Libby

[trina]

Niti pod razno.
Zadevo sva zaključili kak mesec po odprtju.

Kdaj sta jo pa odprli?

[Slavka]

Libby  

Na TV ji dela grozo poslušat kako so nekomu morali poslati 25 kg moke, da sploh lahko preživi, z zanimanjem pa spremlja zgodbo fantiča, ki je bil (in domnevno je še) spolno zlorabljen in policija ne ukrepa.
Ne vem, ali sem jaz morbidna, ampak zdi se mi, da se ob spremljanju takih zgodb en folk (da ne rečem marsikdo) naslaja. Kot nekoč ob pogledu na človeka slona ali kakšnega novodobnega frika.
Ne trdim, da je takšna mati, vendar me moti ležernost.

Medtem, ko mi pripoveduje, kako se ji mudi spremljat nadaljevanje prispevka o fantiču, se v menu zbudi refleks bruhanja in faca se mi skremži, da se moram obrniti stran, ker je ne morem spraviti v normalno pozo.

Tole mi je poznano, a moram priznati, da to počnem JAZ   Sem se prav zamislila nad sabo ob tem tvojem postu...

Morda se tudi jaz, kot žrtev zlorabe, nekako "tolažim" s tem, da se to dogaja tudi drugim...in se zaradi tega počutim "manj umazano". Morda s tem tudi nekako "opravičujem" dejanje svojih najbližjih, ker so mojo zlorabo spregledali, češ..no, tudi drugi ne vedno kaj se dogaja njihovim otrokom...niso bili SAMO moji starši slepi.

Mene take stvari prav "privlačijo", čeprav mi hkrati vzbujajo gnus  ...Vendar, ko berem ali poslušam o tem, se nekako poistovetim in hkrati potolažim.

Ne vem, zaradi kakšnih vzgibov to počne tvoja mama....morda iz podobnih kot jaz, morda si s tem "blaži" krivdo, ki jo nosi. Pa daleč od tega, da bi jo zdaj zagovarjala, vendar jo po eni strani razumem....
Tebi pa seveda to vzbudi nove občutke, slabost, gnus, jezo...tudi to je normalna reakcija.

Le povej o tem svoji terapevtki, da skupaj pridete do konkretne rešitve.

[Libby]

Slavka, tudi jaz sem (bila) prav obsedena z zgodbami, dokumentarci, filmi, članki, vlogi, glasbo o moji "problematiki", pa naj bo o spolni zlorabi, motnjah hranjenja, samomorilnosti, samopoškodovanjem. To zanimanje sem skrivala pred drugimi, ker sem se bala, da bodo o meni izvedeli več, kot bi hotela, a se nisem počutila preveč čudaško, ker so me te reči privlačile. To so bile slastne skrivnosti, ki so bile samo moje in nikomur nisem pustila do njih. Danes mi je bolj ali manj vseeno, kaj si folk misli o mojih "interesih". Se pa zavedam, da so razni ogledi teh reči sprožilci avtodestruktivnega vedenja. Odkar sem se po letošnjem poletju kolikor toliko sprijaznila z zadnjo brazgotino z imenom Sistem na mojem telesu, se izogibam slovenskim zgodbam o taki in drugačni zlorabi. Zamalo se mi zdi sebe žigosati kot govedo.
Ja, prav gnus v fizični obliki se v meni zbudi, ko slišim mater izgovoriti besedi "spolno zlorabljen". 

[Libby]

Kdaj sta jo pa odprli?

1. maja 2004, ko sem ji dala svoje pismo s fakti.

[Libby]

Je razgledana, ima čut za sočloveka,

mhm

kje pa piše, da je ni možno spet odpret? .. ker... tema ni zaprta, pač pa....

Ima čut, res. Samo pač stvari okrog spolne zlorabe ne razume.
Lahko sem jezna nanjo, ker jih noče oz. se ni potrudila razumeti, pa tudi ker je v sebi zelo pohitela zaključiti zadevo in želela od mene dober mesec po razkritju slišati, da sem z vsem opravila.
To še ne pomeni, da nima čuta za sočloveka, sej mene ima rada, samo ene stvari so zgleda prenaporne in prezapletene, da bi se z njimi ubadala.


Tema je med nama zaprta. Lahko bi jo ponovno odprla, vendar to ni smiselno, ker bi bila zgolj znova prizadeta. Tudi s terapevtko sva to predelali in zame je bolje, da se obrnem na druge ljudi, ki so mi lahko v podporo.

[Libby]

Libby, očitno te zadeva muči in mislim, da je rana pregloboka, da bi jo lahko kar "let go", preprosto pozabila nanjo, ker te bo pričakala za kakšnim drugim vogalom.

Res, od zadeve se ne morem (še) ločiti, ker moram nekaj aspektov še obdelati.
Eh ja, terapevti nimajo odgovorov na moja vprašanja in pomisleke. Zlorabo aktivno predelujem od marca, počasi razmišljam, da bi s terapijo zaključila nekako v treh mesecih. Zdi se mi, da sem ven potegnila vse, kar je bilo možno in da bo počasi čas, da se privadim na življenje brez safety net, ki mi jo predstavlja psihoterapija.

[matejka]

libby 
Ne poznam celotne  zgodbe.. Imela si hudo preizkusnjo in resnicno ti zelim da bi ti cimprej uspelo predelati to podrocje.
Si zelo ok punca in si zasluzis biti srecna. Ti drugic napisem kaj vec, zdaj se pripravljam psihicno na pogreb moje prijateljice in imam misli na off.

Drzi se   

[martinca]

Libby,   morda ona misli, da imas tudi ti do tega tako oddaljen in racionalen odnos kot ona in da si dejansko vse skup pozabila? Morda pa ne ve, da zdaj delas na tem in te to boli zdaj? Glede na to, da nimas opore, pac pa ignoriranje, se na tvojem mestu v zvezi s psihoterapijo ne bi okrajsala na 3 mesece, ampak bi hodila kolikor bos v resnici rabla, kot ti bo pac zneslo.

Tvoja mama zate nima slabe vesti za vse njeno odrekanje opore, pogovorov in tolazbe od leta 2004 vse do danes. Ker pa ti govori o teh dogodkih po TV, brezcutno do tebe, kot da je s tabo vse ok, pa normalno, da si zgrozena! Vprasanje, ali je sploh kdaj imela socutje in slabo vest zate, ki je normalno pri materah. Po moje jo je bolj jezila  ta "sramota, ki jo je bilo treba cimprej pozabit! Ce bi se zavedala,  bi ti kakorkoli skusala pomagat in ti bila v oporo.

In ti si vseeno zelis verjeti, da je razumevajoca in dobra drugace.  Ce mene vprasas, je ona dobra do drugih samo do tiste tocke, kjer sama ni nic osebno dotaknjena (nic nima z revezem po TV...)  Ce pa se neka nesreca ceprav samo posredno dotika tudi nje, potem pa je vsega njenega socutja in razumevanja naglo konec! O socutju ni vec ne duha ne sluha, kot da bi na prvem mestu videla vprasanje kaznive spolnosti, ne pa unicenja zrtve. Ceprav je to zrtev njena lastna hci!  Dobra je torej predvsem samo do sebe in ji je na prvem mestu sebi prizanesti  z njenimi obcutki sramote, toda za to vzdrzevanje njenega normalnega pocutja  pa si morala ti vzdrzevati molk vse zivljenje . Da ji je dobro, mora zato tembolj boleti tebe v neizreceni bolecini in ni ji mar!  Spolna zloraba njene hcerke zanjo  od nje tako  oddaljena, da ze skoraj ni vec res. Ne sekira se ona nic. Zato pa lahko tko brez obcutka zate, brez uvidevnosti  zate, omenja primere spolnih zlorab po TV kot zanimivost, brez obcutka zate, ki si sredi predleovanja!

Jaz bi vseeno zmotila  njen mir. Naj se vsaj vzdrzi  porocanja v zvezi s tem po TV, ji reci, ce ve, da trpis, razen ce ji je za tvoje obcutke res vseeno  al kaj. Samo da ti ne bo zacela s tem vnovicnim postavljanjem sebe na prvo mesto, s hladnimi besedami, ces da "je najhuje materi."

[Arwen]

Libby, imam pač svoje mnenje, za katerega res močno dvomim, da se bo spremenilo, ne glede na to, kaj napišeš... 

[trina]

Kaj pa je vsebovalo pismo s fakti? In kako se je odzvala nanj (razen da je mesec dni po tem želela slišat, da si z vsem opravila)?

To mamino vedenje pa je čisti preživetveni oziroma samoohranitveni nagon - ljudje si zlo težko priznamo, da smo nekje fajn zajebali, in neprimerno lažje je zapret oči pred dejstvi in živet naprej s čim bolj trdno zaprtimi.

Zdej samo po sebi ni problem, da se z mamo nočeš več o tem pogovarjat, tako kot samo po sebi ni problem mamino obnašanje. Oboje pa postane problem zato, ker živita skupaj. In dokler bosta živeli skupaj z med vama zaprto temo, se pravi s sicer izrečenimi ... dejstvi, ki pa so zdaj spet neizrekljiva, bo sranje. Ker bo zaprta tema ves čas suspendirana med vama.

[Libby]

Mene je danes prešinila misel, ki najbrž drži.
Mislim, da se mama nikdar ne bo zavedala vseh posledic, ki jih pusti spolna zloraba.

To je bilo moje dognanje in sem ga napisala, da ne pozabim.
Menim, da je korak naprej k sprijaznjenju s preteklostjo, da ne bo več imela take teže.
Nima veze, ali je med nama ali še med mano in kom drugim zaprta tema, niti nima posebne veze to, da živiva pod isto streho. Enako me je motilo tudi prej, ko sem živela drugje in sem imela malo stikov z njo. Pač, zadeva visi nad mano, neglede kje in s kom sem ter kaj počnem. Super, če eni ko se oddaljijo od človeka-stresorja zaživijo lepo in polno in nevemšekaj. Pri meni se to ne obnese, nikdar mi ni uspelo, pa sem opravila nekaj resnih poskusov. Zame oddaljitev od osebe nič ne spremeni.
Lahko počakam, da vsi "moji" pocrkajo in bo potem nekoliko lažje opravit z nesnago.

Nič posebnega ni bilo v pismu. Čustveno obarvano dejstvo, da se me je tapata zlorabil, da so bile teinte grožnje, da mi je težko povedat z besedami, zato list papirja. Odziv ni bil nič posebnega, "zakaj mi nisi povedala" in "bi ga ubila prasca" (od slednjega sem bila high še nekaj let ), potem sva šle na njeno pobudo na sprehod po naši novi Evropi in zvečer so sledile zaupne besede, kako je njo nekdo pri 14 gledal s sumljivim pogledom in kako se je ob tem počutila ogroženo. Je pobrskala po glavi in našla skupno točko med nama o tej tematiki. To je blo prvi dan, potem pa me je tretji dan objela, ker je po tv-ju ravno Ricki Lake govorila o sp.zlorabah in sem bila prisotna v dnevni. Ostalo sem že povedala.

Aja, še to je bil takojšnji odziv. Sem jo prosila, naj nikomur tega ne govori ker... (mi ni uspelo dokončati - v mislih sem imela, da naj pusti meni izbiro, komu, kako in kdaj bom povedala - pa me je prehitela) in rekla, seveda, absolutno, nikomur tega govoriti.

[Toja]

Libby...


Poznam tvojo zgodbo in vem, da te spremlja vsepovsod, kamor koli greš in nad tabo
visi kot "demoklejev meč"...vendar vem, da veliko delaš na tem, da bi se te stvari
počasi odstranile iz tvojih misli....verjamem, da ti bo ratalo vsaj do te mere, da ne
bod več tako boleče. Največja želja mi je, da bi z mamo, ker pač živita skupaj,
vsaj malo ustvarile odnos, ker bo to veliko bolje zate.

Libby, jaz pa le mislim, da se tvoja mama vsega tega predobro zaveda,
vendar je preponosna, da bi to priznala... 

Sem pa ponosna nate, da imaš toliko volje in moči, da vse to premaguješ z voljo
in poleg vsega tega imaš pred sabo ogromno ciljev.
Zame si ena zelo prijetna deklica, ki ve kaj hoče in bo to tudi dosegla!

Libby...RTM... 

[Arwen]

vendar je preponosna, da ... 

no ja... jaz bi drugo besedo uporabila... 

Sem pa ponosna nate, da imaš toliko volje in moči, da vse to premaguješ z voljo
in poleg vsega tega imaš pred sabo ogromno ciljev.
Zame si ena zelo prijetna deklica, ki ve kaj hoče in bo to tudi dosegla!

podpis 

[Libby]

Sej lahko napišeš brez samocenzure, Arwen

Odkritost je vedno boljša od laži. Vsaj zame.

[Jagodka]

Lahko sem jezna nanjo, ker jih noče oz. se ni potrudila razumeti, pa tudi ker je v sebi zelo pohitela zaključiti zadevo in želela od mene dober mesec po razkritju slišati, da sem z vsem opravila.

Samo ena misel, mogoče to, da živiš svoje življenje in ga še bolj aktivno sooblikuješ, postaviš pred reševanje svojega odnosa z mamo.
To, da si Hrabara Miška, že vemo. 
Kolikor razumem, ona ni ničesar rešila ampak potlačila nazaj v ene okvire, ki se pač spodobijo v takem primeru, se je naučila po televiziji...
Zdaj veš vsaj to, da ona ni tvoja opora, pa če se še tako trudiš. Verjamem in razumem, da je boleče, za otroka neprejemljivo. Ne moreš pa v nedogled čakati, da se ji film zamenja. 

Glede samoterapiranja: sem razmišljala v smeri, da naredimo tu veliko napako, ker se postavimo v dve vlogi hkrati.... delamo pa z istimi čustvi, istimi mislimi....
 

[Libby]

Razmišljam, da je tudi z zdravili to jesensko zimsko obdobje zame pretežko.

Danes sem se zavedla, da izvajam čistko v življenju, v sebi, med mojimi materialnimi stvarmi...kar me je spomnilo, da sem čistila tudi lani v tem času. Lani sem se znebila ogromno materiala, ki bi lahko služil kot dokaz, da so se stvari dogajale. Vsaj približno vem, da sem se stvari znebila, ker nisem prenesla več povezave z njimi, ker sem se želela distancirat od preteklosti in prerezat vezi od preteklosti, pri tem mi je bilo čisto vseeno, ali bom lahko brez materiala zagovarjala svoja stališča, v primeru, da bi bilo potrebno se zagovarjat pred komerkoli...edino pomembno je bilo, da gre nesnaga proč, v smeti, v uničenje, čimdlje od mene. Ohranila sem samo 2 kosa materiala, en je romal na terapijo in ostaja v mapi, drugega pa ne nameravam nikomur pokazat, čeprav čutim, da bi morala oz. da obstaja možnost, da bi bilo dobro zame, da bi ga obelodanila. Ampak meni se ne da. V bistvu sem sita vsega. Sita terapije, sita pisanja, predelovanja, močno naveličana. Ne vidim smisla nadaljevati. Fajn bi bilo, da bi čutila samo tako, ampak na drugi strani pa moram delat na zadevah, da bo nekoč bolje. Ampak sem prelena. Kdor me pozna, ve da nisem quitter, ampak zdej mi je vseeno, kaj si bodo mislili. Meni se ne da več.

Malo me muči to, da letos nisem imela veliko stvari, da bi jih vrgla proč. Vse, kar sem odvrgla, je bilo bolj ali manj nepomembno. Mogoče to pomeni, da nisem naredila nobenega napredka. Po eni strani se mi zdi, da sem letos precej stvari obelodanila, po drugi strani pa se zavedam, da zadnej dva meseca bolj ko ne blefiram na terapiji. Pa ne vem, kako bi terapevtka sprejela, da bi rada končala terapijo in kaj bi si mislila. Občutek imam, da jo zavajam zadnje čase. Tako vljudno je vse skupi. Ne da se mi več. Pa ravno je začela z novo metodo, meni pa se zdi nevljudno reči, da bi končala, ko sem pa vljudno rekla, da me stvar zanima in da lahko poskusiva tudi s tem.

[trzinka]

Libby, saj veš kako je s tem, se mi ne da......potem je pa spet isto sranje  Dekle, vztrajaj, si krasna punca in vidim te s polno energije in smeha v sebi, samo še ven mora prit....Si napredovala, vsekakor, mogoče se ne zavedaš, ampak korak za korakom, enkrat več enkrat manj......

[Toja]

Libby, res je tako kot je Trzinka napisala...sama bi dodala še to, da mislim, da so tvoje
besede, ker praviš, da letos nisi imela veliko za čistit, le plod tvojega minulega dela, kajti nekje se
pač mora poznati, da si naredila že ogromno in posledica tega je, da nimaš več veliko.

Rada bi ti rekla, da odpri še tisto drugo mapo in jo prav tako odnesi na terapijo.

Jaz bi s terapijo nadaljevala...morda se samo tebi zdi, da so bile zadnje bol tako, tako  ,
morda pa nisi imela energije, poskusi nadaljevat s to novo metodo, ki te zanima,
saj veš vedno se najde nekaj, kar nam koristi.

Libby, superca si, veliko lepega je v tebi in na tebi...zdrži, uspehi so vidni na vsakem tvojem koraku.

Objem 

[Libby]

Ma se trudim, ne da se ne, samo ne da se mi več, ne zmorem. Me preveč zdeluje. Tako pogosto kot jokam zadnjih par mesecev nisem jokala že od otroštva no. In ni normalno, da se mi pojavljajo spet črne misli.
Se prav opazujem kako slabo reagiram na lepe reči. Npr. ko se kaj lepega zgodi (in zadnje čase so se mi ene resnično lepe reči zgodile oz. sem jih sama storila), se približno en dan takooo sproščeno in prijetno počutim, potem pa tak nagel padec s črnimi mislimi.

V preteklosti sem se tudi bojevala z veseljem, morda se čudno sliši, a nisem znala z njim "ravnati"... al sem ga udarno zazdravila s hrano ali ga končala s samomučenjem, ker mi je bilo veselje nemogoče prenašati. Enostavno nisem znala in zmogla prenašat tistega prekipevajočega veselja in energije- skoraj "manije" in sem občutke raje zatrla in se vrnila v bolj poznane vode otopelosti.

Sej pravim, delala sem tudi na tem, da bi si dopustila občutiti radost in rezultati so tu. Dejansko se lahko počutim sproščeno in zadovoljno... kaj vem kako bi opisala... kot dojenček, ki se z veseljem napije pri mami mleka in je spokojen. In tako občutje pri meni celo traja kak dan. Ampak potem pa padem, pa niti ne prepoznam razloga, zakaj grem v jok in obupavanje nad sabo in življenjem. Ni neke stvari, ki bi me težila. Kot da bi imela vsak drugi dan močan PMS.

Najhuje glede končanja s terapijo pa je, da niti približno nimam nobenega plana, kako naprej, ko bom prekinila. Bebec kot sem, bom verjetno raje naprej blefirala na terapiji, dokler se mi ne bo prižgala lučka ali dokler me terapevtka ne bo poslala se solit. Ampak resno menim, da to ni več zame oz. da potrebujem nekaj drugačnega, nekoga s tršo roko in ostrejšimi zahtevami, ki ne bo tako potrpežljiv z mano. Le da me moja terapevtka noče siliti, dokler sama ne bom pripravljena. Ampak v takem tempu in s tako borno motivacijo lahko stopicam na mestu še 10 let alpa vse življenje. U glavnem, cel moj lajf je nekam brez pomena.

[martinca]

Joj, Libby, ne se sekirat, saj bo to obdobje minilo  Pocakaj malo, premisli, kaj rabis! Je to pocitek, zacasna prekinitev ali pospeseno delo. To ves sama, kaj ti zdaj ustreza! Seveda ce se na srecanjih ne najdes vec, potem ni koristno. In tista vljudnost je lahko prav bolece hladna in oddaljena! Imam pa ze raje toplino s sogovornikom! Jok je zdaj izcrpavanje, ce so temne misli. Nikar ne meci stran tistih 2 dokazov, nisi še opravila.... Samo trenutno si se zaustavila! Ceprav bi rada bolj jasne usmeritve, pravis trdo roko, vseeno sama sebi delaj dobro in tokoliko, kot ti trenutno gre in nic na silo naprej! Povej terapevtki o tem, ne sekiraj se zaradi "neiskrenosti," pravico imas biti taka kot si! Mogoce se motis, da bi morala hitreje napredovat : le kako, ce te utruja. Vzemi si cas zase, saj vidis da ga rabis. Probaj na izi. In pisi  Najbolj mi je zal, da nimas ob sebi ljubljene osebe, starsi to niso. Bi blo lazje. In tvoje zivljenje ni brez pomena ! Spet bos kmalu boljse registrirala stvari, zdaj se ti je samo vse nabralo, ne skrbi prevec!