na tleh. Srečo sem imela, da mi je takrat fant in ostali mentorji stali ob strani. Čeprav je bilo zelo težko priti nazaj v svet s tresočim se telesom, mi je vseeno uspelo omiliti to fobijo.
V oktobru pa je moj fant odšel študirati in vse se je obrnilo. Zelo malo časa je imel zame, še takrat ko je imel čas ga ni izkoristil, da ni se kaj videla. Začela sva se prepirati, kar je vodilo v še hujše prepire, ko je na koncu ostal samo konec te zveze. Kar je pripeljalo do današnjega dne, ko sem se odločila pisati, ker se sesuvam. Ne vem kaj nej s svojim življenjem. Prijateljem imam zelo malo...natanko 3. Srce se mi trga zaradi tega fanta, ker nikoli nisem hotela, da greva narazen. Vem pa, da je to za oba dobro, ker sva si delala samo škodo.
Res ne vem kaj naj naredim. Doma nočen biti zaradi staršev. Šolam se izredno. Prijatelji pa nimajo veliko časa, ker se pa šolajo redno. Tako sem osamljena, brez volje...in še samska.
 

[Slavka]

Poloni  pozdravljena na forumu.
Življenje res ni bilo prijazno s tabo, zato so se tudi znotraj tebe nabirale stiske in strahovi, ki so se nazadnje izrazili skozi panični napad.

Na forumu je veliko podobnih zgodb...zgodb, ki jih "pišejo" alkohol, zlorabe, zasmehovanja, nerazumevanja, nezaupanje....Ko smo otroci rabimo zelo malo a hkrati veliko: varen dom in starše, ki bi nas razumeli, poslušali in tudi slišali....Mnogo nas ni odraščalo v idealnih razmerah in da smo preživeli, smo si pač ustvarili svoje obrambne mehanizme....pričeli smo se zapirati sami vase, se umikati, tlačiti vase svoje občutke in kopičiti žalost. In ko je bila prva priložnost, smo "pobegnili" od doma...ven iz nezdravih razmer....a vendar smo vso duševno stisko vzeli s sabo, kot zelo slabo popotnico.

Ker pač drugače ne znamo, se znova in znova vrtimo v istih vzorcih obnašanja, ki pa nas ponavadi ne osrečujejo...zato je potrebno to spremeniti. Spremeniš lahko pa predvsem s psihoterapijo, kjer se soočiš sam s sabo in pričneš graditi novo samopodobo....

Praviš, da sta se razšla s fantom....a hkrati je razbrati iz tvojih besed, da ga imaš še vedno zelo rada, da ga v bistvu nisi želela izgubiti....morda si končala z njim zaradi prepričanja, da ga ne zaslužiš?
Če je temu tako, ti povem, da razlog ni pravi...Zaslužiš si ljubezen, srečo, varnost....zaslužiš si vse lepo, kajti hudega si doživela že dovolj....čas je, da pričneš živeti tako, kot zaslužiš 

Priporočam ti, da pišeš...pišeš o svojih občutkih, strahovih, željah....lahko pišeš na forum, lahko pišeš v zvezek....vendar nikar ne tišči svoje žalosti v sebi, temveč jo izražaj.
Lahko si žalostna, jezna, razočarana....dovoli si, da gre to ven iz tebe. Toplo pa ti svetujem, da se odločiš tudi za kakšno obliko pomoči, kot so npr. skupina za samopomoč, ki delujejo v okviru društva DAM:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

Želim ti vse dobro 

[trzinka]

Poloni, se pridružujem Slavki 

[Toja]

Tudi jaz se podpišem pod Slavkin odgovor in se z napisanim popolnoma strinjam...

Poloni napiši malo več iz katerega dela SLO si, ti bomo lažje svetovali...

Kolikor sem razbrala, ti že obiskuješ neke skupine...imaš morda kakšna zdravila...si
v kontaktu s kakšnim psihiatrom...morda bi ti svetovala tudi psihoterapijo...

Ps: Lepo pozdravljena tukaj...pogumna punca si...

[Suzy]

Polona  pozdravljena in dobrodošla med nami....

Tudi jaz se podpišem pod Slavkin post!!!
Predvsem se ne zapiraj vase in piši nam o svojih občutkh.....lažje ti bo.Priporočam obisk psihiatra v kolikor
še nimaš zdravil.Ta ti bodo pomagala le toliko,da se čustveno,fizično,... nekoliko postaviš na noge vse
ostale nakopičene napačne miselne vzorce,ki si jih pridobila že v otroštvu pa moraš počasi korak za korakom predelati s pomočjo psihoterapij,...
Pogumno....smo s teboj,tako da nisi osamljena....

[Poloni]

Živijo.
Ja kaj nej rečm...res zelo lepo od vas in res hvala. Ta forum je čudovit in morm priznat, da se res bolje počutim. 
Drugače že obiskujem psihiatra, vendar zdaj že kakšn mesc nism bila, ker mi ni ravno..."všeč". Ne počutim se dobro, zato zdaj iščem drugega. In ja, jemljem zdravila - Asentra. Že približno pol leta in so mi kar pomagala. Res, da sem se na začetku počutila nekako zadeta, ampak ravno zato sem se opogumila in šla ven iz stanovanja in postopoma med ljudmi.
Drugače bi lahko rekla, da nekaj pa že delam na sebi. Ampak, ko sva se s fantom rašla, sem videla, da obsolutno premalo. Ravno on je bil tisti, ki mi je pomagal..na začetku lepo počasi na bus, govoril pomirjevalne besede, dokler ni prišlo tudi že do govora pred skupino. Ampak zdaj ga ni več in je še toliko težje.
Lp

[trzinka]

Poloni, a hodiš k psihiatru ali na psihoterapijo, ker je velika razlika med njima.....

[Poloni]

k psihiatru, ker si ne morm prvoščt psihoterapije

[trzinka]

k psihiatru, ker si ne morm prvoščt psihoterapije

ja, verjamem, res pa je tudi, da bi ti psihoterapevt mogoče bolj pomagal in prisluhnil kot psihiater in bi se ti odprle marsikatere zadeve
če nisi zadovoljna s psihiatrom, ga raje zamenjaj, naj ti tam kakšnega terapevta priporočijo imaš jih pa tudi na naši strani in niso tako dragi

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85

[matejka]

poloni 

Predhodnice so ti ze vse lepo napisale in povedale, tako da se kr podpisem pod njihove besede in  ti se  voscim dobrodoslico na forumu in ti zelim da bi se kmalu pocutila bolje.
 

[Janja]

Poloni!

Zaradi pomanjkanja časa sem šele sedaj prebrala tvoj prispevek. V bistvu sem te prej spoznala.

Meni se zdiš zelo inteligentna in lepa punca in niti sledu o socialni fobiji. Saj vem, da jo imaš, samo želim ti povedati, da se ti ne vidi in da boš postopoma napredovala.

Pri socialni fobiji je izrednega pomena, da delaš na izpostavljanju. In ti to delaš odlično.

Glede suicidalnosti veš, da sem se tudi jaz srečevala pri mami, tako, da vem, da ti ni bilo lahko, če si se odločila za ta korak. Na srečo ti ni uspel in si še tukaj.

Ja, glede nerazumevanja te pa zelo dobro razumem. Tukaj imava stično točko. Pri meni sicer to ni bilo prisotno v primarni družini in tudi ni šlo za nasilje. Sem pa bila dostikrat nerazumljena in se zato pogosto spraševala, kaj za  delam narobe.

Ti imaš še slabše izkušnje kot jaz. In vse to pušča posledice.

Meni se zdi, da lepo napreduješ in res te je bilo lepo spoznati!

Čimprej si priskrbi zdravila in lepo se imej!