Libby

[Suzy]

Jaz pri sebi vem, da SEM sposobna, da zmorem, da sem močna. To nikakor ne pomeni, da ne rabim tople besede in spodbude (rabim, rabim), vendar ne usmiljenja in trepljanja po rami

[Libby]

kaj pa brez metode? bi šlo?

Kako to misliš? Vsak namig mi prav pride, ker sem tu zgubljena... 
Pa še neki te moram vprašat, Arwen. Pred časom si tudi meni rekla, da bi morala biti/postati bolj opazna tu na forumu. Na kakšen način in zakaj (verjetno zato, da bi dobila veliiiko odzivov )? (razen tistih, ki jih ne maram preveč, sej veš...)



Moljka, sem opazila, da zadnje čase pišem neke statement-e tle po forumu  Kar sami od sebe pridejo... Počasi spreminjam napačne vzorce mišljenja in če jih napišem, mi prej "sedejo".

Mi je vedno fajn brat, kako drugi razmšljate in delujete, ker je to priložnost za se naučiti kaj novega in spodbuda k razmišljanu... in kar si mi ti napisala, je mi dalo misliti. Šele v soboto sem dejansko prišla do konca tistim občutkom manjvrednosti, ki sem jih občutila, ko me je kdo z besedami pomiloval. Zavedla sem se, kaj me je zmotilo in zakaj sem reagirala tako odklonilno do njih. In sem si ob tem zavedanju prav oddahnila in dobila potrditev, da sem pravilno ravnala.

Tvoje besede sočutja pa niti približno ne sodijo v tisto kategorijo, o kateri sem prej govorila! Ker iz njih čutim iskrenost in razumevanje, brez pretvarjanja. Učim se tudi tega, da direktno povem osebi, kar mislim. Mi je žal, če je izpadlo, kot da pridigam tebi... šlo je za moje razmišljanje in ni bilo usmerjeno na nikogar posebej 

Jaz imam precejšnje težave (sploh face to face) z besednim izražanjem tega, da imam nekoga rada... z dejanji mi je veliko lažje pokazati. Tu na forumu vas je nekaj, ki ste mi zelo blizu, pa ni vrag, da se bom še izražanja RTM od vas naučila 

Prej se nisem ukvarjala z vprašanjem, ZAKAJ so izbrali besede, ki so jih (vedno najprej podvomim vase), ampak sedaj, ko omenjaš "igrice"... si mi zopet dala misliti moljka...  hvala!

[Arwen]

slišat je tako, kot da za to, da poveš dejstvo, rabiš nek sistem, metodo, priročnik, .... a ne raibš nič od tega. Rabiš le povedat. Na glas.

sem opazila, da zadnje čase pišem neke statement-e tle po forumu  Kar sami od sebe pridejo... Počasi spreminjam napačne vzorce mišljenja in če jih napišem, mi prej "sedejo".


Jaz imam precejšnje težave (sploh face to face) z besednim izražanjem tega, da imam nekoga rada... z dejanji mi je veliko lažje pokazati. Tu na forumu vas je nekaj, ki ste mi zelo blizu, pa ni vrag, da se bom še izražanja RTM od vas naučila 

Prej se nisem ukvarjala z vprašanjem, ZAKAJ so izbrali besede, ki so jih (vedno najprej podvomim vase),

forum je lahko krasen poligon 

[Libby]

slišat je tako, kot da za to, da poveš dejstvo, rabiš nek sistem, metodo, priročnik

Morda včasih, sedaj pa vedno manj, za kar se imam zahvaliti treniranju in izpostavljanju 
So pa res še stvari, ki jih zelo težko povem ali celo napišem... tebi Arwen sem eno stvar že povedala, pri kateri mi gre vsa kri v glavo, ko o njej razmišljam 
Samo vidiš, to je stvar, ki nikakor ni za na forum. Sem hotela dat ven iz sebe v eni drugi moji temi, pa imam ogromno zavor.

[Arwen]

in zakaj naj ne bi bilo za forum? ja, saj vem, zakaj... samo... ko človek stvar obelodani, je mogoče laže naprej? ne vem... ugibam samo... 

[Libby]

Skrbi me, ker nekatere s foruma poznam osebno in oni mene...

[Arwen]

in?

[Libby]

Kakorkoli ti sedaj odgovorim, bo iz odgovora jasno prav tisto, česar ne morem napisat javno na forum 

[trina]

Libby, prav imaš, nekatere stvari pač niso za javnost - in forum predstavlja javnost.

To so reči, ki jih poveš bližnjim prijateljem. Lahko jih poveš terapevtki, če jih zaupaš. Najpreprosteje je, da jih zapišeš.

Po malem in počasi, nič se ne sili.

[Arwen]

zate gre... za to, da se nekako osvobodiš...  kot pravi Trina

Danes se mi svita, da je morda vse med seboj povezano. Torej, ker sem se prenehala ukvarjati sama s sabo, so se tiste misli in občutki nekje nabirali brez moje vednosti. Ker sem spustila prežo, je skočilo ven in me našlo tako zelo nepripravljeno, da sem izgubila kontrolo.

Ne zato, ker si "spustila prežo". Skočilo je ven preprosto zato, ker duh pač hoče iz steklenice - ti ga sicer ne tlačiš več nazaj noter, ampak zares ven ga pa tudi še ne spustiš. Iz steklenice bo nehal skakat takrat, ko ne bo več v njej. Simpl, ne. Ko ga boš na tak ali drugačen način ubesedila, ga boš razorožila. Dokler ostaja neizrekljiv, bo pa še kdaj planil takole iz zasede. Kar se ti je zgodilo v sredo, nima zveze s tem, ali si na preži ali ne.  

seveda pa je samo tvoja odločitev, kje spustiš duha ven...

(no, me je Trina prehitela...)

[Libby]

No, omenjenega duha sem spustila iz flaše dober mesec nazaj pri terapevtki in mi ni bilo čisto nič lažje, nasprotno...
Vendar mislim, da se bom s časom tudi s tem delom "spravila" 

[mada]

Živjo, Libby!
Si me brala v eni drugi temi, kajne? Ker takoj, ko sem brala tvoje besede, sem si mislila, tudi ona. Tudi jaz se z vsem včasih resnično težko spopadam , ampak moram rečti, da trudim se pa maksimalno. Da tudi, ko mi ni do ničesar, se nekako prisilim, da vsaj zvečer naredim tisto, kar bi morala že zdavnaj prej. Ampak se ne odpiram ljudem, ker ne vem komu naj zaupam 100%. Samo ena oseba na svetu je trenutno, ki sem ji povedala vse, tako prijateljsko, ne terapevtsko.
Povem ti nekaj, kar mi je nekoč na zasebno pošto poslala oseba, ki jo poznam samo preko forumov: Vedno so bile in bodo krize, ampak mi jih znamo in zmoremo prebroditi.
Jaz rajši pišem , kot pa se odprem v živo, ker se full težko pogovarjam iz obraza v obraz
Drži se, pa pozitivno.

[Libby]

Mene je danes prešinila misel, ki najbrž drži.
Mislim, da se mama nikdar ne bo zavedala vseh posledic, ki jih pusti spolna zloraba.
Je razgledana, ima čut za sočloveka, ki se kaže kot razumevanje in pomoč pri npr. revščini, okrnjenem dostojanstvu človeka, pravnih krivicah in podobnih stiskah, vendar ne dojema posledic zlorab.


Na TV ji dela grozo poslušat kako so nekomu morali poslati 25 kg moke, da sploh lahko preživi, z zanimanjem pa spremlja zgodbo fantiča, ki je bil (in domnevno je še) spolno zlorabljen in policija ne ukrepa.
Ne vem, ali sem jaz morbidna, ampak zdi se mi, da se ob spremljanju takih zgodb en folk (da ne rečem marsikdo) naslaja. Kot nekoč ob pogledu na človeka slona ali kakšnega novodobnega frika.
Ne trdim, da je takšna mati, vendar me moti ležernost.

Medtem, ko mi pripoveduje, kako se ji mudi spremljat nadaljevanje prispevka o fantiču, se v menu zbudi refleks bruhanja in faca se mi skremži, da se moram obrniti stran, ker je ne morem spraviti v normalno pozo.

[kinto]

Libby, sicer ne poznam točno tvoje zgodbe, ampak si mislim... vendar probi se čim manj ukvarjat z mami... pa ne zdaj neki na silo odpuščanje pa te fore... enostavno let it go... brez analiz zakaj, kako je mogla, itd.. zamere so strup, resno... precejšnje breme pade dol, ko se jih osvobodiš... ampak, sj vem, lahko je bit pameten, ko nisem bil v tvojih čevljih.. a vseeno, to analiziranje okoli njenega (ne)ravnanja se mi zdi, da ti prinaša samo še slabše občutke, zakaj bi se torej mučila...?

Vse dobro

[Janja]

Libby!

Saj veš, kaj sva se danes pogovarjali...

Da ne vem, kaj bi napisala v tvoji temi, ker res ne poznam tvoje problematike. Ampak to ne pomeni, da mi je vseeno...

Zato bom napisala tako kot jaz čutim.

Ti si mene danes poslušala, ko mi je bilo hudo in tudi ti ne poznaš moje problematike oz. jo poznaš, ne poznaš pa mojega doživljanja. Pa si me poslušala in pomirila. In to mi je veliko pomenilo. Bližina sočloveka, za katerega čutiš in veš, da mu ni vseeno, čeprav ne pozna tvojih občutkov. Hvala ti.

In tako sem jaz tukaj zate. Ne, res ne poznam tvojih občutkov in si niti ne znam predstavljati kako se moraš počutiti. Vem pa samo to, da si meni ljuba oseba in zato ti želim, da bi lahko enkrat izšla iz teh občutkov ven. Verjamem, da ni lahko. Ampak jaz pri tebi opazim v tem času, kar sva v kontaktu, ogromen napredek.

Pa še nekaj: si izredno inteligentna, razgledana in lepa punca, dobra prijateljica, se ukvarjaš z mnogimi stvarmi ~ predvsem dobrodelnimi. In jaz te občudujem!

To je moja podpora, kaj bolj strokovnega ti bodo pa napisale punce, ki so bolj v tem.

Se vidiva jutri. Če pa ne jutri, pa v soboto. Se že veselim!

[trzinka]

ooo, Libby, prideš v soboto  , prav želim si te spoznati

[trina]

Mene je danes prešinila misel, ki najbrž drži.
Mislim, da se mama nikdar ne bo zavedala vseh posledic, ki jih pusti spolna zloraba.
Je razgledana, ima čut za sočloveka, ki se kaže kot razumevanje in pomoč pri npr. revščini, okrnjenem dostojanstvu človeka, pravnih krivicah in podobnih stiskah, vendar ne dojema posledic zlorab.


Na TV ji dela grozo poslušat kako so nekomu morali poslati 25 kg moke, da sploh lahko preživi, z zanimanjem pa spremlja zgodbo fantiča, ki je bil (in domnevno je še) spolno zlorabljen in policija ne ukrepa.
Ne vem, ali sem jaz morbidna, ampak zdi se mi, da se ob spremljanju takih zgodb en folk (da ne rečem marsikdo) naslaja. Kot nekoč ob pogledu na človeka slona ali kakšnega novodobnega frika.
Ne trdim, da je takšna mati, vendar me moti ležernost.

Medtem, ko mi pripoveduje, kako se ji mudi spremljat nadaljevanje prispevka o fantiču, se v menu zbudi refleks bruhanja in faca se mi skremži, da se moram obrniti stran, ker je ne morem spraviti v normalno pozo.

Povej ji. Obema bo koristilo.

[Libby]

Niti pod razno.
Zadevo sva zaključili kak mesec po odprtju.

[Arwen]

Je razgledana, ima čut za sočloveka,

mhm

Zadevo sva zaključili kak mesec po odprtju.

kje pa piše, da je ni možno spet odpret? .. ker... tema ni zaprta, pač pa....

[Juliette]

Libby, očitno te zadeva muči in mislim, da je rana pregloboka, da bi jo lahko kar "let go", preprosto pozabila nanjo, ker te bo pričakala za kakšnim drugim vogalom.
Strinjam se z Arwen, zadeva se lahko spet odpre..., če tako želiš in to potrebuješ. Da sami vse pretrpimo, le da bo drugim bolj lagodno, ni rešitev.
Si o tej problematiki govorila kaj s terapevtko? Verjamem, da bi ona s svojim znanjem in pa boljšim poznavanjem tvoje zgodbe ponudila najprimernejši odgovor.

Drži se!